Precej preprosta in lahko razumljiva vzporednica je kmetijstvo: tu osrednjega dela ne opravi kmet, ampak narava. Kmet (se) samo prilagodi nekaterim procesom, ki v naravi že so, in ki predstavljajo bistveno več procesov in energije, kot jo vloži kmet sam. Ta energija seveda ni ovrednotena v denarju - oziroma je človek ne želi, ne more, ali ne zna ovrednotiti - kar pa ne pomeni, da ni vredna, sploh pa ne pomeni, da je ni. Človek skuša na vsak način prikazati (sebi in drugim), da delo narave nima veze, da to itak je ... da je torej eno in edino vredno delo za nek proizvod tisto, kot rečejo, "konkretno" delo kmeta.
V podjetju ali ustanovi te "narave" (torej predmeta oziroma vsebine dela z vsemi vhodnimi in izhodnimi pritiklinami) na videz sploh ni, in tako se zdi, oziroma hoče prikazati, da je vse in edino kar velja, delo človeka posameznika, delo zaposlenega. V javni upravi tako postane edini razlog obstoja neke ustanove ohranjanje organizacije kot take. Vsebini sami ostane morda namenjena preambula, ki jo v vsakdanji praksi radi kar preskočimo.
V odnosu človek - narava, je človek doslej še nekako vedno našel pot in sebe prepričal o samoumevnosti naravnih procesov. Zadnje čase nas sicer postaja nekoliko strah, koliko časa bi to lahko že zdržalo, a verjetno je ta strah prav enak v prostoru in času vseh civilizacij. Čeprav nočemo personificirati narave, je očitno, da v njej obstajajo regulativni mehanizmi, ki občasno (ali stalno, odvisno od gledišča) uredijo zadeve življenja in obstoja, da te ostajajo trajne (... in ne trajnostne, kot si je izmislila človeška pamet).
Vendar pri tem pisanju o napredku ne gre za procese v odnosu človek - narava, ampak za procese v človeški družbi. Namreč, vsebine dela mnogih ustanov se neposredno narave ne tičejo. Torej se tičejo notranjih odnosov v družbi. Tu pa se izkristalizira problem samopožiranja, ki slabí človeštvo celo v odnosu do narave. To samopožiranje je v tem, da ob zanikanju ali namerenem zapostavljanju vsebine dela, tako zelo favoriziramo spremljajoče stroške, da ti postanejo bistveno večji od stroškov vsebine. Sistem se (pri javni upravi zaradi demokracije zahodnega tipa in vseh vzpostavljenih varovalnih mehanizmov, sindikatov, zakonodaje ipd.) sicer redko neposredno zlomi, vsekakor pa počasi a vztrajno tone in se izgublja, kot voda v porozno podlago. Nazadnje ponikne z vsebinami vred, celo s preambulo.
Če ustanova deluje zgolj in samo za svoje preživetje, je to za družbo uničevalno. Postopno ponikanje vsebuje vse značilnosti, ki si jih nihče osebno zase ne želi, kot so pesimizem, strah, nelagodje, nejasnost, trpljenje in gledanje trpljenja. In vse to je dodatno uničevanje.
***
Napredek je glagol v prihodnjiku množine.