28. feb. 2017

O molitvah in moledovanju

Na splošno se zdi, da ljudje, ki moledujejo, pravzaprav druge prosijo za to, da bi storili tisto, nad čemer so oni prvi obupali. Torej, ko človek pride do točke, preko katere ne more, začne moledovati.

Pa je res kakšna takšna situacija v življenju odraslega človeka?

Ovire vsekakor so, tega nihče ne dvomi. In moledovanje tudi. Ampak, ali je moledovanje iskren odziv na nemoč?

Zdi se, da človek moleduje takrat, ko se prav dobro zaveda, da je neka zadeva prav natančno in morda celo izključno v njegovi ali njeni moči, da jo izvede, pa pred tem dejstvom beži. Zadeva potem dolgo ni izvedena, če sploh, moledovanje pa traja in traja, in ostane celo v tisti čas, ko morda tistega res ni moč več izvesti. Na koncu morda taka oseba sploh ne ve več, za kaj že moleduje.

Če bi kaj prepovedal, bi vernikom vseh ver in never prepovedal molitev za izvršitev dejanj, ki bi jih moral prav vsak tak posameznik izvesti. Ne moral, jih je sposoben. No, verjetno je že prepovedano, pa potem še nad to prepovedjo moledujmo ...

25. feb. 2017

Revolucije so nepotrebne

Mnogi mislijo, da je mogoče svet spreminjati le z revolucijo. Včasih se kar zdi, da je stanje tako nevzdržno, da je rešitev edino v popolnem obratu.

Narava, in življenje, ki je v njej univerzalen proces, obratov ne pozna. Prilagajanje poteka sproti. Popravki so minimalni od genetske do biosferne ravni. Pretresov, kot so razni meteoriti ali mnogi manj vplivni dogodki, se katastrofične zdijo le nam, ljudem. Morda celo le zato, ker si sami nekako želimo, da bi se v družbi nekaj že zgodilo, nekaj radikalnega.

V odnosu človeka do narave je ena največjih zmot verjetno ta, da v naravi iščemo opravičila za naše zblojene zamisli.

21. feb. 2017

Ljudje iz Pribežnikije

Zadnje čase se v  t.i. razvitem svetu veliko govori o pribežnikih. Razloge, da si ljudje iščejo drug prostor za življenje, smo si - zanimivo - ustvarili pravzaprav bolj na območjih, kamor prihajajo. Naj bi bilo iz ekonomskih, varnostnih, osebnih, celo okoljskih razlogov - torej vrednot, ki nekaj veljajo na zahodu. In zdi se, da njih niti ni nihče vprašal, oziroma so njihovi odgovori bolj kot ne natančne kopije našega razmišljanja.

Zahodni svet t.i. begunsko krizo (... koliko pridevnikov si bomo že izmislili ob krizi...) jemlje samo v sebi diametralno nasprotno: na eni strani imamo množico nasprotnikov, ki bi vse pribežnike najraje izgnali, na drugi strani imamo gostoljubne, ki naj bi sprejeli vsakogar. Spet se zdi - in večkrat upam, da se motim - da prav ti "opredeljeni" ljudje pravzaprav niso imeli nikoli stikov s pribežniki. Vse kar vedo, so izvedeli morda iz medijev, ali pa si ustvariali sliko glede na svoje notranje razpoloženje ali nazor. In povrh: najbolj zaskrbljeni za kulturo so neredko tisti, ki so se doslej pokazali kot dokaj nekulturni, ali pa sploh še niso slišali za kulturo civilizacije. In najbolj zaksrbljeni za pravice so zdijo prav tisti, ki so doslej zanikali vsakršen sistem pravic. Se je kaj skrivalo?

Podobne pojave, ko si ljudje delamo sliko sveta brez da bi svet res videli, poznamo tudi brez beguncev. Tako si umišljamo, da vemo, kaj je narava ali vesolje, da vemo, kakšen je Bog, da razumemo delovanje politike ali družbe ali znanosti ali religij, da si lahko v življenju pomagamo z eksotičnimi rešitvami ipd. Vse so nekakšen beg celo od tega, kar vsakodnevno povsem lahko izkušamo. V bistvu je to kriza, in druge celo ni.

Torej, begunci se med ljudmi, med katere prihajajo, vsidrajo kot nekakšne klin, ki deli. T.i. domicilni sicer pozabljamo, da so tudi prej imeli med seboj raznorazne kline, zato pa toliko bolj izkoriščamo pojav pribežnikov, da krizi dodamo še en pridevnik. In smo zadovoljni ... ker smo nekaj spet "dobro" definirali. Te "dobre" definicije pa dodatno podčrtavamo z dejanji, ki nasprotujejo samim sebi, ki mečejo v slabo luč zahodni način razmišljanja, ki se dobesedno posmehuje iz kulture, ki jo je - pa naj bo "prava" ali ne - zahodni svet v tisočletjih prispeval tej zemlji.


Razmišljanje, kakršno se ob problematiki pribežnikov pojavlja na ekonomsko uspešnejšem severu zemlje, seveda niti približno ne rešuje nobene težave: niti razdvojenosti med dejanskim pogledom in umišljeno podobo, ki ji dovoljujemo, da se neizmerno bohoti v nas samih, še manj pa tisto, ki jo (na videz) hočemo rešiti, to so dejanski človeški problemi ljudi, ki se preseljujejo. Povsem vsakodnevni. Lahko je deliti subvencije, ki si jih nekje vzel. Predvsem pa zahodni svet pozablja in spet pozablja, da so pribežniki le sindrom sicer večjega problema, oziroma dveh problemov: domicilnih ljudi v njihovih domovinah in domicilni problemi v domoviha, akor pribežijo.

Vidik problema, o katerem se sliši le malo ali nič je, da so ljudje, ki se preseljujejo, tudi ljudje. Torej, tudi med njimi nastajajo neusklajenost, prepiri, tudi znotraj njih se pojavljajo klini, ki jih delijo.
Ja?
Skupine pribežnikov so tako raznorodne, da bi se moral naš zahodni svet že enkrat soočiti z dejstvom, da gre za pribežnike in ne za Pribežnike, da torej ne gre za enotno skupino ljudi, da gre za celo paleto različnosti, vključno različnosti v navadah, kulturi, pogledih na svet, vzgoji, prejšnjih razmerah ipd. Na dejstvo, da država z imenom Pribežnikija dejansko ne obstaja, da je le umišljena zato, da mi opravičujemo svojo lastno krizo. Svojo lastno pribežniško krizo.

Očitno smo na tej zemlji vsi nekakšni pribežniki. Kline med seboj pa ustvarjamo in vzdržujemo kar sami.

20. feb. 2017

Členi slabega sistema

Povezanost nekega sistema in njegovih členov je vedno vzajemna. Čeprav bi radi npr. trdili, da je streha cela, posamezne deske pa trhle, seveda prva trditev ne bo veljala - in se nam bo le tako zdelo od daleč. Tudi če v matematični enačbi z več neznankami samo ene neznanke ne odkrijemo, enačbe v bistvu ne moremo rešiti - oziroma jo rešimo tako, da ima več rešitev, torej spremenimo sistem, ki pa ima potem spet nove pomanjkljivosti. Tudi orkester se ne bo dobro slišal, če bo napačno igral zgolj en sam glasbenik.

Pogosto se zgodi, da je vzajemnost sistema in členov zakrita. Na primer takrat, ko gre za časovno dimenzijo, ali še bolj takrat, ko gre za valujočo dinamiko v določenem časovnem obdobju. Na primer v družbi se nam zdi smo posamezniki sicer dobri, a družba da je slaba. Seveda se ne moremo strinjati niti s prvo trditvijo, niti z drugo. Namreč, nekaj posameznikov - to so pač naši nasprotniki tako ali drugače - je vedno slabih, in prav ti so "krivi", da je potem cela družba slaba. Druga trditev prav tako nasprotuje našim pogledom, saj se nam včaih zdi, da smo npr. Slovenci pa najbolj priden, zvest, zaveden, dober ... narod na svetu. A trenutek za tem se nam zazdi, da je ravno obratno. In potem (po)iščemo krivce (če nam jih kar ne servirajo) in se umirimo.

Velika modrost človeka je, da stalno in odprto napreduje pri odgovarjanju na vprašanje, kdo res sem. Odgovora seveda ne more najsti, saj se že jutri pojavi nov izziv. Podobno družba: če nek narod ali država, ne ve, ampak vedno bolj ve, kam v mednarodnem prostoru spada, kam jo v medsebojnih odnosih drugi uvrščajo. Tu nikoli ne gre za statiko, tudi (vsaj navidezna, v bistvu pa samo relativna glede na druge) nazadovanja so povsem normalen pojav. Ključno za posamezni člen je torej v dinamiki spoznavanja, kdo sem oziroma kdo ali kaj je. Celo ni pomembno biti dober, saj taka označba ne pomeni, da človek tak res je. Sistem pa tudi ne postane postane dober sam od sebe, niti ne v neko rigidno dobrost posameznih dobrih členov, ampak je njegova dobrost v stalno razvijajoči se prihodnosti.




18. feb. 2017

Delo

Ljudje najpogosteje nič ne delajo, če nimajo kaj delati. Vendar je več tistih, ki le mislijo, da na tem svetu ni nič drugega za delati kot čakati na delo. Posledice so predvidljive.

17. feb. 2017

Misli, besede, nedejanja

Saj je včasih veljalo, kajne, da najprej razmisli, potem reci in/ali naredi. Tako se je menda vrtel svet, tako se je zdelo, da je šel napredek, tako se je kazalo, da je vse nekako logično.

Uporništvo - najpogostejše je zaradi občutka majhnosti, ki je lahko povsem lažen - je v družbi dokaj pogost pojav. Nekatera uporništva so skrita, nekatera se skrijejo le na videz, nekatera so povsem neposredna. So pa tudi takšna, ki se dobesedno izpostavljajo, ki torej hočejo dokazati, da so uporništva.

Kako gre zdaj to skupaj, logika in uporništvo?

Dejstvo je, da gre pri uporništvu za obratno pot povsem zgoraj navedene logike. Upornik najprej nekaj stori (ali reče, ali obljubi), potem pa razmisli. In neredko nima zadosti naravne ali pridobljene intuicije, da bi ta dva dogodka ne bila v medsebojnem nasprotju.

Uporništvo - lahko pri mladostniku, lahko pri delu in v službi, lahko v politiki do najvišjih vrhov sveta - pa ima še eno plat. Namreč ne, da ljudje (uporniki) nekaj naredijo ali rečejo nepremišljeno, ampak da ljudje nikoli nečesa ne naredijo, in to brez da bi razmislili, zakaj tega niso ali ne naredijo.

16. feb. 2017

Gospodarska, socialna in ekološka funkcija lastnine

Pridobivanja in uživanja lastnine so določena tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija (Ustava  RS, 67. člen). Uvodna glagolnika sta zapisana v množini, kar pomeni, da gre za dogajanje ali ponavljajoče dogodke, in ne za enkratno dejanje. Razlika med njima je ta, da gre v primeru pridobivanj za odnos človek človek, oziroma družbeno dogajanje izmenjave dobrin, pri drugem, uživanjih,  pa za odnos človek stvar, torej uporabe dobrin. Lastnini kot predmetu obravnave zakonodajalec pripisuje funkcije, kar pomeni, da gre za dinamično vlogo.

Gospodarska funkcija lastnine je spričo večstoletne tradicije v zahodnem svetu relativno dobro doumljiva. Gre za načelo, da je lastnina osnova za gospodarsko dejavnost, s pomočjo katere človek posameznik in njegovi bližnji preživijo in si gradijo materialno osnovo za razvoj.

Socialna funkcija lastnine v pomeni predvsem zduževanje deleža posamičnih gospodarskih funkcij lastnine za potrebe uresničevanja v družbi dogovorjenih dejavnosti. To pomeni, da s pomočjo davčnih sistemov neka država ureja materialno osnovo za skupni razvoj. V nekaterih družbah je lastnina združena vnaprej, in kot takšna služi družbenim dejavnostim ali dejavnostim, ki jih kot družbi koristne razume lastnik. Zgodovina kaže, da so družbe iz drugega primera bolj podvržene razvoju ideologij kot tiste iz prvega.

Tako gospodarska kot socialna funkcija sta jasno naravnani na namen človekovega preživetja ter materialnega in duhovnega razvoja. Vsi predpisi, ki temeljijo ali se nanašajo na lastnino v gospodarskem ali socialnem smislu namreč govorijo v prid državljana.

Ekološka funkcija lastnine, oziroma njeno ustavno zagotavljanje, je za leto 1991 vsekakor pravna novost. Nianse razumevanja pojma ekologija so bile takrat in so še danes v javnosti precej raznolike, vendar smo si enostni, da naj bi se načeloma nanašala na varsvo okolja in ohranjanje narave. Definicija izraza je v naravoslovnih znanostih drugačna kot v družboslovnih, filozofu okoljske etike pa pomeni nekaj povsem drugega kot izvajalcu komunalnih stroritev ali nadzorniku v narodnem parku. V nobenem primeru ne moremo zanesljivo določiti, kje gre za ožje, kje pa za širše pojmovanje. Zaradi dejstva, da so posamezna področja, ki se ukvarjajo z ekologij,o dokaj zaprta vsaka vase, se doslej pravzaprav ni našel arbiter, ki bi širino bil zmožen izmeriti.

Deljenost kopne zemlje med zasebne ali skupinske lastnike je danes bolj ali manj jasno izraženo dejstvo. Dejstvo je tudi, da se narava, ki pri ekološki funkciji igra ključno vlogo, v svojem lastnem prostoru in času ne ravna po mejah, ki jih določa človek.

Ustavna opredelitev ekološke funkcije lastnine je na prvi pogled zelo napredna, vizionarska in gotovo dobronamerna zamisel. Se pa vse bolj kaže, da se v predpisih, ki iz nje izhajajo, predvsem v ZVO in ZON opredelitev ni pokazala le kot idealizirana olepšava prvi in drugi funkciji lastnine, ampak se v
kaže kot omejevanje državljanov in prikrit mehanizem za dodatne dajatve. Torej ravno nasprotno kot gospodarske in večina socialnih funkcij.


15. feb. 2017

Vizija Slovenije?

Besedna analiza te dni skorajda razvpitega dokumenta Vizija Slovenije kaže, da so se pripravljalci vrteli le okrog naslova. Besede dejanskih vsebin so ostale v uravnanem povprečju. Narava je omenjena enkrat. Umetnost dvakrat. Pogum nikoli.



9. feb. 2017

Kultura seveda ni (zastonj)

Slovenski kulturni praznik pravzaprav nima identitete. Namreč, ne vemo točno, ali gre za praznovanje kulture ali umetnosti ali ustvarjalnosti. Čeprav meje razlag teh treh pojmov niso povsem določene, pa gre nedvomno za dokaj različne dejavnosti, predvsem pa za dokaj različne talente, ki jih človek ima - ali nima. In, za nameček, v premnogih primerih pride celo do nasprotovanj v pojmovanju in tudi v izvedbi.

Lahko si kulturen ali nekulturen. Lahko si umetnik te ali one zvrsti, lahko se delaš umetnika. Lahko si umetnik, pa nisi prav nič kulturen. Ali pa se delaš umetnico, pa ne zmoreš niti malo ustvarjalnosti. Neredko so vrhunski umetniki lahko - ali zaradi nasilja občudovalev ali občudovalk - celo moraj biti, enostavno nekulturni. Imamo tudi ljudi, ki so izjemno nadarjeni, pa ničesar ne ustvarjino, morda ždijo iz dneva v dan nekje nikomur v naposto in nikomur v ponos ali veselje. Potem so ljudje, ki se imajo za zelo kulturne, pa je njihovo razmerje do kulture prav enako kot razmerje nogometaša do navijača: prvi gara, slednji prepoteno misli, kako zelo je prispeval, ko je plačal drago vstopnico in do onemoglosti tulil na tribuni. Na koncertu seveda resnobno molčal, v galeriji pa modro pripominjal.

Imamo tudi družbe in države, ki mislijo, da so kulturne in ostalemu svetu narekujejo kulturo. Pravzaprav narekujejo obnašanje in določajo, kaj je navzven pravilno in kako se zadevam streže - takšna kultura se žal sklene z lepo in pravilno zavezano kravato, uglajeno pričesko in poštirkanimi otroci, in seveda z dobrim poslom. In v nasprotju so one z burkami ali turbani, da ne rečem razcapani otroci, v najmilejšem pogledu pač nekoliko drugačni, vsekakor pa nekulturni, če ne kaj hujšega. Vsekakor se jih je treba v načelu bati. Seveda tu ni nobenega govora o umetnosti ali ustvarjalnosti, nikakor ni pomembno, da tudi v onit "tretjih" deželah znajo na nebo poslati telekomunikacijski satelit ali presaditi srce, da vsekakor premorejo slikarstvo ali izvirno glasbo, gorje seveda, če tam znajo izdelati prav enako nevarno atomsko orožje.

Ker je to tako, in ker zahodna zabavno telekomunikacijska industrija pač ni vse, kar ta svet premore, torej jasno kaže, da kultura še zdaleč ni umetnost, in ustvarjalnost ni nujno umetnost in redko celo kultura ne.

No, in če bi te danes kdo vprašal, kakšen dan pravzaprav praznujemo 8. februarja? Bi kdo še vedel odgovoriti? Kulturni, umetniški ali ustvarjalni; ali še kakšen drugačen?

Je torej kulturni dan zastonj? Ali je zastonj kar vsa kultura, kakršno pač proglašamo?

8. feb. 2017

Kultura je brezplačna

Kultura je splošna dobrina, kot zdravje in narava in znanje. Kot vrednota, kot vera ali potreba in nuja.

Vse, kar v kulturi stane, ni kultura. So pritikline, ki so se nanjo nalepile in o njih razmišljamo kot o nujnih. Pa niso. Nujna je samo kultura kot takšna, ki globinsko gledano pomeni kulturiviranje svoje lastne notranjosti, navzven pa pomeni izmenjavo notranjosti s sočlovekom in vsem, kar nas obdaja.

Teh reči ne more nihče plačati.

4. feb. 2017

Protest

Včasih nastopi obdobje, ko na vseh koncih nekaj protestirajo. Nekim sindikatom niso po volji razmere ali še pogosteje plače, nekdo negoduje čez industrijsko onesnaženje in zbira podpornike, tam se borijo za posameznike z obrobja družbe, ki jih glede na središčne npr. sodstvo ne obravnava enako, potem imamo razne interesne skupine in t.i. drugačne ljudi, seveda ogromno je zadev, ki se tičejo politike: trenutne, včasih pa tudi dolgoročne.

In se zbirajo, in nosijo transparente, presenetljivo hitro dobijo ozvočenje, celo zgradijo odre, ali kar organizirajo koncerte in govore. Včasih se zdi, kot da so nekje stalno skriti poklicni organizatorji, ki ob najmanjši priložnosti zmorejo sestaviti celotno infrastrukturo protestov.

Problem protestov je, da ne rešujejo tistega, kar je dejansko prav ali narobe, ampak da skušajo reševati tisto, kar je pridobljeni prav. Ne vem, če je že kdaj kdo protestiral za ali proti nečemu, kar je samo po sebi umevno, kar je npr. moralno ali kar obstaja tako dobro, da niti ne opazimo. Vsi dosedanji protesti po vrsti se namreč zgodijo zato, ker je nekoč nekdo nekomu neko pravico dal, zdaj pa mu jo je nenadoma vzel. In ob protestu se v bistvu nihče ne vpraša, če ni šlo prvotno, ob dodeljevanju "pravice" res za nekaj dobrega, ali morda le za pridobitništvo, ki morda niti ni nujno potrebno, ali dano celo le po pomoti ali nevednosti.

Ljudje smo namreč nagnjeni k temu, da neko pravico hitro vzamemo, če nam gôdi in če nam prinaša koristi. Le veliki junaki se gredo altruiste, in se npr. odpovejo delu plače, morda nagradi, ugodnosti ... (Seveda je tu treba izvzeti silno bogate, ki jim neka drobna odpoved ne pomeni nič več kot samopromocijo). Vsakdanji in povprečni ljudje pa - priznajmo si - bonitete vzamemo tiho in pogosto neozirajoč se na druge.

Potem pa protestiramo, če nam jih kdo hoče ali mora vzeti, ker bi se npr. podjetje sicer sesedlo. Takrat nastopijo "pravice". Z vso silo, s protestom, z organiziranim protestom.

Problem protestov je tudi, da v bistvu nikoli ne protestirajo tisti, ki dejansko teh bonitet niso imeli, ali pa sploh ne vedo, da so neke bonitete možne (Lahko smo tudi mi krivi, ker jim to enostavno zamolčimo, ker bi sicer pa za nas zmanjkalo bonusa ...).

Protesti končno niso pravični, saj ne koncu tudi ob uspehu pridobijo le tisti, ki neke bonitete dobijo nazaj, izredno izredno redko pa tudi tisti, ki tistih bonitet nikoli niso poznali, pa bi jim prav enako pripadale.


2. feb. 2017

Generični prazniki

Ljudje imamo pretežno vsi težave z voščili, sploh, če jih je treba napisati. Novoletne in božične voščilnice, velikonočne poslanice, tudi kartice stari mami z dopusta. Kaj sploh napisati? In na koncu napišemo pač nekaj povsem generičnega: Vesele praznike! ali Lep pozdrav z morja! To, kar verjetno piše že na fotografski strani kartice.

V redu, če gre za enkratni dogodek, če gremo pač samo enkrat na severni tečaj in tam oddamo pošto za prijazno sosedo, ki nam zaliva rože. A kaj, ko je (še kolikortoliko) vljudno, če nekaterim pišemo/pošljemo razglednico vsaj za kakšnega od praznikov ... vsako leto.

Danes je svetovni dan mokrišč. Teh nepriljubljenih ekosistemov mnogi ne marajo. Oziroma marajo jih le tisti, ki jih opazujejo od daleč, skozi okna pisarn, na primer. Ali pa tisti, ki jih obiščejo občasno, silno redko, manj kot enkrat letno.

Neposredno življenje z mokrišči pa je precej bolj naporno. V stavbah povzročajo vlago in potrebo po dodatni izolaciji. Praviloma je območje hladnejše in potrebujemo več kurjave. Tla so neredko nekoliko mehka, in če so nam statiki že kolikortoliko utrdili hišne temelje ali uredili plavajoče domovanje, bo z leti valovila dovozna cesta. Zakisanost ne bo omogočala rasti katerekoli poljščine. Tudi vzgoja otrok bo bolj zahtevna, saj bodo hitro mokri, lahko pa tudi kaj hujšega, če je voda globlja.

Ob svetovnem dnevu mokrišč bi se spodobilo pisati kaj lepega, kaj biodiverzitetno veličastnega, z zanosom - predvsem o napredku, ki ga je zahodno človeštvo doseglo v odnosu do mokrišč. Ja, takšne zadeve danes tudi lahko beremo v nekaterih medijih, ki se imajo za ekološko ozaveščene. In iz pisanj se vidi tista teža ostalih 364-ih dni, ko na mokrišča ne le ne mislimo, ampak so nam v življenju - razen tistim izza okenskih šip - boljkotne v napoto. Vidi se tisto trpljenje pisca, ko je sicer napisal/a, "Vesele praznike!" a se v resnici mučil/a z besedo "vesele" in z besedo "praznike", in še s klicajem. Pravzaprav ni vedel/a točno, kaj naj pravzaprav napiše, ker se tako le spodobi. Le čemu imamo generične praznike? Zakaj ne praznujemo takrat, ko smo veseli?


Jutri seveda mokrišč spet ne bomo marali.

Upam pa, da jih bomo vsaj pozabili. Človekova pozaba je namreč za ostalo naravo pogosto najboljše varstvo.


1. feb. 2017

Procesno in instantno razmišljanje

Zdi se, da se je način razmišljanja človeka radikalno spremenil v zadnjih dvesto letih, torej nekako od indusstrijske revolucije dalje.

Nekdaj je bila večina človeštva vezana na zemljo, na samookrbno kmetijstvo in neposredni stik z naravo. Če so hoteli preživeti - in to pravim brez vsakega romantiziranja - so morali res delati, a predvsem so morali misliti, in še bolj: morali so spremljati naravne procese. Če jih ne bi, bi jim nedvomno trda predla, preživeli pa bi le po naključju.

Največji del razmišljanja so naši predniki verjetno posvetili prav povezovanju naravnih procesov in lastnih preživetvenih potreb. V zmernih klimatih pač ni zadostovalo, da je šel nekdo v gozd in si natrgal sadežev kadarkoli v letu. Potrebno je bilo pridelek smotrno posejati, vzgojiti, pospraviti, shraniti in obržati do naslednjega pridelka - v primeru slabe letine pa imeti tudi poskrbeti za nekaj dvo ali večletne rezerve. Podobno je bilo s kurjavo, obrambo pred živalmi ali naravnimi pojavi ipd. Končno je bilo treba tudi procesno razmišljati o vzdrževanju lastnega roda, torej potomcev. Vse to in še mnogo drugega, so procesi, za katere je treba tudi in predvsem razmišljati procesno. Dinamika je neprestana, in današnja odločitev je lahko jutri povsem neuporabna, če se okoliščine spremenijo. To pa vemo, da so v naravi edina stalnica prav spremembe.

Nasproti procesnemu razmišljanju stoji razmišljanje, ki mu bomo rekli instantno. Tu gre za močno poenostavitev, ko ima človek vse glavne dobrine za življenje in preživetje preskrbljene. Tako razmišlja otrok pred osamosvojitvijo, tako morda lahko razmišljajo še kakšna redka ljudstva, ki živijo v preobilju naravnih dobrin in niso zahtevna glede sodobnih pridobitev.

Instantno razmišljanje pomeni preprosto to, da vse, kar potrebujem, lahko hitro kupim. Torej mi ni treba prav nič razmišljati za drugo leto ali za ostarelost čez desetletja, tudi ne za jutri. Vse se dobi, samo če plačaš, in plačaš lahko. Celo pridobivanje tega namreč postane instantno - nekdo ti ga zagotovi, s pogodbo je zavezan, da ti bo ob koncu meseca ali tedna nekaj dal. Sistem deluje.

Za odnos človeka do narave je razlika procesnega in instantnega razmišljanja zelo pomembna. A ker človeku za lastno preživetje ni potrebno razmišljati več procesno, se nam zdi, da tudi o naravi kot takšni ni treba več razmišljati kot na preplet procesov. Verjetno je to jedrni problem današnjega človeka: način razmišljanja se je tako zožil, da v naravi ne vidimo drugega kot predmete.

Celo v naravovarstvu se gremo boljkotne varstvo predmetov (ogrožene vrste rastlin in živali, ekosistemi kot območja, biosfera kot statika zelenega planeta ...), o procesih pa večinoma ne vemo nič, kot da jih v naravi sploh ni. Ne le, da ne vemo in jih spregledamo. Niti nismo več sposobni vedeti. Še manj pa smo zmožni procesnega reševanja, zato naravovarstvu in okoljskim prizadevanjem po svetu ne ostaja nič drugega kot stalni poskusi instant rešitev.

Žal so ti instant poskusi tudi le instant uspešni.