17. feb. 2017

Misli, besede, nedejanja

Saj je včasih veljalo, kajne, da najprej razmisli, potem reci in/ali naredi. Tako se je menda vrtel svet, tako se je zdelo, da je šel napredek, tako se je kazalo, da je vse nekako logično.

Uporništvo - najpogostejše je zaradi občutka majhnosti, ki je lahko povsem lažen - je v družbi dokaj pogost pojav. Nekatera uporništva so skrita, nekatera se skrijejo le na videz, nekatera so povsem neposredna. So pa tudi takšna, ki se dobesedno izpostavljajo, ki torej hočejo dokazati, da so uporništva.

Kako gre zdaj to skupaj, logika in uporništvo?

Dejstvo je, da gre pri uporništvu za obratno pot povsem zgoraj navedene logike. Upornik najprej nekaj stori (ali reče, ali obljubi), potem pa razmisli. In neredko nima zadosti naravne ali pridobljene intuicije, da bi ta dva dogodka ne bila v medsebojnem nasprotju.

Uporništvo - lahko pri mladostniku, lahko pri delu in v službi, lahko v politiki do najvišjih vrhov sveta - pa ima še eno plat. Namreč ne, da ljudje (uporniki) nekaj naredijo ali rečejo nepremišljeno, ampak da ljudje nikoli nečesa ne naredijo, in to brez da bi razmislili, zakaj tega niso ali ne naredijo.