Pridobivanja in uživanja lastnine so določena tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija (Ustava RS, 67. člen). Uvodna glagolnika sta zapisana v množini, kar pomeni, da gre za dogajanje ali ponavljajoče dogodke, in ne za enkratno dejanje. Razlika med njima je ta, da gre v primeru pridobivanj za odnos človek človek, oziroma družbeno dogajanje izmenjave dobrin, pri drugem, uživanjih, pa za odnos človek stvar, torej uporabe dobrin. Lastnini kot predmetu obravnave zakonodajalec pripisuje funkcije, kar pomeni, da gre za dinamično vlogo.
Gospodarska funkcija lastnine je spričo večstoletne tradicije v zahodnem svetu relativno dobro doumljiva. Gre za načelo, da je lastnina osnova za gospodarsko dejavnost, s pomočjo katere človek posameznik in njegovi bližnji preživijo in si gradijo materialno osnovo za razvoj.
Socialna funkcija lastnine v pomeni predvsem zduževanje deleža posamičnih gospodarskih funkcij lastnine za potrebe uresničevanja v družbi dogovorjenih dejavnosti. To pomeni, da s pomočjo davčnih sistemov neka država ureja materialno osnovo za skupni razvoj. V nekaterih družbah je lastnina združena vnaprej, in kot takšna služi družbenim dejavnostim ali dejavnostim, ki jih kot družbi koristne razume lastnik. Zgodovina kaže, da so družbe iz drugega primera bolj podvržene razvoju ideologij kot tiste iz prvega.
Tako gospodarska kot socialna funkcija sta jasno naravnani na namen človekovega preživetja ter materialnega in duhovnega razvoja. Vsi predpisi, ki temeljijo ali se nanašajo na lastnino v gospodarskem ali socialnem smislu namreč govorijo v prid državljana.
Ekološka funkcija lastnine, oziroma njeno ustavno zagotavljanje, je za leto 1991 vsekakor pravna novost. Nianse razumevanja pojma ekologija so bile takrat in so še danes v javnosti precej raznolike, vendar smo si enostni, da naj bi se načeloma nanašala na varsvo okolja in ohranjanje narave. Definicija izraza je v naravoslovnih znanostih drugačna kot v družboslovnih, filozofu okoljske etike pa pomeni nekaj povsem drugega kot izvajalcu komunalnih stroritev ali nadzorniku v narodnem parku. V nobenem primeru ne moremo zanesljivo določiti, kje gre za ožje, kje pa za širše pojmovanje. Zaradi dejstva, da so posamezna področja, ki se ukvarjajo z ekologij,o dokaj zaprta vsaka vase, se doslej pravzaprav ni našel arbiter, ki bi širino bil zmožen izmeriti.
Deljenost kopne zemlje med zasebne ali skupinske lastnike je danes bolj ali manj jasno izraženo dejstvo. Dejstvo je tudi, da se narava, ki pri ekološki funkciji igra ključno vlogo, v svojem lastnem prostoru in času ne ravna po mejah, ki jih določa človek.
Ustavna opredelitev ekološke funkcije lastnine je na prvi pogled zelo napredna, vizionarska in gotovo dobronamerna zamisel. Se pa vse bolj kaže, da se v predpisih, ki iz nje izhajajo, predvsem v ZVO in ZON opredelitev ni pokazala le kot idealizirana olepšava prvi in drugi funkciji lastnine, ampak se v
kaže kot omejevanje državljanov in prikrit mehanizem za dodatne dajatve. Torej ravno nasprotno kot gospodarske in večina socialnih funkcij.