25. maj 2016

Prioritete ...

... so občasno res drugačne.
In misli se nimajo časa ubesediti, besede pa ne osrediščiti okrog mnogih misli.

19. maj 2016

Ena proti mnogo

Običajni človeški odnosi se vzpostavljajo na ravni manjših skupin, najpogosteje kar ena na ena, torej jaz in ti. Tu gre tudi za največjo intenzivnost, največje uspehe, sladkosti in težave ter grobosti. Predvsem pa globine. A to niso edini možni medčloveški odnosi.

Pogledali si bomo dve situaciji posameznika, ki se sreča z mnogimi posamezniki/posameznicami, in so ti razporejeni v vrsto. Gre torej za zaporedje posameznih odnosov, v katerem je vedno potrebna polna prisotnost, hkrati pa doumevanje celovitosti namena celotne vrste, ki je bistveno drugačna kot enotna množica - zato je tudi odnos drugačen kot odnos z množico, čeprav enakoštevilčno. Torej: hkrati obojestransko individualnost in hkrati odnos s skupino, ki je sestavljanka posameznikov. Take situacije so redke, a običajno močno vplivajo na človekovo življenje, predvsem pa so tako intenzivne, da lahko mirno trdimo, da vplivajo na kasnejšo zmožnost intuicije.

1
Kadrovanje. Na eni strani je komisija ali posameznik, kadrovnik, na drugi strani je vrsta zainteresiranih za neko delovno mesto. Razmere so relativno neobičajne za slovensko delovsko krajino: obe strani, tako kadrovniki, kot kandidati - sta nekoliko v stiski, ob tem pa načeloma skušata bolj prispevati k dobri vsebini bodočega delovnega mesta, kot k pridobitvi osebnih koristi ali ugodnosti. Torej gre za veliko svobodo s strani kadrovske službe, ki svoje delo jemlje izjemno resno, dejansko išče najboljšega kandidata in daleč od iskanja tistih, ki bi se jih dalo najbolje voditi in izkoriščati. Prav tako gre za veliko svobodo s strani kandidatov in kandidatk, od katerih so sicer nekateri že v stiski zaradi dolgotrajnega iskanja zaposlitve za vsakdanji kruh, vendar se zavedajo idealnosti in intelektualne svobode, ki jo bo potencialno pridobljeno delovno mesto prineslo v njihovo življenje.

Torej: na eni strani kadrovska služba, na drugi kandidati. Kandidatov je več kot dvesto, skoraj 200 jih ustreza formalnim pogojem. Pisnih preverjanj ni v načrtu. Razpis je postavljen tudi tako, da onemogoča predhodno lobiranje (Kako se to stori, seveda ostaja poslovna skrivnost kadrovnikov, je pa povsem legalna in predvsem poštena do kandidatov). "Kuhinje" ni popolnoma nobene. Ni potrebna in bi zanesljivo škodovala celotnemu postopku (tako kot vedno, le mnogi se slepijo...)

Kaj se zgodi. Skoraj 200 razgovorov. Oboji zelo delajo. Vendar v veliki svobodi. Edini diktator je čas, torej določen začetek individualnega pogovora in določen konec, to je 20 minut. Skupaj torej 200 x 20 minut aktivnega dela. Kadrovniki vstopajo v odnos s kandidati s posebnim naborom vprašanj, ki je deloma splošen, deloma individualen glede na kandidatove odgovore na splošna vprašanja. Splošna vprašanja (razen tistih, ki so jih kandidati že predstavili v pisni vlogi), se v bistvu ne tičejo službe, ampak so povsem človeška. V službo namreč jemljemo človeka, in ne izobraženega stroja. Vprašanja presenečajo, predvsem pa usmerjajo. Pravilnih odgovorov namreč ni. "Pravilnost" je relativna s strani kadrovnikov in s strani kandidatov, predvsem pa je popolnoma irelevantna s strani vsebine delovnega mesta. Začuda praktično vsi vedo povedati odgovore. Prave odgovore.

Rezultat: najprej formalno seveda izbor kandidatov. Žal ni bilo mogoče vzeti vseh. Res žal, samo nekaj malega. A vseeno, bistveno bolj pomemben rezultat je odnos, obojestransko usmerjanje v idejo, ki jo je imela služba, usmerjanje v boljši svet. In za ta cilj se je splačalo vsem.

2
Terenska anketa. Na eni strani posameznik, ki hoče od nekih ljudi po vnaprej dogovorjenih individualnih srečanjih nekaj izvedeti oziroma dobiti neke podatke, ki jih ni mogoče ugotoviti npr. po telefonu, kot se to najpogosteje dela pri ugotavljanju npr. javnega mnenja. Na drugi strani specifična publika okrog 800 oseb, ki se je tista anketa zelo tiče, vendar je za vsebine relativno nezainteresirana. Torej nekako primerljiva številka vzorcu, ki jih običajno delajo PR agencije.

V nasprotju telefonskih anket, kjer je lahko veliko zavrnitev, je tu drugače. Tisto informacijo je namreč treba na vsak način ugotoviti, zato posledica odklonitve klienta ni razlog za opustitev, ampak razlog za iskanje druge poti do podatka. (V tem smislu je taka anketa sveda bistveno bolj relevantna, saj pravilno zajame vzorec, dočim ga pri telefonskih ne, ker tisti z odklonilnim mnenjem do samega anketarianja sploh niso všteti!).

Kaj se zgodi? 800 odnosov po 20 minut, približno enakega tipa, vendar z nekaterimi individualnimi posebnostmi. Na eni strani posameznik, ki zadevo izvaja, na drugi strani specifična publika, ki mora neko informacijo posredovati. Oboji zelo delajo, zato je rezultat dober, tudi zelo konkreten. Vsi odgovori so pravilni.


Sklep
Morate priznati, da so takšne okoliščine neobičajne. In ker je odnos bistven od rugačen od običajnih medčloveških odnosov tipa jaz-ti ali znotraj manjših skupin, rezultat v bistvu ni tisti, ki se je pokazal, torej neka baza podatkov v drugem primeru ali zaposlitev v prvem.

Rezultat je bistveno drugačen in na bistveno drugem mestu, na drugi ravni. Vsi so namreč pridobili, predvsem, ponavljam, predvsem pa je pridobila vsebina. V prvem primeru vsebina zaradi odsotnosti kandidatov (delo jih je dobilo le nekaj), ki so po kampaniji postali v veliki večini še močnejši privrženci ideje, s katero se je uresničevala služba, za katero so sicer kandidirali. V drugem primeru zaradi vsevključenosti klientov, ki so prav zaradi kampanije morali nekaj storiti na področju ki so se ga sicer neredko izogibali.

Oba primera sta resnična.




12. maj 2016

Verjameš v pravljice?

So stvari, ki so za otroke, in so stvari, ki so za odrasle. Nekaj tistega vmes pa je za mladostnike. Tako je danes razdeljen svet in vsako spreminjanje velja za prekršek, ki ima lahko neslutene posledice. Če odrasli počnejo stvari, ki bi jih morali kot otroci, jih označimo za otročje. (Malo jim pa zavidamo.) Če se otroci ali mladostniki postavljajo v vlogo odraslih, je najprej zabavno, potem smešno, potem sarkastično, potem groteskno, in nazadnje parodično propade. Nikakor ni mogoče, da bi nekdo brez izkušenj vodil podjetje ali državo. Nikakor ni mogoče, da bi starci brez noge skakali čez planke. So stvari, ki so za odrasle, in so stvari, ki so za otroke. Obratno ne le da škoduje, ampak pripelje do samouničenja, in to žal neredko v t.i. dobri veri. Generacijski obrati namreč niso dejstva ampak izključno posledica vere, a to ne dobre vere, ampak samo nepodložene vere, da se bo nekaj zgodilo, kar se ne more zgoditi. In se tudi ne zgodi.

Pravljice so eetika in poezija, ki jim ni treba verjeti, ampak jih je treba doumeti. Res, verjeti v pravljice bi bila huda napaka. In povrh verjeti, da so pravljice za otroke, bi bila še hujša. Očarljivi princi, prelepe obleke, nemogoči obrati in čudežni dogodki, nedolžne kraljične in hudobne mačehe, vrli vojaki, premeteni trgovci in modri vladarji, živalski pomočniki in dobre vile, palčki in velikani, neskončna morja in steklene gore, skrivnostni pogledi in pogumne kretnje, brezizhodnosti  proti nepričakovanim rešitvam, ... tu ni nič, ampak res nič črnobelega, tu je vse v barvah, v barvah življenja.

Vseeno, res je namreč nekaj v pravljicah črno in belo, a le za otroke, ki sami sebe še ne ločujejo od bližnjega sveta in zato v sebi ne čutijo nobene razvojenosti, če najmanj črne in bele. Zanje je - gledano s stališča odrasle "znanosti" - vse belo. Tudi črne reči so zanje bele. V mladostni dobi pa skuša biti vse črno. Nič ne gre, vse je narobe, težave na težave se množijo. Čeprav vemo, da te težave niso težave kot naj bi se od znotraj videle. So le prehod, in ker je prehod gibanje v negotovost, se zdi, da je črn.

A zgodi se, da mnogim svet ostane bel in črn in črnobel. Ostanejo na stopnji vmesnosti otroka in mladostnika, ne zmorejo prehoda, ali jim ga ni treba storiti, in tako ostanejo v neki sivini ali celo brezbarvnosti, lahko pa v stalnem nihanju med skrajno belo in skrajno črno. Taki trdijo, da je življenje težko, ker je črno, in da je belo življenje, ki ga skušajo stalno loviti skozi zabave, sproščanje in druge "tehnike", zanje nespodobno otročje, a vsaj nekaj za preganjanje temine. Taki ljudje začnejo verjeti, da je beločrni sistem edino resničen. To je težka vera, a žal danes prevladujoča. Ja, samo smrt jih pravzaprav lahko reši. Svet pa pred takšnim stanjem le menjave generacij.

Polnobarvnost pravljic pa je resničnost, ki je vsajena v vsakega človeka in - če ji dopuščamo - raste iz belega otroštva in črnega prehoda mladosti. Tu ni prostora za nobeno vero, nič ni treba verjeti v kraljične in kupe zlata, hudobne čarovnice ali naravne bogove. Vse to namreč je. Je v naši notranjosti in to prav takšno, kakršno nam prikazujejo pravljice. Te namreč niti približno niso odraz zunanjega življenja, še manj nekih prostorsko ali časovno oddaljenih in idealiziranih svetov, te so prav hudo resnične v svoji mnogobarvnosti in mnogoodtenknosti znotraj človeka, pravzaprav v edini resničnosti, za katero nedvomno vemo da je, v katero ni potrebno prav nič verjeti, ker jo neposredno in konkretno vsak trenutek izkušamo in okušamo.

10. maj 2016

Posli na bonus in posli na malus

Zahodni svet svoj ugled postavlja na temelj uspešnost poslovanja, ki se kaže v ugodnem razmerju med stroški in odhodki, na družbeni ravni pa v obliki BDP (~ bruto družbeni prihodek). Tak sistem se uveljavlja tudi v tretjem svetu in drugod, kjer so doslej poslovali drugače - Zahodni svet pa v bistvu sploh ne razume več, da je merilo uspešnosti ni in ne more biti zgolj in samo denar. Denar in BDP je torej neke vrste bonus.

Kakorkoli, nekaj stoletij je sistem dodajanja vrednosti posameznim produktom deloval. Vzeli smo surovine v naravi, jih predelali in zaračunali stroške svojega dela. Če nas nihče ni ujel (s t.i. okoljskimi dajatvami, ki se enormno množijo), smo lahko prikrili, koliko je dejansko stala surovina, saj narava, iz katere smo jo vzeli, nima pravnih možnosti pritožbe - in ker smo prikrili, smo lahko kupcu zaračunali več, kot je bila vrednost dela, ki smo jo mi dodali. Tudi tu gre za nekakšen bonus.

V tem sistemu se je potem pojavila korupcija. Posamezniki in družbe so si skozi politične ali druge sisteme, tudi t.i. demokracijo (družbeni darwinizem?), prisvojila določene pravice delitve stvari, ki se jih ne da deliti. Najpogosteje so to naravni viri, surovine torej. Lastnina je pomenila, da nisi materialov iz narave samo vzel, ampak si jim določal ceno na podlagi zakonistosti trga in ne na podlagi zakonistosti materialov. Torej, če je trg kazal zanimanje, je cena zrasla, če trga neka surovina ne zanima, potem je tisto lahko poceni - ne glede na relativno količino in skoraj ne glede na stroške dejanskega pridobivanja. Tudi tu je torej šlo na nek način za dodano vrednost, ko smo surovinam dodelili knjigovodsko vrednost in jo tako prodajali in bogateli. Bilo je torej nekaj bonusa.

Primerov je še mnogo.

A v neznanem trenutku se je zgodilo, da uspešnost ni več odvisna samo od bonusa, ampak bistveno bolj od malusa. Torej, ne bogatim zato, ker pridobivam in dodajam vrednost, ampak zato, ker odvzemam vrednost. Kako je to mogoče? Kako je možno, da z negativnim vrednotenjem obogatim, si dvignem prihodke, BDP ali kakršnokoli drugo denarno vrednost.

Zgodilo se je, da se najbolje zasluži z načrtovanim malusom, torej z načrtovano izgubo. Gre za premeteno povezavo bank in politike. Na primer posojilna politika za gradnjo stanovanjskih hi v 70-tih. Hiše so bile zgrajene, odplačevanje posojil pa je bilo tako mizerno nizko, da človek ni verjel, da plačuje le po nekaj dinarjev. Tako rekoč nesmiselno je postalo. In od te "izgube" so npr. generacije naših staršev imeli hiše, ki se danes prodajajo za visoke visoke denarje. Iz te izgube so pridobile tudi banke, ki so že takrat povsem normalno živele, sponzorirale šport in politiko, in prav iste živijo še danes, dajejo prav tako nesmiselna posojila na zaupanje, ki ga potrdi poltika ipd. Posojila nepremičninskemu balonu, propadlim in slamnatim podjetjem, t.i. "zagonska" sredstva ... so neredko seveda očitno čista izguba, malus torej.

Drug primer so stečaji. Mnogi živijo od stečajev, ker gre iz stečajne mase vedno (kar) nekaj denarja za "upravljanje" stečaja. pri tem (navidezno) tako rekoč nihče ne izgubi. Delavci dobijo neke druge službe, največkrat po neki neverjetni poti zadostijo pogojem za državno pokojnino, vodstvo pokupi po znižani vrednosti vse, kar je še ostalo vrednega, stečajni upravitelji pa so eni najbolje plačanih ljudi v družbi. "Seveda" morajo biti, saj sicer ne bi mogli biti uspešni in ne bi mogli upnikom, ki so seveda zainteresirani, zbrati zadosti denarja za poplačilo stroškov. Pridobijo torej vsi: upravitelji, upniki, banke ... Si upamo pomisliti, da je zadeva prišla tako daleč, da povsem legalno ustanavljamo "slabe banke". Torej legalni malus.

Tretji primer je vojna. To ljudje težko razumejo, ampak vojna je navaden posel, navadno posojilo. Nekdo dobavlja (orožje in drugo) in podpira neke skupine, da se borijo med seboj - kot bi sponzorirali športna društva. Seveda je vse pravno urejeno, trgovine so brez "embargov", gre v bistvu za "humanitarno" pomoč. Plačilo je odloženo. Orožje se kupuje brezpogojno, ker ga borci potrebujejo, vodstva borcev pa potrebujejo vse skupaj za svoje uveljavljanje, za svoj bonus in za pridovanje pravic. Vsi pridobijo: borci (ki preživijo) dobre pokojnine, vladarji zmago in oblast nad gospodarstvom, prodajalci orožja že takoj nekaj denarja, predvsem pa obilico bonitet po koncu. Takrat namreč pride ura resnice za posojilo, ki pa ga ni potrebno plačati le v denarju, ampak najpogosteje v odvisnosti in lastnini naravnih dobrin tiste dežele, v kateri je (bila) vojna. Vladarji seveda nič ne zgubijo, saj niti prej niso vedeli, kaj imajo. Zgubo pa narava, a "kaj bi to". Malus je neopazen, ker smo na naravo pozabili.

Primerov je še mnogo. In čeprav se sliši absurdno, saj naj bi s tem podpirali naravovarstvo in skrb za okolje: a tudi okoljske takse niso nič drugega kot čisti malus, BDI = Bruto družbena izguba.

Redko je drugače.



9. maj 2016

Problem zaljubljenosti

Psihologi so zaljubljenost nedvomno dodobra raziskali in vse vzroke in posledice podprli z argumenti nevrologije, psihologije, sociologije in drugih bližnjih znanosti. Posebno delikatno je vedno bilo razločevati zaljubljenost od ljubezni, saj naj bi pri mladem človeku to bilo močno pomešano in odnos šele v zrelih letih dobi svojo pravo trdnost. Večina dušebrižnikov uči, da je zaljubljenost neko čustvo, nekako neobvladljivo nevronsko stanje, ki je nujno za nadaljevanje človeške vrste in se nekoliko spogleduje z nagoni, kakršne poznamo pri živalskih vrstah. Ljubezen pa je (najvišja) vrlina, v katero je vključen tudi razum in je predvsem povezana z zrelim odnosom človeka do sočloveka.

Zakljubljenost v sočloveka je žal v mnogih etičnih okvirih označena kot nezaželjena, na dolgi rok razdirajoča, tudi samouničujoča. Saj naj bi po mnenju nekaterih strokovnjakov človeka dobesedno omamila in mu onemogočila normalno življenja in komuniciranje tako z ostalim svetom, kot prejkoslej tudi z "ljubljeno" osebo. V večini analitskih krogov tudi velja, da se ljubezen in zakljubljenost ločita po načinu gledanja na sočooveka: pri prvi gre za t.i. realno gledanje, pri drugi gre za idealizirano gledanje, grobo rečeno celo za slepoto.

Problem zaljubljenosti pa je povsem drugje, in le redki avtorji so doslej to opazili, še manj jih je to raziskovali in izjemno redki so to znanje tudi posredovali v javnost. Gre za samoslepoto. Glavni problem zaljubljenosti torej ni, da je človek slep za sočloveka, v katerega je zaljubljena, ampak je problem ta, da je slep zase. Človek - običajno imamo v mislih mladostnika, kar pa ni nujno - dejansko sebe zaslepi in idealizira. S tem neredko, ali celo vedno iz odnosa ne marginalizira drugih oseb (razen ljubljene), ampak prav sebe izloči iz življenja, kakršno v realnosti je. Tako so verjetno onemogočeni drugi mehanizmi razvoja, ki so tesno povezani z vzpostavljanjem odnosov. Ozko, ne eno osebo vezan odnos, namreč prepreči vzpostavljanje odnosov s širšo skupnostjo, s tem se oži nabor življenjskih izkušenj, ki jih človek mora v vsakem obdobju pridobivati zaradi psihičnega preživetja in razvoja, in osiromašene so ostale funkcije življenja.

Predvsem pa je osiromašena, in to hudo, ljubezen do sebe, kot ena osnovnih življenjskih funkcij. Tu se pojavlja še dodaten problem, ko človek na eni strani ne ločuje med ljubeznijo do sebe in sebičnostjo, in na drugi strani med zaljubljenostjo v drugega in zaljubljenostjo vase. Pri ljubezni do sebe namreč še zdaleč ne gre za sebičnost, ampak prav nasprotno: ljubezen do sebe je gonilo življenja, v bistvu biološka funkcija celovite samoohranitve, v kateri je sodelovanje z okolico, soljudmi, bližnjim ... še kako ključno. V ljubezni do sebe ni prostora za sebičnost, saj ta nujno vljučuje soljudi in vsa sobitja. Če ni tako, sama sebe požre, oziroma ne gre za ljubezen do sebe, ampak zaljubljenost v samega sebe oziroma v svojo podobo o sebi, ki se s časom samouniči. Poznamo Wildejevega Doriana Graya.

V bistvu zaljubljenost skorajda nima nobenih problemov v odnosu med ljudmi (med dvema mladostnikoma na primer), ampak predvsem problem odnosa človeka do samega sebe. In hudo je, da o tem dejansko tako malo vemo in pri vzgoji tako malo na to opozarjamo.

V praksi gre torej za to, da mladostniško ali kasnejšo zaljubljenost v drugo osebo nekako pre-živimo, pre-sežemo in npr. stopimo v ljubezen (ali iz odnosa izstopimo, če se zadeva prekine). Neredko rečemo, da je šlo za bolj ali manj trd pristanek v realnosti življenja. Ostane pa bistveno pogostejši problem, da mnogi ne zmorejo pre-seči zaljubljenosti v svojo idealizirano podobo. Trd pristanek tu neredko ni potreben, ker notranji odnos uravnavamo sami znotraj sebe, in ga zato lahko tudi skrijemo in doživljenjsko prikrijemo. Tako tredega pristanka na videz ni nikoli. Ostane le trdota kot taka, brez "pristanka" - ki pa prav tako vpliva na soljudi, in tu se dejansko pojavi sebičnost!

Slepota mladostniške zaljubljenost torej ni toliko v odnosu do sočloveka. Slepota je drugje, namreč v nezmožnosti pre-seganja znotraj človeka..

4. maj 2016

Cena znanja

Človek znanje pridobiva na različne načine. V mladosti je večini človeštva - žal še ne vsem - omogočena vsaj osnovna izobrazba oblikovanja jezika, branja in pisanja, enostavno računanje in primerjanje, zadnje čase vse pogosteje tudi kakšen od svetovnih jezikov.

Kasneje, v zrelejši mladosti se dostop do znanja oži, predvsem pa vse več stane. Nekatere države imajo sisteme javnega izobraževanja, ki je brezplačno, nekatere imajo tak sistem le za množice. Izbranci - ki dejansko največ pomenijo v svetu znanja - pa neredko svoje šolanje in z njim znanje kupijo: če so zadosti bogati potem sami, marsikje pa preko podpor, štipendij in nagrad.

Znanstveniki danes delujejo praviloma v dveh sektorjih: zasebnem in javnem. Zasebne korporacije so običajno povsem zaprte, njihovo znanje je strogo usmerjeno v doseganje ciljev in finančnih uspehov samega podjetja ali branže. Njihovo znanje je strogo varovano z različnimi orodji, od tehničnih do pravnih, od visoke zavesti pripadnosti do hudih kazni. Javne raziskovalne inštitucije, najpogostejše so državne univerze in inštituti, se načejno financirajo iz javnega denarja. Pri tem ne gre le za plače, kot mnogi mislijo, ampak predvsem za možnost ustvarjalnega dela, ki predvsem veliko stane. Tu so specialne aparature, energetsko potratni procesi, zahtevne priprave, vzdrževanje opreme in materialov alim živih kultur, podporna infrastruktura ipd. Vse te zadeve so za posemazno področje bolj ali manj specifične po vsebinski in metodološki plati.

Eno področje pa je, ki je metodološko gledano sorodno za vse znanosti. To je strokovna literatura, kjer je mišljeno oboje: pisanje člankov in dostop do gradiv. Tu se zadnja leta lomijo finančna kopja mnogih prestižnih raziskovalcev in njihovih managerjev, saj je povsem razkrit nesmisel, da so posamezni članki tako zelo omejeno dostopni, čeprav so bili plačani iz javnega denarja.

Kdor je kdaj delal na kakšni resni raziskavi, bo vedel, da člankov v prestižnih revijah ne moreš dobiti kar v vsaki v knjižnici. Naročnine so silno visoke, dostope/naročnine pa so zmožne plačevati le določene fakultete in njihove univerze. Te pa so po eni strani javno financirane, po drugi strani pa prav zaradi javnega financiranja tudi nekoliko odvisne od volje in usmeritev, ki jim jih daje financer, to je država (iz denarja davkoplačevalcev, seveda). Univerze, ki so naročene na znanstvene časopise, ki zanimajo njihove zaposlene raziskovalce, svoje ljudi seveda tudi nekoliko varujejo, zato dostopa do znanja ne dovolijo kar komurkoli, ampak izključno svojim zaposlenim. Neodvisnim raziskovalcem je tako zaprta pot do znanja, ki že obstaja. 100 ali več $ za posamezni članek - in za celovit pregled neke vsebine potrebuje raziskovalec nekaj deset ali nekaj sto člankov - je namreč hudo hudo viskoa cena. Da ne govorimo o tisočih $ za naročnine. Neodvisni so neredko tudi oni v državah v razvoju, kjer je znanja enormno veliko, pa ga zanantveno razviti svet tudi na ta način uspešno zavira.

Podobno je z objavami. Objava v prestižnih revijah, ki v znanstvenem svetu nekaj veljajo, avtorja dejansko (kar nekaj) stanejo. Če je tvoj delodajalec zainteresirana fakulteta ali univerza, ta pokrije stroške objave, ker s tem skrbi za svoj prestiž in ugled (če raziskovalci kaj veljajo ...). Neodvisni raziskovalci pa si takih objav, ki bi visoko kotirale v strokovni javnosti, enostavno ne morejo privoščiti, njihovo znanje pa ostane neuporabno. To je velika škoda. Spet oviranje tretjih držav in neodvisnosti.

Če natančno pogledamo finančno strukturo znanstvenih objav zahoda, je jasno, da od znanstvenih člankov dejansko dobro služijo predvsem založbe: na eni strani jim avtorji ali njihove ustanove plačujejo, da lahko objavijo svoj čalnek, na drugi strani naročniki plačujejo revijo, da jo lahko berejo in znanje uporabijo. To je čudno, mar ne?


Zadnja leta se krepi ideja o odprtem dostopu do znanja, torej brezplačnosti javnega znanja (! javnega znanja, ne kateregakoli zasebnega). Zadeva naj bi izgledala tako, da bi bili znanstveni članki prosto dostopni, kar nenazadnje tehnika interneta odlično omogoča. A zadeve se nočejo zgoditi, čeprav o njih pišejo že najbolj znane revije s področja naravoslovja, kot so serije revij Science in Nature. Kje je opravičilo, v bistvu ni jasno, oziroma edino opravičilo je obstoj podjetij, ki te revije zalagajo.In vedno se najde kakšen izgovor, ali kakšna finta, da tudi odprt dostop v bistvu ne pomeni povsem prost dostop.

In ker se to ne zgodi, se pojavlja vse več t.i. ilegalnih portalov z znanstvenimi članki, kjer dobiš tako rekoč vse, in sproti. Najbolj poglobljene in najbolj specializirane vsebine so na razpolago - če ne na odprtem spletu v angleškem jeziku, pa v indijski angleščini, če ne v EU portugalščini pa v brazilski, najpogosteje pa povsem brez težav v ruščini ali kitajščini (vsebina seveda ostane izvorna - v enem od latinskih pisav in jezikov  zahoda). Teh očitno EU in ameriške "znanstvene policije" ne zaznajo. Poleg tega obstaja pa še temni internet, imenovan onion, kjer je mogoče dobiti še mnogo več povsem resnega znanja (in brez groženj raznih teroristov, drog in kriminala, kakor bi ga nekatere policije zahoda rade naprtile t.i. temnemu internetu)

Največji hec pri vsem tem pa je, da te skrivne poti do znanja praktično največ uporabljajo uradne javne univerze po vsem svetu, celo take, ki so sicer naročene na prav iste revije, in bi njihovi zaposleni strokovnjaki članke lahko dobili povsem "legalno". Tako kažejo nedavne raziskave objavljene kar v reviji Science, kjer je finančna shema "brezplačnega znanja na obeh straneh založbe" visoko razvita - kar je spet svojevrsten znanstveno-poslovni hec.

Če spet malo preračunamo, na koncu dejansko ugotovimo, da je znanost brezplačna s strani znanstvenikov in s strani uporabnikov. Le vmes se vrivajo sistemi, ki z znanostjo nimajo (skoraj) nič. Le pobirajo denar, in to vse večji.

Cena znanja je torej nič. Je prav ali ne?

3. maj 2016

Begajoče etike

Etika naj bi v pojavnostnem smislu obravnavala dobro in zlo, oziroma v dejavnostnem smislu, kaj je prav in kaj ni prav. Seveda prav in neprav ni vedno enoumno, spreminja se v času in prostoru, nekatere zadeve si v različnih človeških civilizacijah dejansko nasprotujejo. Čeprav običajno "uradni" etiki posamezne civilizacije ali zaključenenega kroga trdijo, da je določnea etika univerzalna, to običajno pomeni opravičevanje njihovega lastnega učenja kot univerzalnega. No, tudi pri taki duhovni avtoritarnosti pravzaprav etiki sami nič ne škodujemo. Obstaja namreč tudi "nauradna" etika, ki jo ljudje nekako nosimo v sebi, in ki je sicer delno odvisna od družbenega in naravnega okolja v katerem živimo, a hkrati se temu okolju tudi zmerno upira. Ta etika je hkrati zvezanost v tradicijo (npr. skozi ljudske prav-ljice) in hkrati verjetno kar nekakšno gonilo družbene evolucije.

Poleg osnovne etike razlikovanja dobrega in zla, pa se pojavljajo celo v filozofsko-humanističnih obravnavah sorodne dvojice, ki bi jih avtorji strašno radi imenovali etika in s tem ustregli bralcem in bralkam. Pa niso etika. Daleč od tega. Na neki višji ravni celo uničujejo smisel etike, a ne humanistične teorije, ampak globinsko zmožnost človeka, da razlikuje v danem trenutku (in z intuicijo iz preteklosti ter z rahlim časovnim vpogledom celo v prihodnost) kaj je prav in kaj ni prav.

Primerno in neprimerno
je pretiravanje v upoštevanju okolja. To je navidezna etika, ki hoče biti tako relativna (pri-merjalna), da povsem zanemari notranjo človekovo sposobnost presojanja. Na nek način preloži odgovornost na zunanji svet, je torej preveč ekološka, preveč družbena, in nič več notranja. Človekovo osebno (?zasebno) dostojanstvo je s tem pozabljeno, celo zavestno zanemarjeno. Dvojico primerno-neprimerno pogosto udejanjajo družbeni manipulatorji. Tako neredko člani že osnovna načela, zaradi katerih je npr. neko združenje, religija, stranka ali gibanje nastalo, najbolj kršijo prav sami. In za to vedno najdejo opravičilo, celo v primerih, ko škodujejo sami sebi. Zdravniki živijo nezdravo, politiki ne skrbijo za polis, ampak za zasebne koristi, moralisti živijo nemoralno ipd. Vse skupaj potem zavijejo v "primernost", kar v bistvu pomeni relativnost, v kateri sem sam kot subjekt izvzet iz objektivnega učenja, ki ga skušam ponujati ali kar vsiljevati drugim.

Mi je ali mi ni
je dokaj intimni etični placebo. Gre običajno za zadeve, ki se tičejo samo mene, samo mojih odločitev, in jih pravzaprav okolica niti nikoli ne izve. Morda samo najbližji, a še to redko. Ob hkratnem zavedanju, da je nekaj potrebno, zelo potrebno, in bi dejansko moral/a storiti, se od tega odvrnem, ne da bi kdo kadarkoli vedel, da sem sploh pomislil/a, da bi lahko nekaj tudi storil/a ali opustil/a. Neredko gre za odločanje, ali naredim nekaj dobrega zase ali za bližnje, pa me potem premami nek čut, da mi tistega ni za storiti, in raje ne storim. Greha v bistvu ni, saj je misel bila dobra, pa je pač odšla in če bi se bila udejanjila, bi morda nekaj prispevala k dobremu na svetu, morda pa tudi ne - zato sem jo raje uvrstil/a v kategorijo "mi ni", ... in je ostalo tako kot včeraj.

Se mi ljubi ali ne
je nekoliko bolj aktivna oblika ponarejene etike tipa "mi je ali mi ni". Tu dilemo, ali naj naredim nekaj dobreza/slabega ali ne, jasno izrazim navzven. Tu oblika izraza ni bistvena: lahko je to z besedami, lahko s kretnjo, splošnim obnašanjem, splošnim odnosom do sveta (npr. brezbrižnostjo, ignoranco ...), pogosto tudi z nedejanjem, v katerem je jasno razvidna - po domače povedano - lenoba. Bi lahko, pa ne, in to jasno izrazim.

Legalno in nelegalno
je seveda bolj znanstvena oblika nekakšne etike, ki pa je daleč od notranje in tudi daleč od v okolje-prostora-in-časa vpete etike. Večinoma jo uporabljamo v pravnih sistemih zato, da nekaj določimo. Problem legalno/nelegalnega je, da v teh normah, ki sicer nekoliko izhajajo iz temeljev etike dobro/zlo gre izključno za robne primere, ki se v življenju redko uresničijo. Zakoni, pravila, določbe - vsi vemo - veljajo le v "idealnih" primerih, sicer pa jih je treba jemati "življenjsko". Celo ob najhujših morilcih imamo tako pomislek, ali res zasluži kazen, ali pa je morda zakonodaja le prehuda, in bi s striktnim izvršeanjem povzročali prehudo t.i. kolateralno družbeno škodo. Ja, pomislimo celo tako daleč, če je kaznovanje hudih kriminalcev res potrebno npr. kot vzgojni primer v smislu preventive.

Upravičeno ali neupravičeno
je retrogradna navidezna etika, ki je ni mogoče izvajati v sedanjem trenutku, ampak lahko na misli ali dejanja v tem smsilu le razpravljamo kasneje, ko je seveda že vse mimo, in npr. ni mogoče več popraviti ali spremeniti. (Gre za tisto vmesnost med opravičenjem in upravičenostjo, pri čemer imamo v sloveščini težave zaradi razlik v razumevanju pravopisja in notranje konotacije besednega smisla.). Namreč vmes med pomenom opravičenosti in upravičenosti obstaja pomen, ki namiguje na etiko, vendar to ni, vsekakor pa sega v preteklost in povrh še ne more vplivati na prihodnsot etike, ker pomeni odložitev problema, opravičilo upravičenosti nekega dejanja, nekakšna nevtralizacija iz nevednosti, ali/če/kadar je tisto dejanje bilo dobro ali zlo.


Še kaj bi se našlo; a dejstvo je, da je etika v osnovi dokaj preprosta, silno radi pa za etiko vzamemo nekaj podobnega, nekaj, kar se nam zdi, da je tako, pa je v resnici nekoliko drugače, rahlo sasuknjeno, oddaljeno prostorsko, časovno ali miselno, neredko pa celo beg in etični obrat. Hkrati tudi vemo oziroma imamo osebno izkušnjo po "neuradni" etiki, da je to tako. Če seveda ne zbežimo.

1. maj 2016

Iznakažena ogroženost narave

Naravo očitno neskončno malo poznamo. Res je, da je obsežna, res je, da stalno živimo z njo in v njej in v bistvu mi sami smo narava. Toliko milijonov različnih vrst in sort bitij, in znotraj vsake vrste toliko populacij z različnimi notranjimi redi, in v vsaki populaciji manjše skupine tistih, ki so si zaradi individualnih lastnosti bolj medsebojno kompatibilni, in na koncu vsak osebek posamezno s svojim notranjim ekosistemom mikroorganizmov in zunanjim ekosistemom sovrstnikov, populacije in ostalega okolja. Mar res mora biti vse tako zapleteno, in povrh ne le števno, ampak množilno in integralno?

Človek se ima za najbolj inteligentno bitje na svetu. Tu ni pomembno, ali verjamemo v kakšnega od bogov, ki naj bi nas take ustvaril, v ribo faroniko ali Evolucijo. Človek je najpametnejši, in v tej svoji najpametnejšnosti si je domislil, da je narava (kar od njega samega) ogrožena. Zato jo je treba, nujno treba varovati. Če tega ne bomo delali, bo konec sveta.

Naravo očitno zalo malo poznamo, bolje, nočemo je poznati. Raje se vrtimo v svetu svojega jaza in svojih idej o naravi, sobitjih, ostali okolici in o vsemu, kar nas obdaja, procesih, stvareh, silah, praznini in polnini.

Čeprav to nikakor ne gre skupaj, torej popolno nepoznavanje narave (=ignoranca) in popolna samozaverovanost vase (=ignoranca), si stalno izumljamo naloge, ki nam prav zaradi tega strahotnega nasprotja med ignoranco 1 in ignoranco 2 ne gredo. In čeprav je prva nezavedna, in se je zavedamo, druga pa povsem zavedna, pa jo na vsak način skušamo otresti ven iz misli, vztrajamo, da so največja nasprotja prav enostavno rešljiva, tako rekoč rokohitrsko.

Taka rokohitrstva dobro poznamo pri varovanju narave: od vsakodnevnega pretiravanja pri detergentih do globalnih podpisov leporečja, ki naj se uresničijo v prihodnjih desetletjih. Skoraj nihče nič ne pove o potrebni odpovedi. Vse bomo uredili knjigovodsko in po principih, ki si jih je izmislilo človeštvo, predvsem zahodno: gradbeniško, bančniško, komunikativno, knjigovodstvo, zabavno. Drugačnih principov ne poznamo, kaj šele principov, po katerih deluje tista narava, ki jo moramo popraviti, ker smo jo (morda res) pokvarili.

Ko tako človek v svojih zmožnostnih paradigmah hoče delati nekaj, ker sploh ni mogoče delati na način človeških okvirov, je povsem logična reakcija, da skuša pod imenom npr. varovanja narave delati tisto, kar je v svoj miselni okvir sploh zmožen sprejeti. Ker se mu vseeno zdi, da npr. zabava ali gradbeništvo zaradi svoje razvpitosti ali fizične grobosti nekako ne sodita v bližino "narave", se "naravovarstvenik" bolj usmerja v nedolžne načine "varovanja": knjigovodsko, finančno-subvencijsko, rekreacijsko, izobraževalno ... vse take rahlo ozelenele postopke in metode človek uporablja, da bi se prepričal, da pravzaprav varuje naravo, ki jo sicer tega se zaveda, a mu pravzaprav očitno ni žal uničuje.

V praksi to izgleda tako, da ekonomist ne gre gledat, kako je treba ravnati z vodo, ampak natančno preuči, kako mora ravnati z vodo, da ga bo to manj stalo. Korist za naravo (tu npr. varčevanje z vodo), če slučajno ostane in ni skrita v neupoštevanje kakšnega od stroškov, ki je "nemerljiv", je torej kvečjemu stranski produkt varčevanja z denarjem. Rekreativec organizira pomembno akcijo gibanja v naravi, s čimer ima z naravo določen stik, vendar stik še zdaleč ni, oziroma je dokaj redko, tudi spoznavanje. Bistvo rekreacije (v naravi) ostane rekreacija, narava je daleč stran, le kulisa, le poligon, nekoliko drugačen (bolj "naraven") od hipodroma, stadiona ali fitnes telovadnice; ali virtualne trim zabave.

Tudi sindikalisti in borci za delavske pravice so naravovarstveniki. Namreč, delovna mesta so zaradi okoljske krize močno ogrožena. Migranti pritiskajo in nam na zahodu odžirajo delo, zaslužek, tradicionalne delavske in delovne vrednote. Spet je kriva narava, ker nam vrača tako, kot mi nočemo in s tiste strani, ki jo ravno premalo poznamo, da bi jo zares obvladali. A njena krivda ostane, mi ljudje zahodnega sveta v belih srajcah s kravatami ali trenerkah ali delovnih kombinezonih, mi smo nedolžni in mi se gremo naravovarstvo.

Krivda narave je vse večja. Vse več je novic, kaj gre (zahodnemu) človeku narobe, ker se narava spreminja. Seveda ne pozabi pozabiti, kdo je te zadeve sprožil, in jih kljub množici zavez tako rekoč tedensko sprejmemo ali podpišemo kakšne "naravovarstvene" dokumente celo ne nehamo vse bolj stopnjevito izvajati.

Skratka: še tako lepa zelenica ob nepotrebni avtocesti ali praznih blokovskih naseljih ni narava in ni skrb za naravo. Še tako bogato praznovanje dneva Zemlje, biodiverzitete, vode, močvirij, netopirjev, rožic ali česarkoli - vse to ni skrb za naravo. Kvečjemu obratno. Še tako napredna oblika rekreacije v naravi, je tam to motnja in v sedanjih oblikah prepogosto povsem nepotrebno uničevanje, redko zaradi nevednosti. Še tako pogumne in drage komunikacijske akcije se izkažejo za nenaravovarstvo in predvsem za promocijo udeležencev in pripravljalcev, neredko politikov, ki o naravi dejansko nočejo nič vedeti.

Ploskati samemu sebi je greh. Delati se, da varuješ naravo tako, da jo (nevede? igonorantsko1? ignorantsko2?) uničuješ, pa še večji. Oboje skupaj pa se ne sešteva ali množi, ampak več kot potencira.

Varstvo narave je lahko samo varstvo narave, in ničesar drugega. Ena je ena. Druge reči in dejavnosti imajo svoja imena. Naj jih imajo, nič ni narobe. Le narava naj ostane narava. Samo to, in bo zadosti zavarovana.