So stvari, ki so za otroke, in so stvari, ki so za odrasle. Nekaj tistega vmes pa je za mladostnike. Tako je danes razdeljen svet in vsako spreminjanje velja za prekršek, ki ima lahko neslutene posledice. Če odrasli počnejo stvari, ki bi jih morali kot otroci, jih označimo za otročje. (Malo jim pa zavidamo.) Če se otroci ali mladostniki postavljajo v vlogo odraslih, je najprej zabavno, potem smešno, potem sarkastično, potem groteskno, in nazadnje parodično propade. Nikakor ni mogoče, da bi nekdo brez izkušenj vodil podjetje ali državo. Nikakor ni mogoče, da bi starci brez noge skakali čez planke. So stvari, ki so za odrasle, in so stvari, ki so za otroke. Obratno ne le da škoduje, ampak pripelje do samouničenja, in to žal neredko v t.i. dobri veri. Generacijski obrati namreč niso dejstva ampak izključno posledica vere, a to ne dobre vere, ampak samo nepodložene vere, da se bo nekaj zgodilo, kar se ne more zgoditi. In se tudi ne zgodi.
Pravljice so eetika in poezija, ki jim ni treba verjeti, ampak jih je treba doumeti. Res, verjeti v pravljice bi bila huda napaka. In povrh verjeti, da so pravljice za otroke, bi bila še hujša. Očarljivi princi, prelepe obleke, nemogoči obrati in čudežni dogodki, nedolžne kraljične in hudobne mačehe, vrli vojaki, premeteni trgovci in modri vladarji, živalski pomočniki in dobre vile, palčki in velikani, neskončna morja in steklene gore, skrivnostni pogledi in pogumne kretnje, brezizhodnosti proti nepričakovanim rešitvam, ... tu ni nič, ampak res nič črnobelega, tu je vse v barvah, v barvah življenja.
Vseeno, res je namreč nekaj v pravljicah črno in belo, a le za otroke, ki sami sebe še ne ločujejo od bližnjega sveta in zato v sebi ne čutijo nobene razvojenosti, če najmanj črne in bele. Zanje je - gledano s stališča odrasle "znanosti" - vse belo. Tudi črne reči so zanje bele. V mladostni dobi pa skuša biti vse črno. Nič ne gre, vse je narobe, težave na težave se množijo. Čeprav vemo, da te težave niso težave kot naj bi se od znotraj videle. So le prehod, in ker je prehod gibanje v negotovost, se zdi, da je črn.
A zgodi se, da mnogim svet ostane bel in črn in črnobel. Ostanejo na stopnji vmesnosti otroka in mladostnika, ne zmorejo prehoda, ali jim ga ni treba storiti, in tako ostanejo v neki sivini ali celo brezbarvnosti, lahko pa v stalnem nihanju med skrajno belo in skrajno črno. Taki trdijo, da je življenje težko, ker je črno, in da je belo življenje, ki ga skušajo stalno loviti skozi zabave, sproščanje in druge "tehnike", zanje nespodobno otročje, a vsaj nekaj za preganjanje temine. Taki ljudje začnejo verjeti, da je beločrni sistem edino resničen. To je težka vera, a žal danes prevladujoča. Ja, samo smrt jih pravzaprav lahko reši. Svet pa pred takšnim stanjem le menjave generacij.
Polnobarvnost pravljic pa je resničnost, ki je vsajena v vsakega človeka in - če ji dopuščamo - raste iz belega otroštva in črnega prehoda mladosti. Tu ni prostora za nobeno vero, nič ni treba verjeti v kraljične in kupe zlata, hudobne čarovnice ali naravne bogove. Vse to namreč je. Je v naši notranjosti in to prav takšno, kakršno nam prikazujejo pravljice. Te namreč niti približno niso odraz zunanjega življenja, še manj nekih prostorsko ali časovno oddaljenih in idealiziranih svetov, te so prav hudo resnične v svoji mnogobarvnosti in mnogoodtenknosti znotraj človeka, pravzaprav v edini resničnosti, za katero nedvomno vemo da je, v katero ni potrebno prav nič verjeti, ker jo neposredno in konkretno vsak trenutek izkušamo in okušamo.