31. dec. 2014

Časa ni mogoče množiti

Ko razmišljamo o času ne moremo drugače, kot da ga gledamo kot neulovljivo tekočo zadevo, pri kateri nikakor ne moremo prehitevati, kje šele, da bi se pomikali naprej ali nazaj. Dimenzija torej, ki jo človek ne zmore ukrotiti, oziroma jo ukrotijo morda le kakšni atomski fiziki, pa še zto v nam vsem (in njim tudi) nepredstavljivih prostorskih dimeznijah.

Kdor se ukvarja s podatki prav dobro, da je podatke, ki nimajo neposredne časovne dimenzije, bistveno hitreje mogoče analizirati, kot one, kjer je čas ključni del. Vzemimo razpredelnico s številkami. Ali seznam gostov v hotelu, morda število zidakov, ki jih potrebujemo za izdelavo neke stavbe. Vse to je števno, je obvladljivo celo hierarhišno: torej, ko preštejemo do deset, lahko naprej za neko oceno celote štejemo desetice; ko preštejemo, koliko oseb je navedenih na eni strani nekega zvezka, si lahko pomnožimo s številom strani, in že vemo, koliko gostov imamo. Vidimo torej, da je prostorske dimenzije mogoče na nek način množiti.
Pri podatkih, kjer je ključna časovna dimenzija, pa to gre le v redkih primerih, v bistvu robnih primerih, ko že ne gre več za rave časovne podatke, na primer pri seznamu dogodokov v preteklosti, kjer pa ne gre za čas, ampak seznam.
Tu se srečamo z nesrečnostjo nezmožnosti množenja, pa tudi seštevanja ali odštevanja. Najlepša primera podatkov v ključni časovni dimenziji sta zvočni ali filmski posnetek. Če hočemo vedeti, kaj je posneto, moramo zadevo preposlušati ali pregledati od začetka do konca. Nikakor namreč ne moremo kar malo preleteti prvih 5 minut in potem množiti ter tako ugotoviti, kaj se dogaja v naslednjih skupinah po 5 minut.

Ob koncu leta se pogosteje sprašujemo o času. Morda lahko ugotovimo, da ima naše življenje ključno dimenzijo časa, prostor pa je bolj nekako za zraven, kot slučajno.

Ima pa čas lastnost, ki je povsem slična trem prostorskim dimenzijam, kakor jih večina nas zaznava v tem svetu. Gre za možnost izkoriščanja. Čas je namreč prav lahko izkoristiti, tako kot izkoristimo prostor, v katerem bivamo.Verjetno pa še bolj, ker se tako neizbežno giblje.

29. dec. 2014

Ena urca na teden

Kultura, kot smo ugotovili, predstavlja vse bolj neko pritiklino zahodne družbe, in to prav družbe, ki si je kulturo pravzaprav izmislila. Nekako posiležno morajo veljaki tu ali tam sedeti v prvih vrstah in spremljati neke navdušence ali malo manj navdušence, kako izražajo tisto, kar "menda" nosijo v sebi. Na koncu, če je zadeva zadosti čustveno vznesena in zadene na vzporednico v notranjosti, se odzovejo z iskrenim ploskanjem, bistveno bolj pogosto pa postaja aplavz zgolj neka vljudnostna gesta, ki spada h kulturi, oziroma bolje rečeno, je za tiste prvovrstnike še bolj kultura kot tisto, kar je bilo prej.

Običajni ljudje vse bolj nasedamo kulturi vljudnostnega ploskanja, in ker se nam ni treba kazati v prvih vrstah, nam počasi postaja vseeno, če kakšno kulturo sploh užijemo. Trg je namreč poln druge ponudbe, ki sicer ima videz kulture, je pa daleč od tega, predvsem pa daleč od kakšnega iskrenega podajanja globoko občutenih vsebin. Bleščavo odra so zamenjale trgovinske izložbe, kakovosto glasbo menjajo tehnološko obdelani zvoki, filmi se prav tako spreminjajo v klišejska zaporedja dogodkov, v katerih je igralčeva vloga pomembna le v povezavi s slavnostjo njegovega imena, ali polračunalniško popravljenega obraza in nog neke lepotne ikone. Tu se srečamo tudi s slikarstvom, predvsem z njim povezano praznino galerij, v katerih te pazniki pravzaprav preganjajo, vsesti se v front pred malarijo in jo preprosto občudovati, pa se itak ni mogoče. In se tudi ne spodobi ...

Včasih je bilo drugače, pravijo. Bil je red. Člani plemena od dojencev do odhajajočih so obvezno morali biti prisotni, ko je lokalni vrač prirejal svoje seanse. Grška drama je bila osrednji dogodek za ljudi (sužnji seveda takrat še niso bili ljudje). meščani so imeli menda zaukazano priti na gladiatorsko igro, pa naj je bila ta še bolj krvava in politično motivirana. Tam se je dogajalo, tam je bila kulisa, začetek, premori, dramatika, tragedija. Iz tega so se razvili pogovori, od težkih filozofij do zadnjega plehkega čveka.

Kasneje, ko smo vsaj na zahodu postali kulturni, oziroma smo "tistemu" začeli govoriti kultura, je bilo obvezno enkrat tedensko obiskati cerkev, tam gledati neke freske po stenah, morda na pol zaspano, a vseeno, poslušati neko žlobudranje v tujih ali katerihkoli jezikih, gledati procesije z zastavami in okrasjem, celo okušati delček figuralnega oglašanja, ki smo ga še kasneje poimenovali glasba. Skratka, ljudje - tokrat so bili že vsi ljudje - so se enkrat tedensko za eno urco dobili na istem mestu.

In prav to je bistvo. Dobili so se. Videli so se, srečali so se. Ne glede na to, kaj je motiviralo to srečanje prej in potem, ne glede na to, kaj so si voditelji vzeli za cilj, človeštvo je delovalo po svoje. Pa ni bilo nič manj opravljavlja potem, nič manj politike prej, in nič manj truda za olepševanje samopodobe tako ali drugače. In ni bilo prav tako nič manj truda pri organizatorjih, in nikakor nič manj talenta. In prav tako so bili v ozadju finančni interesi.

Bistvo je bilo, da so se srečali. Kaj pa danes?

25. dec. 2014

Krediti in kredibilnost, od lokalnega do globalnega

Težko, celo nemogoče je ocenjevati sedanje razmere v slovenskem javnem življenju, kot se kaže na državni ravni. Je pa mogoče slediti nekaj rosnim letom zgodovine, in pravzaprav ni težko odkriti nekatere zakonitosti, ki nam niso posebej ljube. O tem večinoma pišejo mediji, in jih dodobra poznamo, še več, naveličani smo jih spričo neprestanega besednega in slikovnega bombardiranja z ene, druge ali tretje strani.

Iz vseh teh let pa bi človek lahko potegnil zenimiv zaključek, namreč, pomanjkanje vere. Večina gospodarstva in v zadnjem času tudi javnih ustanov živi in posluje na osnovi kreditov. Kredite imamo za avtoceste, za kanalizacije, za zalaganje evropskih projektov, za sprotno polnenje pokojninske blagajne, za raznorazne manjše investicije, celo avtomobili so na neke vrste kredit, ki se mu pač lepše reče lizing. Krediti so tudi v zavoženih stanovanjih, ki v posmeh prav tako ogromnega števila izpraznjenih, čakajo na kdo-ve-koga, saj ljudi pač ni vedno več. Hkrati pa se vloženi kredit obrača v breme bankam, ki jih je potem treba podpreti z davkoplačevalskim denarjem. ... In z nekredibilnostjo s tem kar vsi strinjamo, in je postala kar normalna ...


Tretji zaključek, ki se kaže kot še kako očiten, je pomanjkanje, ne, kar odsotnost, kredibilnih ljudi v slovenski javnosti. Prav enako tudi v javnosti celotne zahodne civilizacije. Spet ne govorim o sedanjosti, saj se tu kredibilnost pokaže šele kasneje. Ampak iz rosnih četrt stoletja zgodovine - za katero osebo v slovenskem javnem življenju bi lahko trdili, da smo jo v dno misli in srca zaslutili kot kredibilno: gospodarsko, moralno, osebno, v govorjenju, predvsem pa v dejanjih? Gotovo so. Gotovo so. Le iz javnosti so očitno odšli, verjetno zavestno in namenoma. Morda jih včasih celo mediji najdejo, a dosledno pokažejo kot nekakšne eksote, kot nekaj iz naftalina, kot neke kmete iz oddaljene vasi v francoskih Alpah ali dekle v živopisanem slamnatem krilcu z nekih srednjeatlantskih otokov.

Najhujši kredit, ki ga je človeštvo vzelo, pa je tisti, ki ga jemljemo nemim. To so lahko naši soljudje, lahko prihajajoče generacije, to je lahko narava okrog nas. V tem kreditu je izrazito neločljivo pomešana duhovnost in materialnost, in je v bistvu nepovračljiv. Čas namreč teče, in pogodba ni taka kot z banko, ampak enako nevidna, enako nema, kot jo tudi jemljemo.

Kredite smo si vzeli, kredibilnost pa nas muči, ker je ni. Je pa veliko vere v praznost.
Božiček bo kredibilen zgolj toliko časa, dokler bo nosil darila, kredit za njim pa bo ostal, na kratek rok morda materialni, še veliko težji pa tisti nemi, duhovni.

---
Credo pomeni v latinščini vero, ali vzkik "Verujem!".  Slovensko réčemo tudi verodostojnost, čeprav se zdi da SSKJ to besedo vzame v nekoliko drugačni luči, ozroma mu umanjka ta dobro občuteni slovenski pomen.

22. dec. 2014

Zločini in kazen

Zakaj vsak, ki ima doma avto misli, da ga imajo vsi, in je to normalen del civilizacije?
Zakaj vsak, ki ima enega in še pogosteje več televizorjev misli, da vsi ljudje dnevno povprečno 5 ur občudujejo oddaljene umotvore?
Zakaj vsak, ki doma zmore računalnik in je priklopljen na internetno mrežo misli, da je to povsem normalno in civilizacijsko?
Ali prenosni telefon z množico potrebnih in nepotrebnih dodatkov, ga imajo vsi in vsi mislijo?

Kako to, da vsak, ki ga je šola proglasila za učitelja misli, da to zadostuuje za vtepanje znanja v glavo mladim rodovom?
Zakaj vsak, ki se mu zdi, da je njegovo mesto v kulturi misli, da bi moral imeti množico gledalcev, če pa ne, pa naj mu jih nekdo skliče.


Kako to, da vsak, ki živi v miru in ga sosedje v taki ali drugačni preobleki ne ogrožajo, misli, da je vsekakor normalno, da drug drugemu težav ne povzročamo?
Zakaj nekdo, ki osvoji neko dobro plačano delo takoj misli, da so vsi okrog njega premožni in jim prav ničesar ne manjka? (Zakaj pa vendar nič ne rečejo ...)
Zakaj nekdo, ki postane politični prvak na osnovi nekega bolj ali manj dogovorjenega volilnega sistema misli, da je vladanje v bistvu normalno uveljavljanje lastnih interesov iz predvolilnih ali šeprejšnjih časov?
Zakaj vsak, ki ima domovino misli, da je to povsem normalno, in da je še normalno, da sme povsod govoriti v svojem jeziku?

Od kod ideja, da nekdo, ki veliko troši, sme tudi več zaslužiti?
Ali pa pregrešnost, da če nekdo uči - ali pa je le nekoliko več slišal - o morali, sme tudi odločati, do kod moralnost sega?
In podobno zdrav o bolnem, "razumen" o prikrajšanem, uglajen o pretepenem, videč o slepem, beli o črnem, naš o onem, ...

Včasih so bili bogovi, v ednini ali množini, vladarji sveta. Kdor ni delal po "njihovem", ga je bilo upravičeno strah, da ga bo doletela kazen. Tu ali tam ga tudi je.

Danes je vladar človeka njegov lastni jaz. Zato tudi sam sebe najbolj kaznuje, v najbolj intimni ednini.

21. dec. 2014

Prvaki v smešnosti

Najbolj smešni so tisti raziskovalci, ki v svoji raziskavi uporabljajo reference dnevnega časopisja. Še bolj kot najbolj so hecni inštituti, ki v svojih znanstvenih ugotovitvah ponovijo stavke, ki smo jih včeraj ali prejšnji teden slišali pri novicah.
Mar iz množice indicev, ki so dejstva in podatki, in namesto iz včeraj izumljenega vročega kropa, res ni mogoče izdelati načrta za rešitev nekega problema? Mar je za rešitev nečesa perečega res najboljše izhodišče twit političnega nasprotnika, ki ti ga bo jutri spodmaknil z novo PR domislico?

20. dec. 2014

O finančnih rezih v kulturi, in Cankarju

Kulturniki pogosto tarnajo glede državnega ali kateregakoli financiranja. Nenehni rezi tu in tam, medsebojne nepravičnosti, v zadnjem času se pri nas sliši za nelogično kaznovanje uspešnih in podpiranje zavoženih programov ali ustanov.

Kultura in celotna duhovnost pravzaprav, sta sami iz sebe naredila hlapca. Nikogar ni bilo, ki bi to storil, nobene ekonomije, nobene politike. Kultura in kulturniki so namreč prvi pristali v izkoriščanje, in še huje, pristali so v vsiljeno dejstvo, da je kultura pritiklina civilizacije, da je v službi, da dobesedno hlapčuje. Cankarja smo namesto v notranji prispodobi iz katerega je prav branje Cankarja lahko rešitev, vzeli kot navodilo, kot smernice za življenje.

Kako se je to zgodilo? Za delilce denarja je šlo prav enostavno in rešitve so prihajale na dlani s strani kulture, ko je ta morda še fantazirala biti kultura, a je v sebi nosila dekadenco same sebe: ker je hotela biti zanimiva, privlačna, komedijantska, alternativna, ekstravagantna, obrobna, drugačna, množična, celo ekonomsko upravičena - skratka vse drugo, samo kulturna ne. In daleč od umstnostik, daleč od mistike, daleč od metaforičnega realizma. In smo mislili, da bodo poslušalci in gledalci in občudovalci živeli od duha enovečerne satire brez notranjega odmeva, ali od odtrganih plakatov namesto globoko impresivnih slik, morda od amaterskega pretegovanja tega ali onega glasbenega meha, ali od fotosešnov s trenutno vodilnimi politiki, ... Kultura je lahko le kulturna. Knjiga je lahko le knjiga, kip le kip, skladba le skladba, film samo film. Mi pa smo mislili, da zadostuje platnica ali trailer, ali hm, samovšečen fotosešn v lokalnem časopisu.

Tako se duhovno živeti ne da. Niti ustvarjalcu, še manj poustvarjalcu, za odjemalca pa je že v osnovi smrt in zgolj kratenje časa - kot da čas ni že sam zadosti kratek.

Pa vendar se moramo vsaj malo zabavati, v teh težkih časih! bomo vzkliknili.

Ne bo šlo. Delilci denarja so spoznali, morda podzavestno, ukano hlapčevstva. Ne gre za kulturo, gre za kratkočasenje. Tako jim je bilo za uspešno premago dejstva, da sta kultura in duhovnost integralni del človeka in civilizacije, in ne njegova pritiklina, treba vlagati samo v popolnoma nekulturnih programe, ki sami sebe imenujejo kulturni. Politikom-delilcem je bilo enostavno samo zapreti nas v domačijsko skoraj-kulturo mejo znotraj jezika in države, morda celo pod pretvezo nacionalne zavesti, kot da je nacionalno zavest treba razkazovati znotraj večine... Nadalje, treba je bilo samo ponujati hrano iz jasli enega naročnika, treba se je bilo samo udinjati enemu gospodarju, in to tistemu, ki ti daje denar in je s teboj na isti poti - pa če je tega denarja še manj, kaj potem - se bomo že medseboj (kulturno) pobili. In nas bo potem manj, in bomo cenejši.

Treba se je bilo samo delati, da se delaš kulturo. In obema je gôdilo: prejemniku in donatorju. Na koncu pa najhujše. Delilci denarja so se, morda podtavestno, nalezli hlapevstva. Misleč, da so kulturni, so še sami postali hlapci. Cankar je imel prav. Problem njegovega izraza je bil, da je na hlapce gledal genetsko, po rojstvu, kot je rekel. Ob tem pa spregledal, da se človek za hlapčevstvo v bistvu odloči, ali pa se ga naleze v času življenja, v katerem ima sicer neskončno drugih možnosti.

17. dec. 2014

Kako bi združil trgovino s trgovino?

Če hočeš nekaj kakovostnega kupiti, se seveda moraš prej podrobno pozanimati, kaj je, kako deluje, če je dobro, če ustreza tvojim zahtevam, in podobno. Imamo dve možnosti. Najprej si značilnosti artikla  natančno pogledamo na spletnih straneh, vključno z neodvisnimi ocenami in izkušnjami uporabnikov. Potem lahko gremo v neko trgovino, kjer ta izdelek imajo, in si ga ogledamo.

Če že po prvi stopnji vse veš, pravzaprav ni treba v trgovino. Prinesejo na dom. A kaj, ko bi si človek rad še kaj ogledal, prijel v roke, sam preizkusil.

A zgodi se naslednje.

Če grem v tehnično trgovino, mi tam iz leta v leto vedo manj povedati. Sicer vse bolj govorijo, uporabljajo celo metode, da nekaj, kar misliš kupiti, prav oni doma uporabljajo, in se odlično obnese ...
Zgodi se celo, da ljudje tam, zaposleni, nič ne vedo, in gredo na spletne strani pogledat, kaj je tisto, kar bi rad kupil. Kadar gre za en izdelek, se še nekako izide, če gre za več podobnih izdelkov, ki bi jih kot kupec želel primerjati v živo ker je zato prišel, se zadeva zaplete.

Tako kupcu nekako postane nerodno gledati v tuj računalnik (če prodajalec to omogoči, pa sej je v bistvu služben), še bolj mu je nerodno, ker se morda prodajalec niti ne znajde, oziroma bi se sam na spletu bolje znašel, ker je to že delal doma.

Seveda obstajajo še druge rešitve. Lahko si "izposodiš" enega od razstavljenih računalnikov, če seveda kupuješ v taki trgovini, da jih imajo. Lahko tudi se vsedeš v kot in se s pametnim telefonom povežeš sam, in pregledaš tiste značilnosti in primerjaš lastnosti in cene ipd.

Ampak to že traja, in človek se potem že vpraša, če je prišel v trgovino brskat po spletu.

Tako je to, s kupovanjem. (K sreči tudi zato lahko manj kupujemo.)

http://idejalist.blogspot.com/2013/10/kupovanje-po-pravilu-n1-in-n-1.html
http://idejalist.blogspot.com/2012/11/kruh-v-trgovini.html


16. dec. 2014

Kako je luštno, oziroma učinkovitost družbe

Vsako uro na koncu novic poslušamo vremensko napoved. Vsak dan se večkrat tudi izčrpno poučimo o prihodnosti, ki nas čaka na modrem ali manj modrem nebu. Nazorne slike in animacije dopolnjuje prikupno napovedovanje. Vsako leto - marsikaj tudi vmes - nam statistični urad postreže z letnimi kazalniki o prebivalcih, gospodarstvu, izvozu in uvozu, okolju, prometu, izobraženosti in še marsičem. Obstajajo inštituti za makroekonomiko in podobne zadeve Stalno izvajamo meritve javnega mnenja

... čemu imamo vse to? Le zato, ker je zanimivo vedeti, koliko nas je, koliko je priseljencev in novorojencev, koliko cest imamo luknjastih? Ali pa, ker je luštno gledati lepe slike oblačkov in animiranih kapljic, ali deklet, ki nam napovedujejo prihodnost v oblakih ali soncu? Ali pa, upam da ne zato, da ugotavljamo, kako smo mi strašno pametni, in kako so drugi strahotno neumni?

Ali res ne bi bilo mogoče vseh teh meritev, štetij in opazovanj enkrat - namesto vnazaj - uporabiti vnaprej, za razvoj, za napredek za uspešnost in konkurenčnost na vseh in še drugih področjih.

Učinkovistost družbe temelji na kakovosti informacije, ki jo je sposobna z razpložljivim znanjem izvleči iz zbranih podatkov.

http://idejalist.blogspot.com/2014/12/napredna-vizualizacija-podatkov.html





14. dec. 2014

Dan zborovskega petja

Ni vsakdo nadarjen za ustvarjanje glasbe, skoraj vsak pa se na glasbo odzove. Glasba je namreč posebna govorica, daleč od besed, blizu pa občutkom, čutenju in posledično čustvom. Glasbeniki in drugi umetniki svoje darove posredujejo soljudem, in tako svet delajo lepši.
Vendar se moramo tudi zavedati, da darovi niso uporabni sami zase. Za pravo posredovanje je potrebno delo, trdo delo. Od učenja sposobnosti prenašanj glasbenih idej v notni zapis, do prilagajanja zvočnim in tehničnim možnostim glasbil ali pevcev. Od notranjega čustvovanja do realizma papirja ali druge oblike zapisa. Od prstnih tehnik na glasbilih do vokalne dinamičnosti pevskih organov. Od raziskovanja zgodovinskih okoliščin nastajanja neke sladbe, do primerjalnega pregledovanja drugih poustvarjalcev. Delo ne gre od danes do jutri, trening se gradi skozi leta reda in discipline, povezovanja čustev, razuma in telesa, predvsem pa poslušanja odzivov poslušalcev.

Svetovni dan zborovskega petja se zgodi vsako leto, in sicer drugo nedeljo v decembru. Obeležuje se ga več dni pred in po nedelji.

12. dec. 2014

(Ne)Razumevanje kapitalizma?

Pred četrt stoletja smo se podali na pot kapitalizma. Iz prejšnje razcepljenosti med uspavajočo uravnilovko in smrtno nevarnino svobodomiselnostjo smo se podali v svet svobodnjaške vsesmelosti in prisvajanja zaslug. Pravzaprav v svet, ki ga nismo poznali, oziroma v svet, za katerega smo mislili, da zadostuje poznavanje tržnice v Trstu ali Gorici, ali velemarketa na oni strani Karavank in Kozjaka. Ali poležavanja vštric bavarcev in njim podobnih na jadranski obali.

Četrt stoletja hitro mine, in človek v tem času ravno doraste v približno odraslo osebo. Začne z ničle, se učloveči z govorom, se umisli z izobraževanjem in drugimi družbenimi odnosi, se učustvuje v materinem ali očetovem naročju, se usmeri v prekrižanju notranjih vzgibov in zunanjih dražljajev. Postane človek.

Čudno je, da družba ne zmore takšne poti, niti začetka. Ne resetiranja, samo začetka nove poti, čisto navadne poti iz krvi in smeha preteklosti proti udružbenosti. Saj kapitalizem ni nobena znanost, noben marxoleninizem ga ne drži pokonci. Seveda denar in odnosi med človekom in denarjem, a to so svari, to so zunanje stvari, ki jih človek lažje obvladuje kot ideologijo, ki mu preraste misli in čustva.

V praksi tradicionalnega kapitalizma gre, tako se vidi, bolj kot ne zgolj za spretnost ločevanja lastništva od upravljanja, podedovane od pridobljene pravice, zasluženega ali podarjenega, drugačnosti od enakosti, in pa seveda svobode od svobodnjaštva, dela od nedela, uspešnosti od neuspešnosti. Tu se lomi, in lahko tudi zalomi.

Morda je ljudem iz prejšnjih časov res težko doumeti, da gre za prakso navadnega družbenega življenja na osnovi navadnih ljudi z različnimi lastnostmi in različnimi stopnjami sposobnosti, z različnimi pogledi na svet, morda celo z različnimi prepričanji. A nobeno od teh nasprotij ne sega dlje kot do kakovostnih vsebinskih spopadov, tudi lomov in polomov, a takšnih, ki dolgoročno vodijo v boljše rešitve.

11. dec. 2014

Vdanost v povprečje ali zadovoljnost s povprečjem?

Od nekdaj je pri vzgoji in samovzgoji obstajalo ocenjevanje. Gre za dva tipa meril, bolj ali manj objektivnih, po katerih človek sam pogleda svoje stanje. En tip je nominalno ocenjevanje, ali si dober ali ne, drugi tip je, ali napreduješ ali nazaduješ.

Zanimivo je, da se človek sam pri sebi osebno bolj nagiba k ocenjevanju napredka, družba pa na vsak način vztraja pri nominalnem ocenjevanju v primerjavi z drugimi. Na ta način v bistvu nikoli ne moremo izmeriti, koliko smo se naučili, ampak nam družba (učencem v šoli, delavcem ali uradnikom v službi ...) postavi primerjalno lestvico. V bistvu se rangiramo po vsaki posamezni sposobnosti, in to rangiranje nevarno premaguje tudi naše notranje ocenjevanje.

Težava nominalnega ocenjevanja nastopi pri nemerljivih zadevah, na primer umetnosti, ali inovativnosti. Težave so tudi pri človeških zadevah, na primer, koliko nekdo pomaga, ali kako vredna je neka beseda tolažbe. Saj vemo: lahko se je nekemu bogatemu kapitalistu bohotiti z bajnimi donacijami v sklad za revne. A vprašanje je, če upokojena soseda s svojim novčičem za karitas ne prispeva več. Prav tako ne zmoremo meriti, ali neka umetnina navdihne ljudi, da prekinejo nek spopad, in ali prijazna in modra beseda na pravem mestu umiri razgrete strasti.

Hudo je, če se sprijaznimo, oziroma nas družba "sprijazni", da smo na ravni novčiča in da bo vedno tako. Hudo je, če otroku v šoli dopovedo, da bo njegova angleščina ali matematika vedno cvek, in nič drugega kot cvek, morda junija milostna dvojka. Hudo je, če delavki za tekočim trakom dopovedo, da je to vse, kar zmore, naj torej marljivo premika to-in-to na ono drugo stran, da naj torej ne razmišlja, da bi kaj izboljšala, in naj bognedaj misli, da bi lahko tudi sama kaj naredila. Hudo je, če se uradnik sprijazni z navodili vodstva, ki si zakonodajo morda razliži po svoje. Hudo je, če se znanstvenik sprijazni, da je pač njegov inštitut majhen, v majhni nepomembni državi, hudo je, če nek predsednik uprave misli, da je pač majhen drobec, tako rekoč stopnja nekega vijaka ali zatiča sicer mogočne gredi motorja v pogonu neke velike tuje avtomobilske tovarne ... Hudo je, če se država vda v svoje povprečje.

Nič ni hudo, če v sebi spoznamo, da zmoremo manj, kot smo nekdaj mislili, da zmoremo. In celo narobe je, če si domišljamo, da smo več, kot smo. Hudo pa je, če se pustimo prepričati, da smo manj kot smo. In še huje je zato, ker sprijaznjenost s povprečjem vedno pomeni padanje pod povprečje. Vključno z državo.

http://idejalist.blogspot.com/2013/07/ocenjevanje-napredka-v-soli.html

10. dec. 2014

ZJN in dobronamernost

Zakon o javnem naročanju - ali kaj podobnega, kot poznamo v vseh državah. Skoraj vsak ga pozna. Tisti, ki naroča, se mora postopkovno ravnati po njem, kdor prodaja, se ga mora zavedati. Še posebej v družbah, kjer javne ali politične ustanove s svojimi proračuni predstavljajo pomemben delež naročnikov.

V družbah, kjer je država ali občina v bistvu podjetje, ki obrača denar namesto zasebnikov, je lahko tak zakon za posle škodljiv. A ne gre, da bi ga kar ukinili, kot bi si mnogi želeli. Problem so predvsem njegove samovoljne razlage, ki skušajo na vsak način uveljavljati minimalizem.
Za naročnike minimalizem pomeni, da če ZJN spoštujejo navzdol, bodo dolgoročno kupovali ravno najdražje, čeprav po črki zakona najcenejše. Če ga nategujejo navzgor, naročniku škoduje, ker ga prej ali slej pripelje v nelegalno stanje, torej v stanje, ko so izdelki navidezno nominalno dražji, v bistvu pa formalno cenejši - razlika pa se tam nekje izgubi. Pri spretnejšem, seveda. In tam nekje, v tisti razliki med nominalnim in formalnim je tudi razlika, zaradi kateri so izdelki slabi, torej dolgoročno bistveno dražji, kot bi bili, če bi bili normalno dragi takoj v začetku.

Za prodajalce je škodljiv zato, ker jih v razmerah slabe kontrole  in minimalizma navzdol navaja na dobavo slabe robe in nedoslednost storitev, iskanja kompromisov in morda tudi slabih poti. Pri nategovanju navzgor pa dobavitelje navidezno krepi, a le za kratek čas nekakšne spretnosti. Ko se tak čas ustavi - in zanesljivo se, če tako delamo - javni naročniki enostavno nimajo več s čim naročati. Zmanjka denarja, oboji so na slabšem, morda stopijo tudi na pot gospodarskega propada.

ZJN seveda ne obravnava dobronamernosti. To pa je tisti začetni odnos med naročnikom in dobaviteljem, ki omogoča dinamično ravnotežje nakupov, kakovosti in zadovoljstva na obeh straneh, vodi pa v trajno in učinkovito gospodarjenje z javnim denarjem.


6. dec. 2014

Pregovorna inovativnost

Nekdaj je za Slovence veljala pregovorna pridnost in marljivost. Če je bilo to res, je vprašljivo, saj je uporabljen pojem precej relativen, človek pa ga zelo rad uporablja po svoji presoji in v primerjavi s skupinami ljudi, ki si jih sam izbira.
Danes se v medijih vsak dan pojavlja nova usmeritev. Inovativnost, start-upi, prodornost, izvrstne zamisli. Začnejo se že v mladih letih, najpogosteje v srednji šoli ali še prej. Se tudi tu morda primerjamo z napačno skupino narodov? Ali še huje: Se sploh primerjamo?

Res je hudo, če ne veš, da ne veš.

http://idejalist.blogspot.com/2014/04/sirotisnica-start-up-ov.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/09/induktivno-in-deduktivno-znanje.html


5. dec. 2014

100% slovensko

Na mnogih izdelkih se v zadnjem času pojavljajo napisi 100% slovensko, pridelano v Sloveniji, slovenskega izvora, in podobno. Poznamo akcijo slovenski zajtrk, v reklamnih oglasih se na veliko oglašuje slovenstvo materialnih dobrin, predvsem prehrane, tudi slogan "kupujmo slovensko" večkrat zakroži po javnosti. Nekaj v to smer res govori zakonoadaja, vendar ne v reklamnem smislu.

Vedno se sprašujem, ali je to prav. Namreč, ali je to res, kar oglašujejo prodajalci, ali ne gre morda za podobno zvijačo, kot sta bio- ali eko- predponi. Tovrstni izdelki so potem lahko nekoliko dražji, ker ciljajo na nekoliko premožnejše kupce, oziroma celotna kampanija pokrije večji spekter kupne moči.

Poleg tega se sprašujem, kaj si mislijo naši gostje, t.i. turisti, če morda to "slovenstvo" preberejo in razumejo. Na kaj pomislite, če nekje na Finskem ali v Kanadi na polici zagledate Fructalov sok ali velik napis Gorenje že nekje bliže, v Budimpešti, na primer? Ste tam pozorni na njihove proizvajalce gospodinjske opreme ali polnilnice sadnih sokov?

Včasih tudi razmišljam, ali je mleko, ki ga pridela Slovenec na avstrijskem delu Koroške ali v Benečiji 100% slovensko ali ne?

Slovenstvo je v kulturi, predvsem v jeziku, leposlovju, pesmi, navadah. Slovenstvo je v nas samih in našem odnosu do nas samih. Slovenstvo v gospodarstvu pa je, se bojim, zgolj zapiranje trga, navzven in navznoter. Morda celo uničevanje kulture.

A, da se razumemo, nič nimam proti, da kupci kupujemo slovensko. To je namreč povsem druga zgodba.

http://idejalist.blogspot.com/2013/03/dobro-jutro-evropska-sredstva.html (Sedmo pravilo: Smo navadni.)
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/zgodovina-z-zgodovinskega-gledisca.html

3. dec. 2014

... ko se v strup prebrača vse

Vzemimo jutranjo budilko. Ne kot nadomestilo nekdanjega sončnega žarka ali petelinjega petja, Vzemimo jo kot pripomoček v današnjem času, ki nas zjutraj opomni, da imamo neko dolžnost do sebe, bližnjih ali družbe.
Budilka je v osnovi namenjena bujenju in posledično vstajanju. Mar ne? Pa jo tako vzamemo? Ali ni bolj tako, da je morda signal, da je nekaj treba, da si jo celo morda nastavimo še malo vnazaj, da še malo podremljemo (zakaj pravzaprav vzamemo čas spancu, saj bi jo lahko nastavili na 10 minut kasneje). In v tem času dremeža, mislim da redki dremljejo, uživajo. Oziroma, redkim ta dremež ni  čas razdvojenosti med nečem, kar moramo in nečem, kar ne bi.
In prav ta razdvojenost postaja problem budilke. Ni problem budilka, niti bujenje, niti naš odnos do vsega tega. Sama shizofrenija se nam prenaša po celem življenju. Namesto odločitve, si dopuščamo negotovost in čakanje. Namesto odgovora samemu sebi, čakamo razloge za izgovor samemu sebi, izgovor od nekod drugod, morda od bližnjih, družbe, vere, umetnosti, dela.

Podobno se zgodi s šolstvom, ko namesto učenja razmišljamo o uhajanju učenju in poučevanju, o učenčevih in učiteljskih "sindikatih". O državi, namesto od družbeni skupnosti, ki naj bi nas držala skupaj, vse bolj vidimo bojišče za privilegije in morda nadvlado koga od sosedov. Namesto o zdravju v zdravstvu in dobrega za človeka se nam vrivajo stroški zdravil, pripomočkov, morda celo humanitarizma v tretjih deželah. Zakone si ustvarjamo po interesih, ne zaradi tega, ker smo se o nekaterih skupnih zadevah hoteli uskladiti. Namesto o varovanju narave, se spogledujemo z "čisto" rekreacijo, "trajnostnim" turizmom, ki vedno ostane turizem. Namesto uporabe vere, kulture ali filozofije, kot orodja za človekovo notranje preživetje, se nam te človekove značilnosti obračajo v bitke med paradigmami, doktrinami, načeli, moralami. Še nogomet je postal zgolj finančna burleska.

Tako se v strup prebrača vse.

2. dec. 2014

Napredna vizualizacija podatkov



Informacijska doba prinaša s svojimi obsežnimi možnostmi  hrambe in obdelave velike količine podatkov tudi problem predstavljivosti celote. Velikih podatkovnih zbirk tako niti ni mogoče dojemati, ob naraščanju ali dinamiki podatkov pa človekovi možgani sploh niso več sposobni slediti stanju in spremembam. Hkrati se upravljalci zavedajo, da je stanju in spremembam treba slediti, če hočemo gradivo dobro upravljati in strokovno ali upravljalsko delo kakovostno izvajati ali načrtovati. Velike količine na videz razpršenih podatkov je torej nujno potrebno smiselno povezati in prikazati. Možnosti je seveda več in nekatere so uveljavljene že dalj časa, na primer prikaz nekih lokacij na zemljevidu ali predstavitev števil v obliki stolpičastega ali črtnega grafa. Informacijska doba pa s seboj prinaša in omogoča še več naprednejših oblik prikazovanja, od interaktivnosti, tridimenzionalne predstavitve, dinamike in sosledij, preko dvo ali večdimenzionalnih matričnih sistemov, do uporabe algoritmov, ki skupine podatkovnih enot po na videz naključnih postopkih preobrazijo v človeku bolj razumljive in logične strukture. Ker je urejene podatke, ki imajo vsaj nekaj lastnosti standardiziranih, mogoče kombinirati s podatkovnimi zbirkami z istega prostora, časa ali podobne vsebine, se seveda odpirajo tudi mnoge nove možnosti analitskega in komparativnega dela.
Vizualizacija večjih ali velikih količin podatkov je zahtevno delo. Za kakovosten rezultat je potrebno poznati predvsem:

- vsebino in lastnosti podatkov ter njihovo dinamiko,
- strukturo podatkovnih zbirk, ki jih obdelujemo,
- principe generalizacije ali možne generalizacije, pri kateri se podatki ne izgubljajo ali ponarejajo,
- programska orodja, vključno s posdtopki in algoritmi, ki so za določen tip podatkov uporabni,
- povezljivost vsebin z drugimi tematikami znotraj stroke ali navzven,
- smiselne oblikovne možnosti posameznih prikazov,
- navade in dojemljivost ciljnih skupin uporabnikov.

Lepo je imeti podatkovno zbirko. Vendar to ni zadosti. Dobro je imeti tako zbirko tudi dobro urejeno. A tudi to še ne zadostuje. Bistvo podatkovne zbirke je namreč informacija, ki koristi zainteresiranemu uporabniku.


Indeks krajev v podatkovni zbirki filmov Slovenskega filmskega arhiva in njihove povezave. 

Vsako vozlišče predstavlja kraj ali lokacijo, v katerem je del filma ali oddaje posnet. Iz analitske slike na bistevno bolj enostaven način vidimo, katere vsebine prevladujejo, kot če bi prebirali kazalo krajev, ki ga vsebuj katalog, dostopen na spletni strani ARS. V obdelavi je okrog 8000 filmskih naslovov in okrog 15.000 povezav med kraji in temi naslovi. 

Iz diagrama vidimo, da se določene vsebine povezujejo predvsem geografsko, pri čemer so dobro zaznavne tudi razdalje med posameznimi kraji, ki so predvsem vsebinske narave in ne toliko geografske. Opazne so gruče slovenskih krajev, okolica Ljubljane, Beograda in krajev z območja bivše države, navzgor so se oddaljila gesla, povezana z nekdanjo Sovjetsko zvezo in ZDA. Okrog osnovnega preplega so se kot osamljeni razporedili filmi, ki prikazujejo samo in izključno določen kraj. Velikost črk posameznega gesla je sorazmerno glede na število uporabe kraja kot krajevnega gesla.
Izdelano s programom Gephi in algoritmoma ForceAtlas2 in OpenOrd.

30. nov. 2014

Molk znanosti

Znanstvenik, ki o neki vsebini ne ve nič, bi moral vabilo k predavanju o tisti vsebini odkloniti. Nobeno opravičilo ne obstaja, najmanj tisto, da je vsaj nekaj treba povedati, še manj ono, da je to najboljše od vsega kar imamo, in še daleč najmanj, pa žal v nekaterih deželah zelo prisotno, da človek potrebuje reference.
Govoriti, in slušateljem nič povedati, je za tisto znanost smrt.

29. nov. 2014

Dobrotniki

Človek se gre dobrotnika pogosto takrat, ko pričakuje povratno reakcijo, morda uslugo, darilo ob obratni situaciji, ali vsaj hvaležnost, oziroma notranji občutek, da smo nekaj dobrega storili. Skratka, dobrota se mora videti, nekje odraziti z dobortnikom vred.

Danes se tak pogled na dobroto prav trendovsko odraža v družbi. Celo krščanskega svetega Mikavža, ki, kar je jasno, z življenjskim zgledom svojih dejanj predstavlja materialno in duhovno dobroto, smo v globino materializirali. Nevzdržno je, da otrokom, pa tudi odraslim kvarimo duh dobrote s tem, da na njeno mesto postavljamo našemljeno osebo, bolj ali manj spretnega vaškega gledališkega igralca ali kogarkoli, ki je pripravljen zabavati otroke. Žalost je namreč ta, da ko tista oseba odide, otrok v trenutnu izgubi vsako možnost notranje refleksije, razen morda na kratkotrajno čustveno doživetje samega dogodka, ki pa je itak eden od mnogih, zgubljen v dogodkih veselega decembra. Tako tudi ni prostora za hvaležnost, še manj pa za razvoj notranjega čuta solidarnosti in razveseljevanja drugih.

Bistvo dobrote je najbrž v izginjanju, vendar ne v odhajanju. Dobrotnikov ni že od začetka naprej, sploh ne pridejo. Sami tako hočejo, da jih ni, da pride samo njihova dobrota, in da ostane samo njihova dobrota.

28. nov. 2014

Človek v vrtincu komunikacijskih orodij

Informacijska doba s seboj prinaša mnoge izzive, ki človeka najprej presenetijo, morda za kratek čas razveselijo, vsekakor pa človeštvo potem potrebuje nekaj časa, da se prilagodi in razmere uravnoteži.
Danes sicer govorimo, da napredek še nikoli ni bil tako hiter, in da nas tehnologija zasužnjuje, da je informacij preveč in komunikacije da so preveč burne. Dvomim. Verjetno se je podobno kot ob začetku široke uporabe osebnih računalnikov ali prenosnih komunikacijskih naprav dogajalo ob začetku množičnega tiskanja knjig. Ali še prej, ob začetku udomačevanja živali, ali splošne uporabe ognja. Vedno so se našli neki svečeniki, ki so svarili, da novosti ne prinašajo nič novega, da človeka kvarijo, uničujejo ...

Ob tem seveda niti za trenutek ne pomislim, da se je razvoj že ustavil, da je človeštvo doseglo svoj vrhunec. Čudno bi bilo, da bi prav z našimi generacijami, ki najbolj prisegamo na Darwinov razvojni nauk in njegove družbene in tehnološke izpeljanke, ves razvoj zastal. Prepričan sem, da se bo v prihodnje pojavilo še marsikaj, kar bo kvarilo tudi vse nas in naše tehnološko že pokvarjene otroke.

Različne tehnologije komuniciranja se danes zdijo veliko olajšanje in po vsebini in količini daleč presegajo nekdanje poštne sle, dimne signale in ovojnice z lepimi znamkami, v katerih se je skrivala uglajena beseda in ponosi lepopis. Nostalgija že, ampak pustimo zdaj to.

Zdi se, da nas različne tehnologije komuniciranja danes predvsem razkrivajo bolj kot nekdaj. Ne le vsebina, ki je je lahko bistveno več, in je lahko precej bolj bogata. Tudi ne gre za htr napsn sms, ki se bistveno razlikuje od jasnega poslovnega nagovora v elektronski pošti. Zdi se, da nas najbolj razkriva, katero orodje sploh uporabimo za katero komunikacijo.

Bomo konferenco sklicevali tako, da vsakega potencialnega udeleženca pokličemo po telefonu? Mar ne bomo rajeobjavili plakatov in vabil v sredstvih družbenega obveščanja? Bomo nujen sestanek z nekim posameznikom usklajevali po elektronski ali celo navadni pošti? Se bomo človeku, ki smo ga užalili, opravičili s kratkim sporočilom s pametnega telefona? Nas iskreno razveseli božično voščilo poslano vsem naslovnikom, ki jih nekdo hrani v svojem prenosnem telefonu? Ali ne začutimo ignorance, če bi nam moral nekdo nekaj človeškega povedati, pa za to uporabi nedolžno, hladno in čisto elektronsko sporočilo? Mar ni pregrešno, da nekdo na twitu objavi misel, ki je namenjena zgolj in samo neki osebi, s katero je morda v tistem trenutku v sporu?

Kaj z vsem tem komuniciramo? Ali res vsebino? Mar ne bolj tisto med vrsticami, tisto, kar ni, pa oboji - pošiljatelji in prejemniki - vemo, da je.

Nekdaj so vsebine izmenjevali s komunikacijo. Danes vsebine izmenjujemo z načini komunikacije. Pri obojem se razkrivamo.


27. nov. 2014

Kdo me nagovarja?

December je čas nakupov. Pridejo slavni obdarovalci, vsak s svojo tradicijo, ali taktiko, kakor pač gledamo. Pride čas zaključevanja finančnega leta, čiščenja blagajn in denarnic, skrb za uvrstitev v ugodnejši davčni razred. Otroci so nemirni; kaj bi učenje! Čakanje, kaj bomo dobili, oziroma kaj bom več dobil kot sošolec ali sošolka. Tisto več je pomembno. Podjetniki prav tako, vsem se mudi, zunaj in po izložbah se blešči. Mora biti bolj bleščeče in bolj uspešno, več poslovne spretnosti. In doma, za družino, to so vendar družinski prazniki, spodobi se lepše in bogatejše kot lani ali kot pri sosedu.

Kdo ali kaj nas pravzaprav nagovarja?

25. nov. 2014

Besede, dejanja in misli med » in «


Če kdo pravi »o tem mislim samo dobro«, beži stran. Misli namreč niso ulovljive tako, da bi jih lahko določili, ali so dobre ali slabe, sploh pa tega ne moremo reči o svojih mislih, ki jih sami mislimo, in v času, ko o svojih mislih mislimo.


Če ti kdo pravi, da ti »popolnoma zaupa«, se mu na daleč izogibaj. Človek namreč ni narejen tako, da bi lahko kaj takšnega trdil v prostoru in času, in bi torej bil sposoben take besede tudi neprestano uresničevati, če sploh kdaj.

Če kdo pravi »delam s polno odgovornostjo«, takoj opusti sodelovanje v takšnem delu. S polno odgovornostjo se namreč delati ne da, če to govoriš. Samo molk in delo samo sta lahko odgovorna, besede niso potrebne.

Večkrat sem že slišal pregovor, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. A se zdi, da ni tako, Zdi se, da so dobri nameni vedno »dobri nameni«, in da pravzaprav pekla potemtakem ni tam nekje, ampak si pekel sami delamo kar tukaj in zdaj, namreč vmes med "»" in "«".

22. nov. 2014

Digitalno družboslovje in vsebinska informatika

Kaj natančno je digitalna humanistika ali digitalno družboslovje, nam morda niti ni jasno, mnogi namreč to besedno zvez uporabljajo za pojav, ko imamo besedila, slike ali zvoke shranjene na računalniškem pomnilniškem mediju.

Na Slovenskem se na mnogih področjih kulturne dediščine uveljavlja informacijska tehnologija in konkretna uporaba večjih podatkovnih zbirk. Najbolj široko se verjetno uporablja bibliografski in knjižnični sistem COBISS, v zadnjih letih se Narodna in univerzitetna knjižnica močno širi v digitalno smer preko portala in sistema dLib, podobno se razvija na Sistory in še nekaterih drugih ožje tematsko usmerjenih spletnih servisih. Nepremično kulturno dediščino Ministrstvo za kulturo pokriva v okviru INDOK centra, kjer v povezavi GIS dediščine in Europeane lahko pregledujemo prostorsko razporeditev in nekaj vsebine posameznih objektov, ki so v evidenci kulturne dediščine. Na bolj teoretično področje obdelave podatkov s področja kulturne dediščine morda lahko uvrstimo povezavo Inštituta Jožef Stefan, ZRC SAZU in Filozofske fakultete, v okviru katere nastajajo besedni korpusi slovenščine, analitika besedišča, tudi glasbene dediščine, SSKJ in še kaj. V Arhivu RS in drugih arhivih morda v to rubriko sodijo iskalniki ARS in SIRANET in nekatera pisna in slikovna gradiva, ki so že konkretno dostopna uporabnikom, vključno s skenogrami matičnih knjig.

Značilnost večine naštetih informacijskih sistemov naj bi bila služiti uporabniku, a v bistvu gre običajno za sistem servisa ena na ena: torej iščem nek podatek in ga tudi dobim. Iskanje je lahko neposredno, torej po vsej bazi iščemo neko besedo ali besedno zvez, lahko pa hierarhična, torej se po stopnjah približujemo iskanemu vprašanju. Šibko vsebinsko mreženje, nobenih povezav po logičnih ključih, nobene analitike - vse to zgolj tisto, kar omogoča algoritem, ki je že v osnovi vgrajen v neke splošne iskalnike, torej preprosti iskalnik po nizui nekih črk.

Hud problem, tako se zdi, pri tem predstavlja prehod iz papirne oblike vodenja podatkovnih zbirk na digitalnega. Mnoge sicer danes digitalne podatkovne zbirke namreč niso veliko več kot veren posnetek papirne. V primerih dragocenih arhivskih listin je skenogram brez dodane vrednosti sicer smiselna in edino primerna rešitev, v večini primerov pa posnemanje nekdanjega papirnega sistema kaže le na močan princip vztrajnosti, ki v bistvu prezira ali se najboljšem primeru izogiba mnogim možnostim današnje informacijske tehnologije. Danes je na primer nedopustno, da kazalo vsebine v knjigi, ki jo kupimo kot digitalno knjigo, ni oblikovano kot seznam živih kazalk, ki nas z dotikom premaknejo na stran, ki je v kazalu klasično navedena. Podobno je z opombami ali navedbami referenc v znanstvenih člankih. Morda v eno smer še gre, nazaj na mesto iskanja pa redko.



Želja biti informatiziran očitno obstaja, saj nastajajo nove podatkovne zbirke, predvsem na spletu lahko zasledujemo stalno vznikanje različnih projektnih pristopov. Žal ob poglobljenem pregledu v mnogih primerih zadnjih let lahko opazimo novo težavo: morebitna dodana vrednost se pojavlja le na področju oblikovanja, vsebine in povezanosti teh vsebin pa so prepogosto iste, ali še manj intuitivne. Podvajanje na primer opažamo pri knjižnih portalih, nepremični kulturni dediščini, naravovarstvenih atlasih, celo dvojni prepis zapiskov slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, ki so orali ledino varstva kulturne dediščine, se na spletu pojavlja v dveh različicah. Podvajanje v organizacijskem smislu, ki je za uporabnike vsekakor moteče, za državo pa drago, je primer dveh iskalnikov po arhivskih fondih v Sloveniji. Brez dvoma bi se našli še primeri celo več hkratnih kopij, saj iste podatke, celo kar iste stavke z napakami vred iz skladovnic znanja kulturnega varstva pogosto uporabljajo pri spletnih turističnih predstavitvah na lokalni ali projektni ravni.

Pravzaprav je žalostno, da denarja raje ne uporabimo za napredek, oziroma, da nam napredek s področja oblikovanja ali tehnične informatike pomeni več kot napredek na področju vsebine in vsebinske informatike. Ali še več: zdi se, da ustvarjalci oziroma skrbniki gradiv več pozornosti posvečajo sebi in svoji uspešnosti v okviru samoustvarjene paradigme, namesto da bi se posvetili cilju, torej uporabniku.

To je nekako tako, kot bi imeli dve vzporedni avtocesti, pa malo prometa, pa še slabo bi bili označeni. Saj človek nekako pride na cilj, ampak stalno te nekaj skrbi, če si se odločil za pravo cesto, če ni morda na oni drugi nekaj rahlo drugega. Humanizem in družboslovje sta zelo živi zadevi. Digitalizacija še bolj. Prav lahko se vam zgodi, da boste nekaj iskali, a našli nekaj povsem drugega.