Mirovanje

Idejalist zaradi drugih obveznosti miruje. Hvala za razumevanje
in vabljeni k branju dosedanjih 884 misli.

Narava nima intrinzične vrednosti

V okoljskih in naravovarstvenih krogih se zadnjih nekaj let vse pogosteje uporablja pridevnik intrinzičen, in to v pomenu lasten, sebi bistven, notranji ... O intrinzičnem govorimo takrat, ko želimo zanikati instrumentalno, torej, v naravovarstvu je na eni strani uporabna vrednost narave za človeka, na drugi strani intrinzična.

Seveda obstajajo različne razlage, kaj naj bi sploh to pomenilo, najbolj radikalne pa so kritike, da človek pravzaprav ne more vedeti, kaj je naravi vredno in njej sami pomembno. In to je v bistvu res. Na koncu se izkaže, da morda naravovarstveniki sploh ne vemo, kaj je dobro za naravo, in se odločamo zgolj teko, kot mislimo, da naj bi bilo za naravo dobro. Kako to je in kako mislimo, pa smo seveda ljudje omejeni na svoje misli in družbeno okolje, ki smo ga ljudje sami sooblikovali. Žal. Ali ksreči.

Čeprav se izrazoslovje rado udomači, je nevarno, da postane domače napačno pojmovanje besede. Takih primerov imamo zelo veliko, tudi v naravovarstvu. No, pri intrinzičnosti ne gre za napačno razumevanje besede, niti za morebitno nezmožnost človeka, da spoh to spozna. Tu gre za napačno prisojanje.

Narava namreč ne more imeti instrinzične vrednosti. Narava je samo pojem, pa naj zgleda še tako konkretna in materialno dokazljiva. Seveda ima vrednost, ampak ta vrednost ni lastna, sploh pa ne samolastna. Narava kot celota je najmanj taka, da bi sama na kakršenkoli način lahko vedela zase. Ja, zdi se, in to kar precej očitno in tudi človekova izkušnja ob komunikaciji je takšna, da se na svoj način sebe zavedajo druga živa bitja. Primatom in sesalcem smo sploh dovolj blizu, da so celo reakcije podobne. O takšnem zavedanju potem lahko posredno sklepamo tudi za druga bitja, le naše dojemanje je še bolj omejeno. Vsekakor se vsako živo bitje na svojstven način zaveda življenja, saj ga sicer ne bi skušalo ohranjati - bodisi osebkovega, bodisi potomcev, bodisi vrste. Vse živo teži k samoohranjanju, in če tako teži, mora biti nekakšen vzrok, nek razlog. Ampak narava kot celota, to pa zaenkrat ni nobenega dokaza, da bi težila k samoohranitvi. Tudi nima pomena in smisla, saj njeni posamezni živi deli za to že kar nekaj časa uspešno skrbijo. Tudi človek.

Če ni samolastnosti, tudi ne more biti vrednotenja te samolastnosti.

Prisojanje je napačno tudi v smislu dvojnega prisojanja. V sedanjem smislu se namreč človek, ki govori o intrinzični vrednosti narave, samega sebe izloči iz narave. To pa ni mogoče, saj smo njen povsem soodvisni del. Torej, sploh ni naspotja od instrumentalne vrednosti. Celo oboje hkrati je lahko. Vrednost je samolastna, ampak tisto reč lahko uporabljamo, se nam tudi pusti uporabljati, ali celo moramo uporabljati za preživetje. Torej je instrumentalna.

Obramba in najboljši napad

Človek včasih stopi sočloveku v obrambo. Se že kaj zgodi, da misliš, da jo potrebuje. Na primer, da ga blatijo, da mu delajo krivico ali ga zanemarjajo. Ob dobrem delu se počutiš dobro, na tihem celo pričakuješ nekakšno hvaležnost, čeprav bi ti bilo kar lažje, če ti hvaležnosti ne bi na koncu nihče izražal.

Človek stopi v obrambo tudi določeni ideji. To pomeni, da se ti zdi, da so nekatere zadeve tako pomembne, da jih je vredno braniti. V teh primerih kakšne hvaležnosti ni mogoče pričakovati. Ideja je pač imaginarna reč, obstaja nekaj časa, posem jo zgodovina ali moda ali boljša ideja povozijo.

Človek včasih brani tudi sebe. Morda potrebuješ to obrambo, morda gre za kašno idejo, ali pa preprosto za tvoje stanje, v katerem ti drugega kot obramba ne preostane več. To je pravzaprav žalostno, a v odnosu do drugih se zdi vseeno nekoliko bolj dostojno kot napad.


Včasih pa se zdi, da se obramba razume kot napad. Človek ali ideja se izkažeta za drugačno, kot si si prvotno predstavljal. Je možno, da človek uživa v trpljenju in mu tvoja obramba povzroči težave, ker ne bo mogel več občudovati sebe v svojem trpljenju? Edini stvari, ki mu še preostane? Ali pa ideja, je tako radikalno drugačna, da enostavno ne prenese, da bi jo kdo kakorkoli branil, zagovarjal ali posegal vanjo? Nenazadnje, ali meni samemu v nekaterih primerih sploh ni do tega, da bi se branil? Pač pustiš življenju svojo pot?

Morda je na koncu napad boljši kot obramba. Trpeči človek bo vedel, da ga ne želiš braniti, ampak da napadaš njegovo trpljenje. Ideja se bo morala boriti s tvojo napadalno idejo, s konkurenco. Če bo nasprotna, se bi iz dialektike razvila nova kakovost. Če bo vzporedna, se bosta ideji medsebojno krepili. Končno, tudi sebe - je najbolje - da se človek stalno napada, kot pa brani. So vsaj rezultati.

Ko me ni ...

... svet ravno tako teče naprej.

Ljudje imamo čudno predstavo o svetu okrog nas. Mnogi mislijo, da se brez njih ne zgodi nič. Torej, če manjkam nekaj tednov, se v podjetju prav nič ne premakne. Če mama ne pospravlja in ne kuha se zdi, da nihče drug tega ne dela in so otroci lačni. Če župnik ne organizira dejavnosti, se mu bo zdelo, da je njegova gmajna povsem zaspala. Tudi na zdravstvenem področju (in vseh ostalih) se zdi, da se dogaja le takrat, ko minister ali ministrica stopita pred kamere; sicer pa okrog hodimo bolni in polomljeni. Da ne govorim o kakšni Ameriki: se poleg tamkajšnjega predsednika sploh še kaj dogaja?

Morda je včasih res tako, da si ljudje ob odsotnosti "šefa" kaj privoščijo. Ampak večrat je tako, da gre le za šefovo percepcijo, in promocijo te percepcije. In to dvoje se lepo uskladi: oboji imajo kaj od tega: prisotni in odsotni. Svet pa teče naprej.

... se nič ne zgodi, kot bi se zgodilo, ko/če bi bil/a.

Je pa dejstvo, da ni nič narejenega, če me ni. Ampak tokrat gre za drugačen "ni". Namreč, če nisem pri stvari, ki jo delam, iz tiste stvari ne bo veliko. Ali pa res nič. To velja ne glede na (moj) prostor in čas.

Nauk na kratko: bodi!

Konec informacijskih projektov za 10€

EU sredstva so še vedno vabljiva za marsikatero lokalno skupnost, večjo nevladno organizacijo ali ustanovo. Namen je prav tako še vedno jasen: mreženje sorodnih idej po Evropi z namenom večje uspešnosti in konkurenčnosti združbe držav proti drugim svetovnim velikanom. Plleg naštetih, lahko v EU finančno shemo vstopa tudi država. Vendar so pravila običajno drugačna. Ustanove konkurirajo med seboj na razpisih oz. na nekakšnem denarno-projektnem trgu, država si sredstva deli sama v okviru neke dogovorjene sheme.

Vsak projekt ima svoj začetek. Takrat so sodelujoči navdušeni predvsem nad uspehom kandidature. Obetajo si velike pridobitve, zadovoljni so s številkami, ki stojijo v odločbah ali pogodbah. Načrtujejo podrobnosti, izvršilne akcije, prirejajo novinarske konference, kjer razpredajo o uspehih, kadrovskih krepitvah, prihodnosti. Obvezno - ja, to je obvezno - mora imeti EU projekt spletno stran.

Vsak projekt ima tudi čas izvajanja. Takrat se delovna ekipa sooča najprej s seboj in medsebojnimi odnosi, v naši državi tudi z odnosi med projektno skupino in ostalimi javnimi uslužbenci v ustanovi, predvsem pa naj bi se ukvarjali z deležniki, torej s tistimi, ki so jim rezultati končno namenjeni. V mnogih projektih je problemov relativno malo. Po eni strani so sredstva glede na integralni del proračuna tiste ustanove običajno malenkostna, po drugi strani gre za enkratne akcije, in tudi če bi bile težave večje je jasno, da jih bo enkrat konec. Po tretji strani se je večina prepričala, da je pri EU sredstvih poglavitno pravilno administrirati, ostalo pa bo že kako.

Vsak projekt ima tudi konec. No, dva konca. najprej se zaključi, potem pa se s strani izvajalca še napiše in izpogaja končno poročilo, s strani EU pa posredno ali neposredno poravna denarne obljube.

Kaj pa zdaj?

Po desetletju in pol aktivne udeležbe države pri mrežnih EU sredstvih se zdi, da nič. Ustanove, ki so operirale z nekaj 100.000 ali milijoni skupnih sredstev, naenkrat nimajo niti 10€ na leto, da bi plačale domeno spletne strani. Morda se kje še slučajno nahaja kakšno vmesno poročilce, v arhivih medijev pa kakšna novica. Vsebina pa izgine.

Pa kaj zato, bomo rekli?

V redu, če gre to za neko zaključeno vsebino, ki se potem integrira v splošno dobro, ni problem. Tudi ni problem, če gre za kakšne lokalne zadeve, ki se potem urejajo lokalno po drugih poteh. Človek (se) že (z)najde.


Problem je, če gre za zbrane podatke. In problem je predvsem, če je tak projekt zbiranja in nudenja podatkov z EU sredstvi delala država in v tem okviru pripravi neke vsebine, ki so (bile) za državljane res koristne. In potem se zgodi, da državljanom - ravno, ko se navadijo - tiste vsebine naenkrat izginejo. Ravno, ko postane zadeva zanimiva in uporabna.


Zaradi 10€ ...

Nauk: država sistemskih informacijskih in podatkovnih projektov ne bi smela izvajati s projektnimi sredstvi drugih proračunov.

Nauk 2: informacijski in podatkovni projekti ne morejo imeti zaključka.

De-evolucija in de-kreacionizem

Znano je, da so nekdaj obstajala huda nasprotovanja glede razlage nastanka sveta. Na eni strani so stali t.i. kreacionisti, ki so trdili, da je bil svet ustvarjen naenkrat. Na drugi strani so - tam nekje pri Darwinu sredi 19. stol. - vzniknili znanstveniki, ki so trdili, da se živi svet razvija. Delitve so bile vsaj delno tudi religiozne.

Danes v bistvu ni posebno drugače. Nekateri vztrajajo pri eni, drugi pri drugi razlagi. Nekaj velikih se je tudi spreobrnilo in priznalo argumente nasprotne strani. Nekateri bolj rigidni sistemi tudi vztrajajo v tej ali oni struji, kar enakovredno.

Kreacionisti imajo danes predvsem težave z dejstvom, da se nekatere reči v živem svetu pa res tako hitro spreminjajo, da je nemogoče zanikati razvoj oziroma spremembe. Če pomislimo samo na vzgojo različnih pasem ali sort, ali nenehno spreminjanje mikroorganizmov: ko ti pogruntajo eno zdravilo proti gripi, že virus mutira, in nastane druga vrsta. In smo kljub cepljenjem neprestano ogroženi ali bolni.

Po drugi strani imajo evolucionisti težave pri razlagi začetka sveta in predvsem začetka (ali začetkov) življenja. Predvsem pa neredko padajo pri vprašanju, ali je evolucija res usmerjeno napredovanje, ali pa je morda povsem naključno beganje naprej in nazaj, kot se pravzaprav bolj kaže v naravi.

Pri obojih je ena od ključnih zadev vprašanje, ali je človek najvišje razvito bitje ali ne, oziroma zakaj ja ali zakaj ne. Tudi evolucionisti namreč dojemajo svet tako, da je človek krona stvarstva. Enako kot njihovi nasprotniki.

Vprašanje evolucije ali kreacionizma pa se predvsem zlomi na drugi strani. Pri koncu sveta, pri uničenju, ki postaja spričo okoljske krize vse bolj popularno; da ne ponovim za mediji: aktualno, pravkaršnje.

Po logiki razlage začetka sveta bi tudi tu pričakovali nasprotovanje. Kreacionisti bi morali načeloma predvidevati enkraten konec, kvečjemu v sedmih dneh, kot uči Biblija, ali v trenutku, kot navajajo nekatere svete knjige daljnega Vzhoda. Evolucionisti bi na drugi strani morali krčevito zagovarjati postopen propad.

Če poslušamo že omenjene medije, nas je povprečne ljudi seveda strah, da bo konec sveta prav nek določen trenutek, da bo neka eksplozija ali karkoli. Tudi evolucioniste ... Težko si zamislimo, da bo umiranje postopno. Na nek način takšno vzdušje podpirajo tudi znanstveniki: čeprav z grozečimi grafi kažejo neko zvezno naraščanje težav, naj bi konec bil na neki prelomni točki.

Vendar se evolucionisti tu znajdejo v zanki. Namreč, če vztrajajo pri mišljenju, da se svet usmerjeno razvija od manj razvitega v bolj razvite oblike živega, se pri propadu sveta lahko zgodi samo isto: postopna razgradnja. Kaj pa to pomeni? Mar ne to, da bo človek, kot "najvišje razvito bitje" propadel prvi?

Kako torej to, da nam izumirajo druge vrste?

Odsotno odločanje

Politična demokracija zahodnega tipa je postala še bolj čudna kot je že bila.

Vemo. Z demokracijo so začeli z dobrim namenom, da bi v družbi pravično in sorazmerno glede na večinsko mnenje določili nek red. Tista stvar ali ideja, za katero se odloči večina, obvelja. Nekakšna objektivna demokracija, vezana na objekt, na stvar.

Morda je kdaj kje res bilo tako.

Potem je prišel tip demokracije, ki se je nagnila v subjektivizem. Torej, ni bila več bistvena stvar, za katero se ljudje odločajo, ampak ljudje, ki neko stvar zagovarjajo. In ker družba po svoji naravi teži k hierarhičnosti, in je bilo ljudi verjetno preveč, so se pojavili posamezniki, ki so stvari sicer zagovarjali, vendar se zdi, da so sčasoma izgubili stik s preostalim ljudstvom, ki pa morda sploh ni več zagoarjalo tiste stvari, ideje ipd. Lahko so odločale nianse, ampak šlo je tako daleč, da je ljudstvo imelo možnost demokracije le na redkih dnevih in v primeru neposrednih volitev. Teh pa danes v demokraciji zahodnega tipa praktično ni več.

A prišla - ali pa je tik pred zdajci - je tudi nova doba. Demokracija se seli na nevolilce. Torej na tiste,  ki ne gredo volit, ki se ne želijo udeleževati t.i. demokratičnih dogajanj v družbi. Aktiviste v sedanjem zahodnem tipu demokracije to novo stanje zelo skrbi, zato v vsaki volilni kampaniji slišimo vse več in vse bolj intenzivne pozive - ne k oddaji glasu za "pravo, našo stvar" - ampak k udeležbi na volitvah.

Kaj se dogaja? Ti nevolilci dejansko delujejo demokratično, celo v izvirnem smislu demokratično. S tem pa rušijo ustvarjeno politično demokracijo zahodnega tipa, ki v bistvu ni demokracija. Nevolilci obeh strani (!) namreč ostanejo doma in s tem določijo izid volitev. Po logiki bi to moralo pomeniti, da na formalnih volitvah zmaga tista stran, ki ima manj nevolilcev, abstinetska stran pa numerično izgubi, ker se volitev pač niso udeležili.

A zadeva je drugačna, in to na videz absurdna. Zmagajo namreč tisti, katerih večina nevolilcev se je volitev vzdržala. Kako je to mogoče? Preprosto. Politična demokracija ne deluje kot demokracija v izvornem smislu poštene zmage večine, ampak v smislu preračunane zmage v izbranem politično-volilnem sistemu. Napaka tega političnega sistema pa je v tem, da pri tem ne gre za dogodek znotraj sistema, ampak širše, za dogodek znotraj družbe kot celote. T.i. politična demokracija zahoda je namreč obrnila celotno družbo zahoda in ne le svojega sistema.

In ker je družba obrnjena, na enak način delujejo volilci in nevolilci. In na koncu vedno zmaga večina. Ampak ne večina, ki je volila in nekaj izvolila, ampak so sorazmerno odločili tisti, ki so ostali doma.

Demokracija zahodnega tipa se očitno vrača v izvirno stanje. Nelogičnosti izvolitev tega ali onega vodstva, neracionalna odločanja na referendumih, vsem, ampak res vsem nejasno stanje, zakaj se na vodilne položaje po demokratičnih zavihtijo prav najmanj sposobni - in še kup drugih anomalij, ki bi bile potrebne poglobljene družboslovne znanstvene obravnave (pa ta ni možna, ker družboslovni znanstveniki že po načeli ne premorejo izstopa iz vsakokratne družbenopolitične paradigme), preprosto kažejo na dejstvo, da zadeve deujejo drugače. In to drugače ni postavljanje demokracije na glavo, ampak nazaj na noge, nazaj na izvirne temelje.

Sintetska biologija - še en korak

V biologiji gre vse bolj očitno za težnjo k medsebojnosti posameznih poti, k razkrivanju odnosov med celotno hierarhijo reči, ki sodelujejo v življenjskih procesih, gre za celovitosti bitja in celovitosti odnosa med generacijami, in to na osnovi metod biologije, prav iste znanosti, ki je ob navdušenju nad genetiko zašla v redukcionizem in se skoraj nehala ukvarjati z življenjem kot takim. 

Dosedanje hipoteze o razvoju posameznika, vrste ali celotni evoluciji so bile nekako enosmerne: zaradi fizikalnih zakonov se snovi obnašajo na določen način. V okviru kemijskih zakonov snovi bolj ali manj naključno reagirajo med seboj. Iz fizikalnih in kemijskih zakonov je na nek način nastalo življenje, ki še naprej poteka po enakih principih. Življenjske oblike različnih organizmov, ki so se oblikovale tekom evolucije, se združujejo v ekosisteme, v katerih si snovi in energijo medsebojno in z neživo naravo krožno izmenjujejo. Sistem se zdi logičen in je zato tudi precej splošno uveljavljen. 

Vendar, če se vrnemo na eno od ključnih vprašanj: zakaj se določeni procesi v naravi dogajajo izključno v živih organizmih, se logika obrne na glavo. Živost torej omogoča določeno kemijo, in morda celo določene fizikalne značilnosti ali procese. Razširjena razlaga dedovanja in evolucije res ne prinaša končnega odgovora, vsekakor pa izrazito poudarja večstranske medsebojne vplive, v katerih niso vključene le fizikalnokemijske lastnosti sodelujočih genov, ampak v enaki meri nazaj vplivajo beljakovine, razmere v tkivih, organih in organizmih, celo vedenje in kulture, vsekakor pa okolje. Pri okolju pa se dejansko vrnemo na izvirni Darwinov nauk.

Koliko korakov do sintetske biologije?

V biologiji, v kateri je že pred desetletji takorekoč izginilo romantizirano ukvarjanje z rastlinami in živalmi, torej z osebki, vrstami in njihovo anatomijo, sta morda danes najbolj v ospredju molekularna genetika in ekologija, človeštvo pa neprestano zadeva tudi ob nekoliko skrivnostna vprašanja evolucije. 

Preštevanje dlačic na tretjem členku pajkove noge se umika avtomatizmu določanja dednega zapisa, taksonomija se od prerekanj o pomenu barv venčnih listov seli na raven razlik v genomu rastlinske celice. Posebno področje postaja bakteriologija, kjer se je dosedanje razlikovanje po obliki in nekaterih reakcijah pokazalo za povsem neustrezno, diverziteta bakterijskih vrst pa naeknrat pokazala kot nepregledna. Da ne govorim o glivah, arhejah, rikecijah, virusih in drugih – dobesedno o novih kraljestvih življenjskih oblik, ki smo jih dolej obravnavali le obrobno, kaže pa, da ključno vplivajo na naše življenje in tudi smrt.

Za biološke znanosti bi lahko rekli, da delujejo nekoliko drugače kot fizikalne ali kemijske. Pri slednjih dveh je namreč znanstvena objektivnost enostavnejša, prevladujoča metodološka značilnost ponovljivosti poskusov pa bistveno bolj uresničljiva. 

Biologija pa poleg naravnih objektov in procesov med njimi, obravnava tudi fenomen življenja in zadeva fenomen človeka, seveda kot objekta raziskav a hkrati tudi kot subjekta: konkretnega znanstvenika. Morda se prav zato zadnja destletja ne pojavlja le vse večja diferenciacija bioloških disciplin, ampak tudi nasprotna razmišljanja: vse močnejše znanstvene težnje po celoviti sintezi. Narava je ena in deluje kot celota.

Pripadnost in lastništvo v naravi

Pripadnost je ena od značilnosti živih bitij. Potomci pripadajo staršem, gnezdo z jajci ptičjemu paru, gozdne jase populaciji jelenov, migracijski koridor sinjemu kitu. Tudi drevo pripada gozdnemu ekosistemu in alge so nujni del Blejskega jezera. Pripadnost v naravi je vsaj do določene mere obojestranska, vsekakor pa se medsebojno prekriva na različnih hierarhičnih ravneh. V prostoru in času se tudi menja: isto območje je hkrati ekološka niša travi, žuželki in kanji; danes je domovanje temu, jutri drugemu osebku. S nami ni nič posebno drugače. Človekova izkušnja je, da si vsi skupaj nekako delimo svet, ki mu pripadamo, in katerega posamezni deli nam pripadajo.

Lastništvo je družbeni pojav, s katerim človeštvo te pripadnosti in odgovornosti ureja. Je nekakšen regulativ za uravnavo različnih ravni pripadanja in tudi različnih pogledov na vrednotenje in odgovornost. Sedanji zahodni družbi predstavlja lastnina izjemno vrednoto in merilo osebnega ali družbenega standarda. Izdaten del zakonodaj se ukvarja z načini pridobivanja lastnine in menjave lastništva.

Človek je skozi zgodovino razvil različne principe vrednotenja narave. Zdi se, da gre za splošno človeško lastnost, ki je del socialne evolucije in del učlovečenja. Zaradi samozavedanja se na osnovi vrednotenj, in v nekaterih primerih kategorizacij, razvija odgovornost:  če ima neka stvar vrednost, se moram do nje obnašati odgovorno.


Narava je sicer sama v sebi v dinamičnem ravnovesju. Podobeno je tudi človekovo vrednotenje, ki se spreminja v prostoru in času, odvisno je tudi od okoliščin. A vseeno nekako enotno. Človek je nenazadnje sestavni del narave,ne glede na to, ali je on njen lastnik, ali pa smo mi v njeni lasti.

Minutno praznovanje

Saj ste opazili, da varujemo Vesolje? Nedavno smo za eno uro ugasnili luči in s tem prispevali k preprečevanju svetlobnega onesnaževanja in seveda k ugodnejši energetski bilanci. Če boste prebrali izjave veljakov, vam bo jasno, da pravzaprav ni jasno, zakaj smo luči ugasnili, in k čemu smo prispevali. Niti ni jasno, ali je več stalo to, da eno uro niso gorele, ali to, da jih je moral nekdo zunaj delovenga časa ugašat ali preprogramirati sistem.


Ampak, fenomen enourne "teme" je še drug. Včasih se jezim na enodnevna praznovanja (dela, žensk, slepih Zemlje ...- samo, da se izognemo ostalim 364-im dnevom...). Če začnemo razmišljati o vznikajočih enournih spominjanjih, nas bo spet kap. Leto ima namreč nekaj pod 9000 ur. Torej je še skoraj neskončno možnosti za varčevanje (v korist narave in javnih denarnic), in enako veliko možnosti za razkazovanje zelenosti, ali česarkoli.


Minuta (zelenega) molka.
Vsako leto bo dovolj časa za izogibanje: nekaj čez pol milijona (morda minus-ena: ta, v kateri ste to prebrali.)

Vesoljstvo v Sloveniji in participatornost

Slovenci imamo eno hecno lastnost. O sebi hkrati pretežno mislimo, da smo veliki, pametni, najboljši, in hkrati, da smo majhni, obrobni in zgubljeni v vesolju.
Nič od tega v bistvu ni res, le sprijazniti se ne moremo, da hkrati mislimo dve povsem različni in celo nasprotni rečí.
Pravzaprav tudi to ni res, saj smo očitno sprijaznjeni, če s tem živimo in preživimo.

Če se boste peljali kdaj čez Vitanje, vas bo nedvomno kap. Tam je namreč pristal betonsko-plehnato-stekleni leteči krožnik in tam je središče Vesoljne Slovenije. Arhitektura sama na sebi je kar inovativna, ampak hoteti biti tako poseben sredi podeželskega naselja, je prav enako nasprotno, kot zgoraj napisano. Biti hkrati Vesoljski in biti hkrati prijetno podeželski.

Problem KSEVTa pa ni njegova nemogoča neumeščenost, ampak nemogoča neumeščenost Slovenije v svetovne znanstvene organizacije. Glede na to, da smo "eden najpametnejših" narodov na svetu, bi sem bržkone začudili, v koliko znanstvenih združenjih pravzaprav nismo, pa bi "morali" biti, oziroma bi to moralo biti samoumevno. Seveda članarina stane. In eno je tudi ESA, Evropska vesoljska agencija.Slovenci namreč mislimo, da je KSEVT naše vesoljsko središče in da smo mi s ksevtom v središču vesolja.

Vendar čeprav imamo prostorsko nesrečni ksevt, ki je zdaj "končno" padel v neskončno luknjo državnega proračuna, pa v ESA zmoremo le t.i. pridruženo članstvo. To pomeni, gledati od zunaj.

Če strnemo.
Problem ni toliko shizofrenija hkrati najpomembnejšega in najnepomembnejšega.
To je ozdravljivo.
Problem tudi ni, da smo sprijaznjeni z rečmi, s katerimi ni dobro biti sprijaznjen.
Problem niti to, da je ksevt en kulturni dom s čudno obliko v vasi z dvema župnijskima cerkvama in nima prav nobene veze z raziskavami vesolja.
Problem niti ni to, da smo "samo" pridruženi člani neke agencije.

Problem je, da se z vsemi temi neproblemi svetu izmikamo in nikjer ničkaj prida ne prispevamo. Vsi so namreč taki, da sicer "nekaj je", a v bistvu ni nič. Učiva članarina nekaj tisočakov ali stotisočakov je problem. Ni pa problem nekaj stotisoč iz vreče državnega proračuna za nadaljevanje nečesa, kar je tako kontradiktorno, da sploh ne deluje. In ni problem nekaj tisočakov za pot nekaj ljudi na neke konference, kjer se za njihove glave v bistvu ne zgodi nič.



Če gremo v Vitanje: namreč KSEVT je poustvarjalsko kulturno projekt in ne znanstven. V bistvu nima nič z Vesoljem, in nič z ESA. Pridruženo članstvo pa pomeni, da smo v vesoljski znanosti gledalci in da dobivamo vabila. Dolžnosti pa nobenih. A ne, da ne bi imeli sposobnih strokovnjakov astronomov, ampak hočemo, da so tudi oni takšni, da so hkrati veliki, pametni in najboljši, in hkrati majhni, obrobni in izgubljeni v vesolju.

Le prispevati nočemo nič temu svetu. Niti svojega sorazmernega deleža, ne glede na njegovo dejansko velikost.

Prisvajanje laži

Redkokatera resnica sama na sebi ostaja resnica. Je pa že tako, nekatera dejstva očitno bolj in dalj držijo in jim res lahko rečemo resnica.

Tiste, ki jim nekateri pravijo "večna resnica", so najpogosteje stvar te ali one vere, sploh pa človekovega dojemanja sveta. Torej vsakokratnega človeka in vsakokratnega sveta. Vsekakor je veliko vere potrebne za čisto vsakdanje stvari, da se človek npr. nečemu odpove ali spremeni pri sebi, da nekomu privzgojiš npr. neko splošno sprejeto družbeno navado, da se rešiš hudih težav ... v vse te reči je dejansko treba najprej verjeti in očitno se je takšno "čustvo" uspešno razvilo skozi evolucijo človeka in družbe, hkrati pa nič ne kaže, da se ne bi še naprej vzdrževalo.

Tistim, ki nekaterim resnicam pravijo "absolutna resnica", včasih ne gre prav verjeti. A ne zato, ker tista resnica ne bi bila morda res bistveno trajnejša resnica, kot ostale, ampak zaradi tega, ker je posedovanje resnice hudo breme, ki presega vsakega človeka. Že zato, ker je vsak človek vpet v okolje, v katerem je bil, je, in proti kateremu gre. Potem zato, ker je takšna trditev pravzaprav vera, vere pa - ker se je evolucijsko verjetno enakomerno razvila pri vsej človeški vrsti - drugemu v bistvu ne moreč vcepiti, niti vsiliti ali ga celo posiljevati z njo. In končno zato, ker je posedovanje resnice za interaktivno okolico - in okolica vsakega človeka je interaktivna - kontraproduktivno prav proti tisti posedujoči resnici. In jo torej dobesedno uničuje.

Absolutna ali večna resnica sicer lahko obstaja, vendar je bistveno pogosteje, da jo nekdo le prikazuje kot takšno. In bolj kot jo prikazuje, bolj je vanjo prepričan, a manj vanjo zares verjame. Pravzaprav se tista, ki je morda res resnica, celo nekako izmika. Ne verjeti v resnico pa pomeni, da jo sam ne potrebuješ (nisi v težavah, nikogar ne vzgajaš, sebe ne spreminjaš... - kot glej zgoraj), ostane pa zgolj le še vsiljevanje drugim.

Za vse tiste, ki mislijo ali ali mislite ali mislimo, da posedujemo resnico, pa to posedovanje in celo vsiljevanje ni prav zelo nevarno za vse okrog nas. Bistveno bolj nevarno je, da si kdo ali nekdo prilasti laž. Torej, da izključujoč druge sebi ne le dovoljuje, ampak celo pozabi, da svojo laž nosi okrog.

Oboje je pravzaprav isto. Gre za posedovanje.

In nevarnost na poti resnice je, da se spremeniš v prisvajača, ki si ne prisvoji le resnice, ampak pogosteje prav laž. Oziroma ta morda kar sama pride.

Takoj ko bo mogoče

Saj je povsem logično, da drug za drugega nimamo vedno časa. Še najbližji morajo kdaj kakšno sekundo počakati, in celo dojenčke se učimo puščati z nekoliko joka. Menda je vzgojno za oba, za neučakanega malčka in za živčnega starša. Seveda je še bolj logično, da tisti, ki delajo usluge več ljudem, nimajo časa za vsakega takoj in zdaj, ampak je potrebno narediti nekakšne prednostne liste, kolikortoliko premišljene in usmerjene na uporabnika, ne na nas same.

Tudi v informatiki se dogaja podobno. Že kar nekaj časa je znano, da v bistvu nobeno programsko orodje  ni popolno. Proizvajalci nam zato stalno pošiljajo nadgradnje in dopolnitve, in se pri tem predvsem hvalijo, kako so dobri do nas, da nam nekaj dajejo povsem zastonj.
Nekaj časa človek še morda vztraja in skuša ohraniti nadzor, da se sam odloča kdaj in kako bo nadgradil, potem pa - ko je zadevo treba delati dnevno in še večkrat dnevno - okljukaš tisto okence, da se z vsem strinjaš ...

Torej, skoraj vsi že vemo, da ne gre za nadgradnje, ampak za popravke nedelujočega, za dodatke, ki proizvajalcu omogoča nadzor, raziskave, kako se njihov program obnaša v naših rokah, za skrito in "dobronamerno" odstranjevanje nedelujočih in težavnih modulov, celo za nadziranje naše lokacije, načina dela ... seveda vse anonimno, ker IP pač ni (povsod) osebni podatek.

Včasih - in to vse pogosteje - se kakšen programski "hrošč" zaredi s svojo populacijo tako globoko v programsko opremo, da ga enostavno ni mogoče izkoreniniti z nobeno nadgradnjo. Programerji so nekdaj to skrili, in dokler (pogosto odsotni) šef tega ni opazil, se je omemba težav nekega uporabnika izgubila v dolgem seznamu. In celo pozabila, ko je prišla nova nadgradnja. Reagiral pač ni nihče, odgovarjal tudi ne. Nadgradnja je bila zastonj. Ja, kaj pa še hočete? Zastonj vam dajemo! ... Pravzaprav tudi plačali smo jo radi, samo da je delovalo.

Kakorkoli, temu se ne moremo izogniti, programska orodja imajo pač to značilnost, da se morajo hitro razvijati in temu vzporedno se hitro razvijajo tudi napake. To pač ni kamnita sekira, niti elektromotor.

Ampak. Dogajajo se tudi dvostopenjski problemi. Ne, da meni ne deluje, ampak ker posredniku ne deluje, tudi jaz ne morem uporabljati. Tako npr. neko spletno stran prenavljajo že leta in leta. Ali pa so, tako kot v zgornjem primeru, napake enostavno prikrili in sistem "nadgradili" v bistvu pa umaknili - npr. potrjevanje zdravstvenih kartic pred leti. Ali pa je sploh niso naredili in od vekomaj skače neka animacija s prometnim znakom delavca, ki naklada pesek. Takoj ko bo mogoče...

Izgovor "Takoj ko bo mogoče" torej ne pomeni "takoj", niti ne "ko bo mogoče", ampak nekaj povsem drugega. Postal je pravilo.

Končno, prev enako se dogaja pri zdravju in zdravstvu, pregovorno največji dragocenosti zahodnega sveta. Pomagali nam bodo takoj, ko bo mogoče. Če gre za prednostno listo glede na bolezni, je to razumljivo. Če pa gre za problem zmožnosti sistema, se lahko vprašamo, koliko skritih a nujnih nenadgradenj je človek zmožen prenesti.

Praviloma bo vsak od nas enkrat tudi umrl. Takoj, ko bo mogoče?

Kaj je pravzaprav potrošništvo?

Verjemite, mnogi mislijo, da je potrošništvo pač isto kot potrošnja. Torej vsakdanja raba in izraba dobrin, ki jih potrebujemo ali tudi ne. Zato se po eni strani tega fenomena sodobne zahodne družbe ni treba bati, po drugi strani ga napram okolju in naravi doživljamo kot povsem nepomemben faktor, po tretji pa nam tovrstno življenje - ne glede na množice ubogih po tretjem svetu - pripada po zgodovini, rasi in statusu prvega sveta.

Bistvo potrošnišništva pa sploh ni potrošnja dobrin kot taka, ampak časovna dimenzija teh vsakodnevnih in povsem običajnih dejanj. Potrošnik namreč porabi prej, preden pridela ali pridobi, dejanski proizvajalci pa s pomočjo trgovine in bank (ki so trgovina z denarjem) zakrijejo to časovno dimenzijo.

Vzemimo hrano. Poleg tega, da smo ljudje na Zahodu kar nekoliko bolj zaliti, je bolj kritično, da velika večina povsem izgublja občutek, da je hrano treba pridelati, v zmernih klimatih za čez zimo tudi ustrezno shraniti. Saj ni čisto tako, da bi jedli preden hrano dobimo na mizo. Je pa nekaj drugega: ne jemo takrat, ko smo lačni, ampak jemo vnaprej, da slučajno ne bomo lačni - čeprav sploh ne vemo, če bo naše telo toliko in takšno hrano porabilo. To je potrošništvo.

Primer avtomobilov, stanovanj ipd. Ljudje današnjega zahoda ne kupijo avta takrat, ko zberejo zadosti deanrja, ampak takrat ko mislijo, da ga potrebujejo. Morda ga nekateri res potrebujejo, a večina zapade potrošniški mislenosti in izrabi možnosti, ki jim jih na denarnem trgu nudijo posojilnice. Temu se reče navidezno poceni denar. Čudovito potrošništvo ..., v katerem imamo potem prevelike hiše in preveč zmogljiva prevozna sredstva. Torej še dodatne prihodnje stroške zaradi potrošništva.

Vzemimo tovarne. Večina nabave repromateriala je ključno odvisna od bančnih posojil. Če teh ni, grozi zaprtje, čeprav delavci so, trg je in surovie so. Trgovanje z denarjem je daleč pred trgovanjem s konkretnimi proizvodi, zato se tu obračajo bistveno večje provizije (t.i. dodane vrednosti), in bistveno več dobička. Kje so največje borbe za nadzorne svete? O čem se največ poroča v gospodarstvu? O fiktivni vrednosti potrošnje seveda.

Če sistem potrošništva še nekako deluje znotraj družbe ekonomsko razvitega zahoda, se zadeva lahko zelo zalomi pri trgovanjih z drugačnim svetom, vključno pri naravnih dobrinah. Tu dejansko potem prihaja do manipulacij, ko je tretji svet prisiljen v uporabo poceni delovne sile otrok, pretirano izrabo naravnih virov, izolacijo v ekonomski geto in uvoz umazanih tehnologij. Vse to je prav isto kot uporaba proizvodov preden so ti dejansko proizvedeni, in odmetavanje odpadkov, preden so te reči (tudi hrana, obleka, zdravila ...) res neuporaben odpadek.

Dovoljenje za dobro delo

Ljudje imamo različne talente in vsi so takšni, da je z njimi mogoče delati dobra dela. So pa talenti tudi lep odraz stanja družbe. Namreč, koliko se lahko izrazijo in uresničujejo, od tega je odvisna hitrost razvoja družbe, in to vsakršna hitrost, ne le intelektualna, ampak tudi umetniška, športna, splošno duhovna, vsekakor gospodarska. Nekatera okolja lahko dobesedno zacvetijo. Tudi nekatere regije ali celo države menda slovijo.

Zatiranje talentov je samomor. Za posameznika, če/ko to dela sam/a na sebi, še bolj žalostno za družbo. A take samomore, duhovne ali pa kar telesne, so storili že mnogi. Še narodi zaradi takih reči izumirajo, morda celo civilizacije.

Uničevanje talentov se začne z normiranjem. Nekdo - neredko tisti, ki drugim talente zavida nezavedajoč se, da ima tudi sam/a določene - se spomni, da je treba narediti določen red, določen razpored, določena merila za to, kaj bo prišlo v poštev kot dobro delo, kaj pa ne. In tako nastanejo politični in podobni sistemi, nastanejo demokracije zahodnega tipa, ki so najbolj tipičen primer uničevanja inovativnosti, nastanejo tudi represije in neposredno izrinjanje. Če je v ozadju res zavist, je vprašanje. Sploh pa je vprašanje, čigava. Praj je v ozadju slepota pred samim sabo, ko tisti represivneži nočejo odpreti oči za lastne talente.

Nekdo, nek posameznik, posameznica, organizacija, si uzrupira določati, katere lastnosti, talenti ali dejanje drugih posameznikov ali skupin so dobra, katera pa slaba ali zla. Ko se to spravi v predpise in te demokratično potrdi, za dejanski razvoj ni več nobenega prostora. Kdor bi hotel še delati dobro, se bo moral prilagoditi normam, ali pa - seveda, v demokraciji je to "možno" - vprašati pristojne.

Ja, vse pogosteje je treba vprašati za dovoljenje za dobro delo!

Problem pa torej ni v tistem inovativnem posamezniku ali posameznici, ki si drzne biti inovativen ali prodoren, ali napredovati. Problem tudi ni za trenutno družbo. Problema sta predvsem dva.

Najprej človekovo dostojanstvo. Če človeku odvzamemo možnost razvoja osebnih potencialov, ki so mu dani po naravi, vzgojnem okolju in notranjem razvoju, mu dejansko odvzamemo bistvo dostojanstva in bistvo človeka kot človeka. Etične norme so - in tako "uči" tudi večina tistih, ki normative danes določa s takšno ali drugačno represijo - zapisane v človeku samem. Neodtujljivo.

Drugo. Družbi neposredno jemljemo prihodnost. Saj razumeš, da je preprosto: če ni talentov, če ni drznosti in poguma, seveda ne brez so-čutja do drugih drugačnih, ni napredka.

O molitvah in moledovanju

Na splošno se zdi, da ljudje, ki moledujejo, pravzaprav druge prosijo za to, da bi storili tisto, nad čemer so oni prvi obupali. Torej, ko človek pride do točke, preko katere ne more, začne moledovati.

Pa je res kakšna takšna situacija v življenju odraslega človeka?

Ovire vsekakor so, tega nihče ne dvomi. In moledovanje tudi. Ampak, ali je moledovanje iskren odziv na nemoč?

Zdi se, da človek moleduje takrat, ko se prav dobro zaveda, da je neka zadeva prav natančno in morda celo izključno v njegovi ali njeni moči, da jo izvede, pa pred tem dejstvom beži. Zadeva potem dolgo ni izvedena, če sploh, moledovanje pa traja in traja, in ostane celo v tisti čas, ko morda tistega res ni moč več izvesti. Na koncu morda taka oseba sploh ne ve več, za kaj že moleduje.

Če bi kaj prepovedal, bi vernikom vseh ver in never prepovedal molitev za izvršitev dejanj, ki bi jih moral prav vsak tak posameznik izvesti. Ne moral, jih je sposoben. No, verjetno je že prepovedano, pa potem še nad to prepovedjo moledujmo ...

Ljudje iz Pribežnikije

Zadnje čase se v  t.i. razvitem svetu veliko govori o pribežnikih. Razloge, da si ljudje iščejo drug prostor za življenje, smo si - zanimivo - ustvarili pravzaprav bolj na območjih, kamor prihajajo. Naj bi bilo iz ekonomskih, varnostnih, osebnih, celo okoljskih razlogov - torej vrednot, ki nekaj veljajo na zahodu. In zdi se, da njih niti ni nihče vprašal, oziroma so njihovi odgovori bolj kot ne natančne kopije našega razmišljanja.

Zahodni svet t.i. begunsko krizo (... koliko pridevnikov si bomo že izmislili ob krizi...) jemlje samo v sebi diametralno nasprotno: na eni strani imamo množico nasprotnikov, ki bi vse pribežnike najraje izgnali, na drugi strani imamo gostoljubne, ki naj bi sprejeli vsakogar. Spet se zdi - in večkrat upam, da se motim - da prav ti "opredeljeni" ljudje pravzaprav niso imeli nikoli stikov s pribežniki. Vse kar vedo, so izvedeli morda iz medijev, ali pa si ustvariali sliko glede na svoje notranje razpoloženje ali nazor. In povrh: najbolj zaskrbljeni za kulturo so neredko tisti, ki so se doslej pokazali kot dokaj nekulturni, ali pa sploh še niso slišali za kulturo civilizacije. In najbolj zaksrbljeni za pravice so zdijo prav tisti, ki so doslej zanikali vsakršen sistem pravic. Se je kaj skrivalo?

Podobne pojave, ko si ljudje delamo sliko sveta brez da bi svet res videli, poznamo tudi brez beguncev. Tako si umišljamo, da vemo, kaj je narava ali vesolje, da vemo, kakšen je Bog, da razumemo delovanje politike ali družbe ali znanosti ali religij, da si lahko v življenju pomagamo z eksotičnimi rešitvami ipd. Vse so nekakšen beg celo od tega, kar vsakodnevno povsem lahko izkušamo. V bistvu je to kriza, in druge celo ni.

Torej, begunci se med ljudmi, med katere prihajajo, vsidrajo kot nekakšne klin, ki deli. T.i. domicilni sicer pozabljamo, da so tudi prej imeli med seboj raznorazne kline, zato pa toliko bolj izkoriščamo pojav pribežnikov, da krizi dodamo še en pridevnik. In smo zadovoljni ... ker smo nekaj spet "dobro" definirali. Te "dobre" definicije pa dodatno podčrtavamo z dejanji, ki nasprotujejo samim sebi, ki mečejo v slabo luč zahodni način razmišljanja, ki se dobesedno posmehuje iz kulture, ki jo je - pa naj bo "prava" ali ne - zahodni svet v tisočletjih prispeval tej zemlji.


Razmišljanje, kakršno se ob problematiki pribežnikov pojavlja na ekonomsko uspešnejšem severu zemlje, seveda niti približno ne rešuje nobene težave: niti razdvojenosti med dejanskim pogledom in umišljeno podobo, ki ji dovoljujemo, da se neizmerno bohoti v nas samih, še manj pa tisto, ki jo (na videz) hočemo rešiti, to so dejanski človeški problemi ljudi, ki se preseljujejo. Povsem vsakodnevni. Lahko je deliti subvencije, ki si jih nekje vzel. Predvsem pa zahodni svet pozablja in spet pozablja, da so pribežniki le sindrom sicer večjega problema, oziroma dveh problemov: domicilnih ljudi v njihovih domovinah in domicilni problemi v domoviha, akor pribežijo.

Vidik problema, o katerem se sliši le malo ali nič je, da so ljudje, ki se preseljujejo, tudi ljudje. Torej, tudi med njimi nastajajo neusklajenost, prepiri, tudi znotraj njih se pojavljajo klini, ki jih delijo.
Ja?
Skupine pribežnikov so tako raznorodne, da bi se moral naš zahodni svet že enkrat soočiti z dejstvom, da gre za pribežnike in ne za Pribežnike, da torej ne gre za enotno skupino ljudi, da gre za celo paleto različnosti, vključno različnosti v navadah, kulturi, pogledih na svet, vzgoji, prejšnjih razmerah ipd. Na dejstvo, da država z imenom Pribežnikija dejansko ne obstaja, da je le umišljena zato, da mi opravičujemo svojo lastno krizo. Svojo lastno pribežniško krizo.

Očitno smo na tej zemlji vsi nekakšni pribežniki. Kline med seboj pa ustvarjamo in vzdržujemo kar sami.

Členi slabega sistema

Povezanost nekega sistema in njegovih členov je vedno vzajemna. Čeprav bi radi npr. trdili, da je streha cela, posamezne deske pa trhle, seveda prva trditev ne bo veljala - in se nam bo le tako zdelo od daleč. Tudi če v matematični enačbi z več neznankami samo ene neznanke ne odkrijemo, enačbe v bistvu ne moremo rešiti - oziroma jo rešimo tako, da ima več rešitev, torej spremenimo sistem, ki pa ima potem spet nove pomanjkljivosti. Tudi orkester se ne bo dobro slišal, če bo napačno igral zgolj en sam glasbenik.

Pogosto se zgodi, da je vzajemnost sistema in členov zakrita. Na primer takrat, ko gre za časovno dimenzijo, ali še bolj takrat, ko gre za valujočo dinamiko v določenem časovnem obdobju. Na primer v družbi se nam zdi smo posamezniki sicer dobri, a družba da je slaba. Seveda se ne moremo strinjati niti s prvo trditvijo, niti z drugo. Namreč, nekaj posameznikov - to so pač naši nasprotniki tako ali drugače - je vedno slabih, in prav ti so "krivi", da je potem cela družba slaba. Druga trditev prav tako nasprotuje našim pogledom, saj se nam včaih zdi, da smo npr. Slovenci pa najbolj priden, zvest, zaveden, dober ... narod na svetu. A trenutek za tem se nam zazdi, da je ravno obratno. In potem (po)iščemo krivce (če nam jih kar ne servirajo) in se umirimo.

Velika modrost človeka je, da stalno in odprto napreduje pri odgovarjanju na vprašanje, kdo res sem. Odgovora seveda ne more najsti, saj se že jutri pojavi nov izziv. Podobno družba: če nek narod ali država, ne ve, ampak vedno bolj ve, kam v mednarodnem prostoru spada, kam jo v medsebojnih odnosih drugi uvrščajo. Tu nikoli ne gre za statiko, tudi (vsaj navidezna, v bistvu pa samo relativna glede na druge) nazadovanja so povsem normalen pojav. Ključno za posamezni člen je torej v dinamiki spoznavanja, kdo sem oziroma kdo ali kaj je. Celo ni pomembno biti dober, saj taka označba ne pomeni, da človek tak res je. Sistem pa tudi ne postane postane dober sam od sebe, niti ne v neko rigidno dobrost posameznih dobrih členov, ampak je njegova dobrost v stalno razvijajoči se prihodnosti.

Kultura seveda ni (zastonj)

Slovenski kulturni praznik pravzaprav nima identitete. Namreč, ne vemo točno, ali gre za praznovanje kulture ali umetnosti ali ustvarjalnosti. Čeprav meje razlag teh treh pojmov niso povsem določene, pa gre nedvomno za dokaj različne dejavnosti, predvsem pa za dokaj različne talente, ki jih človek ima - ali nima. In, za nameček, v premnogih primerih pride celo do nasprotovanj v pojmovanju in tudi v izvedbi.

Lahko si kulturen ali nekulturen. Lahko si umetnik te ali one zvrsti, lahko se delaš umetnika. Lahko si umetnik, pa nisi prav nič kulturen. Ali pa se delaš umetnico, pa ne zmoreš niti malo ustvarjalnosti. Neredko so vrhunski umetniki lahko - ali zaradi nasilja občudovalev ali občudovalk - celo moraj biti, enostavno nekulturni. Imamo tudi ljudi, ki so izjemno nadarjeni, pa ničesar ne ustvarjino, morda ždijo iz dneva v dan nekje nikomur v naposto in nikomur v ponos ali veselje. Potem so ljudje, ki se imajo za zelo kulturne, pa je njihovo razmerje do kulture prav enako kot razmerje nogometaša do navijača: prvi gara, slednji prepoteno misli, kako zelo je prispeval, ko je plačal drago vstopnico in do onemoglosti tulil na tribuni. Na koncertu seveda resnobno molčal, v galeriji pa modro pripominjal.

Imamo tudi družbe in države, ki mislijo, da so kulturne in ostalemu svetu narekujejo kulturo. Pravzaprav narekujejo obnašanje in določajo, kaj je navzven pravilno in kako se zadevam streže - takšna kultura se žal sklene z lepo in pravilno zavezano kravato, uglajeno pričesko in poštirkanimi otroci, in seveda z dobrim poslom. In v nasprotju so one z burkami ali turbani, da ne rečem razcapani otroci, v najmilejšem pogledu pač nekoliko drugačni, vsekakor pa nekulturni, če ne kaj hujšega. Vsekakor se jih je treba v načelu bati. Seveda tu ni nobenega govora o umetnosti ali ustvarjalnosti, nikakor ni pomembno, da tudi v onit "tretjih" deželah znajo na nebo poslati telekomunikacijski satelit ali presaditi srce, da vsekakor premorejo slikarstvo ali izvirno glasbo, gorje seveda, če tam znajo izdelati prav enako nevarno atomsko orožje.

Ker je to tako, in ker zahodna zabavno telekomunikacijska industrija pač ni vse, kar ta svet premore, torej jasno kaže, da kultura še zdaleč ni umetnost, in ustvarjalnost ni nujno umetnost in redko celo kultura ne.

No, in če bi te danes kdo vprašal, kakšen dan pravzaprav praznujemo 8. februarja? Bi kdo še vedel odgovoriti? Kulturni, umetniški ali ustvarjalni; ali še kakšen drugačen?

Je torej kulturni dan zastonj? Ali je zastonj kar vsa kultura, kakršno pač proglašamo?