... svet ravno tako teče naprej.
Ljudje imamo čudno predstavo o svetu okrog nas. Mnogi mislijo, da se brez njih ne zgodi nič. Torej, če manjkam nekaj tednov, se v podjetju prav nič ne premakne. Če mama ne pospravlja in ne kuha se zdi, da nihče drug tega ne dela in so otroci lačni. Če župnik ne organizira dejavnosti, se mu bo zdelo, da je njegova gmajna povsem zaspala. Tudi na zdravstvenem področju (in vseh ostalih) se zdi, da se dogaja le takrat, ko minister ali ministrica stopita pred kamere; sicer pa okrog hodimo bolni in polomljeni. Da ne govorim o kakšni Ameriki: se poleg tamkajšnjega predsednika sploh še kaj dogaja?
Morda je včasih res tako, da si ljudje ob odsotnosti "šefa" kaj
privoščijo. Ampak večrat je tako, da gre le za šefovo percepcijo, in promocijo te percepcije. In to dvoje se lepo uskladi: oboji imajo kaj od tega: prisotni in odsotni. Svet pa teče naprej.
... se nič ne zgodi, kot bi se zgodilo, ko/če bi bil/a.
Je pa dejstvo, da ni nič narejenega, če me ni. Ampak tokrat gre za drugačen "ni". Namreč, če nisem pri stvari, ki jo delam, iz tiste stvari ne bo veliko. Ali pa res nič. To velja ne glede na (moj) prostor in čas.
Nauk na kratko: bodi!