28. dec. 2016

Trajnostnost gobalnih okoljskih sprememb

Zadeve postajajo čudne, mar ne? Nekateri pravijo tako, drugi diametralno drugače. Ne le, da obstajata dva bregova: zagovorniki in nasprotniki obstoja podnebnih sprememb, obstajata celo tabora, ali so podnebne sploh spremembe, ali gre za posebno obliko statike.

Zmešnjava je posebej čudna zato, ker se pravzaprav ne ve, kdo je za kaj pristojen. Torej, kakšna je vloga znanosti - in predvsem, katere znanosti - kaj bi morali delati politiki, kako naj z razvpitimi nevladniki, in kaj naj storimo mi, navadni ... Tako se potem očitno dogaja, da nihče prav veliko ne stori, oziroma, da vsak zase misli, da je (ne)pristojen za neko reč. Ali pa preveč pristojen ...

Globalne okoljske spremembe in ukvarjanje z njimi očitno nimajo nobene vloge kot same na sebi. Svet se spreminja, kot se pač spreminja. Zemlja gre s svojo naravo svojo pot. Človek seveda vpliva, a vse kar lahko stori je, da spremeni svoj vpliv. Torej se nečemu odpove - to je edina pot. Žal doslej prav nobena prizadevanja, niti znanstvenikov, niti politikov, niti nevladnikov in še najmanj nas navadnih, ni šlo v konkretizacijo ideje odpovedi  - vsaj tistemu, česar imamo preveč.

Ukvarjanje s podnebnimi spremembami je, takorekoč, nesmiselno.

Imajo pa okoljske spremembe in pretirano ukvarjanje z njimi vseeno in predvsem eno pozitivno lastnost. Zbujajo nam vest. In to trajno, skorajda versko-grešno. Morda je to tudi edini trajnostni rezultat stalne bitke za trajnostnost. Ta trajnostnost seveda še ni rešitev.

27. dec. 2016

Miselna ekonomija

Pred kar nekaj leti so se mi nekako odprle oči, kako deluje trgovina. Predvsem sem ugotovil, kdaj in na kakšen način dobiš od trgovca ali izvajalca storitev največ. Podrobnosti ne bom razkrival, vsekakor pa ni šlo za nobeno goljufijo, nobeno preplačevanje ali podmizne posle. Šlo je predvsem za nekakšno poslovno retoriko, v kateri se morata ujeti pridajalec in kupec. Takrat se mi je zdelo, da sem zelo uspešen.

Sčasom človek spozna, da ekonomija ne deluje le na denarnem področju, ampak na vseh. Ne gre torej le za kupoprodajo, ampak za nekakšno smotrno razporejanje in balansiranje sredstev in potrošnje. Nek posel - pa naj bo gospodarski, pedagoški, zdravstveni, celo miselni ali filozofski - dobro uspeva, če so dejavniki v nekem posebnem odnosu, ki je stran od naivne domačnosti (vendar ne v nečloveškost!), globoko v vsaksvoji profesionalnosti in v kakovostni a ne pretirani komunikaciji. Prekrški (drobne poslovne nečistoče) niso prepovedani in praviloma celo pozitivno delujejo na posel. Dobro vpliva tudi občasna prekinitev posla, ali celo zaostritev.

V ekonomiji je bistven skupen cilj, torej ne dobiček prodajalca ali uspeh kupca, ampak trajno dober rezultat.

In, ker smo spet pozabili, da ne gre zgolj za finančno ekonomijo, povem primer miselne.

Znanstvenik piše strokovni članek. Vsebina je kakovostna, tema pomembna. Avtor priznan in uveljavljen. Kar napiše stoji, in ima svoje argumente, ki so lahko utemeljeni z referencami drugih, dotedanjimi ugotovitvami, ali tudi lastno intuicijo. Recenzent je lahko zelo kakovosten sodelavec. Takrat se začne dobra miselna ekonomija, ki vsebini doda še veliko vrednosti. Znanje se medsebojno krepi, stroka napreduje. Recenzent pa (žal) lahko uveljavlja svoje poglede in svoje zamisli. Šibkega avtorja to lahko hitro zlomi. In mnogi, predvsem mladi, tudi obupajo. Žal.

Avtorja s kakovostnimi argumenti pa tudi neutemeljena kritika ali recenzija ne bo zlomila, ampak ga bo naredila močnejšega. Pa res?

V bistvu ja, ampak ta moč je drugačna, kot si večina predstavlja. Ni rigidna, ampak je ekonomska. Avtor se bo na neutemeljene ideje recenzorja odzval tako, da bo vsebino krajšal. Izločanje konfliktnih, pa čeprav trdno stoječih dejstev, je namreč način za preživetje. In avtor se zaveda, da mora najprej preživeti, da bo lahko še naprej ustvarjal. Bistvo je napredek znanosti, in če danes ne prodreš, boš prodrl jutri. Resnica enostavno ne more obstati. In to je ekonomija, ki deluje.

Ravno tako je s kupovanjem. Trgovec ti neko reč želi prodati. Če si z njim v uravnoteženih odnosih, boš dobil najboljše danes, in še jutri. In pojutrišnjem bo trgovec mislil nate, kaj ti mora ponuditi. Če bo odnos padel iz prave retorike, bo kupljen izdelek prejkoslej postal odpadek.

Je kdo od vas že odkril ekonomijo?

23. dec. 2016

skp: (bcc:)

Kako bi človek mogel spregledati tako pomemben in hkrati prisrčen praznik, kot je Božič. Kajne, pravkar se bo zgodil, mnogi pa še kar drvijo: eni v delu, drugi v nakupih, tretji po seznamih zabav, pravzaprav vsi pa v iskanju samih sebe. Verstva so že oddavna slutila tovrstne ali kakšne drugačne predpraznične mrzlice, zato so skušali verski veljaki čustvene pretrese preprečiti in ljudi usmeriti v bolj resne priprave. Seveda so jim "nasprotniki" vedno stali poprek in se pulili za uboge duše.

Mimobežnost je verjetno najbolj značilna lastnost begavega iskanja samega sebe. Človek pri tem seveda ne beži le pred drugimi, ampak predvsem mimo sebe. Nekakšen začaran krog torej.

In ker smo v digitalni dobi, ko so kartice in vizitke nepotrebna navlaka, tudi stanejo, predvsem pa zaradi porabljenega papirja "uničujemo" gozdove, se prav priležejo elektronska sporočila, ki so koneckoncev res zelo ekološka. V podrobnosti te ekološkosti se tukaj ne bomo poglabljali.

Elekstronsko pismo je lahko zelo dragoceno. Seveda nima čara rokopisa, v katerega človek da del sebe, ohranja pa vsebino. Vsebina želje pa je pravzaprav največ, kar lahko človek posreduje ob prazniku. Ob njej se vidi, ali je mislil na naslovljenca ali naslovljenko, ali je začutil tiste oči, in misel, ki bo vsebino prebrala, morda zvok glasu, če ga bo nekdo prebral naglas, ali bo vedel, kako je bilo človeku toplo, da mu je nekdo pisal, in to pisal z vsebino.

Vse bolj redki vsebino premorejo. Še bolj redki premorejo vsebino, ki gre dotičnemu naslovljencu.

Upam samo, da vas letos ne bo zadelo preveč mimobežnih voščil v obliki skp:, bcc:, sms; mms, ipd. in da vas bo vsebina blagoslavljala. na obeh straneh voščila.

21. dec. 2016

Intradiplomacija malih

Če človek hodi po tujini, predvsem, če spoznava konkretne ljudi, konkretne projekte, konkretne tokove in dogodke - toerej ne tistih, ki jih objavljajo mediji - se nad diplomacijo nekaterih majhnih držav pravzaprav zlahka zgrozi. Vtis je namreč, še več kot vtis, da mnogi, ki delajo oziroma naj bi predstavljali te države v tujini, zgubljajo stik z domovino. Delujejo nekako po svoje, recimo, po svojih najboljših močeh skušajo nekaj pripomoči. Pa verjetno ni kakšnega hudega učinka.

Pa to niti ni tako kritično.

Bolj je hudo, da/ko/če domača "diplomacija" zavaja svoje ljudstvo glede uspehov ali neuspehov na mednarodnem področju. V majhni jezikovni skupini je to dokaj enostavno. In če ljudstvo nerado kakorkoli pogleda čez plot, še toliko bolj.

Tako se nam dogaja, da neke javne osebe, hudo, s težkimi besedami (zavitimi v neko kvazidiplomatsko retoriko) grozijo neki mednarodni organizaciji, da jo bodo npr. tožile, da se bodo uprle, da bodo pokazale svoje mišice ... A tega ne storijo konkretno napram tisti organizaciji, ampak kar v domačih medijih.

In to je tudi vse.

Celotna diplomacija tako ostane lepo zapakirana v od-danes-do-jutri-medijih. Jutri se pozabi, ljudstvo pa je - tako se zdi - prepričano, da so diplomati zanje in njihovo državo naredili vse naredili vse.

Pa vendar obstajajo nekatere majhne države in majhni narodi, celo nepriznani, ki so sposobni v mednaroden prostoru, ki je sicer res precej zapleten, delovati sebi v prid. Najprej seveda s primerno in taktično komunikacijo. Potem s pravilno dinamičnim političnim in kadrovskim šahiranjem. Predvsem pa s pristopom, po katerem pravo pošto pošiljajo pravemu naslovniku, oziroma se za nastali problem obrnejo na tisti naslov, ki se ga zadeva tiče in ki zadevo v dialogu lahko začne reševati.

Pravzaprav enako velja tudi na zasebni/osebni ravni.

19. dec. 2016

Ni žokai lubika

Verjetno niste vedeli, da je v 18. stoletju v Celju živel orglar Jan František Janeček, ki je po Sloveniji in Hrvaškem izdelal vsaj 60 orgel. Prišel je s Češke in na Slovensko prinesel nekoliko poseben slog zvočne podobe orgel, v bistvu pa ohranil staročeško šolo, ki se je celo v njegovi domovini izgubila pod nemškim vplivom.

Kakšen je ta Janeček bil, kako je živel in kaj je delal, boste lahko brali na drugim mestih. Tu pa tale zanimivost: ob raziskovanju je bilo v različnih dokumentih doslej odkritih kar 38 različnih črkovanj njegovega priimka, različic skupne navedbe imen in priimka pa je 52.

Janezig
Janezik
Janechegg
Janitschek
Janeczek
Janetzhekh
Janetschekh
Jänitscheckh
Janetschegg
Janetschek
Janschegg
Genechek
Jamschek
Janeschegkh
Janichek
Janätschek
Janetzek
Janetschegk
Gehenek
Janžek
Janešek
Janeček
Grenechek
Janechek
Anechek
Janaček
Jantschek
Jamšek
Gemšek
Geneschek
Janetschich
Janišek
Janecsek
Janitsek
Genecheck
Janecheck
Janecek

Raznolikost pravopisov je torej res velika že v času 80 let, kolikor je moš živel. In ni se čuditi, če včasih še dandanes težko najdeš kakšnega človeka po priimku, če se ta izseli npr. v ZDA, Argentino ali Nemčijo. Kaj šele v Emirate ali na Kitajsko.

Za novo črkovanje se lahko ljudje odločijo sami pravzaprav zato, da ohranijo materni jezik, torej, da čim bolj omogočijo drugim in sebi, da svoje ime slišijo tudi v tujem okolju tako, kot jih je v svojem jeziku poklicala mati.

Je pa tudi obratno. Smo že ugotavljali, da bi angleško govoreči svet priimek Mušič prebral kot nekaj v zvezi z glasbo. Še lepši "glasbeni" primer je druga kitica pesmi Nocoj, pa oh nocoj.

Ni žokai lubika.






18. dec. 2016

Slovo

Pravzaprav se zdi vsako slovo nekoliko žalostno. V bistvu pa ni žalostno slovo, ampak je žalosten neredko tisti čas, ko neke reči ali neke osebe potem več ni.

Še najhuje pa se tak čas pokaže v primeru, ko se nam šele prepozno pokaže, kako je bila tista reč ali pojav ali tisti sočlovek za nas pomemben, mi pa smo ga tako sami sebi v škodo ignorirali.

Imamo pa srečo, namreč posmrtno življenje obstaja, in to kar tukaj. Duh dobrega človeka ali navdihujočega dogodka, ali notranje radosti, od katere smo se sicer morali posloviti, ostaja.

14. dec. 2016

Ali beseda še drži?

Včasih je pri poslu veljalo, da beseda drži. Torej, kar sta si dva/e - pred pričami ali brez - obljubila in se dogovorila, sta tudi izpolnila/i. Potem je prišlo obdobje, ki je bilo treba vsak dogovor prepisati na papir in podpisati. Ko še to ni bilo zadosti, se je v določene obrazce vpisalo nekaj malega vsebine, ostale besede pa so se nanašale na proceduralne zadeve, ki jih je neredko na vsako stran parafiral nek uslužbenec, ki je zadeve "obvladal" ne glede na to, ali je vedel, za kaj točno gre - vedel je le to, da gre za neko proceduro, ki mora biti skladna z neko drugo proceduro. Ker se je cena papirja očitno spremenila - iz denarnih ali celo okoljskih razlogov - se je začelo uvajati digitalno avtorizacijo. Dokument je veljal, če ga je nekdo digitalno podpisal, pristnost pa so namesto sodnih forenzikov grafologov zagotavljale razne varnostne agencije, predvsem državne.

V prihodnje se zdi, da ne bo nobena reč več veljala. Politični vrhovi v evrodemokraciji namreč dajejo zanimiv zgled. Nekdo nekaj podpiše, a v bistvu ne podpiše. Nekdo je pristojen za podpis, a pravzaprav ni niti pristojen, niti pooblaščen/a. Nekdo nekaj podpiše, jutri pa odpodpiše, ker je bilo ugotovoljeno, da tisti podpis pravzaprav ni bil podpis, čeprav je bil, oziroma da je bila le parafa, da je bil torej le signal, da se nekaj namerava podpisati, če bo seveda sploh kdo, ki bi to podpisal ali lahko podpisal. Parafa tudi pomeni, da je tisti/tista podpisal/a le proceduro, nikakor pa ne vsebine. Nazadnje se zamegli tudi zgodovinsko "silno" pomembno linijo "napredka" od držati besedo preko lastnoročnega podpisa do digitalnega potrdila.

Podpis je pravzaprav eden najboljših obrazov človeka posameznika. Še bolj pa beseda - in še posebej, če ta drži.

13. dec. 2016

Fenomen nepopolnosti

Ima še kdo na svetu občutek, da je najboljši svet tisti, ki je popoln? Je še kaj idealizma in težnje po tem, da bi končno odpravili vse nepravilnosti, nedoslednosti, pomanjkljivosti, ponavljajoče se napake, da ne rečem diletantstva, šarlatanstva in pravaranstva pod krinko prej naštetih malenkostnih nepopolnosti?

Ali še kdo misli vsaj na idealizirana nebesa ali nirvano ali nekaj, kar je onstran tega življenja, in je morda res popolno? So se filozofi odpovedali mišljenju o idealnem svetu in fiziki o idealnem, za človeka torej verjetno antropičnem svetu? Je romantika ostala na pol poti in s korakom nazaj od vizije o idealni lepoti in idealni dobroti? So še verniki in njihovi učitelji vse bolj vdani v usodo sebezatajujoče tubitne predanosti?

Ima sploh že kdo izkušnjo popolnosti v tej meri, da bi jo lahko zagovarjal? Ali, da bi o njej lahko vsaj približno spregovoril, mogoče vsaj razmišljal?

Za Vesolje, za katerega pravzaprav niti ne vemo, kje ima meje, ne moremo nikakor določiti, ali je popolno ali ne. Tudi fenomeni  zemeljskih naravnih pojavov očitno niso popolni, sicer se ne bi stalno spreminjali. Celó življenje kot tako, čeprav se zdi univerzalen pojav, kot fenomen očitno obstaja in se po vsem možnem doumevanju v biti ne spreminja od nastanka dalje. Saj razumete: živost je živost, bitja so seveda različna.

Je kje torej idealna družba? Politika? Umetnost? - Je pomislek, da je idealnost odvisna od našega gledanja in meril, upravičen? Je sploh možen?

Popolnost je očitno stvar sveta, v katerem ni odnosov. Če sem sam na svetu, fizično ali mentalno, potem sem popoln. Ko se (že v mojih mislih) pojavi drug predmet, sobitje ali sočlovek, naenkrat postanem nepopoln. Nastane razpoka, trenje. Trenje se pojavi pravzaprav še prej, takoj ob drugi misli. En(k)a je popolna, dve je že odnos med dvema. Ne more biti drugače, in potem ni popolno.

Vse kaže, da je svet nepopoln, in verjetno je idealno človekovo mesto v njem dejavna nepopolnost.

12. dec. 2016

Slovanom kaže bolje

Zdi se, da Evropa vseeno ostaja nekako dvotirna, in sicer po principu Zahod-Vzhod. Torej, na Zahodu je po mnenju zahodnjakov in vzhodnjakov vse skupaj bistveno bolj vse prav in dobro in uspešno in svobodno in demokratično ..., na Vzhodu pa nekako bolj zaprto, zadrgnjeno, nugodno, prisiljeno, počasno, zanikrno. Naj ponovim: vzhodnjaki in zahodnjaki gledamo na oba evropska "razvojna" tira enako, obojim se namreč zdi tako.

Poleg tega se na obeh straneh nekakšne nevidne zavese ohranja še nerazumljiv in napačen občutek razdalje, torej oddaljenosti drug od drugega. Italijanu se zdi Slovenija bistveno bolj oddaljena kot Anglija. Belgijcu je Španija nepirmerno bližje kot Češka. Nemcu je celo Grčija bližje kot Srbija ali Romunija. Podobno je na Vzhodu, kjer so ljudem zahodne države pravzaprav neskončno in nedosegljivo daleč - če pa so že dosegljive, so to le na način poniževanja, manjvrednotnega kompleksa in nerazumljivega občutka manj/večvrednosti.

Kaj takšno stanje pomeni za Evropo kot - kljub vsemu - dokaj enoten kulturni prostor, je vprašanje. Namreč, prav tako imenovane svoboda, demokracija, pravičnost, uspešnost, ekonomska rast in te reči, prihajajo v nekakšen notranji absurd. Zdi se, da globalizacija še zdaleč ne deluje tako, kot si jo evroameričani zamišljamo. Zdi se, da prav ze zahodne "vrednote" delujejo proti civilizaciji, ki jih je izumila - ali vsaj proti delu civilizacije. Zdi se, da smo v samozaverovanosti pozabili, da obstajajo tudi druge človeške kulture, ki so enako človeške kot naša.

Če človek takole delovno in delavno potuje po tujih državah, se predvsem pri konkretnih delih in konkretnih pogovorih hitro pokažejo razlike. Ne govorim torej o bleščečih konferencah, polsindikalnih simpozijih, izletniških "strokovnih" ekskurzijah. Govorim o delu, kjer je dejansko čutitit nekaj pridevnikov iz prvid dveh odstavkov.

In smer, v katero se vse skupaj v današnji evropski družbi giblje, je pravzaprav bolj pomembna, kot stanje. Kljub nekakšni zaplankanosti Vzhoda in mnogih nerazumljivih, nedemokratičnih, nesvobodnjaških, ekonomsko neuspešnih potezah ... se mi zdi, da je preživetvena krivulja duha na Vzhodu usmerjena bolje kot na Zahodu.

Idealno bi sicer bilo, da bi obe polovici Evrope delovali skupaj. A ta trenutek smo očitno oboji preveč "demokratični".

11. dec. 2016

Odločitev za čas

Ljudje hitimo. In nimamo časa. Imamo veliko načrtovanih ali naključnih opravkov, ki se nam motajo po glavi ali pa ne, in zasedajo naše misli in bržkone tudi podzavest. Lahko celo zbolimo, pa ne vemo, da  zaradi stistke, ki jo niti ne čutimo, in smo si jo porvzročili kar sami - samo zato, ker smo hiteli.

Problem hitenja, se zdi, ni v hitemju samem, ampak v odlašanju (ali odlaganju). Redki/redko namreč hitimo zato, ker imamo objektivno res veliko dela, oziroma nam bodo opravki vzeli dejansko več časa. Najpogosteje hitimo, ker se npr. nujnim opravkom hočemo izogniti. In namesto da bi jih opravili ali se jih vsaj lotili in s tem pregnali strah pred njimi, bežimo. In v tem begu se jezimo sami nase in na ves svet in na stvari, ki bi jih pač morali opraviti.

Otrok učenje odlaša na zadnji trenutek. Pa ves čas nekje v eni od plasti zavesti ve, da bi bilo bolje, če bi to učenje opravil takoj zdaj. Seveda mu/ji je tudi žal, da ga ni že opravil. In tako živi v precepu med tistim žal iz preteklosti in nujno iz prihodnosti. Namesto užitka sedanjega trenutka se postopno povsem privaja v razbiti sedanjik; razbit med včeraj in jutri.


Odrasli nismo nič drugačni, in prav slab zgled otrokom. Današnji trenutek uporabljamo za neredko nepotrebne reči, ki niti ne gladijo problemov, ki smo si jih nakopali v preteklosti in so nespremenljivi, niti ne krmilijo prihodnosti, v kateri bi morda lahko še nekaj storili, pa verjetno ne bomo utegnili. Ja, sploh pa sedanjega trenutka nismo sposobni obrniti v zadovoljstvo. Samo zato seveda, ker hitimo, in od hitenja enostavno ne zmoremo stran.

To stisko razcepljenosti med včeraj in jutri smo pravzaprav kar poimenovali hitenje.

Problem hitenja ni čas. Zato odločitve za čas ne more biti. Čas namreč teče po svoje in je očitno ena redkih reči na tem svetu, ki ga nikakor ne moremo spremeniti. Truditi se spreminjati čas tako, da ne bi več hiteli, da bi se torej rešiti te strašne precepljenosti med včeraj in jutri, je torej nesmiselno.

Je torej obupati?

Ne. Rešitev je drugačna. Ni časovna in ni v hitenju. Je v prioritetah. Človek namreč dela tisto, čemur daje prednost. Akcijsko se neprestano odločamo med dejavnostjo za to ali za ono; ali nič (zaradi česar bomo najbrž ostali v precepu). Znotraj sebe lahko dajemo več prednosti tem ali onim mislim; ali nobenim (zaradi česar bo preceljenost med včeraj in jutri verjetno podzavestna). Moralistično bi rekli, da se lahko vsak trenutek odločamo za dobro ali slabo ali celo zlo - zaradi česar bodo verjetno srečni ali nesrečni naši bližnji.

Prioriteta je, začuda, lahko tudi čas sam. Dati času čas torej, in to ta trenutek. Potem ga bo veliko.

7. dec. 2016

Poslušnost ni ubogljivost

Znano je, da so največji umi sveta pogosto ubirali drugačne poti kot jih je njihova okolica pričakovala. Jasno, če bi bili v toku, ne bi mogli odkriti ali ustvariti nič novega. Posebej se je torej treba veseliti otrok in mladine, ki odstopajo od suhoparne naučenosti, od neprestanega "vzorega" kopiranja, od uspavajočega ponavljanja nas starejših, "pametnejših". Že večkrat smo ugotovili: ubogljivost je neodgovorna.

Ne vem od kod nekaterim ideja, da je poslušnost bolj uglajena ali bolj knjižna različica besede ubogljivost, sploh pa obvezno nadomestilo že kar kmečkovulgarnoarhaične besede pridnost. Morda je kakšna zveza z besedo služnost (oziroma poslužnost) - torej nekako tako, da ponižno služim, da sem ustrežljiv ...

Poslušnost je daleč od tega. Bistveno bližje je po pomenu posluhu, če ni kar inačica. Posluh je namreč človeška lastnost - ne le v glasbenem smislu - da je zmožen poslušati. Tu gre za notranji posluh, kjer prisluhnemo svojim notranjim vzgibom - zavestnim ali iz podzavesti prihajajočim; tu gre za zunanji posluh, kjer uporabljamo čutila in čute, predvsem pa notranjo odprtost za zunanji svet. Pri zunanjih ne gre le za uho, ampak za vse fizikalno-kemijske in čustveno-čutne zaznave, ki jih človek po svoji naravi lahko sprejema iz otipljive in neotipljive okolice.

Žal gre marsikatera vzgoja v tako smer, da dobesedno zanika poslušnost in izrazito favorizira ubogljivost. In to na posebno premeten način: prav z zamenjavo besed: poslušnosti rečejo ubogljivost, s tem pa otroka zmedejo in ga vkalupijo v neločevanje teh dveh izrazito različnih procesov. Vzgojenec potem ne le, da ne uboga, ampak, žal, hudo žal, tudi ne posluša.

Poslušen človek, res poslušen torej, pa ne le, da ni nujno tudi ubogljiv, ampak običajno prav ni ubogljiv - oziroma se tak zdi nekaterim soljudem, ki pa žal teh dveh človekovih lastnosti ne ločijo. Predvsem seveda ne ločijo smeri: poslušnost je namreč navznoter, ubogljivost je navzven, neredko v neko dejanje, odziv. Takojšenj zunanji odziv, ki ga pričakujemo pri ubogljivosti, pa pri poslušnosti ni nujen, je celo redek.

V resnici poslušni ljudje zelo pozorno spremljajo svet, s tem pridobijo izjemno veliko podatkov, iz katerih na bistveno drugačni ravni lahko izvajajo nove informacije, nove umetnosti, izume, odkritja ... Ali so pri tem ubogljivi ali pridni, celo ni pomembno.

Prav na jasni meji med poslušnostjo in ubogljivostjo se rojeva človekova unikatnost, ki ob samolastni ali ustrezni zunanji vzgoji preraste v vrhunskost na kateremkoli področju. V bistvu ne more drugače.


4. dec. 2016

Lahko

Ena od besed, ki zadnjih nekaj let zastruplja človeško misel, je beseda lahko. Za katero besedno vrsto pravzaprav gre, bi morali povedati slavisti, a se zdi, da se ji izogibajo. Namreč ni pridevnik, kot zgleda na videz, nekako noče biti pomožni (modalni) glagol, ni pa tudi kar običajen prislov. Seveda, odvisno od okoliškega besedila, torej kon-teksta.

Odvisnost od konteksta je sicer tudi vsebinska, a vse pogosteje se uporablja kot izogibovalnica. To je "nova" besedna vrsta, v katero se uvrščajo tudi besede in zveze kot na primer verjetno, najbrž, zdi se, bržkone, nenazadnje, domnevno, dozdevno, ... Z njimi se pisec skuša izogniti odgovornosti za določene trditve.

Izogibovalnica "lahko" pa ima v javnosti še hujše posledice zato, saj običajno ne označuje nečesa za nazaj, kot ostale besede te nove vrste, ampak nekaj za naprej. Poleg tega, da je izogibovalnica, je še pogojnica. Skratka, lahko se mi nekaj zgodi, če...

Na primer zavarovalnice nas neneho strašijo, da se lahko poškodujemo, zato se je treba zavarovati. Zunanji skrbniki zdravja nas ne svarijo le, da se je za ohranjanje zdravja treba primerno gibati, uživati neoporečno hrano ipd, ampak tudi, katera zdravila ali pripravke je treba kupiti, ker sicer se nam lahko zgodijo nepredvidene bolezni. Dimnikar nas bo opozori, da je treba dimnik - proti plačilu - obvezno pregledati, ker sicer se nam lahko vžge. Politiki nas pozivajo, da moramo voliti to-in-to stranko, saj se nam v nasprotnem primeru lahko zgodi politični prevrat z nepredvidljivimi posledicami. Okoljski zanesenjaki nas prepričujejo, da je treba neke izpuste nujno zmanjšati, ker bo sicer to lahko škodvalo našemu zdravju in stanju narave okrog nas, vsekakor pa je treba zmanjšati izumiranje vrst, sicer je lahko kmalu konec sveta.

Kaj vsebujejo vsi in vsak posamezen lahko v prejšnjem odstavku, si gotovo vsak lahko predstavlja. Primerov pa bi se iz vsakdanjega življenja našlo še več, in marsikateri bo lahko absurden.

Beseda lahko je postala grozilka.