27. mar. 2017

Minutno praznovanje


Saj ste opazili, da varujemo Vesolje? Nedavno smo za eno uro ugasnili luči in s tem prispevali k preprečevanju svetlobnega onesnaževanja in seveda k ugodnejši energetski bilanci. Če boste prebrali izjave veljakov, vam bo jasno, da pravzaprav ni jasno, zakaj smo luči ugasnili, in k čemu smo prispevali. Niti ni jasno, ali je več stalo to, da eno uro niso gorele, ali to, da jih je moral nekdo zunaj delovenga časa ugašat ali preprogramirati sistem.


Ampak, fenomen enourne "teme" je še drug. Včasih se jezim na enodnevna praznovanja (dela, žensk, slepih Zemlje ...- samo, da se izognemo ostalim 364-im dnevom...). Če začnemo razmišljati o vznikajočih enournih spominjanjih, nas bo spet kap. Leto ima namreč nekaj pod 9000 ur. Torej je še skoraj neskončno možnosti za varčevanje (v korist narave in javnih denarnic), in enako veliko možnosti za razkazovanje zelenosti, ali česarkoli.


Minuta (zelenega) molka.
Vsako leto bo dovolj časa za izogibanje: nekaj čez pol milijona (morda minus-ena: ta, v kateri ste to prebrali.)

26. mar. 2017

Vesoljstvo v Sloveniji in participatornost

Slovenci imamo eno hecno lastnost. O sebi hkrati pretežno mislimo, da smo veliki, pametni, najboljši, in hkrati, da smo majhni, obrobni in zgubljeni v vesolju.
Nič od tega v bistvu ni res, le sprijazniti se ne moremo, da hkrati mislimo dve povsem različni in celo nasprotni rečí.
Pravzaprav tudi to ni res, saj smo očitno sprijaznjeni, če s tem živimo in preživimo.

Če se boste peljali kdaj čez Vitanje, vas bo nedvomno kap. Tam je namreč pristal betonsko-plehnato-stekleni leteči krožnik in tam je središče Vesoljne Slovenije. Arhitektura sama na sebi je kar inovativna, ampak hoteti biti tako poseben sredi podeželskega naselja, je prav enako nasprotno, kot zgoraj napisano. Biti hkrati Vesoljski in biti hkrati prijetno podeželski.

Problem KSEVTa pa ni njegova nemogoča neumeščenost, ampak nemogoča neumeščenost Slovenije v svetovne znanstvene organizacije. Glede na to, da smo "eden najpametnejših" narodov na svetu, bi sem bržkone začudili, v koliko znanstvenih združenjih pravzaprav nismo, pa bi "morali" biti, oziroma bi to moralo biti samoumevno. Seveda članarina stane. In eno je tudi ESA, Evropska vesoljska agencija.Slovenci namreč mislimo, da je KSEVT naše vesoljsko središče in da smo mi s ksevtom v središču vesolja.

Vendar čeprav imamo prostorsko nesrečni ksevt, ki je zdaj "končno" padel v neskončno luknjo državnega proračuna, pa v ESA zmoremo le t.i. pridruženo članstvo. To pomeni, gledati od zunaj.

Če strnemo.
Problem ni toliko shizofrenija hkrati najpomembnejšega in najnepomembnejšega.
To je ozdravljivo.
Problem tudi ni, da smo sprijaznjeni z rečmi, s katerimi ni dobro biti sprijaznjen.
Problem niti to, da je ksevt en kulturni dom s čudno obliko v vasi z dvema župnijskima cerkvama in nima prav nobene veze z raziskavami vesolja.
Problem niti ni to, da smo "samo" pridruženi člani neke agencije.

Problem je, da se z vsemi temi neproblemi svetu izmikamo in nikjer ničkaj prida ne prispevamo. Vsi so namreč taki, da sicer "nekaj je", a v bistvu ni nič. Učiva članarina nekaj tisočakov ali stotisočakov je problem. Ni pa problem nekaj stotisoč iz vreče državnega proračuna za nadaljevanje nečesa, kar je tako kontradiktorno, da sploh ne deluje. In ni problem nekaj tisočakov za pot nekaj ljudi na neke konference, kjer se za njihove glave v bistvu ne zgodi nič.



Če gremo v Vitanje: namreč KSEVT je poustvarjalsko kulturno projekt in ne znanstven. V bistvu nima nič z Vesoljem, in nič z ESA. Pridruženo članstvo pa pomeni, da smo v vesoljski znanosti gledalci in da dobivamo vabila. Dolžnosti pa nobenih. A ne, da ne bi imeli sposobnih strokovnjakov astronomov, ampak hočemo, da so tudi oni takšni, da so hkrati veliki, pametni in najboljši, in hkrati majhni, obrobni in izgubljeni v vesolju.

Le prispevati nočemo nič temu svetu. Niti svojega sorazmernega deleža, ne glede na njegovo dejansko velikost.



23. mar. 2017

Mala biologija pravljic

V pravljicah se kažejo mnoge očitne povezave med ljudmi in ostalim živim svetom. Izjemno pogosto v njih nastopajo živali, rastline ali druga dejanska bitja, ki so sicer v senci človeških junakov, vendar praviloma ključno vplivajo na potek zgodbe. Folkloristične teorije in klasifikacije jih tradicionalno uvrščajo med nadnaravne svetovalce ali pomočnike. V nekaterih primerih dobijo tudi naziv živalski pomočniki, vendar se zdi, da se strokovnjaki iz tega področja želijo osvoboditi pridevnika "živalski",  bržkone kot posledica Proppove ideje, da so živalski pomočniki vedno zamenljivi.  Zamenljivost je seveda iz besedil očitna, vendar gre pri tem za prilagoditev na lokalno okolje in vsakokratne značilne živali kraja pripovedovanja – z namenom približati vsebino konkretnemu lokalnemu poslušalcu. Lev ali opica tako načelno le izjemmoma nastopata v evropskih pravljicah ali pravljicah avstralskih domorodcev, v motivno enaki zgodbi pa ju bomo pogosto našli v Afriki. Dejstvo je, da so živalski liki izmenljivi, vendar le z drugimi živalskimi liki glede na lokalno ekologijo in družbene razmere, in to v primeru, da v lokalnem okolju  žival z določenimi lastnostmi obstaja.

V večini pravljic so lastnosti in vloga živali (živalskih pomočnikov, tudi rastlinskih) zelo blizu njihovim biološkim in ekološkim značilnostim. Zgodba jim priznava njihovo značilno vlogo v naravi. Pri tem je predvsem pomembno dvoje. V prvi vrsti gre za vprašanje doumevanja razmerja med pravljičnim dogodkom, v katerem junak pomaga živali, in dogodkom, ko mu/ji žival pomoč povrne. Druga reč je dejstvo, da v pravljcah očitno ne gre za naivno gledanje na naravo kot na sestavljako posameznih delov, ampak za zaznavo procesov in odnosov med liki in tudi odnosi med liki in njihovim okoljem.

Živalski pomočnik v zgodbi najpogosteje nastopi dvakrat. Prvič se pojavi očitno povsem naključno na poti glavnega junaka, ko ta razočaran odide od doma ali izvajat neko nalogo (dogodek .... po Proppu). Praviloma je pri pomoči posredi vrlina usmiljenja, ki je za tisto živo bitje življenjsko pomembno: hrana, življenjski prostor, svoboda gibanja. Izmenljivosti likov, o kateri govori Propp in drugi folkloristi lahko tu dodamo vzporednico zamenljivosti oblike pomoči. Zdi se namreč, da niti ni tako pomembno, na kakšen način in za katero življenjsko pomembno funkcijo junak pomaga živali, ampak za odnos, ki se pri tem vzpostavi. Bistven je vzpostavljen odnos in ta odnos je značilen: človek v stiski pomaga živali v stiski. Junak deli s ptiči ali lisico zadnji kos kruha iz popotne torbe in s tem vzpostavi neposredno življenjsko soodvisnost – oziroma jo v smislu etike ali vzgoje pokaže poslušalcem pravljice.

Pri obravnavi pravljic nas pri prvem stiku človeka z ostalo naravo ne sme zavesti pravljični prikaz odnosa kot verbalne komunikacije. Ta odnos je s strani človeka res verbalen, ker je kot tak značilen za človeško vrsto. Izkušnje pa kažejo, da preden človek ugotovi, da žival komunicira na drugačne načine, oziroma, da sploh komunicira, ni neobičajna  človekova reakcija, da bi mu sobitje moralo na njegove besede nekaj odgovoriti. Celo če pogledamo današnja fiksirana besedila, pri mnogih srečanjih živali in človeka v pravljicah ni jasno, če ni bil premi govor dodan kasneje z namenom povečanja dramatičnosti. Torej, ali so ptički prosili z besedami ali s tem, da so radovedno plesali okrog mladeniča in se potem zagnali na drobtine, je povsem zamenljivo.

Drugič se živalski pomočnik pojavi v svoji naravni vlogi, oziroma vlogi, kakršno je človek spoznal, da jo ima ta v naravi. V obdobju od prvega srečanja do drugega, ko je preteklo že nekaj časa – lahko pravljičnega ali tudi realnega – je človek lastnosti in zmožnosti posameznih živali že bolje spoznal ali o njih vsaj razmislil. To so povsem običajne človekove reakcije. Dojel je tudi kategorično drugačen način komunikacije. A ker junak vnaprej ne ve, kakšno nalogo bo moral reševati za dosego svojega življenjskega cilja, ostaja izjemno pomembna njegova trajna odprtost do vseh možnih pomoči. Če je torej prej pomagal živalim, je ostal do njih in njihovih značilnosti odprt. To pomeni v splošnem odprtost do spoznavanja in doživljanja narave. To pa spet pomeni, da jih je v danem trenutku opazil v svoji bližini in jih bodisi "poklical" na pomoč pri svoji nalogi, ali pa so bile živali že dejansko prisotne tam blizu.

Če gledamo na zgodbo in njene like kot na sestavljako predmetov, in se tako omejujemo na izključujoče antropocentrične motive, ki jih je v svoje kategorije razporedila folkloristika, pridemo v slepo ulico. Seveda je povsem nelogično, da bi divja žival priskočila na pomoč v dotičnem trenutku (morda izjemoma udomačene pasme konj ali psov). Če pa pomislimo na procese in že prej vzpostavljeno sožitje med junakom in pomočnikom, torej med človekom in celotno naravo, se po naravi stvari zgodijo najbolje, kot je mogoče. Glodalci vedno rešujejo probleme z žiti. Tudi ptice so tako ali drugače udeležene pri sejanju, žetvi ali izbiranju zrnja od plev. Medved ali lev pomagata pri premagovanju velikih težav. Riba se izkaže pri iskanju v vodi. ...

Skoraj vsi primeri živalskih pomočnikov v pravljicah kažejo, da so njihova dejanja dobro skladna z njihovimi dejanskimi sposobnostmi in vlogo v ekosistemih, vendar v dejanje nikoli ni prisiljena.  Pri tem ponovno ne smemo pozabiti, da so dejanja, ki jih izvršijo živalski pomočniki ključna za potek zgodbe in ključna za rešitev življenjskega problema, s katerim se sooča junak ali junakinja.

20. mar. 2017

Vprašljivost vljudnosti

Vljudnost velja za eno od vrlin zahodnega sveta. Preprosto se zdi, da človek iz nekega odnosa odnese več, če je vljuden, ali drugače, če si nevljuden, boš verjetno bistveno hitreje naletel/a na ovire.

Filozofi vljudnosti ne pripisujejo enakih lastnosti kot drugim, npr. poštenosti, dobroti, pogumu ... Teoretično naj bi šlo na eni strani za nekakšno predhodnico vrlin, dobro in koristno dejavnost prvega stika, osnovni preboj, na drugi strani pa za splošno kulturo, nekakšno stalno a ne pretirano uglajenost, po kateri pač ni primerno, da se človek v odnosu do drugih obnaša nevljudno.

Če vljudnost presega meje prvega stika, ali pa če jo ne gojimo zato, da bi vzdrževali splošno kulturo medsebojnih odnosov, se prav rada sprevrže v preračunljivost, zahrbtnost in na koncu v laž. No, v nekaterih primerih tudi v diplomacijo,  a to v tisto temno obliko, za katero spet tičijo zgoraj navedene sprevrženosti.

Vljudnost ima tudi povsem vsakdnevne težave.

Zelo enostavno si je predstavljati naslednji dogodek. Na obisku ti šoferju ponudijo alkoholno pijačo, ti pa veš, da ti bo škodovala. Z nekakšno vljudnostjo za prvi kozarec še gre. Če pa je gostitelj zadosti vztrajen, postane tvoja vljudnost hitro naporna za tebe samega in za okolico lahko celo nevarna.

Podobno je s hrano. Bogato obložena miza vabi, okusno pripravljene jedi, odlična postrežba in dobrohotnost gostiteljev, včasih celo heci, da se bo sicer hrana pokvarila, in klic po pomilovanju. Kako bi se človek vendar uprl? Ampak - morda že ob samem "uživanju", še pogosteje pa nekaj ur za tem - vsekakor pa naslednji dan: čemu je bilo potrebno neko nepotrebno prenajedanje. Je to res vljudnost?



In nazaj k bolj filozofskim vrlinam.

Vljudnost je očitno nekaj, kar ni dobro, če je je preveč. Vrlina, ki se enostavno ne sme in ne more povečevati v nedogled, prav nasprotno: lastnost, ki jo je treba hudo držati na pravi meri, sicer postane svoje nasprotje, ki se človeku maščuje prejkoslej.

Redki zmorejo vljudno uveljavljati svoja stališča glede mere. V redkih odnosih je mogoče vzpostaviti obojestransko vljudnost do te mere, da nobenemu ne škodi.

19. mar. 2017

Tradicija proti naprednosti

V skoraj vsaki družbi se razvije dvopolnost med tradicionalisti in naprednjaki. Prvi - neredko gre za del družbe, ki je v povprečju nekoliko starejši, in drugi, torej avandgarda, neredko tako ali drugače mlajši. S časom se nasprotja zgladijo, oziroma bolje, s časom je tradicionalistov po naravni poti vse manj, ideje avnadgarde pa postanejo deloma tradicionalne, deloma pa se ti ljudje vede ali nevede navzamejo idej prejšnjih tradicionalistov. In potem tako iz generacije v generacijo.

Praviloma - in tako vsi mislimo, celo filozofi - si tradicionalisti in naprednjaki nasprotujejo. Praviloma - tudi tako mislimo - si morajo nasprotovati. In praviloma - v to smo prepričani - svet ženejo naprej drobne napetosti med tradicionalnim in naprednim mišljenjem in dejanje. Drobne, a včasih tudi hude, ki se sprevržejo v družbena, politična, ekonomska, zadnje čase tudi okoljska nasprotovanja. In tako potem iz generacije v generacijo; kakšna skupina pa je tako močna, da nasprotno povsem premaga in ostane zmagovalka vse dotlej, dokler se znotraj nje same, zmagovalke, spet ne pojavi dvopolnost.

19. stol. je znano po velikih nasprotovanjih, vojnah, revolucijah, nastajanju narodov in "narodov", združevanju v velike in pomembne države in puščanje obrobnosti majhnim, še do danes neznanim. V tistem času se je razvilo družboslovje, in razvilo se je empirično naravoslovje. Logika ni bila več renesančna, ampak eksperimentalna. Moderne metode so sčasom premagovale tradicionalno modrost.

Potem je, vrh vsega, nek Charles Darwin odkril, oziroma združil bistrost mnogih predhodnikov, nekaj, kar so njegovi nasledniki - imenovali so jih kar buldogi - s pridom uporabili proti tradicionalistom. In zmagali.

Darvinisti pravzaprav niso zmagali zaradi boljše in bolje utemeljene ideje razvoja sveta, ampak zato, ker je bil tak red, ker so ljudje takrat verjeli v tak red, v pravilnost nasprotovanja, v obveznost bitke za obstanek, v pravičnost delitve sveta natanko tako, kot si vsakokratni jaz predstavlja. In kako bi si povprečen intelektualec v 19. stol. lahko drugače predstavljal razvoj življenja kot tako, kot ga je doživljal: za kruh, za jezik, za državo, za "pravo" politiko, za napredek, za industrijo. Borba, borba.

Uničevanje, ki jo je povzročala takšna borba, nas počasi prizemljuje. Posledice borbe so mrtvi in ranjeni, je blato in kri, so ruševine in nepovratno strti odnosi. Tu ni več zmage med tradicionalisti in naprednjaki. Te zmage niti ne more biti, saj v bitki ni šlo za to.

Morda je prav pogled na planet, tako imenovano varovanje okolja in narave prispevalo, da se tisto blato bitk bolje vidi. V zadnjem času se tako porajajo ideje o drugačnih pogonih evolucije. Neredki so že opazili, da narava deluje neverjetno skladno. Da je sicer res, da se živali med seboj konkretno pobijajo, da rastline neposredno žremo in da nas mikrobi neposredno prizadenejo in na koncu ugonobijo. Vse to je očitno, in torej rečemo, da je res. Ampak, da vse to deluje tako skladno? To pa je čudno. In da skladnost pravzaprav ni posedica bitke in po njej doseženega miru, ampak skladnost in borba obstajata vzporedno. Pravzaprav ne moreta ena brez druge; svet se v takem primeru najbrž sploh ne bi premikal.

Mar ni enako med tradicionalisti in avandgardo? Je mar res, da ne morejo obstajati drug z drugim, da je torej tudi za uspešnost vsake družbe prav primerno sobivanje - tudi z nekaj trenji in napetostmi. Ali ne gre torej v tej družbi enako kto v naravi, za neko drugo raven sožitja, ki poganja svet?

17. mar. 2017

Eudaimonia narave



Narava je celovitost hierarhično urejenih prvin in odnosov med njimi, ki potekajo kot dinamika procesov v prostoru in času. Najbolj kompleksen in hkrati najdaljši proces žive narave, ki ga je človek bi doslej zmožen vsaj deloma doumeti, je evolucija manifestacije oblik in funkcij živega. Smer kroženja snovi in energije v neživi naravi poteka v smer povečevanje entropije, v živem delu narave pa se urejenost po človekovih merilih povečuje. Prevladujoče znanstvene teorije in hipoteze prepričljivo dokazujejo, da razvoj poteka od preprostejšega k zapletenejšega, pri čemer se zdi, da je živost kot taka pri vseh izraženih oblikah na Zemlji nekakšna konstanta. 

Ostala narava je po vseh dosedanjih dokaznih merilih obstajala že davno pred mislečim človekom. Tako se nam sama po sebi vsiljuje ideja, da je morala tudi prej imeti nekakšen smisel. V pogledu, ki mu danes rečemo moralni, je ta smisel razumljen kot dober in usmerjen v dobro oziroma razvoj dobrega. Aristotel je agregat poti k dobremu in doseženemu cilju dobrosti pri človeku imenoval eudaimonia (εδαιμονία), v slovenskem prevodu srečnost. Nekaj desetletij pred njim je Platon eudaimonijo obravnaval kot splošno dobrost, sestavljeno iz vsega dobrega, ki v zadovoljivi meri vodi k dobremu življenju vsakega živega bitja. S tem je v bistvu postavil temeljno postavko zahodne kulture, v kateri ima življenje samo na sebi izjemno visoko vrednost.

V okviru humane etike, kjer sta etični objekt in subjekt ista, torej človek, do zapletov prihaja le v redkih primerih, oziroma so ti skozi zgodovino že bili večinoma preseženi. Naravovarstvena in okoljska etika pa se s pojmom eudaimonie sooča ne nekoliko drugačen način. Etični objekt je namreč tu prav tako življenje ali konkretno živo bitje, pri katerem je sicer čutno zaznavanje zunanjega sveta podobno človekovemu, zavest in samozavedanje pa sta na kategorično drugačni ravni. Neposredni dialog na tem področju torej ni mogoč, človek pa ne more neposredno izvedeti, kaj je za nek drug organizem dobro.


Kaj je torej sploh dobrost oziroma dobro v naravi za naravo samo? Kaj je naravi εδαιμονία?
 

14. mar. 2017

Osredotočenje ali koncentracija

Pri kakšnih izpadih dobrih rezultatov pogosto ni jasno, ali človek nečesa ne naredi dobro zato, ker se ni zadosti osredotočil, ali pa se ni osredotočil zato, ker tistega ni (bil) zmožen dobro narediti.


13. mar. 2017

Prisvajanje laži

Redkokatera resnica sama na sebi ostaja resnica. Je pa že tako, nekatera dejstva očitno bolj in dalj držijo in jim res lahko rečemo resnica.

Tiste, ki jim nekateri pravijo "večna resnica", so najpogosteje stvar te ali one vere, sploh pa človekovega dojemanja sveta. Torej vsakokratnega človeka in vsakokratnega sveta. Vsekakor je veliko vere potrebne za čisto vsakdanje stvari, da se človek npr. nečemu odpove ali spremeni pri sebi, da nekomu privzgojiš npr. neko splošno sprejeto družbeno navado, da se rešiš hudih težav ... v vse te reči je dejansko treba najprej verjeti in očitno se je takšno "čustvo" uspešno razvilo skozi evolucijo človeka in družbe, hkrati pa nič ne kaže, da se ne bi še naprej vzdrževalo.

Tistim, ki nekaterim resnicam pravijo "absolutna resnica", včasih ne gre prav verjeti. A ne zato, ker tista resnica ne bi bila morda res bistveno trajnejša resnica, kot ostale, ampak zaradi tega, ker je posedovanje resnice hudo breme, ki presega vsakega človeka. Že zato, ker je vsak človek vpet v okolje, v katerem je bil, je, in proti kateremu gre. Potem zato, ker je takšna trditev pravzaprav vera, vere pa - ker se je evolucijsko verjetno enakomerno razvila pri vsej človeški vrsti - drugemu v bistvu ne moreč vcepiti, niti vsiliti ali ga celo posiljevati z njo. In končno zato, ker je posedovanje resnice za interaktivno okolico - in okolica vsakega človeka je interaktivna - kontraproduktivno prav proti tisti posedujoči resnici. In jo torej dobesedno uničuje.

Absolutna ali večna resnica sicer lahko obstaja, vendar je bistveno pogosteje, da jo nekdo le prikazuje kot takšno. In bolj kot jo prikazuje, bolj je vanjo prepričan, a manj vanjo zares verjame. Pravzaprav se tista, ki je morda res resnica, celo nekako izmika. Ne verjeti v resnico pa pomeni, da jo sam ne potrebuješ (nisi v težavah, nikogar ne vzgajaš, sebe ne spreminjaš... - kot glej zgoraj), ostane pa zgolj le še vsiljevanje drugim.

Za vse tiste, ki mislijo ali ali mislite ali mislimo, da posedujemo resnico, pa to posedovanje in celo vsiljevanje ni prav zelo nevarno za vse okrog nas. Bistveno bolj nevarno je, da si kdo ali nekdo prilasti laž. Torej, da izključujoč druge sebi ne le dovoljuje, ampak celo pozabi, da svojo laž nosi okrog.

Oboje je pravzaprav isto. Gre za posedovanje.

In nevarnost na poti resnice je, da se spremeniš v prisvajača, ki si ne prisvoji le resnice, ampak pogosteje prav laž. Oziroma ta morda kar sama pride.

10. mar. 2017

Takoj ko bo mogoče

Saj je povsem logično, da drug za drugega nimamo vedno časa. Še najbližji morajo kdaj kakšno sekundo počakati, in celo dojenčke se učimo puščati z nekoliko joka. Menda je vzgojno za oba, za neučakanega malčka in za živčnega starša. Seveda je še bolj logično, da tisti, ki delajo usluge več ljudem, nimajo časa za vsakega takoj in zdaj, ampak je potrebno narediti nekakšne prednostne liste, kolikortoliko premišljene in usmerjene na uporabnika, ne na nas same.

Tudi v informatiki se dogaja podobno. Že kar nekaj časa je znano, da v bistvu nobeno programsko orodje  ni popolno. Proizvajalci nam zato stalno pošiljajo nadgradnje in dopolnitve, in se pri tem predvsem hvalijo, kako so dobri do nas, da nam nekaj dajejo povsem zastonj.
Nekaj časa človek še morda vztraja in skuša ohraniti nadzor, da se sam odloča kdaj in kako bo nadgradil, potem pa - ko je zadevo treba delati dnevno in še večkrat dnevno - okljukaš tisto okence, da se z vsem strinjaš ...

Torej, skoraj vsi že vemo, da ne gre za nadgradnje, ampak za popravke nedelujočega, za dodatke, ki proizvajalcu omogoča nadzor, raziskave, kako se njihov program obnaša v naših rokah, za skrito in "dobronamerno" odstranjevanje nedelujočih in težavnih modulov, celo za nadziranje naše lokacije, načina dela ... seveda vse anonimno, ker IP pač ni (povsod) osebni podatek.

Včasih - in to vse pogosteje - se kakšen programski "hrošč" zaredi s svojo populacijo tako globoko v programsko opremo, da ga enostavno ni mogoče izkoreniniti z nobeno nadgradnjo. Programerji so nekdaj to skrili, in dokler (pogosto odsotni) šef tega ni opazil, se je omemba težav nekega uporabnika izgubila v dolgem seznamu. In celo pozabila, ko je prišla nova nadgradnja. Reagiral pač ni nihče, odgovarjal tudi ne. Nadgradnja je bila zastonj. Ja, kaj pa še hočete? Zastonj vam dajemo! ... Pravzaprav tudi plačali smo jo radi, samo da je delovalo.

Kakorkoli, temu se ne moremo izogniti, programska orodja imajo pač to značilnost, da se morajo hitro razvijati in temu vzporedno se hitro razvijajo tudi napake. To pač ni kamnita sekira, niti elektromotor.

Ampak. Dogajajo se tudi dvostopenjski problemi. Ne, da meni ne deluje, ampak ker posredniku ne deluje, tudi jaz ne morem uporabljati. Tako npr. neko spletno stran prenavljajo že leta in leta. Ali pa so, tako kot v zgornjem primeru, napake enostavno prikrili in sistem "nadgradili" v bistvu pa umaknili - npr. potrjevanje zdravstvenih kartic pred leti. Ali pa je sploh niso naredili in od vekomaj skače neka animacija s prometnim znakom delavca, ki naklada pesek. Takoj ko bo mogoče...

Izgovor "Takoj ko bo mogoče" torej ne pomeni "takoj", niti ne "ko bo mogoče", ampak nekaj povsem drugega. Postal je pravilo.

Končno, prev enako se dogaja pri zdravju in zdravstvu, pregovorno največji dragocenosti zahodnega sveta. Pomagali nam bodo takoj, ko bo mogoče. Če gre za prednostno listo glede na bolezni, je to razumljivo. Če pa gre za problem zmožnosti sistema, se lahko vprašamo, koliko skritih a nujnih nenadgradenj je človek zmožen prenesti.

Praviloma bo vsak od nas enkrat tudi umrl. Takoj, ko bo mogoče?

7. mar. 2017

Kaj je pravzaprav potrošništvo?

Verjemite, mnogi mislijo, da je potrošništvo pač isto kot potrošnja. Torej vsakdanja raba in izraba dobrin, ki jih potrebujemo ali tudi ne. Zato se po eni strani tega fenomena sodobne zahodne družbe ni treba bati, po drugi strani ga napram okolju in naravi doživljamo kot povsem nepomemben faktor, po tretji pa nam tovrstno življenje - ne glede na množice ubogih po tretjem svetu - pripada po zgodovini, rasi in statusu prvega sveta.

Bistvo potrošnišništva pa sploh ni potrošnja dobrin kot taka, ampak časovna dimenzija teh vsakodnevnih in povsem običajnih dejanj. Potrošnik namreč porabi prej, preden pridela ali pridobi, dejanski proizvajalci pa s pomočjo trgovine in bank (ki so trgovina z denarjem) zakrijejo to časovno dimenzijo.

Vzemimo hrano. Poleg tega, da smo ljudje na Zahodu kar nekoliko bolj zaliti, je bolj kritično, da velika večina povsem izgublja občutek, da je hrano treba pridelati, v zmernih klimatih za čez zimo tudi ustrezno shraniti. Saj ni čisto tako, da bi jedli preden hrano dobimo na mizo. Je pa nekaj drugega: ne jemo takrat, ko smo lačni, ampak jemo vnaprej, da slučajno ne bomo lačni - čeprav sploh ne vemo, če bo naše telo toliko in takšno hrano porabilo. To je potrošništvo.

Primer avtomobilov, stanovanj ipd. Ljudje današnjega zahoda ne kupijo avta takrat, ko zberejo zadosti deanrja, ampak takrat ko mislijo, da ga potrebujejo. Morda ga nekateri res potrebujejo, a večina zapade potrošniški mislenosti in izrabi možnosti, ki jim jih na denarnem trgu nudijo posojilnice. Temu se reče navidezno poceni denar. Čudovito potrošništvo ..., v katerem imamo potem prevelike hiše in preveč zmogljiva prevozna sredstva. Torej še dodatne prihodnje stroške zaradi potrošništva.

Vzemimo tovarne. Večina nabave repromateriala je ključno odvisna od bančnih posojil. Če teh ni, grozi zaprtje, čeprav delavci so, trg je in surovie so. Trgovanje z denarjem je daleč pred trgovanjem s konkretnimi proizvodi, zato se tu obračajo bistveno večje provizije (t.i. dodane vrednosti), in bistveno več dobička. Kje so največje borbe za nadzorne svete? O čem se največ poroča v gospodarstvu? O fiktivni vrednosti potrošnje seveda.

Če sistem potrošništva še nekako deluje znotraj družbe ekonomsko razvitega zahoda, se zadeva lahko zelo zalomi pri trgovanjih z drugačnim svetom, vključno pri naravnih dobrinah. Tu dejansko potem prihaja do manipulacij, ko je tretji svet prisiljen v uporabo poceni delovne sile otrok, pretirano izrabo naravnih virov, izolacijo v ekonomski geto in uvoz umazanih tehnologij. Vse to je prav isto kot uporaba proizvodov preden so ti dejansko proizvedeni, in odmetavanje odpadkov, preden so te reči (tudi hrana, obleka, zdravila ...) res neuporaben odpadek.


3. mar. 2017

Dovoljenje za dobro delo 2

Skoraj pozabil.

Seveda pa ni nobenega problema biti dober, če je ta dobrota obrnjena. Tako lahko beremo in poslušamo po medijih množice reklam, po katerih dobimo cel kup dobrih reči zastonj. So res dobri. Če danes naročiš nov paket pri telekomunikacijskem operaterju, boš imel tri mesece zastonj. Če pokličeš za najnovejšo supermetlo, boš dobil zraven veliko omelo zastonj, pa še vrečko za shranjevanje zrave in brezplačno poštnino. Če za avto najamete posojilo, bo ne le cenejši, ampak vam bodo plačali eno leto zavarovanja. Še s kakšnega ministrstva doviš zastonj nagrado, če le kaj prav normiranega sporočiš o sočloveku.

Saj ni verjetno, koliko je na tem svetu dobrote. In to brez vprašanja.

2. mar. 2017

Dovoljenje za dobro delo

Ljudje imamo različne talente in vsi so takšni, da je z njimi mogoče delati dobra dela. So pa talenti tudi lep odraz stanja družbe. Namreč, koliko se lahko izrazijo in uresničujejo, od tega je odvisna hitrost razvoja družbe, in to vsakršna hitrost, ne le intelektualna, ampak tudi umetniška, športna, splošno duhovna, vsekakor gospodarska. Nekatera okolja lahko dobesedno zacvetijo. Tudi nekatere regije ali celo države menda slovijo.

Zatiranje talentov je samomor. Za posameznika, če/ko to dela sam/a na sebi, še bolj žalostno za družbo. A take samomore, duhovne ali pa kar telesne, so storili že mnogi. Še narodi zaradi takih reči izumirajo, morda celo civilizacije.

Uničevanje talentov se začne z normiranjem. Nekdo - neredko tisti, ki drugim talente zavida nezavedajoč se, da ima tudi sam/a določene - se spomni, da je treba narediti določen red, določen razpored, določena merila za to, kaj bo prišlo v poštev kot dobro delo, kaj pa ne. In tako nastanejo politični in podobni sistemi, nastanejo demokracije zahodnega tipa, ki so najbolj tipičen primer uničevanja inovativnosti, nastanejo tudi represije in neposredno izrinjanje. Če je v ozadju res zavist, je vprašanje. Sploh pa je vprašanje, čigava. Praj je v ozadju slepota pred samim sabo, ko tisti represivneži nočejo odpreti oči za lastne talente.

Nekdo, nek posameznik, posameznica, organizacija, si uzrupira določati, katere lastnosti, talenti ali dejanje drugih posameznikov ali skupin so dobra, katera pa slaba ali zla. Ko se to spravi v predpise in te demokratično potrdi, za dejanski razvoj ni več nobenega prostora. Kdor bi hotel še delati dobro, se bo moral prilagoditi normam, ali pa - seveda, v demokraciji je to "možno" - vprašati pristojne.

Ja, vse pogosteje je treba vprašati za dovoljenje za dobro delo!

Problem pa torej ni v tistem inovativnem posamezniku ali posameznici, ki si drzne biti inovativen ali prodoren, ali napredovati. Problem tudi ni za trenutno družbo. Problema sta predvsem dva.

Najprej človekovo dostojanstvo. Če človeku odvzamemo možnost razvoja osebnih potencialov, ki so mu dani po naravi, vzgojnem okolju in notranjem razvoju, mu dejansko odvzamemo bistvo dostojanstva in bistvo človeka kot človeka. Etične norme so - in tako "uči" tudi večina tistih, ki normative danes določa s takšno ali drugačno represijo - zapisane v človeku samem. Neodtujljivo.

Drugo. Družbi neposredno jemljemo prihodnost. Saj razumeš, da je preprosto: če ni talentov, če ni drznosti in poguma, seveda ne brez so-čutja do drugih drugačnih, ni napredka.