Slovenski jezik ima dvojino, posebnost, ki je v današnjih
zahodnih indoevropskih jezikih redka. A slovenski jezik ima še eno očitno posebnost, in
sicer v vseh treh spolih
20. dec. 2012
18. dec. 2012
Samota in osamljenost
Samota pravzaprav brez zunanjega sveta ne bi obstajala. Čeprav je ta, zunanji svet, na videz
malo vreden, nekako neurejen, tudi nasilen in zmešan, ima svoje
dragocenosti. Ima ljudi. In vsak s svojo vpetostjo med svobodo samote
in brbljavostjo sveta vanj prinaša drobne dragocenosti. V svet
15. dec. 2012
Pravičnost človeka do narave
Človekova pravičnost naravi ni potrebna. Naša pravičnost do narave je potrebna za nas same. Gre v bistvu za pravičnost do nas samih oziroma med ljudmi. Sistem pravic obstaja izključno v sistemu človeka. Pravičnost je sama na sebi odnos oziroma obstaja samo v odnosu in nikjer drugje. Tudi razvija se le v dvo ali večstranskem odnosu. Že
14. dec. 2012
Osredotočenost
Duhovna celovitost nikomur ni položena v zibelko. Prav tako ni moči, ki bi namerno ali naključno našla osebo in v njej oblikovala duha svetovnega formata. Obstaja zgolj svoboda, tista notranja svoboda, ki v posamezniku ob trdem delu, in ne brez iskanja in stranpoti, najde uravnoteženo osredotočenost.
13. dec. 2012
Ljubljanski zmaj
Zanimivo, da je slovenski prestolnici od zavetnika mesta ostal samo zmaj.
Smo morda radi nagnjeni k temu, da odstranimo bistvo?
Da odstranimo sulico, ki prebada zmaju glavo in konja, in junaka?
Da odstranimo dejanje?
Smo morda radi nagnjeni k temu, da odstranimo bistvo?
Da odstranimo sulico, ki prebada zmaju glavo in konja, in junaka?
Da odstranimo dejanje?
12. dec. 2012
Posebna relativnost
Einsteinova posebna teorija relativnosti pravi, da
čas ni absoluten. Kako to preverimo? Predstavljajte si vlak, na
katerem otrok meče žogico naravnost navzgor. Žogica seveda tudi
pada naravnost navzdol v otrokovo roko. Žogica naredi (hudo
poenostavljeno!) v eni sekundi
10. dec. 2012
Trinajsta slika. Sempadlapostopnicah.
Ja že mislila, da se bo leto zaključilo z dvanajstimi
slikami. Lepo, za vsak mesec po ena. Pa ne gre. Prišla je nova slika in
napovedovala se je še kakšna. Dvanajstštevni pravljični red je tako razsut, obeta
se štirinajst postaj križevega pota.
Življenje Osebe se ni hotelo umiriti. Stalno razmišljanje o
resnici, o tem, koliko zmore in koli sme prenesti, se je prevešalo v tisto stran,
ko ji je bilo vedno bolj jasno, da Ne Sme prenesti. Vedno bolj je kljuvalo v
notranjosti, da pravzaprav sploh ni problem ona sama, ampak
Gospodarjenje
Gospodarnost pomeni umno ravnanje. Izkoriščanje, a ne
izkoriščenje. V odnosu do narave, ali če hočemo, pri gospodarjenju z naravo, ni
ključno vprašanje koliko in kaj, ampak kako.
Varovanje narave je pravzaprav umno ravnanje z naravo, umno izkoriščanje, morda
E=mc^2
Če bi vzeli laično poenostavitev
znamenite Einsteinove formula E=mc2, bi rekli, da je energije v snovi
40.000.000.000.000.000 krat več kot mase (200.000.000 x
200.000.000). Preračunano to pomeni, da en gram mase vsebuje okrog
25 GWh energije. Jedrska elektrarna v Krškem toliko energije
proizvede v povprečnih dveh dneh. Za vsakdanje razmišljanje
vsekakor nepredstavljive vrednosti.
9. dec. 2012
Notranji mir
Zdi se, da v življenju človeka ni večje zmage kot doseči in
ohranjati notranji mir. A kaj to pomeni? Mar gre za noč-in-dnevno poležavanje v
travi in sanjanje oblakov? Je to stalna zamaknjenost pogleda, odsotnost iz
telesa in odsotnost iz sveta? Morda nirvana ali
6. dec. 2012
Kako velik je bog (Bog)
Večina sodobne
naravoslovne znanosti skuša najti zanesljivo potrdilo, da je duhovna
sfera človeka posledica razvoja elektro-kemijskih procesov v živčnem
sistemu, čemur rečemo znanstveni materializem. Zapriseženi
materialisti so v končno potrdilo te teze prepričani. Zapriseženi
idealisti pa na drugi strani
5. dec. 2012
Prav in pravičnost
»Jaz imam prav« se bisteno razlikuje od »to je prav«. Razlika je vzporednica razliki med imeti in biti.[1] Imeti prav pomeni nekaj imeti od zunaj. Biti prav pomeni, biti od znotraj in hkrati biti pravičnost. Pravičnost ne govori o tem, da imam jaz prav, čeprav morda imam prav. Pravičnost je v družbi sestavljenka iz vseh »prav« skupaj. Nekakšno povprečje. V družbenem smislu
4. dec. 2012
Energijski obrat
Ob vstopu kemijskih
snovi v živi organizem je opazna sprememba, da nekatere snovi ne
težijo več k povečevanju entropije, ampak ravno nasprotno.
Energija se zbira, akumulira, snovi se urejajo iz manj zapletenih v
bolj zapletene. Živost okolja, s katerim komunicira,
3. dec. 2012
Odnos poustvarjalca do umetnine
Če poustvarjalec ne uživa v danosti svojih talentov in sadovih dela, je bralec, gledalec ali poslušalec osiromašen za bistvo, ki ga je želel posredovati umetnik.
Preteklost sedanjost in prihodnost
Tri vrste kulture so: tista iz preteklosti, tista za sedanjost, in tista za prihodnost.
Pretekla kultura so naše korenine. So naša dediščina in naša materinščina. V resnici ni več naša, a ne moremo jim uiti. Sedanja je tako kratka, da skoraj ne obstaja. Takoj, ko se je zaveš, že izgine kot sok v korenine. Če je slaba, slabi rast, če je sok dober, poganja novo prihodnost. Prihodnja kultura ima ta čar, da mi ne dovoljuje danes delati brez odnosa. Zato je trajna. In samo tako je trajna.
Pretekla kultura so naše korenine. So naša dediščina in naša materinščina. V resnici ni več naša, a ne moremo jim uiti. Sedanja je tako kratka, da skoraj ne obstaja. Takoj, ko se je zaveš, že izgine kot sok v korenine. Če je slaba, slabi rast, če je sok dober, poganja novo prihodnost. Prihodnja kultura ima ta čar, da mi ne dovoljuje danes delati brez odnosa. Zato je trajna. In samo tako je trajna.
2. dec. 2012
Čudenje
Kakor ima veselje svojo izpraznjeno in pozunanjeno različico, ki ji rečemo veseljačenje, ima tudi čudenje svojo zunanjo različico, za katero
1. dec. 2012
Zagovorniki narave (?)
Populizmi so značilni za mnoge okoljsko naravnane ali tako imenovane zelene politične stranke ali skupine, ki pogosto izrabljajo dejanske probleme odnosa med človekom in naravo kot sredstvo za doseganje lastnih ciljev in interesov, ki niso izključno v smislu
30. nov. 2012
Ozaveščenost
Kaj je ozaveščenost?
Zadnja desetletja se v javnosti pojavlja beseda, ki je po
svoji obliki in vsebini nekoliko zapletena, celo čudna. Po melodiji kot da hoče
biti blizu nezavesti, pri čemer nam težko premostljiva ovira šč pove, da morda
ne gre za to. Ozaveščenost pravzaprav sploh ne pomeni to, kar
Ali obstaja filogeneza odnosov?
Pomislimo na
vsakdanji svet medčloveških odnosov. Smo ljudje takšni, kakršne
nas oblikujejo odnosi – ali mi, ljudje, oblikujemo odnose in jim s
tem dajemo nekakšne lastnosti? Kaj je bilo prej: človek ali odnos?
Se je človek lahko sploh razvil v
29. nov. 2012
Menjava vmesnika
Krize ni mogoče reševati. Lahko samo od tega trenutka naprej delaš
drugače. Zavržeš staro in vzameš drugo orodje. Zamenjaš vmesnik,
zamenjaš tisto, ki je vmes.
Naravni sovražnik
Izraz naravni sovražnik se je uveljavil v naravoslovni ekologiji, vendar nima negativnega prizvoka sovraštva. Izraz naj bi predstavljal osebek ali vrsto na višji stopnji prehranske piramide. Žal je tudi pogosto uporabljen izraz prehranska veriga zavajujoč, saj gre v naravi povsod za kroženja. Razlog je v subjektivnem dojemanju narave, v kateri mikroorganizmov oz. tako imenovanih razkrojevalcev in njihovih dejavnosti ne opazimo ali jih namerno ignoriramo.
28. nov. 2012
Kruh v trgovini
Svež kruh v samopostrežni trgovini nam kupcem iz različnih razlogov ne more biti na voljo prosto na policah. Za njim nam postrežejo. Bili so časi, ki je bilo v trgovinah moč dobiti le dve ali nekaj več vrst kruha. Takrat si vnaprej vedel: bel je za bogatejše, črn za revnejše. Danes je ponudba bistveno bolj pestra. Tudi revnost in bogastvo se meri drugače.
Pestrost je lepa stvar, vendar dobi na svoji vrednosti, če je urejena tudi taksonomija - torej, če stranka ve, kako se izdelku reče.
Preizkušanje novosti me je vedno veselilo. A kadar kupujem kruh, se vedno mučim z imeni. Namreč, velikost napisov se ne razlikuje od velikosti napisov na drugih policah, ki jih lahko vsak pogleda čisto od blizu. Žal so kruhovi povprečno 6x bolj oddaljeni od mojih oči, torej za kupca 6x manjši.
Ostane pač, da se s prodajalko ali prodajalcem izpogajam glede na videz hlebca, štruce ali druge oblike.
Pestrost je lepa stvar, vendar dobi na svoji vrednosti, če je urejena tudi taksonomija - torej, če stranka ve, kako se izdelku reče.
Preizkušanje novosti me je vedno veselilo. A kadar kupujem kruh, se vedno mučim z imeni. Namreč, velikost napisov se ne razlikuje od velikosti napisov na drugih policah, ki jih lahko vsak pogleda čisto od blizu. Žal so kruhovi povprečno 6x bolj oddaljeni od mojih oči, torej za kupca 6x manjši.
Ostane pač, da se s prodajalko ali prodajalcem izpogajam glede na videz hlebca, štruce ali druge oblike.
27. nov. 2012
Temna snov
Dosedanje znanstvene
teorije o gravitaciji so temeljile na opazovanju mase in razdalje.
Zadnja desetletja pa se pri poskusih dokazovanja teorij v praksi
kaže, da so v Vesolju razdalje enostavno prevelike in da so mase
teles enostavno premajhne. Privlačnost je večja, kot bi morala biti
glede na to, kar človek v Vesolju zaznava. Kot nekakšna rešitev
ali korekcijski faktor k dosedanjim teorijam se pojavlja ideja o
temni snovi1,
ki naj bi se skrivala v neznani praznini med vidnimi stvarmi in
Vesolju na ustrezno mero dvignila gostoto tako, da zakon gravitacije
ostane v veljavi. Ob vse bolj pogostih trditvah uglednih
znanstvenikov, da je zaznavne oziroma merljive snovi le 4 do 5
odstotkov,
se lahko vprašamo, kaj sploh vemo o masi in silah v Vesolju.
--------------
1Temna
snov je (zaenkrat) hipotetična masa, ki jo z dosedanjimi metodami
ne moremo neposredno opaziti. Če smo v znanosti predpostavili, da
fizikalni zakoni univerzalno veljajo, si razmerja med količni mase
in gravitacijskimi pojavi ne moremo razložiti drugače, kot da je
mase premalo. Ta primanjkljaj znanost rešuje v smeri iskanja doslej
neznane snovi. Na „temno snov” lahko razložimo tudi drugače :
gre za izraz, ki se uporablja v modeliranju Vesolja kot korekcijski
faktor, s katerim opravičimo veljavnost spoznanih fizikalnih
zakonov.
22. nov. 2012
Svetovna demokracija (?)
Pri zadevah svetovnih razsežnosti demokracija zahodnega tipa ne more delovati. Odnos človek-narava je univerzalen, presegaja raven posameznika, ožjega območja ali kulturno-zgodovinskega ozadja. Odločanje v vseh svetovnih mednarodnih organizacijah pa temelji na principih enega tipa demokracije. Vsem ostalim kulturam je zato nujno vsiljena. Tudi znotraj zahodne družbe, kjer bi po demokratičnih principih morda še lahko urejali odnos med človekom in naravo, se pojavlja veliko čisto praktičnih in proceduralnih problemov, zaradi katerih se odnos človek – narava kakovostno ne izboljšuje[1]. Ali je upravljanje z naravo sploh mogoče s pomočjo politike, in demokratično? Koliko globalnih problemov rešijo podpisi državnikov – je to sploh merljivo? Ob poglabljanju v ta vprašanja vse bolj spoznavamo, da je odnos človek-narava družbeni pojav, ki je bliže etiki kot pravu ali politiki. Ob tem se lahko samo še vprašamo, kaj pomeni demokracija pri etiki?
[1]
Za izhodišče razmišljanju si lahko zastavimo nekaj vprašanj. Kaj naj se
upošteva: vsaka država en glas? Naj bo teža glasu odvisna odštevilo
prebivalcev? Kaj pa bruto domači prihodek ali morda celo višina članarine v
mednarodni organizaciji? Kakor kje, pomislimo. Pri jeziku vsaka država. Morda.
Kaj pa če je v državi več jezikov? Kaj pa če država zatira manjšine? Kaj pa če
ima veliko držav isti jezik? Južna Amerika, na primer. Kdo naj torej odloča o
naravi, s kakšno demokracijo? Katere zadeve so globalne, katere lokalne? Kateri
procesi imajo tako imenovan učinek metulja*?
13. nov. 2012
Pravičnost
Pravičnost je vrlina, ki ne more biti drugačna kot dobra. Je
nekakšna nujna spremljevalka drugih temeljnih človekovih vrlin, ki so dobre le
v primeru, če so tudi pravične.[1]
Na primer zmernost, pogum in preudarnost: če niso tudi pravične, niso zares
vrline, so le trpinčenje, junačenje in dlakocepstvo. Celo za ljubezen, ki jo
človeštvo smatra za največjo vrlino, bi lahko rekli, da ni ljubezen, če ni
pravična. Zato je pravičnost popolna vrlina.[2]
Pravičnost je od znotraj, velja v vse stani, do vsega okolja in tudi do sebe.
[1]
Kant (1785) trdi, na ni nič v osnovi dobro, razen dobra volja. Govori o dobri
volji kot vrlini, ki šele naredi darove duha ali lastnosti značaja za dobre.
Prav podobno je s pravičnostjo. Dobra volja je izključno, pravičnost pa delno
predmet človekove odločitve in dinamičnega vztrajanja pri tej odločitvi.
[2]
Aristotel v Nikomahovi etiki (~230 pr.Kr/1974, V.knjiga, 3.poglavje) pravičnost
označi za popolno vrlino, ki se odraža le v odnosu do bližnjega. Njegova
opredelitev pravičnosti je blizu legalnosti in se pretežno nanaša na pravno
urejene odnose v družbi. Aristotel je bil Platonov učenec.
7. nov. 2012
Univerzalnost pravičnosti
Pravičnost je univerzalni prav, ni vezana na kulturo in
zgodovino. To ni le legalnost, niti enakost, niti zgolj pravilnost. Različne
kulture pravičnost opisujejo na različne načine. Evroameriški svet jo
filozofsko razlaga, slovanski svet Vzhodne Evrope jo izrazi v leposlovni
literaturi[1],
še dalje na Vzhodu ima spet drugačno pojavnost, ki je iz Zahodne paradigme
pravzaprav ne moremo neposredno doumeti.
Pravičnosti ne moremo
razporediti na stopnje: obstaja ali ne obstaja.
[1]
Pesniki in pisatelji, ki so pisali tako imenovano psihološko, družbeno ali
filozofsko literaturo, denimo Tolstoj, Dostojevski, Puškin in drugi.
Naročite se na:
Objave (Atom)