Pri zadevah svetovnih razsežnosti demokracija zahodnega tipa ne more delovati. Odnos človek-narava je univerzalen, presegaja raven posameznika, ožjega območja ali kulturno-zgodovinskega ozadja. Odločanje v vseh svetovnih mednarodnih organizacijah pa temelji na principih enega tipa demokracije. Vsem ostalim kulturam je zato nujno vsiljena. Tudi znotraj zahodne družbe, kjer bi po demokratičnih principih morda še lahko urejali odnos med človekom in naravo, se pojavlja veliko čisto praktičnih in proceduralnih problemov, zaradi katerih se odnos človek – narava kakovostno ne izboljšuje[1]. Ali je upravljanje z naravo sploh mogoče s pomočjo politike, in demokratično? Koliko globalnih problemov rešijo podpisi državnikov – je to sploh merljivo? Ob poglabljanju v ta vprašanja vse bolj spoznavamo, da je odnos človek-narava družbeni pojav, ki je bliže etiki kot pravu ali politiki. Ob tem se lahko samo še vprašamo, kaj pomeni demokracija pri etiki?
[1]
Za izhodišče razmišljanju si lahko zastavimo nekaj vprašanj. Kaj naj se
upošteva: vsaka država en glas? Naj bo teža glasu odvisna odštevilo
prebivalcev? Kaj pa bruto domači prihodek ali morda celo višina članarine v
mednarodni organizaciji? Kakor kje, pomislimo. Pri jeziku vsaka država. Morda.
Kaj pa če je v državi več jezikov? Kaj pa če država zatira manjšine? Kaj pa če
ima veliko držav isti jezik? Južna Amerika, na primer. Kdo naj torej odloča o
naravi, s kakšno demokracijo? Katere zadeve so globalne, katere lokalne? Kateri
procesi imajo tako imenovan učinek metulja*?