Delamo "v skladu s predpisi", je pogost izgovor, ki že sam na sebi kaže, da se človek zaveda, da ni nujno, da je vse prav in pravično, kar je ali ni naredil, je pa v skadu z veljavnim pravom, čeprav zelo sveže dogovorjenim. Če je takšna izjava še kolikortoliko upravičena v primeru, da se oškodovana stranka lahko brani z istim ali podobnim sistemom prava, pa nastane problem, če nasprotna stranka ne uporablja tega prava, če torej uporablja ali razume na primer naravno pravo, ki je praviloma bliže vesti – ali še več, če sploh ni subjekt v nobenem pravnem procesu ali sistemu.[1]
[1]
V pravu so mnenja glede statusa narave kot stranke v pravnih postopkih deljena.
V primitivnih pravnih sistemih vsekakor ne more biti pravni subjekt. V
naprednih pravnih sistemih, kjer stranko lahko zastopa zastopnik, je to načelno
možno, oziroma je mogoče vzpostaviti vzporednico z načelom, da se »šibki« ne
morejo braniti sami in torej sodišče izbere ali določi zagovornika. Živalske
pravde so znane že iz 16. stoletja (Menabrea, 1846). Vprašljiv pa je dialog med
»stranko« in zastopnikom.