Starejšim, iz javnega življenje vse bolj umikajoči generaciji, ljudem, ki jih le ob nedeljskih jutrih srečuješ po skoraj izpraznjenih mestnih ulicah, tistim, ki se umikajo za rahlo odstrte zavese hiš, ki so jih pridobili s trudom svoje in prejšnjih generacij, posameznikom, ki v prevelikih sobanah grenijo ob želji videti svoje potomce, in še onim, ki zgolj samo še čakajo. Vsem tem, velik vprašaj.
Medicina in farmacija sta izpolnili stoletja tlečo željo po dolgem življenju. Družba z medgeneracijsko solidarnostjo omogoča bistveno bolj zanesljivo preskrbljenost kot nekdaj. Celo domovi počitka so postali vsestransko prijazni.
Si upam stopiti pred samega sebe in svojo starost uporabiti za to, čemur je namenjena? Naj se kot otrok šele na stara leta vzgajam? Naj se kot mladostnik učim in spoznavam svet? Naj skušam konkurirati srednjeletnikom v njihovi aktivnosti in ustvarjalni moči? Mar ni starost namenjena zbiranju in posredovanju izkušenj?
Zakaj toliko starejšim ljudem postane uresničena želja po dolgem življenju le obupna čakalnica? Je šibka kakovost življenja določene generacije posledica izbire napačne družbene vloge?