Pravic narave na biološkem nivoju življenja nikoli ne
povezujemo z bitji, pretežno mikroorganizmi, ki so prav tako v človekovi
okolici ali celo v človeku, in mu povzročajo neugodje, bolezen ali smrt. Prav
nasprotno. S pravnimi sistemi s področja zdravstva smo jih določili za
sovražnike.[1]
To je pravica izključno v pomenu
pravičnosti kot legalnosti. To je v bistvu jasno izražena krivica do tega dela
narave.
[1]
Ob tej temi si vrednote odnosa človeka do narave le navidezno nasprotujejo z
vredotami humane bioetike in usmiljenja. V praksi si vsekakor ne moremo
predstavljati, da bi se odpovedali zdravju. Vendar, pomislimo na razmerje med
kurativno industrijo ali popularizacijo zdravstvenih pripomočkov na eni strani
in usmerjanje ljudi k dejanskemu zdravju oziroma preventivi. Lahko ugotovimo,
da je prizadevanje za uravnotežena kroženja v naravi in vnovično iskanje
človekovega mesta v tem kroženju pravzaprav temeljna preventiva za ohranjanje
človeka kot posameznika in vrste.