30. nov. 2015

Popraviti neizmerno presegajoče

Okoljska konferenca, ki te dni poteka v Parizu, odpira mnoga vprašanja. Ta so strašansko veliko več in strašansko veliko večja, kot tista, ki jih pripravljalni dokumenti skušajo usmeriti na ustrezne odgovore.

Govorimo o podnebju, o podnebnih spremembah. Kaj je podnebje? Kako pravzaprav deluje? Je sploh mogoče ugotoviti, kako deluje, oziroma, zakaj tako pogosto ne deluje tako, kot naši modeli predvidijo - ali naša šola uči, preden je morda sploh v globino spoznala. Za začetek podnebne fizikalne pojave primerjajmo z vremenom. Ja, oboje se tiče ozračja in odnosov med ozračjem in kopnim oziroma morjem. In prav tako drži, da ozračje zelo natančno opazujemo. Takorekoč zvezno na neverjetno veliko lokacijah spremljamo parametre temperaturo, vlago, veter ipd. To potrebujemo za vsakodnevno modeliranje in napovedovanje vremena. Pri vremenu imamo torej neverjetno, skoraj nepregledno količino podatkov o ozračju. In glede na to, da je vreme dokaj vsakdanja reč, ki vpliva neposredno na naša življenja, na povsem vsakdanje opravke, se mnogim zdi, da gre pri podnebju za iste reči - sja gre za iste parametre, mar ne? Temperaturo, vlago, vetrove. Nenazadnje je prav vreme tista tema, s katero najlažje začenjamo pogovor z neznanimi ljudmi.

Ja, parametri so isti, vendar so parametri vhodni podatki, ki jih lahko analiziramo. Za odločanje pa potrebujemo izhodne podatke, ki so rezultat sinteze, za katere moramo spoznati in doumeti metode. Daleč od tega torej, da bilo vreme ista reč kot podnebje. In v tem je velika težava. Razumeti se na vreme, še zdaleč ne pomeni vedeti nekaj o podnebju. Celo skozi tisočletja pridobljena tradicionalna znanja, ki jih nekateri še obvladajo in jim za napoved vremena zadostuje pogled na bližnji vrh ali odtenek meglice nad morsko gladino. Čas je namreč omejitev, in vreme se psreminja po urah in dnevih, podnebje se spreminja po daljšem obdobju, kot ga je človek posameznih sposoben doumeti. Skupni spomin človeške znanosti pa je zaenkrat prekratek, saj govorimo o naravi, ki se razvija in spreminja že milijone in milijone let.

Torej, podnebje je planetarna reč v prostorskem in časovnem smislu. In v tem je problem, v doumevanju. Namreč, celotna znanost sicer nekaj meri, in ima strašansko veliko podatkov. A zastavlja se vprašanje, če so ti podatki za planetarno podnebje sploh relevantni. Ali je že matematično sploh smiselno misliti na kakšne povprečne temperature po celotni Zemlji? Kaj nam povedo? Je ogromna množica današnjih podatkov iz meteoroloških podatkov zadosten razlog za preskok v novo kvaliteto, iz vremena v podnebje, iz dnevne v tisočletno dogajanje?

In če zraven pomislimo še na vegetacijo in celotno življenje: mar ni živemu bitju bistveno težje prenesti ekstremov kot pa nihanja in postopnih sprememb, kakršnim naj bi bili priča? Mar ni vsakomur od nas jasno, da bi npr. trenutni skok temperature navzgor ali navzdol povzročil bistveno bistveno večje težave, če ne kar trenutno opustošenje? Narava ima nenazadnje t.i. puferske sposobnosti v fiziološkem, prostorskem in časovnem smislu. Kdor pozna vsaj malo delovanja narave, bo vedel, da govoriti o povprečjih velja le v statistiki, pri živih bitjih pa komaj kaj - oziroma samo in izključno v zelo širokem smislu, ki ga pa človek prostorsko in časovno (še) ne dojema.

Seveda, danes le redkim še pride na misel, da bi šli popravljat podnebje, čeprav imajo ekonomisti še kar takšne ideje (Če boste pogledali zadnjo sobotno številko Economista, vam bo jasno. Na naslovnici se bohoti napis Clear thinking on climate change. Kdo ob toliko podatkih in predvsem modelih danes sploh še jasno razmišlja?).

No, večina ljudi in strokovne javnosti je prizemljenih, in vedo, da je treba spremeniti kaj drugega, predvsem pa je treba spremeniti človeka. Koliko resno je to kdo vzel, torej koliko zmoremo preseči lepo govorjenje, protestne ali podporne shode, umetniške festivale s t.i. ekološko noto, otroško škrincljanje rožic ali upokojensko vzdihovanje, kako je nekdaj bilo vse lepo ... to je največje vprašanje. Pravzaprav ni vprašanje, ampak je najgloblji problem prav zato, ker razmišljamo plitvo. Človeštvo v vprašanju in pri njegovem reševanju samo sebe daleč presega. Po eni strani imamo velike misli in pravzaprav v celoti dobre, celo odlične ideje, od prednikov velikih držav preko verskih voditeljev do državnih ustanov in lokalnih zanesenjakov; in vsakega od nas. A po drugi strani se zdi, da redki, ampak res redki začenjajo pri sebi, in to resnično začenjajo, ne zgolj opazujejo, kaj in kako bi (!) delali drugi. Komaj kdo bi si upal sam kaj tudi storiti, namreč, izpadel bi verjetno precej necivilizacijsko, nestrokovno, nedostojanstveno. Gre seveda za potrebo ali celo nujnost določene odpovedi - če že hočemo nekaj zboljšati na področju okolja. Ampak to nam nikakor, nikakor ne gre, in tega nikakor in nikakor nočemo. Niti tistemu se ne želimo odpovedati, kar imamo viška, kar pravzaprav ne potrebujemo in nas morda celo ovira. Ker je naše?

Zato konference, zato protesti proti njim, zato zakonodaja in zato kršenje zakonodaj. Zato stalna dvojnost, shizofrenija. Zato dopoldanska skoraj-verska okoljska izobraževanja in popoldanski anarhični liberalizem. Zato razvpita eko-kultura in hedonizem kvaziumetniškega sproščanja. Vse skupaj zgolj zato, da bi ušli odpovedi, da bi ušli tistemu, ki nas dejansko presega, ki mu dejansko skoraj ne moremo nič, da bi zbežali in ubežali - ne moráli ali predpisom, ne zavezam ali mednarodnim direktivam. Ne. Gre za beg pred sabo gre. Ubežali bi radi zgolj in samo sebi, ker sami sebe v sedanji obliki povsem presegamo.

Pravzaprav ni problem neobvladljiva fizika podnebne dinamike, ampak neobvaldjiva rigidnost nas samih. In naš beg pred obojim.

27. nov. 2015

Zakaj ne poveš danes?

Pogosto se zgodi, da človek neke besede - naj bodo občutja ali opažanja - ne izgovori takrat, ko pravzaprav natančno ve, da bi jih moral.

Na primer neko opravičilo. Ali kritično pripombo. Dobro besedo ali jasno nestrinjanje. Potem to nosiš v sebi in čakaš ugodno priložnost, morda izboljšanje odnosov, razpoloženje naslovnjenca ali svoje lastno razpoloženje. Morda se ti bo na trenutke tudi zdelo, da je pač vseeno, da je že vse mimo, da morda pa res ni življenjsko pomembno. Ja, celo to, da je najbolje pozabiti, in, da je že prav tisti rek, da čas ozdravi vse rane - ali pa da se bo že izkazalo za dobro, ne glede na to, ali pridenem svojo pohvalo ali ne.

Zgodi se, da v nekem podjetju gre vse narobe - ali pa vse prav. Vodstvo je morda nastavljeno zasebno pridobitniško ali iz usmiljenja. Ali pa se je srečno uredilo tako, da imamo univerzalnega in idealnega šefa ali šefico, in celotno hierarhijo. Posel neizmerno raste - ali podjetje tone iz dneva v dan z višjo hitrostjo. Človek ve, da bi moral reči: da bi moral vodstvo ali podrejene pohvaliti, da dobro delajo, ali pa ga opozoriti, da to vendarle ne gre nikamor, da se tako ne sme in ne more in je treba prevzeti odgovornost. A se človek potem ugrizne v jezik in si misli, kaj bi se izpostavljal Če pohvalim, bodo rekli, da se prilizujem. Če kritiziram, ogrožam sebe danes, še bolj pa za jutri.

Tudi v družbi - recimo demokratični - se zgodi, da nismo zadovoljni - ali pa, da smo zelo zadovoljni. Ja, pogledati je treba s svojimi očmi in upoštevati vse dejavnike, ne le tiste, ki nas ta trenutek tiščijo in so nam neugodni. Nekdo pač družbo nekako vodi, tako smo se navadili v vseh človeških družbah. In nihče ni popoln. Pa vendarle: če gre nekaj narobe, ali povem jasno in glasno, predvsem pa argumentirano, da je tako. In če gre nekaj odlično, ali, najprej opazim, potem razmislim in potem tudi izrečem dobro mnenje?

Kje je meja vljudnosti, če ji nasproti postavimo resnico, in pristno človekvo iskrenost?
So tu nekje - v moji vnaprešnji misli, da resnica lahko škoduje, razlogi, da bistveno manj napredujemo v odnosih, kot bi lahko?

Kdo ve, kako te odnose rešujejo ostala bitja v naravi?

26. nov. 2015

Kako narava ni nič drugega kot resnica

Stalni prepiri, kaj je resnica, kaj je prav, kaj je dobro in kaj je na drugi strani zlo, so značilnost nenaravnosti človeka. Vedno, kadar človek ni kar je, takrat se ta vprašanja odprejo. In ker - tako se zdi vsaj za zahodne in pozahodnjene ljudi - se ta vprašanja pojavljajo vse bolj pogosto in vse bolj intenzivno, gre očitno za proces razčlovečenja človeka v največji možni meri.

Seveda, nekateri skušajo relativizirati notranjo borbo, ji dati - nihilistično - prizvok ali kar bistvo brezpomembnosti. Tako v družbi kot v posamezniku. Hočejo dokazati, da dejansko prepiri sploh ne obstajajo, da je skratka vse lepo. A, ker se ne menijo za naravo človeka kot človeka, in ker tega ne počno zaradi človeka in zaradi vse narave, so vsi upi, da bi nas tak pristop morda rešil, vnaprej obsojeni na neuspeh za človeka samega. Tako ostane zgolj in samo začasni uspeh posameznika, ki si dognanje relativizacije prišteje kot uspeh. Prav enako, kot si nekdo drug dognanje absolutnosti prišteva kot uspeh.

Narava, tudi pristna človeška, se z vprašanji sploh ne ukvarja. A ne zato, ker bi se zapirala v paradigmo skoraj trmoglavega iskanja resnice ali pravice, niti razlikovanja dobrega in zla. Ne! Prav obratno. Narava je enostavno prevelika, a ne v smislu, da bi takšno vprašanje zanjo ne obstajalo, ampak je tako velika, da tako vprašanje dejansko tudi obstaja, in da se dejansko z njim ukvarja skozi človekove misli. Torej hrati obstajata absolutizem in relativizem, in morda še kaj, česar človeštvo še ni uspelo zaobljeti v svoje misli, besede in dejanja.

Narava ni nič drugega kot resnica. V vsej nedoumljivosti. 

25. nov. 2015

Samoprijava

Včasih se ti zgodi, da nevede in nehote priznaš napako ali dejanje, ki ti ni ravno v čast. In niti ne veš, da nanjo prav izrecno pokažeš. Nekateri temu rečejo samoprijava.

Na primer, nimaš pospravljene sobe ali stanovanja in se ti napove obisk. Seveda nimaš časa ničesar ukreniti, zato ti ostane zgolj opravičilo gostom, da ti ni uspelo pospraviti. Pa to opravičilo ni povsem običajno, s katerim bi se npr. razbremenil, ampak je pravzaprav mora, s katero goste pričakuješ, potem pa tudi muka, ki visi nad tabo med obiskom, in ti onemogoča normalno komunikacijo.

Zgodi se, da narediš profesionalno napako. Javnosti prodaš nekaj, kar ni res, kar nisi empirično ali izkustveno dokazal, nekaj, kar nisi sam ustvaril. Tokrat se ne opravičiš, ampak skušaš na vse mogoče načine prikriti, da se je to zgodilo, skrivaš se za nemogoče ovire, za tečnost nadrejenih, za kratke roke ali pomanjkanje denarja. Govoriš celo o tem, kako so (tudi) drugi grdi in neolikani, in prav tako delajo napake. Posamezniki si potem celo življenje mukotrpno prizadevajo ostati na kakšnem vodilnem ali avtoritativnem položaju, in tako onemogočati razkritje.

Zgodi se tudi, da javna oseba danes nekaj reče, jutri pa reče o istem popolnoma diametralno nasprotno. Seveda ga razkrinkajo, ampak ker je javna in morda pomembna oseba, se ! sama sebe prepriča, da je pravzaprav ves čas mislila enako, le besede so bile različne - sicer pa, jasno, stojim trdno v svojem stališču in to je najpomembnejše.

Ja, včasih se kaj takšnega zgodi celi civilizaciji. Na primer, namesto, da bi neke profesionalne službe enostavno priznale, da pač niso opazile nobenih nevarnosti in preprečile katastrofo, in se nekako opravičile javnosti, ki jih plačuje, bodo z vso silo, ampak z vso silo, naj bo moralno ali nemoralno, razumno ali nerazumno, čustveno ali brezčutno ... z vso silo udarile nazaj. Seveda tam, kamor udarijo, ni več nikogar, sploh pa ne tistega, zaradi katerega se potem gonjo sploh gredo. In njihov padec, ki bi bil v primeru iskrenega priznanja in posledično obžalovanja, povsem neopazen, in bi povrh omogočal zdravo razmišljanje o prihodnosti, se sprevrže v samoprijavo, v samopriznanje, ki odmeva še dolgo, in ki vsem da jasno vedeti, kako je pravzaprav dejansko z vsem tem.

K sreči se včasih tudi zgodi, da brez zavedanja in brez hotenja kažeš na dobra dela, ki si jih storil. In prav takrat so najbolj iskreno dobra. Na vseh ravneh, osebni, javni in civilizacijski.

24. nov. 2015

Vzorniki

Verjetno je največja težava sedanje t.i. krize v tem, da njen čas postaja vzorniški čas. Namreč, naša mladina raste, in ker nima drugih vzorov, si jemlje te, ki jh vidi vsakodnevno.

Brezizhodnost. Ja, tu je osnova, in morda res dejanska za posameznike. Vendar vsesplošna brezizhodnost sploh ni dejanska, ampak jo očitno sami postavljamo zato, da nam ni treba iskati izhoda. V zgodovini se je doslej še vedno nekako rešilo, še bistveno bistveno hujše reči. In tu, danes, ni problem brezizhodnosti kot takšne, ampak modela brezizhodnosti, kakršnega se bodo naši zanamci navadili, in sploh ne bodo vedeli, da se da živeti drugače, normalno.

Nekritično kritizerstvo. Argumentirana kritika je pri zrelih ljudeh ena najboljših metod za napredovanje. Začne se pri samokritiki, ko človek vseeno ne misli, govori ali počne vsega, kar v tole civilizacijo pač ne sodi. Nadaljuje pri iskrenosti med bližnjimi, v družini, kolektivu, interesnih združenjih. In konča pri jasnem pravnem sistemu, kjer pogodba velja in zakon stoji. Z nobenim pridiganjem ni mogoče vzgojiti naslednikov, ki bodo pošteni, če vzgojitej - kot samo po sebi umevno - ne dela pošteno. Na primer preprosto, če učitelj kopira knjige.

Nespoštovanje samega sebe. Pravzaprav drugače: shizofrenija med samopoveličevanjem in samozaničevanjem. Vsak od nas je najprej normalen. Nenormalne se samo delamo, samo pretvarjamo. Znotraj v sebi pa, kar poglej se, smo povsem normalni. In prav to "siljenje" v nenormalnost, bo najbrž našo civilizacijo stalo preživetja. Ne nenormalnost sama, ampak to, da hočemo biti nekaj drugega, kot smo, da hočemo biti hkrati (samo)poveličevani ali (samo)zaničevani. In da zanamci ne bodo imeli drugačnega vzora kot diametralno nasprotnost teh dveh pojavov. Zato bodo tudi strahotno težko sprejemali drugačnost. Mislim dejansko sprejemali, ne iz naslanjača in virtualne resničnosti.

Problem krize torej sploh ni sedanjst, ampak predvsem prihodnost. In tu se mora vsak od nas vprašati, koliko stori, da bi bilo drugače.

23. nov. 2015

Pozabljen organ

Današnja biologija in z njo medicina dejansko zelo dobro pozna anatomijo in fiziologijo vseh človekovih organov. Poznamo jih tako dobro, da jih lahko celo zdravimo, nekatere okvarjene odstranjujemo v kar veliki meri in z majhnim neposrednim vplivom na življenje, nekatere lahko nadomeščemo s tujimi - npr. kri, posamezne celo gojimo - najbolj je znana koža. Marsikaj zna narava sama - saj vemo, kako se nam zacelijo rane ali opekline. Narava nam ni dala, da bi se celotni organi v večji meri sami obnavljali, kot imajo to čudovito urejene nekatere druge vrste živali, tudi vretenčarji. Poznamo celo časovnice posameznih organov, njihov razvoj in odmiranje, npr. nekaterih žlez, nenazadnje možganov, ki se marsikomu prehitro skisajo ...

Zdi pa se, da en organ deluje tako neverjetno dobro, da nanj skorajda pozabljamo, da celo anatomije v bistvu ne poznamo. Menda ga je celo slavni Leonardo pozabil naslikati - in to pri človeku - na svoje slavne anatomske risbe. Gre za zarodkovo posteljico.

Večina ljudi, in verjetno tudi biologov, celo zdravnikov, ne bi takoj vedeli odgovora, kam pravzaprav spada: k materi ali k zarodku? Spomniti se učbenika, v katerem je opisana meioza, seveda zadostuje. Ko se razvije, ima najbpomembnejšo vlogo kot posrednik med materjo in razvijajočim osebkom ali osebki. V eno smer jih oskrbuje s kisikom in hranilnimi snovmi, v drugo odvaja odpadke. Pri tem seveda ne pride do neposrednega stika med organoma krvi, ki sta lahko zelo različna (t.i. krvne skupine in druge lastnosti). Seveda je tudi nekakšno oporno in varovalno tkivo, a to je še najmanj. Velik pomen ima posteljica kot žleza, saj uravnava ne le odzivanje in delovanje posameznih organov v zarodku, ampak še veliko bolj v materi. Tako npr. povsem spremeni izločanje nekaterih žlez v materi nosilki, kar je povezano celo s kopičenjem maščob.

Če zarodek odmre, pa dejansko posteljica poskrbi, da v (večini primerov) ne pride do okužbe materinega telesa. Odmrli zarodek lahko celo nekaj časa ostane v maternici, brez posledic za mater.

Evolucija posteljice je prav tako nekaj posebnega, namreč, posteljice se že pri sesalcih med seboj neverjetno razlikujejo. Kdor je že sodeloval pri živalskih porodih, je vsaj od daleč te razlike opazil tudi pri tistem ostanku posteljice, ki se porodi za bitjem. Tudi sicer se razlikujejo po obliki, velikosti, načinu vsidranja v notranjo povrhnjico maternice . Pri nekaterih živalih se skorajda le nasloni na sluznico, na drugem koncu so primeri, kjer se celice zarodka in matere zlijejo v t.i. hibridne celice. Pri konjih se globina vsidranosti v času nosečnosti močno spreminja iz tedna v teden. Skratka, še veliko dela nas čaka - pa pri tako vsakdanjem in nujnem organu, s katerim se je vsak od nas srečal že zelo zelo zgodaj.

Posebne posteljice imajo vrečarji, kjer se zarodek le malo časa razvija v maternici, potem pa se hitro preseli v vrečo. In tudi tu so velike razlike. Kakšna raznolikost mora biti šele pri drugih živorodnih živalih.

Še to. Ko se popkovina pretrga ali prereže, se s tem ne prekine povezava z materjo, ampak v bistvu s posteljico, ki se razvije iz oplojenega jajčeca. Se kaže, da gre pri prispodobi o "rezanju popkovine", ki jo v javnosti kot prispodobo večkrat uporabimo na različne načine, za napako?

21. nov. 2015

Druga stopnja materializma

Že od starogrških časov - prav gotovo pa to ni dejanski začetek - se človekova razmišljanja delijo na materialistična in idealistična. Ja, pravzaprav so stari Grki verjetno to zadevo le ufilozofili, zapisali ugotovitve že takrat vsem znanih dejstev. In nam tako posredovali. Kasneje se je v evropski civilizaciji ves čas trlo med t.i. idealisti in t.i. materialisti, pri čemer se zdaj za nazaj nekako vidi, da so bili idealisti vedno v prednosti, da so bili očitno bolj glasni, da je, skratka od njih nekaj ostalo. Materialisti pa so sicer bili, a njihovih izdelkov - razen  ruševin od panteonov preko srednjeveških gradov do črno industrijskih predmestij, ni ostalo nič.

V sedanjem trenutku se sicer zdi drugače. Zdi se, da idealisti, ki jih načelno enačimo z umetniki, izumitelji, filozofi, znanstvenimi vizionarji, sanjači ... dejansko povsem obrobni, materialisti pa v polnosti obvladujejo dogajanje. Ja, ne moreš filozofirati s praznim želodcem, pravijo.

Pa vendarle je čudno, da imamo na eni strani sedanjost - ki jo tako "opevamo" kot edino resnično, in v kateri očitno prevladuje "praktični" materializem, in na drugi preteklost, v kateri nikakor ne moremo zanikati trajne prevlade idealizma. Čudno je zato, ker gre pri tem za neko očitno shizofrenijo. Namreč tudi preteklost je sestavljena iz zelo drobnih zaporednih trenutkov sedanjosti. Morda bi kdo iz tega sklepal, da gre v sedanjetrenutnem materializmu pravzaprav za prikriti idealizem.

Pa je spet vprašanje, če je tako Danes se v družbi kaže mnogo pojavov, kjer idealisti uporabljajo povsem materialistične pristope. Vsaj za večino se kaže tako, in vsaj na zunaj se kaže tako. Na primer učitelju ali učiteljici ni pomembno, ali bo otrok kaj znal za življenje, ampak bolj to, da bo izpolni obveze do sistema, do plačnika, do države ali družbe. Zdravniki stalno jamrajo, da komaj še kaj zdravijo, da je zdravljenje pacienta kot pacienta skorajda le še njihova privatna zavzetost; ostalo je birokracija. Mnogi znanstveniki se le v prostem času - ki si ga poleg pisarniškouradniške inštitutske službe skušajo izboriti čim več - dejansko lahko največ ukvarjajo z vsebino ali predmetom znanosti, v katero so bili morda celo poklicani. Celo javni delavci, politiki: ali jim njihovega idealizma ne "vzamejo" visoki dohodki, ugodnosti, celo nekakšna materialistično izrabljana čast? Ali humanitarni delavci, tako se kaže, ki so po evroštevilkah sodeč daleč od izvornega smisla humanitarnosti. Saj ne, da posameznik to spravi v žep in se gre potem pretegovat na rajske plaže, ampak nekam tisti milijoni in milijarde humanitarnega denarja vseeno gredo. Vse te reči, izobraževanje in vzgoja, zdravje, znanost, kultura, politika ... so v osnovi nekako idealistične. A očitno povsem vkleščene v sisteme, ki pa smo jih uvrstili v materializem.

Skratka, vemo, da se od idealizma ne da živeti, a očitno ta idealizem preživi z zelo malo lastnega materializma in kljub veliki meri zunanjega materializma. Materializma sta torej pravzaprav dva, morda koncentrična, in sta pravzaprav neka priveska, ki se prejkoslej spremenita v ruševino. Zunanji se spremeni v zunanjo ruševino, notranji pa v notranjo.

In problem ni v materializmu, brez katerega se živeti res ne da. Problem je v ruševinah, ki se jih ne znebimo.


20. nov. 2015

Napačne poteze

Ker svet ni črnobel, ne moremo za nobeno človekovo ali družbeno potezo nedvomno presoditi, ali je pravilna ali napačna. Vsako dejanje se namreč pokaže za takšno ali drugačno šele po določenem času, ko se ob njega postavijo tudi druga sočasna dejanja ali poteze posameznikov ali skupin.
Lahko pa vsak trenutek vemo - in to je v človekovi naravi - ali so odnosi oziroma usmeritve med posameznimi dejanji prav ali neprav.
Zdi se, da smo obravnavo odnosov kot takšnih postavili povsem na stranski tir. Zdi se, da smo sedanjost kot takšno postavili povsem na stranski tir. Na posledice v prihodnosti ne moremo neposredno vplivati. Lahko pa na sedanjost.

19. nov. 2015

Polž skriva noge

Včasih se ti zdi, da prikrivanje postaja življenjski model.

Po eni strani tisti, ki imajo res nekaj v sebi, znanje, umetnost, spretnost, modrost, ... tega ne pokažejo navzven. Bodisi jih je strah, ker so doživeli kakšen neljub odziv soljudi, morda so jih tako naučili vzgojitelji, ali pa se sploh ne ukvarjajo s tem, če njihovi talenti kakorkoli pridejo na dan. In ti res ne pridejo - oziroma takrat, ko pridejo, tistih tvorcev ni več, so odšli, morda umrli. Ti pa za njimi le še nemo strmiš in se sam sebi zdiš neumen, kako da nisi prej opazil, in jih - recimo temu - bolje izkoristil.

Po drugi strani imamo množice takšnih, ki so na drugih videli talente, pa so mislili, da jih imajo tudi sami. Na vse načine, skozi oblast, religije, fizično moč, zvitost in premetenost so našli poti, da je videz bil pravi, všečen, oziroma všečen njim samim. Časa za ukvarjanje z vsebino pravzaprav sploh ni bilo. V času življenja so potem marsikaj dosegli, nazive, priznanja, nagrade, značke takšne in drugačne. In ko zdaj pogledaš njihovo delo, z lahkoto ugotoviš, da se je treba zelo potruditi, da se kaj najde - oziroma, najpogosteje se človek s tem sploh nima časa ukvarjati.

Enako kot polž noge, tako prvi, kot drugi, skrivajo tisto, kar res imajo, oziroma tisto, česar res nimajo. Vendar pravzaprav ne vemo prav. Namreč, polževo telo je ena sama noga od glave do repa.

16. nov. 2015

Vrednost človeka

Človekova vrednost se ne more meriti v času njegovega ali njenega življenja, ker jo ovira zgodovinski in prostorski kontekst. Vsak od nas je ujet v privzgojene navade, v pravila in načela civilizacije, v nacionalnost ali nadnacionalnost, v zasebne principe in kaprice, pa v biološke in psihološke omejitve.

Tako nekoga danes kujemo v zvezde, jutri bo od vsepovsod zaničevan. Nekje je narodni junak, drugje terorist. Ob enem pogledu vrhunski pesnik, v drugem nekulturni konstruktivistični stihopisec. Mnogi so celo istočasno oboje: v javnem življenju glavni, v zasebnem popolne zgube - ali obratno.

Zdi se, da je človekovo vrednost mogoče ugotoviti šele v zgodovinskem in prostorskem (in še kakšnem) kontekstu, vendar za nazaj, ko je tudi kontekst izkristaliziran. In če ni uničevalnega in nezdravega posredništva občudovalcev, se pokažejo vse lastnosti: dobre in slabe, torej normalnost življenja. Takrat odpadejo nečistoče, vključno s presežniki, si so jih posamezniku v času življenja nadeli drugi, občudovalci ali sovražniki. Kdo pa tudi kar sam sebi... Izkristalizirajo se dejanskosti, sosledje trenutnih trenutkov.

In to je navečja vrednost človeka, na katero ima verjetno pomen misliti že danes.

12. nov. 2015

Preseljevanja in matematika

Klasična evropska zgodovina uči, da je v preteklosti prihajalo do različnih preseljevanj narodov in ljudstev, da so se posamezne državne tvorbe širile in ožale, da so občasno zavojevale posamezno ozemlje, v nekaterih primerih kar priženili ali primožile ali na kak drug način priposlovale. Tudi darovnice niso bile redkost. Zgodilo se je tudi, da zadeve sploh niso bile ozemeljsko celovite, ampak, da je šlo za upravljalsko enotnost na različnih, mozaično razporejenih delih ozemlja. Ker so bili prebivalci večinoma kmečki, in njihova prebivališča samooskrbna, ni bilo posebnih težav glede jezika komunikacije , ki je pravzaprav ni bilo. Dacarji pa so prišli in pobrali, kar so mislili, da pripada njihovim gospodom. Vseeno se je pred par stoletji začela oblikovati potreba po ozemeljsko celovitih tvorbah, v katerih so bili pravni, predvsem pa davčni sistemi, lažje obvladljivi navznoter in navzven.

Selitev narodov nekdaj ni bila mogoča, zato zgodovina - tako se kaže - uči napačno. Najpogosteje je namreč šlo za zavojavanje, ko je manjša skupina mobilnih zavojevala večjo skupino naseljencev. Torej, vojaki, ki so znali biti nasilni, in so si upali kjerkoli zaseči hrano, obleko, prenočišče ... ti so lahko potovali. Morda so se nekje ustavili, in ker so bili organizirani, so lahko tamkajšnje domačine toliko obvladali s "pravili" (ki so bila seveda "prav"), da so v bistvu prevzeli neko ozemlje. Ker so bili torej organizirani, so si os vojih junaštvih pripovedovali, morda celo zapisovali, kaj se jim je zgodilo, in tako tudi napisali zgodovino. Zato je zgodovina vedno tako razburljiva - vsi pa vemo, da je življenje še danes v splošnem precej bolj vsakodnevno umirjeno - in torej zakaj bi nekdaj bilo drugače. No, osnovno ljudstvo, prvotni prebivalci, pa so nedvomno ostali, ker so jih zavojevalci potrebovali za osnovno preživetje, za pridelavo hrane, učenje lokalnih posebnosti npr. vremena, pokrajine, obnašanja divjadi, varnosti ipd.

Nikakor pa ni boli mogoče, da bi se celotno ljudstvo, takratna so štela na primer 5 do 10.000 ljudi, spravilo na pot, in to povsem matematično - razen seveda tistih ljudstev, ki so bila že v osnovi nomadska - ampak teh zgodivna ne šteje v rubriko selitve narodov (razen, če se niso naenkrat čudežno ustalila). Torej, če bi se hotelo nekaj tisoč poljedelcev preseliti, bi morali s seboj vzeti veliko hrane, vsaj za eno leto (letino), ob tem pa še semena. Že pridelati toliko viška je bilo skoraj nemogoče. Nositi (morda voziti edino po rekah ali morju, pa še to le v mirnem vremenu) okrog pa sploh ne. Danes povprečen Slovenec poje okrog 400 kg hrane na leto. Ker živimo v krajih, kjer hrane v naravi ni posebej v izobilju, za poljedelska ljudstva pa sploh ne, je dejansko nemogoče toliko vzeti s sabo. Obstaja tudi izjemno tveganje, da npr. prva letina ne bi uspela, da ne bi našli primerne zemlje, da ti hrano pojedo miši ali plesni, da bi naleteli na konkurenco, tatove ipd.

Skratka, dejstvo 400-tih kg je tako močno, da jih je silno težko ovreči.

Danes je drugače. Danes imamo denar, ki je majhen, celo kreditne kartice. Danes imamo prevozna sredstva, imamo informatiko in zemljevide, imamo podatke o možnostih na tem ali onem koncu sveta. Hrana se kupi, tudi prenočišče, ponekod ti kot popotniku postrežejo v skladu z verskimi ali lokalnimi navadami. V nekaterih civilizacijah poznajo tudi t.i. humanost, kjer popotnikom omogočijo celo več kot svojim lastnim ljudem.

Danes, posebej zadnje tedne? Če smo že pri matematiki, je vseeno nekoliko čudno, ko človek takole opazuje, v kako natančnih porcijah danes potujejo skupine selilcev z Bližnjega vzhoda proti Evropi. Gre za kvantno migracijsko matematiko? Kot bi jih kdo spuščal. Matematiku se ob tem mora zdeti, da vseeno obstajajo neka pravila te natančnosti 5 do 10.000 ljudi. Nekdaj (z vsemi navedenimi dvomi) v tisočletju, danes v enem dnevu. In kam so dali otroke? Nekdaj ali danes.

??

11. nov. 2015

Resno mislim

Resnica je od našega vsakdana nekaj zelo oddaljenega. Saj se nekako vsi strinjamo, da je zveličavna, da je prav da je, da je to del naše družbe, ki sicer sploh ne bi delovala, da nas koreninsko celo osvobaja in sprošča, čeprav je mestoma zahtevna. Vsi tudi nekako vemo, da se resnica deli na resnico v mislih, resnico v besedah in resnico v dejanjih - in vse tri so vzajemno in vzročno-posledično neločljivo povezane. Namreč, če nisi resničen v enem, ne moreš biti drugem in tretjem.

Vendar se - in to čeprav smo zatrdno prepričani, da je resnica temeljni del vsaj našega notranjega življenja - začudimo, še več, zaprepadeni smo in bi hoteli utiti, če kdo pred nas postavi neko dejstvo, za katerega trdno doda ali izrazi, da to resno misli.

Vzemimo težko dejanje: nekdo ti reče, da bo naredil samomor. Vsak človek ve, kdaj mu kdo to reče iz ploske in skorajda sebičnosti ali kar samovščenega izsiljevanja, kdaj pa nekdo resno misli. In ko nekdo resno nekaj takšnega stori, se v nas nekaj premakne, kajne?

Ali pa poglejmo resno mišljene besede. Ker sedanji papež Frančišek očitno resnično govori o notranjem spreobrnjenju pri odnosu do ostale narave in obrobnih soljudi - se dejansko trese svet. In ta potres se najbolj odraža prav v krčevitih poskusih mnogih, ki na vsak način hočejo dokazati, da beseda te svetovne avtoritete ni res. In beg v misel, da ne misli resno.

In misli. Tu gre za mojo in tvojo notranjost. Tu gre za resničnost misli, ki je najbolje spoznana, najbolj občutena in tudi najgloblje učinkuje. Tu gre za resnost misli, ki jim ni mogoče nikakor uiti, niti s pretvezo, niti z zabavljanjem, niti z begom; niti se ni mogoče fizično nikamor skirti. Tu najbolj resno mislim.

9. nov. 2015

Rešitev koncentracije je disperzija

V današnjem svetu se pojavlja vse več težav, ki jih povzroča koncentracija. Zdi se, da gre za idejo, ki se je v družbi razvila in sama sebe vzdržuje zaradi možnosti skorajda nevidne segregacije, ki posameznikom ali izbranim skupinam prinaša neverjetne - pretežno materialne - koristi. Zato se ustvarja vtis, morda namerno, da so prav vse koncentracije pozitivne, in seveda tudi koncentracija kot ideja.

Koncentracija znanja. Vsekakor se danes kaže kot pozitivno, da se znanje zbira na univerzah, da se tam vzpostavljajo intelektualni in tehnološki grozdi, da se medsebojno oplaja humanizem in umetnost, da se tam posamezniki in akademske skupine med seboj akademsko sporečejo in tako napredujejo, nenazadnje, da obstaja nekakšno rangiranje, pravila in konkurenca, skorajda dobro je tudi, da obstajajo paradigme, saj bi sicer ne vedeli več, za kaj gre.
Vendarle se zdi - in produkti mnogih znanosti na to vse bolj kažejo - da gre za implozijo in takojšnjo eksplozijo, ki pa v središču pušča vakuum. Namreč, deviantnost nekaterih znanstvenih disciplin, absurdnost in neživljenjskost nekaterih razikav, abotnost vsevečih projektov, sprevrženost metodologij in poveličevanje metod pred vsebinami ... vse to kaže, da so mnoge znanstvene discipline povsem izgubile stik z osnovo, s svetom, kakršen je, s predmetom, ki ga obravnavjo. Tako nastaja vakuum, ki se "lepo" skrije za (ponarejene) družbeno akademske vrline, navedene v prejšnjem odstavku.

Koncentracija odpadkov. Nemalokrat smo že govorili o zbiranju odplak in odpadkov, o t.i. čistilnih napravah, o finančno-tehnoloških sistemih, ki obvladujejo zahodni svet. Predvsem se seveda pojavlja kot sprevrženost, ki zgleda tako, da zbiratelji in "predelovalci" odpadkov predvsem skrbijo, da imamo uporabniki te zemlje dober občutek, da zanjo nekaj naredimo. Seveda ni pomembno, koliko odpadkov zmanjšamo na vhdni strani, ampak predvsem, kako jih pravilno razvrščamo, uničujemo ali "predelujemo", vsekakor pa je najpomembnejši psihološki učinek, da za vse to premeščanje plačamo - in imamo posledično celo dober občutek, da za Zemljo nekaj storimo.
To, da so čistilne naprave, predelovalnice odpadkov ali odlagališča neslutena ekološka bomba - s tem se ukvarja malokdo. Namreč, narava ima bistveno manjše težave s postopnim predelovanjem naših odvečnosti, kot s sunkovito in trenutno katastrofo. In prav vsaka čistilna se včasih nenadoma pokvari, pride do nenadzorovanega izpusta ipd. Zdi se, da bi metanje odpadkov vsevprek bila celo boljša rešitev. Ja, težko je verjeti, ker smo se navadili, ampak razkrojevalci v naravi dejansko obstajajo, in ko nek naš odpadek pride v naravo, se njihova populacija poveča, ko pa ga prežvečijo, se spet zmanjša. Umetni sistemi v današnjih čistilnih pa imajo kratkoročne rešitve, kjer potencialno nevarnost predstavlja tako (bio)tehnologija, kot koncentrirani odpadni materiali. In ta potencialnost je pod nadzorom. Seveda, a le dokler ne pride do višje sile.

Koncentracija ljudi. Globalne spremembe danes močno povezujemo s človekovo prenaseljnostjo, ki je posledica prevelike rasti prebivalstva. Ja, grafi kažejo, da je tako. Milijarde proti desetinam milijard, in eksponentno. Mnogi ozavščeni okoljevarstveniki se oglašajo, da bo treba zmanjšati rodnost. Redki brez zadržkov povedo, kje in kako bi se to moralo zgoditi; izjeme so vedno v prvi osebi ednine ali množine. Pa vendarle se zdi, da obstajajo še mnoga prostranstva, kjer bi morda bil prostor za ljudi. Zdi se tudi, da v mnogih t.i. civiliziranih deželah strahovito upada prebivalstvo na podeželju. V čem je torej problem prenaseljenosti?
Mar ne gre za meščansko logiko (nedavnih priseljencev v mesta), ki se jim zdi, da v mestu ne morejo dihati, ker jih je preveč? Se ne zdi, da gre za njihovo zasebno - zdaj že družbeno podzavestno - travmo, ker jim je morda žal, da so se (ali njihovi predniki) preselili v trušč, negotovost, da so se koncentrirali v boljše, "lepše", kulturnejše, znanstvenejše, poslovnejše, bogatejše lokacije? Ja, in iz katere niso mogli uiti, ker jim je segregacijska logika preprečila, da bi postali del eksplozije s središčnim vakuumom - in se preselili na bogata obrobja? Enostavno niso bili dovolj bogati, da bi ušli tistim koncentričnim pasovom eksplozije, ki so najbolj rušilni, rečemo jim npr. vojne, z vsemi posledicami in "poslovnimi" neumnostmi vred.

Primeri - in še več bi jih lahko pokazali - kažejo, da nekaj s koncentracijo ni v redu, da je pravzaprav človeštvo ne želi, čeprav vanjo nekako sili - ali pa je nekako zavedeno. Tako se kaže, da znanost sama sebe začenja ovirati, da odpadki sami postajajo največja nevarnost, da velemesta postajajo nevzdržna, nečloveška.

Rešitev bi morda lahko bila, da bi težave odpravljali na izvoru. Torej, da bi znanost ohranjala stik z vsebino, ki jo obravnava, da bi umetnih odpadkov enostavno ne proizvajali, da bi ljudje enostavno ostali življenjsko v svojih izvornih krajih. Ampak, dejstva so, karkšna so, in govoriti o poti nazaj, ko si na tričetrt poti, nima smisla.

Zato je edina rešitev koncentracij disperzija. Naj se sliši še tako grdo, dispregirane reči bo narava najlažje prebavila, vključno mnoge človekove neumnosti. Družba pa prav tako. Saj za človeštvo ne bo neboleče, niti za mnoge posameznike. Ampak pravo zdravilo je vedno nekoliko grenko.

No, ampak ne gre tako, kot bi si zdaj večina mislila, da bi se moral najti nek diktator, ki bo ukazal disperzijo. Ne. Najbrž bo morala disperzija trajati približno enako časa, kot je koncentracija.



6. nov. 2015

Od zrcala do projekcije II

Zrcalo je, kot smo ugotovili, preprosta reč. Pogledaš se, odslika te. Projektorji so bistveno bolj zahtevni. Namreč, nate mečejo sliko, kakršno si drugi ustvarjajo o tebi. Ste opazili razliko med ednino in množino?

Zdi se, da na primer mediji, pa tudi mi navadni pri vsakodnevnem komuniciranju, obdelovane problematike ne osvetljujemo, ampak nanjo projeciramo svoj pogled, svoje videnje in svoje zamisli, celo svoje zamisli, načrte in hotenja. In teh projekcij je mnogo, z vseh strani, z vseh zornih kotov in v vseh možnih barvah in možnostih.

Svet zrcal je tako pravzaprav še dokaj preprost in obvladljiv, svet projekcij pa postane multibarvita predstava, kjer resnica verjetno (ali celo očitno) ne more več najti prostora za svojo svetlobo.

5. nov. 2015

O glasbeni tisočinki

Sodobna izvajalska praksa glasbenega poustvarjanja temelji na mnogih analizah izvedb v preteklosti, teoretičnem znanju in poznavanju okoliđčin, v katerih je neka skladba nastala ali skladatelj živel. Seveda obstajajo tudi šarlatanske izvedbe, kjer poustvarjalci pač odbrenkajo napisane polne in prazne notne krogce v popolnem skladju z napisano ali tiskano partituro.

Še več, danes zmorejo t.i. računalniki tako dobro interpretirati partituro, da jo mnogi povsem smelo in s pomočjo avtentično posnetih glasbil celo smatrajo za poustvarjalno izvedbo. Predvsem pri filmski glasbi se je digitalna glasba, ki zveni povsem orkestrsko in celo vokalno, zelo uveljavila. Tako se je glasbena poustvarjalnost dejansko približala matematiki, o čemer so sanjali že stari pitagorejci, ko so s kladivi ugotavljali frekvence in delitve tonov na intervale.

Pa vendarle, živa izvedba klasike, verjetno pa tudi modernejših glasbenih slogov, daje povsem drugačno izkušnjo. In to na vsej zveznosti od polne matematične zavesti do neslutene zadnje podzavesti. matematike je pravzaprav preprosta. Izvajalec namreč lovi tisočinke. Resnično, kot športnik med slalomskimi vratci ali ob udarcu loparja po žogici, se ob vsakem gibu prsta na violinski struni ali tipki klavirja, zadrži ali prehiti tisto ključno, silno kratko obdobje, ki pa vendarle da tisti ključni vpliv na poslušalca, ki celo nenujno zazna, da se je zgodil. Dejansko ni pomemben rezultat - čeprav za "tekmo" seveda je - ampak je ključen tisti strahotno kratek zadržek, pojemek, pospešek ali moč, iz katerega se poustvari bistvo.

Ne veljajo torej le celinke, četrtinke osminke in naprej. Veljajo predvsem tisočinke.

Nekateri imajo te izkušnje od znotraj, iz poustvarjanja. Večina od zunaj, od poslušanja. In večji del obojih pravzaprav ne ve zanje.

In prav enake so tudi tisočinke na vseh drugih življenjskih področjih.

4. nov. 2015

Premisli, če je molk zlato

Molk je zlato.
Preden storiš, dvakrat premisli.
Če me vrpašanje razjezi, pred odgovorom preštejem do 10.

Pogosto je tako, da prenagljenost škoduje, in tudi preoblije razlage škoduje. Zato ljudje pogosto uporabljajo zgornja tri vodila - in še množico njim podobnih. Neredko se torej zgodi, da dejansko ne odgovoriš na vprašanje, da dejansko počakaš, da se zadeve umirijo, da se "juha ohladi".

Vendar je opaziti dve vrsti čakanja, in vzporedno dve vrsti molka, ki sta diametralno nasprotni, na prvi pogled pa obe zgledata zelo "modri". In povprečna zahodna družba ju je danes zaradi naglice in zaradi preobilja informacij, ki jih nismo več zmožni vrednotiti, nesposobna razločevati.

Gre za pozabljeno dimenzijo zavestnosti.

Namreč, "modro" molčimo lahko zato, ker o zadevi nič ne vemo. Ali, "modro" premišljujemo, ker se sploh ne znamo odločiti, ali še huje, ker problema iz vprašanja sploh ne zaznamo. Pri tem so posamezniki tako zverzirani, da dejansko izpadejo "modro". Celo družba jih poveličuje - in postanejo npr. narodni gospodarski junaki, časopisni uspešneži, medijski izumitelji, nazivni znanstveniki ali inovativni umetniki.
Za mnoge takšne je čas pokazal na resnico, predvsem neposredno njim samim.

Druga skupina molčečih je povsem drugačna. Namreč, gornjih treh vodil skorajda ne pozna in jih ne ozavešča, jih pa po naravni poti uporablja. Pravzaprav pogosto niti ne ve, da takšne "modrosti" obstajajo, in zaradi kompleksnosti življenja, ki pa se ga zavedajo, na take formalne definicije niti nimajo časa ali volje pomisliti.
Tudi za te čas pokaže resnico, in to predvsem soljudem, saj se običajno njihova molčeča resnica odkrije šele po njihovem odhodu.


3. nov. 2015

Od zrcala do projekcije

Že na več mestih smo govorili o pojavu, ko namesto s sočlovekom komuniciramo s podobo, kakršno si o njem ali njej ustvarimo. Podobo smo ugotavljali, da se takšen odnos izrazito pojavlja pri človekovem odnosu do narave, kjer v bistvu mi kot opazovalec določamo, kaj narava je in kako deluje. Ja, prav določamo, čeprav si tudi ob tem dejanju domišljamo, da opazujemo. Torej dejansko ponarejamo tudi lastna dejanja in sposobnosti.

Gledanje na svet po načinu gledanja svojih upodobitev sveta nas lahko zelo zavede. In to ob vsakodnevnem življenju, pa tudi v družbi. V znanosti se tem podobam lepo reče paradigme. Ali v umetnosti, kjer forma premaga vsebino, torej formalizmi - kar se v zadnjem stoletju vse prepogosto pojavlja. Še najhuje je pri verah, kjer verniki po svoji podobi ustvarjajo bogove ali boga - ki morda res so ali je, a žal ga vidijo kot lastno podobo kljub naukom, ki govorijo npr, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi. Ljudje zahodnega sveta smo ta zadnji stavek razumeli ravno obratno ...

Komunikacija s podobo o svetu namesto s svetom samim je v bistvu zrcalo, ki dejuje na fizikalno nemogoč način. Namreč, filtrira nas same: čeprav se vanj gledamo, v njem vidimo okolico, soljudi, naravo ..., pa ne vidimo samih sebe - oziroma ne zaznavamo, da v bistvu ne vidimo drugega kot samega sebe, in smo torej prepričani, da vidimo objektivni svet okrog sebe. Po takih videnjih svet potem tudi vrednotimo in sodimo.

Obstaja pa še težja oblika.

Če je pri zrcalu ali upodobljanju šlo zgolj za neko pasivnost, pa obstaja tudi aktivnost. Gre za projekcijo, pri kateri naše videnje sveta dobesedno izžarevamo, projeciramo na druge in na svet okrog nas. Torej, ne le sprejemamo, ne le čutimo in občutimo, ampak se odzivamo, delujemo. Poglejmo primere.

Nekdo te pokliče po telefonu in vas vpraša, če želite kupiti to-in-to. Seveda te preseneti, večinoma predvsem razjezi, saj nimaš časa, predvsem pa ne volje, da bi teh zadevah razpravljal, niti razmišljal. Vseeno recimo, da poslušaš. Začneš razmišljati o izdelku, ki ga ponujajo. Človek na drugi strani trobezlja o izredni vrednosti in potrebnosti, da tisto kupiš in imaš, govori o tem, da je izdelek kupilo že več kot tričetrt tvojih sokrajanov ... Aha, zna biti zanimivo ... Vsaj poslušam naj, da se izobrazim, potem bom pa premislil. Pravzaprav bom šel tudi v druge trgovine gledat, če imajo kaj podobnega ... Sem pametnejši in bolj zvit kot tale telefonski akviziter ... Naj me kar zastonj pouči ...

Dejansko akviziter ne govori o potrebnosti in vrednosti izdelka, dejansko ne govori o tvoji želji, da bi izdelek kupil. Dejansko nate projecira svojo potrebo, da izdelek proda, nate skuša prenesti svojo, verjetno priučeno vrednotenje, predvsem pa svojo željo, da bi uspel v prodaji. Nekateri se takšno komercialo gredo tudi na humanitarnem področju.

Drug primer. Nekje pozabijo nate, kot trinajsto sojenico v Trnuljčici. Nič narobe, če gre za marginalne zadeve, a problem je, da je ta sojenica povsem iz zelo resnična in torej ključna za življenje. Potem te naknadno - obvezno takrat, ko je že zdavnaj prepozno - in te brez opravičila vprašajo, če bi želel sodelovati. Vprašanje "če bi želel" je seveda neumno, namreč: sodeluješ že itak, ker si del sistema, ker si nujna življenjska sojenica, in v bistvu sploh ne moreš drugače. Poleg tega je čudno, da bi se človek sam odločal o stvareh, ki so kakršne so. Tisti, ki te vpraša, v bistvu sploh ne vpraša, ali bi ti želel sodelovati, ampak dejansko nate projecira svojo željo celo zahtevo, da bi - pazimo - on/a sodeloval/a! Vprašanje torej pove samemu sebi, in ne tebi. Bistvo njegove vljudnosti je, da bi torej trinajsta sojenica odpadla, na površje pa bi prišlo neko nadomestilo, ki v življenje morda niti ne spada, torej on sam. Zelo naporno in katasrofalno uničujoče za družbo. (In kdor tega ne vidi in ne spozna, ravna za družbo še toliko bolj katastrofalno)

Tretji primer. Mnogi na veliko izražajo ljubezen. Izražajo. Z besedami, s pesmijo, z dejanji. A vprašajmo se, koliko je v trdilni vljudnosti "rad te imam" dejansko skrito vprašanje "a me imaš rad", morda celo želja "da bi me imel rad", bognedaj kar zahteva "moraš me imeti rad". Se občasno celo v besede "ljubim te" dejansko skrije projekcija besedne zveze "všeč mi je, ker me ljubiš" - ali še več, pogoj "če me ne boš ljubil/a, te ne maram".

Tako je lahko v odnosu do posameznika, do domovine, do narave, do česarkoli. Dejansko s projekcijo zakrijemo svojo notranjo resničnost, soljudi in druga bitja, ki nas zaznavajo, pa skušamo pretentati v smislu, da z njimi komuniciramo. Torej veliko huje jo kot zrcalo, projekcija namreč tudi zaslepi, in to oba.


2. nov. 2015

Uravnoteženost analitike in sinteze

Znanost, umetnost, gospodarstvo, duhovnost, tudi vsakdanje življenje, je pravzaprav sestavljeno iz dveh delov. Najprej analiza, torej pregled stanja, odnosov, možnosti. In to marsikomu gre. Tu so razvite metode, to imamo stroje, ki pomagajo našim možganom pri rutinskih nalogah, za takšne naloge se izobražujemo na različnih ustanovah in zasebno, imamo priročnike in navodila, obstajajo mentorji in štipendije.

Ko dosežemo cilj, se nam zdi, da smo naredili nekaj velikega, da smo odkrili neznano in čudovito, da se je odprl nov svet. Tudi nova vprašanja, seveda, a to je običajni del analitskega procesa.

Današnji svet ima problem, da nam ne gredo sinteze. Namreč, šolanje ne zadostuje, niti poglobljena analitika, kaj šele stroji in tehnološki pristopi. Za sintezo je potreben zgolj in samo človek s svojo celostnotjo, z umom, čuti in intuicijo, s spoštljivo ponižnostjo do neznanega in z odprto smelostjo. Sinteze pravzaprav sploh ne moreš spodbuditi ali spodbujati, in, začuda, sploh se ne drža pravil, da bi se povečevala ili izboljševala s količino podatkov, znanja ali občutkov. Tako je včasih preblisk iz niča, ali vsaj navideznega niča, včasih pa posledica plejade zapletenih kombinacij razumevanja in doumevanja, čutenja in občutij. Včasih jo rodi neskončna muka ali zadrta duhovna puščava, spet drugič nas preseneti sredi plodovitne notranje ali zunanje komunikacije.

Človek po svoji naravi zunanji in notranji svet opazuje, ga analizira, primerja in vrednoti. Na tej osnovi potem delaš zaključke in usmerjaš prihodnost, kolikor je v tvoji moči. Vendarle se zdi, da se prepogosto ustavimo na pol poti, da raz-umljene ugotovitve štejemo za cilj in pri tem pozabimo, da je iz analize potrebno potegniti - ali, bolje, se prepustiti - sintezi.