9. nov. 2015

Rešitev koncentracije je disperzija

V današnjem svetu se pojavlja vse več težav, ki jih povzroča koncentracija. Zdi se, da gre za idejo, ki se je v družbi razvila in sama sebe vzdržuje zaradi možnosti skorajda nevidne segregacije, ki posameznikom ali izbranim skupinam prinaša neverjetne - pretežno materialne - koristi. Zato se ustvarja vtis, morda namerno, da so prav vse koncentracije pozitivne, in seveda tudi koncentracija kot ideja.

Koncentracija znanja. Vsekakor se danes kaže kot pozitivno, da se znanje zbira na univerzah, da se tam vzpostavljajo intelektualni in tehnološki grozdi, da se medsebojno oplaja humanizem in umetnost, da se tam posamezniki in akademske skupine med seboj akademsko sporečejo in tako napredujejo, nenazadnje, da obstaja nekakšno rangiranje, pravila in konkurenca, skorajda dobro je tudi, da obstajajo paradigme, saj bi sicer ne vedeli več, za kaj gre.
Vendarle se zdi - in produkti mnogih znanosti na to vse bolj kažejo - da gre za implozijo in takojšnjo eksplozijo, ki pa v središču pušča vakuum. Namreč, deviantnost nekaterih znanstvenih disciplin, absurdnost in neživljenjskost nekaterih razikav, abotnost vsevečih projektov, sprevrženost metodologij in poveličevanje metod pred vsebinami ... vse to kaže, da so mnoge znanstvene discipline povsem izgubile stik z osnovo, s svetom, kakršen je, s predmetom, ki ga obravnavjo. Tako nastaja vakuum, ki se "lepo" skrije za (ponarejene) družbeno akademske vrline, navedene v prejšnjem odstavku.

Koncentracija odpadkov. Nemalokrat smo že govorili o zbiranju odplak in odpadkov, o t.i. čistilnih napravah, o finančno-tehnoloških sistemih, ki obvladujejo zahodni svet. Predvsem se seveda pojavlja kot sprevrženost, ki zgleda tako, da zbiratelji in "predelovalci" odpadkov predvsem skrbijo, da imamo uporabniki te zemlje dober občutek, da zanjo nekaj naredimo. Seveda ni pomembno, koliko odpadkov zmanjšamo na vhdni strani, ampak predvsem, kako jih pravilno razvrščamo, uničujemo ali "predelujemo", vsekakor pa je najpomembnejši psihološki učinek, da za vse to premeščanje plačamo - in imamo posledično celo dober občutek, da za Zemljo nekaj storimo.
To, da so čistilne naprave, predelovalnice odpadkov ali odlagališča neslutena ekološka bomba - s tem se ukvarja malokdo. Namreč, narava ima bistveno manjše težave s postopnim predelovanjem naših odvečnosti, kot s sunkovito in trenutno katastrofo. In prav vsaka čistilna se včasih nenadoma pokvari, pride do nenadzorovanega izpusta ipd. Zdi se, da bi metanje odpadkov vsevprek bila celo boljša rešitev. Ja, težko je verjeti, ker smo se navadili, ampak razkrojevalci v naravi dejansko obstajajo, in ko nek naš odpadek pride v naravo, se njihova populacija poveča, ko pa ga prežvečijo, se spet zmanjša. Umetni sistemi v današnjih čistilnih pa imajo kratkoročne rešitve, kjer potencialno nevarnost predstavlja tako (bio)tehnologija, kot koncentrirani odpadni materiali. In ta potencialnost je pod nadzorom. Seveda, a le dokler ne pride do višje sile.

Koncentracija ljudi. Globalne spremembe danes močno povezujemo s človekovo prenaseljnostjo, ki je posledica prevelike rasti prebivalstva. Ja, grafi kažejo, da je tako. Milijarde proti desetinam milijard, in eksponentno. Mnogi ozavščeni okoljevarstveniki se oglašajo, da bo treba zmanjšati rodnost. Redki brez zadržkov povedo, kje in kako bi se to moralo zgoditi; izjeme so vedno v prvi osebi ednine ali množine. Pa vendarle se zdi, da obstajajo še mnoga prostranstva, kjer bi morda bil prostor za ljudi. Zdi se tudi, da v mnogih t.i. civiliziranih deželah strahovito upada prebivalstvo na podeželju. V čem je torej problem prenaseljenosti?
Mar ne gre za meščansko logiko (nedavnih priseljencev v mesta), ki se jim zdi, da v mestu ne morejo dihati, ker jih je preveč? Se ne zdi, da gre za njihovo zasebno - zdaj že družbeno podzavestno - travmo, ker jim je morda žal, da so se (ali njihovi predniki) preselili v trušč, negotovost, da so se koncentrirali v boljše, "lepše", kulturnejše, znanstvenejše, poslovnejše, bogatejše lokacije? Ja, in iz katere niso mogli uiti, ker jim je segregacijska logika preprečila, da bi postali del eksplozije s središčnim vakuumom - in se preselili na bogata obrobja? Enostavno niso bili dovolj bogati, da bi ušli tistim koncentričnim pasovom eksplozije, ki so najbolj rušilni, rečemo jim npr. vojne, z vsemi posledicami in "poslovnimi" neumnostmi vred.

Primeri - in še več bi jih lahko pokazali - kažejo, da nekaj s koncentracijo ni v redu, da je pravzaprav človeštvo ne želi, čeprav vanjo nekako sili - ali pa je nekako zavedeno. Tako se kaže, da znanost sama sebe začenja ovirati, da odpadki sami postajajo največja nevarnost, da velemesta postajajo nevzdržna, nečloveška.

Rešitev bi morda lahko bila, da bi težave odpravljali na izvoru. Torej, da bi znanost ohranjala stik z vsebino, ki jo obravnava, da bi umetnih odpadkov enostavno ne proizvajali, da bi ljudje enostavno ostali življenjsko v svojih izvornih krajih. Ampak, dejstva so, karkšna so, in govoriti o poti nazaj, ko si na tričetrt poti, nima smisla.

Zato je edina rešitev koncentracij disperzija. Naj se sliši še tako grdo, dispregirane reči bo narava najlažje prebavila, vključno mnoge človekove neumnosti. Družba pa prav tako. Saj za človeštvo ne bo neboleče, niti za mnoge posameznike. Ampak pravo zdravilo je vedno nekoliko grenko.

No, ampak ne gre tako, kot bi si zdaj večina mislila, da bi se moral najti nek diktator, ki bo ukazal disperzijo. Ne. Najbrž bo morala disperzija trajati približno enako časa, kot je koncentracija.