Stalni prepiri, kaj je resnica, kaj je prav, kaj je dobro in kaj je na drugi strani zlo, so značilnost nenaravnosti človeka. Vedno, kadar človek ni kar je, takrat se ta vprašanja odprejo. In ker - tako se zdi vsaj za zahodne in pozahodnjene ljudi - se ta vprašanja pojavljajo vse bolj pogosto in vse bolj intenzivno, gre očitno za proces razčlovečenja človeka v največji možni meri.
Seveda, nekateri skušajo relativizirati notranjo borbo, ji dati - nihilistično - prizvok ali kar bistvo brezpomembnosti. Tako v družbi kot v posamezniku. Hočejo dokazati, da dejansko prepiri sploh ne obstajajo, da je skratka vse lepo. A, ker se ne menijo za naravo človeka kot človeka, in ker tega ne počno zaradi človeka in zaradi vse narave, so vsi upi, da bi nas tak pristop morda rešil, vnaprej obsojeni na neuspeh za človeka samega. Tako ostane zgolj in samo začasni uspeh posameznika, ki si dognanje relativizacije prišteje kot uspeh. Prav enako, kot si nekdo drug dognanje absolutnosti prišteva kot uspeh.
Narava, tudi pristna človeška, se z vprašanji sploh ne ukvarja. A ne zato, ker bi se zapirala v paradigmo skoraj trmoglavega iskanja resnice ali pravice, niti razlikovanja dobrega in zla. Ne! Prav obratno. Narava je enostavno prevelika, a ne v smislu, da bi takšno vprašanje zanjo ne obstajalo, ampak je tako velika, da tako vprašanje dejansko tudi obstaja, in da se dejansko z njim ukvarja skozi človekove misli. Torej hrati obstajata absolutizem in relativizem, in morda še kaj, česar človeštvo še ni uspelo zaobljeti v svoje misli, besede in dejanja.
Narava ni nič drugega kot resnica. V vsej nedoumljivosti.