Resnica je od našega vsakdana nekaj zelo oddaljenega. Saj se nekako vsi strinjamo, da je zveličavna, da je prav da je, da je to del naše družbe, ki sicer sploh ne bi delovala, da nas koreninsko celo osvobaja in sprošča, čeprav je mestoma zahtevna. Vsi tudi nekako vemo, da se resnica deli na resnico v mislih, resnico v besedah in resnico v dejanjih - in vse tri so vzajemno in vzročno-posledično neločljivo povezane. Namreč, če nisi resničen v enem, ne moreš biti drugem in tretjem.
Vendar se - in to čeprav smo zatrdno prepričani, da je resnica temeljni del vsaj našega notranjega življenja - začudimo, še več, zaprepadeni smo in bi hoteli utiti, če kdo pred nas postavi neko dejstvo, za katerega trdno doda ali izrazi, da to resno misli.
Vzemimo težko dejanje: nekdo ti reče, da bo naredil samomor. Vsak človek ve, kdaj mu kdo to reče iz ploske in skorajda sebičnosti ali kar samovščenega izsiljevanja, kdaj pa nekdo resno misli. In ko nekdo resno nekaj takšnega stori, se v nas nekaj premakne, kajne?
Ali pa poglejmo resno mišljene besede. Ker sedanji papež Frančišek očitno resnično govori o notranjem spreobrnjenju pri odnosu do ostale narave in obrobnih soljudi - se dejansko trese svet. In ta potres se najbolj odraža prav v krčevitih poskusih mnogih, ki na vsak način hočejo dokazati, da beseda te svetovne avtoritete ni res. In beg v misel, da ne misli resno.
In misli. Tu gre za mojo in tvojo notranjost. Tu gre za resničnost misli, ki je najbolje spoznana, najbolj občutena in tudi najgloblje učinkuje. Tu gre za resnost misli, ki jim ni mogoče nikakor uiti, niti s pretvezo, niti z zabavljanjem, niti z begom; niti se ni mogoče fizično nikamor skirti. Tu najbolj resno mislim.