28. maj 2015

Ljubezen do bližnjega je sedanjik

Verjamem, da se večkrat ustaviš ob besedah in stavkih, ki so na nek način del naše civilizacije, ki nam brez dolgoveznosti zadenejo misel ravno tja, kamor je potrebno. Naši duhovni predniki Srednjega Vzhoda so tako v svoje svete spise zapisali geslo, ki ga je kasneje morda najbolje povzelo krščanstvo, in sicer ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.

Če stavek na hitro ošvrkneš, se zdi nekako banalen, nepomemben, vsakdanji, "itak". In potem greš mimo, in se nič posebnega ne zgodi. Ja, pač ljubiš, paš veš, da ljubiš, druge, in malo tudi sebe, ali oboje, ali ... kaj pa veš... O ljubezni do bližnjega govori danes pravzaprav vsaka moralka in vsaka etiška razprava filozofa s takim ali drugačnim prepričanjem.

A malo jih govori o ljubeni do sebe. Stavek namreč postavlja primerjalno normo, ki vsebuje tudi - in predvsem - vprašanje, koliko je treba ljubiti sebe, da lahko prav toliko ljubiš bližnjega.

Se kaj ljubiš? je danes nemogoče in skoraj pregrešno vprašanje. V kontekstu etičnega obnašanja velja kot sebičnost, celo kot ignoranca vseh bližnjih. Zdi se, da hočeš kar zbežati od misli ljubezni do sebe, ker enostavno veš, da se imaš kljub vsej dobri volji nekoliko preveč, in hkrati tudi veš, da moraš ta "preveč" nekako skriti, sicer te lahko družba označi za sebičneža - kar seveda lahko izpade še huje, kot notranje čutenje.

Ko ljudi srednjih let, ali celo mlajše, v pogovoru zasačiš pri pogovoru o službi, se zadeva v mnogih primerih obrne v pogovor o upokojitvi. Vsak rad pove, koliko mu še manjka do penzjona, če seveda oblast ne bo določila drugače. Podobno dijake: vsi, skoraj vsi, čakajo počitnice. In če pogledamo vsakodnevne dogodke: v službi mnogi čakajo uro zaključka, mukotrpno, pa čeprav jim bo potem morda popoldne celo dolgčas. Pred desetletji je bilo v neki tovarni na Slovenskem celo tako hudo, da so ljudje že ob 12h zaključili delo, v 15 minutah pospravili in potem več kot uro in pol čakali pred rampo. Ni čudno, da je tista, sicer zelo velika tovarna, tako rekoč popolnoma propadla. No, tudi pred dvanajstno se niso ravno pretrgali.

Je mogoče, da se v civilizacijskem reklu o ljubezni do bližnjega in sebe skriva navodilo, da ljubezen do sebe in do bližnjega vodi v propad, če se ne zgodi zdaj, in to vsak zdaj posebej, v popolnem sedanjiku? Je mogoče, da ljubiti sebe v prihodnosti, torej med počitnicami, popoldne, v penzjonu, ... ne velja? Je mogoče, da je odlaganje ljubezni do sebe v prihodnost, namesto da bi bilo pristno samospodbujevalno hrepenenje, rojeva v sedanjosti nepopisno trpljenje, ki se ga na koncu naleze tudi tisti čas, ki ga tako hudo težko pričakujemo, torej čas, ko bomo imeli sebe res radi. In bližnjega. Je mogoče, da s prelaganjem česarkoli v prihodnost, nalagamo sedanjemu trenutku večjo težo, kot nam jo nalaga življenje samo?

26. maj 2015

O cehih in opravičilu



Na področju obrti še danes v mnogih deželah veljajo neredko nenapisana pravila, cehovska pravila. Kljub medsebojni konkurenci, in to ostri konkurenci, si stanovska družba med seboj pomaga in je solidarna, ustvari pa se tudi nekakšna kakovostna hierarhija. Sploh složni pa so v nastopanju na tujih trgih, še bolj pa pri zatiranju šušmarjev. Zamisel sama na sebi očitno sploh ni slaba in dejansko pomaga h krepitvi gospodarstva ali neke znanosti. Sama na sebi, pravim, in na podlagi notranjega skorajda samodejnega delovanja in uravnotežanja.
V državah, ki so znane po večdesetletnih ekperimentih različnih tipov t.i. socializmov, torej z vrha nadzorovano uravnotežanje celotne družbe, se je izkazalo, da je tudi narava dela in posameznih znanj, obrti, ustvarjanja in vseh teh človekovih dejavnosti, deluje zelo podobno kot narava, kot ekosistemi. Torej v stalni težnji proti dinamičnemu ravnovesku.
Ali smeš nekaj delati, česar ne znaš ali ne zmoreš? Ali navdušenje ali dober namen zadostujeta, da se nečesa lotiš, kar vpliva na druge, kar povzroča v neki družbi določene spremembe? Ali smeš stati na mestu, ki ni tvoje, ki ga kot svojega nisi spoznal, niti ti ga niso dodelili drugi? Ali smeš povedati to kar misliš, brez da bi prej premislil? Se smeš delati otročjega, če si odrasel, ali pa moškega, če si ženska? Taka in podobna vprašanja si misleci zahodne civilizacije zastavljajo že od nekdaj, spošno ljudstvo pa vede ali nevede naletava nanje, najpogosteje pa odgovarja z diametralno nasprotnimi odgovori, predvsem pa z zmedo v glavi in umikanjem v dejanjih.
Ne gre namreč za neposredno vprašanje, če smeš, ampak za vprašanje, ali imaš zadosti – torej v dialogu z okolico – osnov, naravnih danosti in kompetenc, da nekaj delaš ali se za nekaj imaš. Obrtniški, umetniški in podobni cehi so to dobro vedeli, ne da bi vedeli: to je (bil) njihov način življenja.
Danes se greš politika, ne da bi vedel, kako družba deluje. Igraš se velikega vodjo gospodarske družbe brez znanja o notranjih človeških odnosih, hkrati še morda s silno malenkostnim znanjem o poslovanju in trgih. Uradniki in uradnice se morda nagibajo k manekenstvu, čeprav nimajo potrebnih atributov, še manj jih davkoplačevalci za to plačujejo. Proglašaš se za umetnika a se pri rezultatih že jutri izkaže do dna obupujoča plitkost včerajšnje predstave, ki zazeva v tebi in odjemalcih. Oznanjaš, da si nepogrešljiv pri načrtovanju megalomanskih ali vsakdanjih težav, a se izkaže, da gre boljkotne za presedanje od včerajšnjega udobnega stola na jutrišnjega. Morda se ti zdi, da si spoštovan zdravnik ali znanstvenik, pa se za tvoje znanje izkaže, da je ostalo nekje v preteklosti, če ne celo skrito za elegantno in pomenljivo obleko.
Avtomobilov ne morejo popravljati ljudje, ki ne ločijo alternatorja od menjalnika ali kompresorja za klimo; poznavanje in občudovanje množice tipov avtomobilov različnih znamk niti približno ne zadostuje. Harfe ne more izdelati nekdo, ki ne loči strune od pedalnega mehanizma; niti potrpežljivost poslušanja – pa naj bo glasba še bolj romantična – ne zadostuje. Otrok ne more vzgajati človek, ki ne prenaša pubertetniških muh in nedoumljive inovativnosti mladosti. ... In kako naj veterinar ali farmacevt predpiše pravo zdravilo, če ne razume delovanja posameznih organov, celic, organelov, predvsem pa njihovih interakcij v živali, rastlini ali človeku, in če ne upošteva ekosistemske vpetosti bitja?
Kaj naj torej? Je najbolje, če vse skupaj opustiš, če se vsedeš v kot in počakaš, da mine to bedno, ničvredno življenje polno neznanja in neposobnosti in nevrednosti?
Pravzaprav ne. Odgovor je namreč v vprašanju. A ne v zvitem vprašanju, ko na druge prelagaš delo iskanja odgovora, ki bi ga moral sam opraviti. Ne, ampak učenje, trud za odprtost, trud za spoznavanje odnosov, razpoložljivost za novo, inovativno v tebi in v okolici, in skratka vse kar te obdaja. Učenje v ponižnem spraševanju in iskanju. Odprtost v tisto kar je, ne v podobo, ki si jo sam sebi ustvarjaš o nečem tam zunaj. Spoznavanje s pogledom od zunaj in povezovanjem od znotraj, v lastni inovativnosti. Vse te nastavke imaš, ker si človek.

22. maj 2015

Odnos do težav je odločitev

Vsak se boljkotne strinja, da so težave običajen del vsakdana in daljših razdobij, nekatere celo življenjske in po sedanjih merilih ali s t.i. človeškimi močmi nerešljive.

Težave običajno skušaš rešiti, in vsebinsko gledano za to obstaja več poti, splošno gledano pa dve. En način bomo imenovali najski, drugega pa dejski. Najski način je tisti način, ko se skušaš težav rešiti. Dejski je takšen, v katerem skušaš težavo rešiti. Razlika je diametralna in si jo po kratkem razmisleku lahko takoj razjasniš.

V praksi je se ta bistvena razlika pokaže v smeri odnosa, kakršnega vzpostavljaš s težavo. Najsko reševanje poteka v preprostem vsakdanu tako, da imaš vedno neke izgovore, celo kar serijsko in morda kar podzavestno pripravljene. Bolj če je težava zoprna, večji je tvoj nabor izgovorov in bolj so izgovori prefinjeni. Najbolj se ti zakoreninijo tisti, kjer sebe prepričaš, da tak/a si, da drugače ne more biti, da so to dejstva (čeprav ravno niso dejstva, ampak najbolj trdovratna najstva). Dejsko reševanje je tisto, ko smer odnosa obrneš, ko se torej poglobiš v zadevo, jo po svojih zmožnostih - in te zmožnosti so presenetljive! - opredeliš, in na osnovi dejstev začenš - običajno postopoma - zadevo luščiti proti jedru. Ni nujno, da prideš do jedra, vsekakor pa se težava na ta način rešuje tako, da v notranjosti čutiš "njen" odziv, da torej odnos težave postane nekako dvosmeren - in s tem se nekdanja težava ne neposredno reši, ampak v bistvu uravnoteži v naše dojemanje. Vse to poteče skorajda samodejno.

Nasproti temu pa za najsko reševanje potrebuješ silno veliko energije, ki jo je v reševanje potrebno vlagati. Jasno, vlagaš jo v reševanje samega sebe pred težavo, in za premagovanje same/ga sebe je - to medna vemo vsi - potrebno ravno največ energije.

Še posebej zahtevno in energetsko izredno potratno je najsko reševanje, ki bi mu lahko rekli supervizorstvo. Torej takrat, ko pri reševanju težav niti nisi več na ravni reševanja samega sebe, ampak postaneš nekakšen nadzornik, supervizor, ki ima vse pod nadzorom, samodomnevno vse težave, predvsem svoje lastne težave in pa druge, ki skušajo težave reševati. Nemalokrat se zdi, da ti lahko tak pristop do odnosov s težavami postane način življenja.

Razlikovanje med dejskim in najskim pristopom je sicer relativno preprosto, čeprav se ti diametralnost, zanimivo, silno rada skrije. Za odkritje in vedno znovno odkrivanje je potreben najprej pogum, in to tisti najbolj kratek trenutni pogum, ki ga boš zlahka razumel/a kot trenutek odločitve. Odnos do težav namreč ni tvoja lastnôst, ampak tvoja odločitev.

21. maj 2015

Merilo za težave

Ker so težave del vsakdanjega in malo manj vsakdanjega življenja, se z njimi splača še in še ukvarjati. To seveda ne pomeni, da se vrtiš v krogu in jih tako še poglabljaš, niti to, da jih v neskončnost znanstveno analiziraš in se tako na videz suvereno oddaljiš v sterilnost. Težave je najbolj smiselno jemati samo življenjsko.

Vsak pojav na svetu se da na nek način izmeriti, nekako kategorizirati. Če že ne objektivno, pa vsaj subjektivno. Tudi težave, in to je očitno v naravi človeka. Prav dobro veš, da so nekatere večje, druge manjše, večina pa tam nekje srednjih. Povsem jasno je hkrati, da so trenutne težave skoraj vedno nadpovprečno težke, teža pa se zmanjšuje s časovno oddaljenostjo ne glede na njihovo dejansko težavnost v njihovem času. Zaključiš lahko, da je mera za težave močno odvisna od časa.

Odvisnost od časa ima čudovito lastnost, ki jo je prav smiselno uporabiti v drugo smer: pri reševanju težav ali njihovem preprečevanju. Nazajglede so tako so že stari vedeli, da čas ozdravi rane. Seveda ta čas mora vsebovati zadostno mero resnice in notranjega soočanja dejanskosti iz preteklosti na eni in danega trenutka na drugi strani. Predvsem pa notranje odprtosti do teh procesov - ki so prav tako notranji - in prepuščanja, da tečejo kakor jim je življenje samo utesalo pot.  Vsako nasilje nad lastno notranjostjo, predvsem siljenje k pozabi, se ti lahko maščuje s še večjimi težavami.

Podobno je - če ne še bolj pomembno - s težavami v prihodnosti. Boljša preventiva kot kurativa, so nas učili. Ampak spet v skrajno življenjski dejanskosti, sicer prav lahko zaplavaš v lažno breztežavno blaženost, ki je pa morda ena najhujših možnih težav - zate in za okolico. Tudi težave so torej ekološke, odnosnostne.

Vsekakor je smiselno, da se zavedaš, kolikšna oddaljenost od težav iz preteklosti ali morebitnih težav v prihodnosti je še življenjsko sprejemljiva. Torej, ker težave vsekakor so in bodo, in se temu ne moreš izogniti, je potrebno že danes izmeriti in potem vsak trenutek sproti - verjetno izkustveno - koliko težav si lahko privoščiš po svojih neumnostih, da te tudi tiste iz okolja ne bodo vrgle iz tira, ko bodo itak same prišle. Hkrati pa, da te ne bo uspavala breztežavna lažnost sveta, ki se ti kot taka v mnogih obrazih sedanjosti hoče kazati.

17. maj 2015

Začetek naravovarstvene etike

Se kdaj vprašaš, kje ali kdaj je prvi korak? Kako nek posameznik začne projekt, ali družba veliko javno akcijo, na primer gradnjo avtoceste ali ustanavljanje narodnega parka? Ti kdaj pride vprašanje, kakšen splet dogodkov, notranje osebnih ali široko družbenih je potrebno, da se njihove silnice kot premice združijo v točko, iz katere potem zraste nova kakovost, nova dimenzija, sveža in prodorna miselna izvedba?

Čudno bi bilo na svetu, če bi nekdo trdil in utemeljeval, da reči nimajo začetka, da kar so, od vekomaj. Če že, bi morali pač ta vekomaj definirati, mu postaviti spodnjo mejo, začetek. To poskušajo raznorazni boljalimanj filozofi, v to skušajo verjeti in se samoprepričevati mnogi verniki in neverniki, in to bi pravzaprav zahtevala naša lastna pamet, še več, naša celotna notranjost.

Če verjameš v razvoj živega sveta, kakor nam ga je odlično predočil in utemeljil Darwin - in če se ukvarjamo za naravo, danes kar ne moremo drugače -, in če bi smel v približno tak razvojni nauk uvrstiti tudi pojav misli, pameti, človeške oblike čustvovanja in samozavedanja, prideš najprej do zaključka, da v naravi nič ne miruje. Tega zaključka sicer ni mogoče utemeljiti na drug način kot s primerjavo s tvojo lastno izkušnjo sveta. In izkušnja ti tako govori zato, ker iz nje tudi izhajaš, si in miselno greš - čeprav gre morda za paradigmo, iz katere bi najraje zbežal.

Etika ni od nekdaj. Je dejstvo ali najstvo človeka; kakor pač gledaš. Živalim ali rastlinam jo ne priznavaš. V bistvu si jo lastiš in s tem v globini zanikaš razvojni nauk, v katerega sicer verjameš in je kar del tvojega prepričanja, domnevno celo izkušnje. A ker je izkušnja po tem nauku prav tako del evolucijskega razvoja, in bo potemtakem doživela tudi svojo nadgradnjo v prihodnosti, se nanjo lahko zanašaš zgolj začasno, zgolj v časovni paradigmi sedanje stopnje razvoja človeka. Torej, danes, hkrati priznavaš preskok in hkrati zanikaš preskok.

Vseeno, etika ni od nekdaj. Nekoč je nastala, ko so se notranje silnice razmišljujočih srečale v neki točki. Morda naključni, morda - oziroma še bolj verjetno pa v tesni ekološki povezanosti predhodnih potekov vsake od njih. Moja se danes sreča s tvojo, njegovo in njeno, in njihovimi. Tudi one med sabo. Iz te točke srečanja, v kateri procesi - med ljudmi predvsem predvsem miselni, ker so besede pač zunanja skorja misli, lahko pa bi govorili tudi o čutenju, čustvih, intuiciji ... - torej procesi, se očitno sami najdejo v takšen odnos, da iz njega, torej iz odnosa med premicami naših misli, zraste nova kakovost. Tako se je rodila etika, in enkrat tudi naravovarstvena.

Verjetno filozofija ne zadostuje za prakso. Za prakso zrelih ljudi je namreč potrebna odločitev. Tvoja odločitev. In kje se tu začne naravovarstvena etika?

Ko boš naslednjič v naravi, ti bo verjetno nasproti prihajala množica odnosov med živimi bitji. Vsako ima svoje lastnosti, svoje posebnosti in skupnosti. Mnogo je takšnih, ki so daleč od zmožnosti tvojega dojemanja; bitij in odnosov. Ko ti bo morda med potjo po tej naravi prišel nasproti ptič, in bo ta potem  zaradi tvojega vzklika "glej ptič" tudi hitro pobegnil - na tej točki se bo začelo tvoje vprašanje, kaj in kdaj se začne etični odnos do narave. Namreč dejstvo je, da bodo ptiči večinoma vedno bežali zaradi njihovih lastnih lastnosti, in to je povsem naravno. A dejstvo ni, da ptiči bežijo zaradi tvojega vzklika.

Na tej meji med vzklikom in nevzklikom je tvoj začetek. Tvoj pojav vzklika bi v bistvu moral srečati pojav skakljajočega ptiča pred tabo. A ga ne, zato ptič zbeži. Bil je namreč usmerjen stran od odnosa do ptiča: v najboljšem primeru v ptiča samega, še bolj verjetno pa v tvoje lastno preskakovanje misli.
Tako se premici ptičevega vedénja in tvojih "izrečenih misli" nista mogli srečati v točki, iz katere bi zrasla nova kakovost, nov odnos med teboj in nekim naključnim bitjem. Če bi se - in če bi se, bi to nedvomno opazil - bi bilo srečanje etično.

Kako potemtakem? Nikoli enako, vedno dinamično, gibajoče. Vsekakor pa prej v smer spraševanja kot odgovarjanja. In bolj v smer hkratnega prihajanja in odhajanja, kot stanja.

Naravovarstvena etika se torej začne natančno na točki, ko se dogajanje znotraj tebe postavi v avtentično okolje dogajanja zunaj tebe. Naravovarstvena etika se začne in dogaja povsem ekološko.