30. okt. 2014

Nov poskus definicij

NARAVA
je celota vseh reči, človeku znanih
in neznanih, torej stvari, pojavov, energij, procesov,
in odnosov med vsemi naštetimi rečmi.
In še marsičesa, za kar še ne vemo.

OKOLJE
je tisti fizični del narave,
s katerim človek lahko vzpostavlja odnos.

Naravovarstvo je človekova drža in potreba,
s katero vzpostavlja trajen odnos z ostalimi rečmi v naravi.

Okoljevarstvo so človekove dejavnosti,
s katerimi skuša v svojem okolju
popraviti ali vzpostaviti naravno ravnovesje.

29. okt. 2014

Kdo ni Antikrist. Niti koga.

To ne bo teološka misel, niti religiozna.

Če verjamemo, da Antikrist je, je enostavno tudi verjeti, da Bog je. Zakaj? Antikrist je sicer za globokega vernika stalna imanentna vseodsotnost. In vsekakor vsak, ki globoko veruje, vsekakor ve, da obstaja stanje prisotnosti Boga, torej prostor-čas, ko Bog je.

Če verjamemo, da Antikrista ni, je enostavno tudi verjeti, da Boga ni. Zakaj? Antikrist sicer za nevernika permanentno ne obstaja. In vsekakor vsak, ki se je prepustil prepričanju, da Antikrista ni, tudi ve, da obstaja vsaj čas vprašanja ali Antikrist je.

Oboji le bežno opazimo prisotnost, imanentno in permanentno. Zato tudi ne doumevano življenja kot biti in bistva ali narave v njeni njenosti ali vrline čiste ljubezni. Odsotnost pa je tako izstopajoče slaba, da človek k sreči ne more drugače, kot da jo opazi.

Antikrist ni trdilni, Antikrist je nikalni. Trdilni je prisoten, nikalni je odsotnost sama.
Kdo ni Antikrist. Niti koga.

http://idejalist.blogspot.com/2014/10/kdo-je-bog.html

27. okt. 2014

Počitnice in poklic

Zdi se, da si večina od nas v času redne službe in rednega dela nadvse želi počitnic. Oddiha, odtrganja, drugačnosti, sproščenosti, obrata. Zdi se, da je na Zahodo tako, da si počitnice v strašanskem tempu življenja vse bolj natančno in uradniško pravniško neoporečno načrtujemo. Že od vrtca in šole naprej. Celotna družba se vrti okrog počitnic, ker celotna družba zelo zelo dela in počitnice zato nujno potrebuje. Manj če proizvajamo, na Zahodu namreč, več počitnic potrebujemo. In ritem življenja se več ne tvori okrog dela in poklica, ampak okrog prostega časa. Težko pričakovanega prostega časa.

Potem se človek ozre na revnejše dežele, predvsem na Vzhod, kjer zaradi različnosti ekonomskega in vrednostnega sistema proizvajajo praktično večino dobrin, ki jih na Zahodu nujno potrebujemo za vsakdanje življenje, predvsem za take ali drugačne počitnice in sprostitev; od elektronike naprej. Kdo in kako tam kaj dela, nas pravzaprav ne zanima. Zanima nas cena. Oziroma, nas potrošnike zanima tista cena, ki mora biti čim nižja, trgovce pa predvsem razlika med nabavno in prodajno ceno. V tej razliki se namreč skrivajo počitnice in vse z njimi povezano. In, to se vidi povsod, na zahodu je prosti čas tako velika vrednota, da mnogi tudi na robu revščine nikakor ne razmišljajo, da bi se odpovedali kakšnemu kosu elektronike, ki troši čas, celo čas počitnic ali potrebnega oddiha.

Narava nima počitnic. Tudi prvinski človekovi procesi nimajo počitnic. Srce bije, pljuča dihajo. Ritem, v katerem je vmesni oddih samo tolikšen, da sam ritem spodbuja. Podobno tudi osnovna človekova opravila, ki nas delajo ljudi, kot so razmišljanje, vzgoja mladičev, medsebojni odnosi, sanjarjenje in hrepenenje. A glej ga zlomka, prav za te reči se Zahod tako zelo trudi, da bi jih zmanjšal, ali kar ukinil pod pretvezo nepotrebno trošene energije, finančne neučinkovitosti, zadeve brez dodane vrednosti in brez dviga BDP.

Ena od dolgoročno največjih uspehov te družbe na Zahodu je ta, da zanika vrednoto poklica in poklicanosti. Tiste poklicanosti, ki nam je ljudem verjetno dana po naravi sami. Za delo, ki se ne vrti okrog vsebine dela, ampak okrog počitnic, seveda poklic ni potreben. Človeku se ni treba urednsničiti v tistem kar je, ampak preprosto zadostuje, da postaneš to, kar prinaša denar, ki ga, seveda potrebuješ za počitnice in vse vrste prostočasnih dejavnosti, s katerimi - da ne bi slučajno mislili - ne podpirate gospodarstva v deželah, kjer pripomočke proizvajajo, ampak predvsem zapoljnjujemo razliko med nabavno in prodajno vrednostjo. To razliko pa Zahod ponovno uspešno vlaga naravnost v nas same, torej v naše počitnice.

Oddahnite se. A ostanite v svoji poklicanosti.

26. okt. 2014

Sekundarno življenje

Vsak živi svoje življenje. Kakor ga more in zmore, in kakor mu je dano. Vsak ima tudi nekakšen odnos do svojega življenja. Nekaterim je v redu, nekateri so ga sploh veseli, nekaj jih je žalostnih ali ravnodušnih ali celo obupajo. Odnos do lastnega življenja je pravzaprav lahko stalna refleksija.

25. okt. 2014

Kdo je Bog.

To ne bo teološka misel, niti religiozna.

Če verjamemo, da Bog je, moramo tudi verjeti, da Boga ni. Zakaj? Bog je sicer za globokega vernika stalna imanentna vseprisotnost. A vseeno vsak, ki globoko veruje, tudi ve, da obstaja stanje odsotnosti Boga, torej čas, ko Boga ni.

Če verjamemo, da Boga ni, moramo tudi verjeti, da Bog je. Zakaj? Bog sicer za nevernka permanentno ne obstaja. A vseeno vsak, ki je trdno prepričan, da Boga ni, tudi ve, da obstaja čas vprašanja ali Bog je.

Oboji opazimo predvsem odsotnost, imanentno in permanentno. Prisotnosti ne opazimo zato, ker je tako dobra, da je ne opazimo. Tudi življenja kot biti in bistva ali narave v njeni njenosti ali vrline čiste ljubezni ne opazimo. Ker so kdo.


Bog ni trdilni, Bog je vprašalni. Trdilni stoji, vprašalni se giblje.
Kdo je Bog. Ali pa še več.

24. okt. 2014

desetnica in desetica

Znanje ni za šolo. Znanje je za življenje. Že večkrat slišano in brano. Tudi tu.

Morda se vam zgodi, da ob branju ljudske pravljice, morda v ljudskih verzih ali prirejene po Franu Milčinskem, ali Vandotove, Desetnica, mimogrede vprašate otroka, kaj pa je to desetica. Zelo verjetno se bo začudil in te čudno pogledal, češ, saj to je vendar to, kar pravkar beremo in ponavljamo. Ko ponovno ponoviš, z jasnim poudarkom in popolno odsotnostjo n-ja (sicer nekdaj morda prisotnega nosnika za t-jem), torej desetíca, te bo morda še bolj pisano pogledal, saj se vendar že malo norčuješ iz njega. Beremo namreč desétnico.
In ko bo morda otrok vseeno razmišljal, bo morda prišel do dveh rešitev. Ena je prav blizu, pri matematiki. Druga pa morda še bliže, pri Cankarjevi črtici, hkrati pa

22. okt. 2014

Pogon na negotovost

Zdi se, da mnoge naše reakcije na zunanje pojave ali dogodke poganja negotovost. Če pogledamo naš odnos do narave ali ožje gledano do človekovega okolja, in če se zamislimo, kako reagiramo ob posameznih rečeh, ki jih v okolju opazimo, se nam bo morda razjasnilo. V bistvu ne vemo, kaj se dogaja v naravi. Sploh pa ne, kako je z naravo globalno, oziroma kako je z Zemljo kot celoto. Eni raziskovalci trdijo, da gre za globalno segrevanje, večino ljudi vse bolj zebe. Nekateri napovedujejo novo ledeno dobo, za kurjavo gre vsako zimo v povprečju manj denarja. Že davno so napovedovali konec fosilnih goriv, pa še vedno opažamo, da je

21. okt. 2014

Povsem sveže o EU projektih

Evropska finančna perspektiva je tu, in morda je še čas, da v ihti samopomilovanja vsevprek, vseeno skušamo kaj dobrega narediti tudi s pomočjo davkoplačevalskega denarja, ki ga namenjamo skupni blagajni naše naddržave. Povsem sveža so naslednja tri dejstva, ki jih tu skušam vsaj nakazati.

1. Vsi EU strukturni programi bodo odslej težili za ciljem lastne uspešnosti. Torej, ne bo toliko pomemben uspeh posameznega projekta (operacije), in vsota v raznolikosti teh projektov, ampak predvsem celovitost uspešnosti vsakega posameznega programa. Pri tem se je treba zavedati, da so

20. okt. 2014

Čudež nastopanja

S pojavljanjem v javnosti imajo mnogi ljudje težave. Na kratko jim rečemo trema. Dejansko je trema upravičena, če se moraš izraziti o nečem, o čemer nimaš pojma, ali pa zelo malo znaš - in še posebej, če je občinstvo zahtevno. (Tu bomo izključili razmere, ko je občinstvo ali posamezniki lahko tudi nesramno).
Obstajajo mnoge tehnike, kako se treme znebiti, kako biti suveren, se izraziti o tistem, kar si si zamislil ali zamislila, se izraziti na način, kakršnega si načrtoval.

Morda nekoliko posebna tehnika pravzaprav ni tehnika, ampak je del samega življenja, del samega procesa znanja in doumevanja snovi, ki jo hočeš posredovati drugim. Osnova je veselje. Torej, stvari, ki vam jih povem, jih

19. okt. 2014

Pomoč drugim, sebi ali iz nas? (2)

 http://idejalist.blogspot.com/2014/10/pomoc-drugim-sebi-ali-iz-nas.html

.... >>
In potem, namesto da bi pomagali, kar nekaj opletamo v mislih in besedah, predvsem pa v dejanjih, in se v bistvu neumno obnašamo. Pravzaprav kot-da pomagam po svojem videnju, iz svojega gledišča in ne tako, kot bi nekdo potreboval. Tako nas celo družbe in države ali organizacije prepričujejo, naj pomagamo graditi bolnišnice, šole, cerkve v tretjem svetu. Saj s šolo in cerkvijo ali zdravstvenim domom ni nič narobe, a s stalnimi gradnjami zna postati tudi kaj narobe. Pogosto se zdi, da so zgradbe ključ do civilizacije, do tistega, čemur rečemo pomoč tretjemu svetu. Seveda, zgradbe so čisto blago, čista pomoč; z njimi se nič ne umažem, nič me ne morejo

18. okt. 2014

Pomoč drugim, sebi ali iz nas?

Reševanje problemov, na osebni družbeni ali globalni ravni, je lahko zelo intravertirano početje. Namesto da bi se poglobili v vsebino težav, se poglobimo v posledice, ki jih imamo mi zaradi težav. Tako na primer pri t.i. ekološki krizi ne mislimo na druga živa bitja in naravo kot celoto, ampak zgolj na človeka, celo samo na sami sebe, in predvsem to, kako se bomo mi osebno rešili iz teh zagat. Tudi osebno je pogosto podobno: ne delamo za

16. okt. 2014

Napredek je samo v skrbi za ravnotežje

Povsod beremo, pišemo, ugotavljamo - in se strinjamo, da je merilo napredka uspeh, zviševanje BDP, splošna rast, preseganje, dodana vrednost, skratka več, več, več.
V naravi ni tako. Vsa bitja se sicer borijo za obstoj, kot je dokazoval Darwin, in pri tem (z našega stališča) neusmiljeno

15. okt. 2014

Pravni red je preprosta reč

Precej pogosto javno izražanje neznanja, nerazumevanja in nedoumevanja nas lahko osebno ali kot družbo pripelje v slepo ulico. Nič ni narobe, če imamo mnenje o prav vseh zadevah, ki jih opazimo. Itak jih imamo, vsaj v sebi, in morda pri debeti s tako-ali-drugače najbližjimi. Nič tudi ni narobe, če svoje mnenje izražamo - in s tem po eni strani običajno delamo težave, po drugi strani pa se edino na ta način razčiščujejo radeve. In prav tako ni nič narobe. če imamo kdaj kaj narobe; nihče pač ni popoln.

Hudo narobe pa je, če si nek javni sistem

14. okt. 2014

Mišice in telesni metabolizem

Gibanje, tako pravijo vsi, ki se na zdravje razumejo, predstavlja eno najbolj pomembnih dejavnosti, če hočemo na kratek ali na dolg rok ohranjati telesno in duševno zdravje. Večina ljudi se tega zaveda, mnogo manj pa je takih, ki to zavedanje tudi v praktičnem življenju udejanja.

Gibanje je koristno z več razlogov. Naj tu spomnimo le na nekatere: pospešeno izločanje telesu nekoristnih ali celo škodljivih snovi - ko se npr. znojimo; povečana izmenjava dihalnih plinov, ki izboljšuje kakovostno prekrvavljenost celega telesa, predvsem koristno za

13. okt. 2014

Ko troti in delavke zamenjajo mesta

Trot ima v čebelji družini natančno določeno mesto. Podobno delavka. Oboje je delo, oboje je izjemno pomembno, pravzaprav družina ne bo preživela, če bi se zgodilo kako drugače.
Čebele, predvsem troti in delavke so v mnogih kulturah dobile prenesen pomen, ki ga tudi vsi mi dobro poznamo. Nič ni narobe s troti, nič z delavkami, če le eni in drugi opravljajo svoje vlogo. Nobena ni sramotna, niti v družbeno prenesenem pomenu.

Tu in tam pa kakšna družba krčevito skuša pobegniti iz svoje lastne kulture, pozabiti na trote in delavke, pozabiti na čebele in na naravo, na delo, na samo sebe, ja, na samo sebe kot družbo, ki jo v medsebojnosti drži prav tisto, kar smo poosebili iz narave.

Zadnje čase srečujem vse več ljudi, ki delajo, resnično delajo, in resnično imajo rezultate. Meje presegajo na vseh področjih, da včasih ne bi verjel. Od tega, da imajo podjetja, ki uspešno krmarijo v naporni ekonomski bitki, a ne prestopijo meje sociale in človečnosti (in tako ogrožajo sistem kapitala), do tistih, ki uravnoteženo med strogostjo in prisrčnostjo vzgajajo otroke, do onih, ki jim umetnost ali pristni šport sije iz telesnih talentov. Medijem so to troti.

Potem srečujem ljudi, ki resnično ne delajo. Pravzaprav delajo, a le tako, da prestopajo meje povsod, in krmarijo tako, da se njihova zasebna ladja vedno znajde tam, kjer spet ni treba delati, a se vidi kot-da se dela, in kjer se življenjsko ravnotežje na podira le njihovi ladji, ampak predvsem vsem naokrog, ki skušajo rešiti, kar se rešiti da - tem reševalcem pa se dogaja, da jim prav isti povzročitelji neviht očitajo, da je to pravzapravj njihovo delo. ... Ogledala se kažejo kot resničnost. ...

Kateri so torej troti? In kdaj so potrebni?
Primerjava iz narave v bistvu ne zdrži. Nekaj pa je gotovo: narava bo poskrbela tudi za družbo. Čas ima.

12. okt. 2014

Pridobljeno ali ukradeno (znanje)

Znanje oziroma védenje je velika dobrina. V odnosu do narave nam pomaga preživeti, v okviru družbe je razlog za razlike, ki se odrazijo v reakcijah, odnosu do sveta in položaju. Osnovna znanja živa bitja pridobivamo na približno enak način, refleksno oziroma nagonsko. Pri človeku se zdi, da je zaradi pojava zavesti mogoče poleg znanja pridobivati tudi znanje o znanju, torej poleg tega, da nekaj znamo, tudi vemo, da to znamo, hkrati pa s tem vemo, da lahko tudi več (ali manj) znamo ali vemo.

Tisto "več" je lahko pridobljeno ali ukradeno. Površno gledano, je rezultat prav enak. A razlika - in to bistveno in diametralno nasprotna - je v odnosu, torej v tem, kakšen odnos imamo do sebe in do drugih, oziroma do svojega znanja v relaciji do drugega znanja. Lahko smo namreč prebrisani in znanje preprosto jemljemo, krademo, kopiramo. To storimo enostransko, vedno tako, da tisti, kateremu ukrademo, tega ne ve. Vsaj na začetku ne. Ker ljudje ne opazijo, kako smo znanje pridobili, nam lahko verjamejo, in s tem si morda pridobimo drugačen, vsaj na videz boljši oziroma višji družbeni status.

Po drugi strani lahko znanje pridobimo z vzajemno menjavo. Lahko ga kupimo, kar je še najbolj enostavno, a tudi relativno malo učinkovito. Lahko ga tudi delimo oziroma prodajamo, s čemer dosežemo, da se znanje v družbi nekako obrača in potem prejkoslej vrne v oplemeniteni obliki. Lahko pa ga izmenjujemo, torej v dialogu svoje znanje ne le menjamo z drugimi, ampak znotraj nas in drugih vzporedno teče oplemenitevanje našega lastnega in njihovega znanja - in na koncu je 1+1 bistveno več kot 2, in to na obeh straneh, torej bistveno več kot 4, bi lahko rekli.

Kraja znanja se pogosto pojavlja v družbah, kjer se malo zna in malo vé, obstaja pa občutek (tudi ta občutek je v bistvu ukraden ponaredek), da znanje vseeno predstavlja vrednoto, ki pomaga pri vzpenjanju na družbeni lestvici. Družbe ali posamezniki bi tako namreč radi veliko znali, vendar to znanje pridobili na enostaven, kot rečejo "učinkovit" način. Če se imajo povrh še za zrele, odrasle in razvite, je postopek še toliko bolj mamljiv, in hkrati zavesten. Pogosto se ob njem sliši opravičilo (in opravičilo v bistvu že vsebuje občutek, da ni vse popolnoma v redu ...), da to pač nič ni, namreč kraja znanja, da je doslej vedno uspelo in da je znanje itak dobrina, ki je splošno naša in onemu, ki mu nekaj ukradem, pravzaprav potem nič ne umanjka, saj ima znanja še naprej ravno toliko.

Rezultat je torej resda lahko dokaj enak, a bistvena razlika je v odnosu. In prav razlika neodnosnosti  pogosto povzroči, da ukradeno znanje in védenje lahko postane nevarno orodje, celo orožje, ki ne uničuje le tisteg, ki je ukradel, večinoma sploh ne tistega, ki mu je ukradeno, ampak ravno odnose v družbi - s tem pa družbo v njeni osnovnosti.

http://idejalist.blogspot.com/2014/09/ne-znajo-tako-pac-je.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/09/induktivno-in-deduktivno-znanje.html

10. okt. 2014

Juristični pristop k varstvu narave

Z združevanjem ljudstev v organizirane države je bil nujen razvoj napisanega sistema pravil, ki je urejal odnose znotraj države in navzven. Za teritorialno državo je nujna ureditev prostorskih zadev, kamor lahko prištejemo tudi varovanje narave kot človekovega osnovnega okolja. Pravni sistemi so si danes bolj ali manj podobni, saj izvirajo iz iste kulturne sredine grškorimskih in judokrščanskih postav. Pravni sistem je nujno dinamična struktura, saj se človekov um razvija, s čemer se spreminjajo tudi človekove potrebe. Pravna zamuda za umom običajno povzroča brezpravje. Večina držav v svetu ima oblikovana pravna orodja, ki varujejo naravo in zaradi katerih povzročitelj prekrška odgovarja pred družbo, ki je pravne norme sprejela. Pravni pristop se zavzema, da se za vse možne prekrške proti naravi uvedejo klavzule, po katerih naj se kršitelj kaznuje.

Pristop vsebuje dva glavna problema.

Prvi je pravna oziroma proceduralna zamuda, ki jo izkoriščevalci običajno izkoristijo za izpolnitev svojih, najpogosteje ekonomsko kratkoročno usmerjenih interesov. Dejanje proti naravi je morda moralno jasno sporno, vendar v pravnem sistemu ni izrecno prepovedano, torej je dovoljeno. Izkaže se, da je v tem smislu dovršenost pravnih sistemov odvisna od celostnega poznavanja problematike varovanja narave in ažurnega spremljanja sprememb, predvsem na novo nastajajočih oblik izkoriščanja.

Drugi problem varstva narave pod pravnim pristopom je ta, da je kljub zakonu posamezniku omogočeno uničevanje - seveda s tveganjem kazni. Če je kazen ekonomsko gledano ugodnejša kot z dejanjem pridobljeni profit, se taka kršenja v brezmoralnih krogih lahko redno ponavljajo. Ekonomiji podrejeno naravo torej kljub zakonom lahko uničujemo.

Narava je zatorej verjetno v formalnem in vsebinskem smislu preobsežna za tlačenje v zakone. Pravno vrednotenje zato nujno ne more v zadovoljivi meri ustrezati. Kot taka je nekako hiperjuristična, podobno kot na primer morala ali ustvarjalnost, ki jima pravna znanost ne more niti približno ustrezno slediti.


(2001)


9. okt. 2014

Kar se (lahko) podre, stane

Izobraženstvo postaja nepomembno. V javnosti se sliši, da proizvaja nekaj, kar nihče ne rabi, kar nihče ne kupuje, kar je samo po sebi umevno in pravzaprav neumno, da sploh kdo o tem pomisli. Zidar postavi zid ali most. Mehanik popravi avtomobil tako, da deluje. Odlično; vidi se, čuti se, uporablja se, služi nekemu namenu, lahko se podre, predvsem pa stane. Seveda stane, saj je, in je nekaj vredno. In kar se lahko podre, stane.

Znanstvenik nekaj ugotavlja, nekaj izumlja, preračunava, nekaj nepredstavljivega odkriva - verjetno za velike denarje, oziroma vsaj nepredstavljivo, za kolikšne denarje. Če ga iščeš, je prezaposlen, in to tako prezaposlen, da ga ni mogoče dobiti, in tako nespretno prezaposlen, da dela niti zastavi ne, kot to znajo obrtniki, da si zagotovijo nemoč naročnikov. Znanstvenik sam zase trdi, da nič ne dobi od svoje prezaposlenosti, ko pa ga naročiš za predavanje, stane; če je razvpit, veliko stane - in če je iz tujine, se nihče se sprašuje o stotisoč za eno uro. Če je domač, potem bo najbrž moral biti zastonj. Saj nič ne stane, saj ni nič naredil, no, razen, da je povedal nekaj besed - to pa ja zna vsak. Pa ja!


Znanost si je kriva tudi sama, iz nematerialnih razlogov. Ne eni strani stoji ponarejena fama tehnologije, ki je strahotno draga, na drugi strani vzvišenost, ki v nekaterih primerih meji na novodobni šamanizem. Po tretji strani množice polovičnih znanstvenikov, ki se skrivajo v davkoplačevalskih skužbah javnih ustanov, in ki nekaj vedo, a nimajo sposobnosti iz-umljanja, zato polovični. Po četrti strani, in to v nekaterih državah pogosteje, mnogi znanstveniki v uradnih inštitutih nimajo rezultatov, neverjetno pa se razvnamejo v popoldanskih društvenih ali zasebnih vsestranskostih, seveda na prav istem področju kot v službi. Ja, treba je odplačati kredite in zakaj ne bi nekaj znanja prodal tudi popoldne... Po peti plati različne ustanove proizvajajo t.i. znanstvene nazive na načine, za katere se marsikdo vpraša, kaj naj bi pomenili, predvsem pa se začudi minimalizmu potrebnega znanja, in mikromalizmu potrebne sposobnosti po iz-umljanju, če na to sploh še kdo pomisli. Na trgu so le redki, večinoma tehnologi, redko iz-umitelji

Znanost si je kriva sama, iz materialnih razlogov, ker je v preteklosti izumila in na trg dala izdelke, ki jo uničujejo. Javnost so npr. očarali računalniki: saj znanosti ne rabimo, saj stroj vse zna, vse zmore: tam je vse, od kuharskega recepta do navodil za izdelavo jedrskega orožja, od Ognjene Zemlje do Mozarta in danes še neposnete Hollywoodske utvare. Ne rabimo oken, saj se o vremenu poučimo z zaslona, ne rabimo pisati ali risati, ali skladateljevati - vse nam postreže računalnik, vse nam zračuna, vse nam predvaja, tiskamo lahko gore in gore papirja, ki nam olajšajo to ali on delo, vse delo. Šola - le kaj bi z njo. Vse dobim tam, vse so mi pripravili znanstveniki, in se k sreči tako (ne)spretno umaknili, da mi danes pravzaprav sploh ne težijo več.

Kar se (lahko) podre, stane.
Znanost se podira, in to nas lahko veliko stane.

8. okt. 2014

Rok trajanja demokracije

Ključni problem sedanje demokracije zahodnega tipa je izjemno kratek rok trajanja. Seveda, boste rekli, to govorijo vsi, to piše povsod, to vemo vsi: politiki pred volitvami obljubljajo, potem pa takoj, ampak res takoj, pozabijo.

Ne gre za to. Nesrečo imamo s tem, da demokracije ni pred volitvami. Čudni dogodki pričajo, da se večina kandidatov samookliče. Mar ni neobičajno, da ravno nekoga predlaga ravno nekdo. Na volilnem obvestilu pravijo "predlagateljica ta-in-ta in skupina volilcev." Kdo je pravzaprav predlagal? Je bila tista predlagateljica res iskrena in je res zaradi lastnosti predlaganega kandidata uredila kandidaturo za svojega nadrejenega? Ali res lahko verjamemo, da se niso v tisti "skupini volilcev," ali "stranki", če je sploh bila, dogovorili, kdo in koga bodo dali na listo?
Potem, a ni čudno, da je prav vodja neke skupine na najvišjem, najbolj zanesljivo izvoljivem mestu? Mar se res v času življenja stranke ali liste ni pojavil prav nihče, ki bi imel ustreznejše lastnosti?
Potem, a ni čudno, da telefoni brnijo pred volitvami za čimbolj vsestranski seznam javno poznanih imen tistih na spodnjem delu seznama?
Potem, a ni čudno, da kandidat sam plačuje tiskarno in količke? In jih potem tudi pospravlja?Ali tako delo ne pritiče bolj tistim "predlagateljem"?
Potem, a ni čudno, da deliš letake s svojim obrazom?

In
Potem, ali ni čudno, da se intenzivno vabi k udeležbi na volitvah, nihče pa ne poziva aktivni demokraciji v vsakdanjem življenju, v času vmes? So volitve mar čas za izločevanje?
In, ali ni čudno, da se mora kandidat/ka strinjati s kandidaturo? Sliši se lepo ... A, mar ne gre tu za izločanje za vsebine zagnanih in zdravo ponižnih, dobrih in kakovostnih ljudi? Je to demokratično?
Čudno je tudi, da vsi nekako vemo, ali vsaj verjamemo, da je v narodu veliko ljudi, ki res nekaj znajo, ki res nekaj pokažejo in ki imajo očitno res neke pozitivne rezultate. Zakaj jih vendar nihče ne predlaga?

Zdi se, da smo z demokracijo na zahodu dosegli prav tisto, kar zelo ustreza. Razvpita in formalno čista samooklicanost je upravičila svoj obstoj in prevladujoč pomen v družbi. Povozila je vsebinskost resnične poklicanosti prav vsakega človeka z njegovimi talenti in lastnostmi. S potrošniškim in uničevalskim pohodom je hkrati izkoristila naivnost množic, ki svojo demokratično vlogo vidijo (ali pa ne vidijo) samo en dan, tisto minuto, ko stojijo pred glasovnico, in ne glede na dejansko prepričanje obkrožijo tisto, kar sploh lahko obkrožijo - v morda nezavednem obupu, ker nekako slutijo, da nekaj ni v redu - pa se še najraje pustijo praznini.


7. okt. 2014

Vrlina razpoložljivosti

Saj poznamo vztrajnost, pogum, pravičnost, blagost, čistost, morda vljudnost in prijaznost, ali celo požrtvovalnost in dobroto. Vrline so nekakšna etična kategorija, ki etiko presegajo v smislu dejavnosti. Če je etika teorija, s katero se lahko globoko strinjamo, so vrline zadeva, pri kateri kimanje in še tako globoke misli ali ideje ne zadostujejo. Potreben je odnos do sočloveka, do narave, do stvari, do sebe, do duhovnega, do vsega, dejaven odnos, za katerega se je treba odločiti in v njem tudi vztrajati.

Obstajajo pa nekatere vrline, ki so v Zahodni kulturi precej zapostavljene. Ena je na primer razpoložljivost. Verjetno smo racionalistični zakon o vzroku in posledici vzeli tako zelo resno, da si mislimo, da je vzrok za nek pojav vedno samo dejavnost, in nikakor ne more biti nedejavnost. Torej, pametne reči bodo napisane samo, če bomo veliko in organizirano pametovali; otrok se bo nekaj naučil samo, če ga bomo k temu stalno silili in tiščali v najnajboljše šole; iz krize se bomo izkopali samo, če bomo na tem intenzivno delali in o njej hudo veliko razpravljali.
Nič ni narobe z opletajočimi mislimi, nič z vzgojo ali izobraževanjem in nič z družbenim načrtovanjem. In vsekakor se kamen enkrat razlomi, če vztrajno tolčeš po njem; na pravem mestu, seveda. A zdi se, da kamen razpade tudi, če mu pustiš njegovo pot. In zdi se, da človek odpre oči tudi takrat, ko si vek ne vlečeš narazen. Zdi se celo, da se človek sreča z globinami ali odkrije presenetljivo resnico prav takrat, ko se zanjo prav nič ne trudiš. Jaz te iščem, ti me pa najdeš.

Pot kamna je narava; narava ga najde. Oko za vidnost potrebuje zunanjo svetlobo; ne more drugače, kot da jo sámo zazna. Človekov sogovornik ne more biti stroj ali imaginarna množica virtualnih prijateljev. Le v odnosu najdemo drug drugega. Narava je razpoložljivost. Tudi svetloba: rečí v témi vídu niso razpoložljive. In brbljajoči svet vsepovezanosti ne more nadomestiti sočloveškosti.

Razpoložljivost ni niti približno pasivna. Če bi bila, bi je v bistvu ne bilo. Bistvo razpoložljivosti je dejavno čakajoči odgovor na neko, morda še neizrečeno in celo pod pragom zavedanja, a stalno tleče vprašanje. Odgovor, za katerega se je treba odločiti in odločati. Še več, tak je, da se mu je treba prepuščati v odgovornost in odločilnost, in ki v uravnoteženosti stalne pripravljenosti pravi: "Tukaj sem."