8. okt. 2014

Rok trajanja demokracije

Ključni problem sedanje demokracije zahodnega tipa je izjemno kratek rok trajanja. Seveda, boste rekli, to govorijo vsi, to piše povsod, to vemo vsi: politiki pred volitvami obljubljajo, potem pa takoj, ampak res takoj, pozabijo.

Ne gre za to. Nesrečo imamo s tem, da demokracije ni pred volitvami. Čudni dogodki pričajo, da se večina kandidatov samookliče. Mar ni neobičajno, da ravno nekoga predlaga ravno nekdo. Na volilnem obvestilu pravijo "predlagateljica ta-in-ta in skupina volilcev." Kdo je pravzaprav predlagal? Je bila tista predlagateljica res iskrena in je res zaradi lastnosti predlaganega kandidata uredila kandidaturo za svojega nadrejenega? Ali res lahko verjamemo, da se niso v tisti "skupini volilcev," ali "stranki", če je sploh bila, dogovorili, kdo in koga bodo dali na listo?
Potem, a ni čudno, da je prav vodja neke skupine na najvišjem, najbolj zanesljivo izvoljivem mestu? Mar se res v času življenja stranke ali liste ni pojavil prav nihče, ki bi imel ustreznejše lastnosti?
Potem, a ni čudno, da telefoni brnijo pred volitvami za čimbolj vsestranski seznam javno poznanih imen tistih na spodnjem delu seznama?
Potem, a ni čudno, da kandidat sam plačuje tiskarno in količke? In jih potem tudi pospravlja?Ali tako delo ne pritiče bolj tistim "predlagateljem"?
Potem, a ni čudno, da deliš letake s svojim obrazom?

In
Potem, ali ni čudno, da se intenzivno vabi k udeležbi na volitvah, nihče pa ne poziva aktivni demokraciji v vsakdanjem življenju, v času vmes? So volitve mar čas za izločevanje?
In, ali ni čudno, da se mora kandidat/ka strinjati s kandidaturo? Sliši se lepo ... A, mar ne gre tu za izločanje za vsebine zagnanih in zdravo ponižnih, dobrih in kakovostnih ljudi? Je to demokratično?
Čudno je tudi, da vsi nekako vemo, ali vsaj verjamemo, da je v narodu veliko ljudi, ki res nekaj znajo, ki res nekaj pokažejo in ki imajo očitno res neke pozitivne rezultate. Zakaj jih vendar nihče ne predlaga?

Zdi se, da smo z demokracijo na zahodu dosegli prav tisto, kar zelo ustreza. Razvpita in formalno čista samooklicanost je upravičila svoj obstoj in prevladujoč pomen v družbi. Povozila je vsebinskost resnične poklicanosti prav vsakega človeka z njegovimi talenti in lastnostmi. S potrošniškim in uničevalskim pohodom je hkrati izkoristila naivnost množic, ki svojo demokratično vlogo vidijo (ali pa ne vidijo) samo en dan, tisto minuto, ko stojijo pred glasovnico, in ne glede na dejansko prepričanje obkrožijo tisto, kar sploh lahko obkrožijo - v morda nezavednem obupu, ker nekako slutijo, da nekaj ni v redu - pa se še najraje pustijo praznini.