Mirovanje

Idejalist zaradi drugih obveznosti miruje. Hvala za razumevanje
in vabljeni k branju dosedanjih 884 misli.

O ljudeh in pravljicah

Je mogoče o pravljicah povedati še kaj več od tega, kar je že bilo povedano? Ima ta oblika medsebojnega sporočanja v današnjem multimedijsko prepredenem in hlastajoče neučakanem svetu sploh še kakšen pomen in smisel? Se je del njihove magičnosti preselil v realnost, njihova notranja stvarnost pa izpuhtela v izgubljeni spomin? Je njihove večnosti konec? 

Simbolna komunikacija je del učlovečenja. Pripovedke so, tako nam pravi izkušnja in tako razbirajo družboslovne znanosti, del družbenega življenja vseh znanih civilizacij. Sporočanje in poslušanje, v neposrednem ali prenesenem pomenu besede, v preprosti povedi ali zapleteni stavčni metaforiki; v brezčasju ali vsakodnevnosti; brezprostorju ali prizemljeno; z dogodkom, zgodbo ali dogajanjem; s spominom, sočasnostjo ali vizijo; z odprtim ali skritim sporočilom, ali brez. Vse to in še kaj so bile in so še. In pravljice – bolje rečeno čudežne ali magične pravljice – so ne le ena najstarejših literarnih zvrsti, kot nam razkriva Lüthi, niti ne le odsev stvarnosti, kot nam jasno dokazujeta Röhrich ali Kropejeva. Prav tako niso le usedlina primitivne filozofije, kot je razmišljal Lévi‑Strauss, ali spretno pozunanjena podzavest po Jungu, Freudu ali Bettelheimu. So blizu, a enako niso le Proppove koreninsko mitološke dinamike, ali Zipesova aplikacija genetike v memetiko.

Ko so Straparola, Basile in Perrault že precej pred bratoma Grimm iz svoje okolice zapisali prve pravljice indoevropske civilizacije, si gotovo niso predstavljali raznolikosti pojmovanj, kakor jih poznamo danes. Podobno najbrž danes prevladujoča zbiratelja brata Grimm ob svojem romantiziranju, moderniziranju in nagnjenosti v protestantsko germaniziranje nista mogla vedeti, koliko težav bo potrebno premagati na poti nazaj, k izvirom in izvirnikom posameznih motivov, arhetipov, sižejev ali zgodb.

Pravljice so tukaj in zdaj. S svojevrstnim prepletom jasnosti in nejasnosti, s svojo strukturno, miselno in generacijsko večplastnostjo animirajo, navdihujejo, vztrajajo v svoji človeškosti in človečnosti. Kažejo podobo naše in vsake civilizacije: hkrati zrcalno in hkrati pravo. Poustvarjalcem in novim piscem pa so očiten izziv brez primere.

Skrivnostne vile v Bohinjskem jezeru

Bohinjsko jezero

Enkrat letno so se tamkajšnji ljudje zbrali (priredili in obiskali) velik semenj, s katerega so se vračali vedno šele pozno zvečer. Ker so ob povratku domov morali prečkati jezero, so si kot obrambo pred vodnimi duhovi obesili okrog vratu (dali na prsi) planiko, v torbo pa nekaj makove moke (mohant?). Iz Bohinjskega jezera so namreč prežale povodne deklice (vodne vile, Nixen) in tavajoče duše, ki so mimoidoče moške rade zvabile v vodo. Če se je mladenič prepustil njihovemu zapeljevanju, je ob plesanju z njimi izgubil zavest. Ko je umrl, so njegovo telo odvrgle na obrežje.

Na Bohinjskem jezeru je enkrat na sto let za dve uri pognal rogoz, ki je vseboval zdravilo za vsako bolezen. Vendar je vsak, ki ni rastline našel v tistih dveh urah, iskal zaman.

(Anton von Mailly, Sagen aus Friaul und den Julischen Alpen, 1922, str 27; prevod JD)

Velikan 20. stoletja

Srečanje s sočlovekovo duhovno veličino nas osupne. Kako je mogoče? Kje so meje? Je to danost ali dejavnosti? Je načrt ali naključnost? Univerzalnost ali posamičnost?

Evropsko 20. stoletje ni bilo le obdobje velikih vojn in velikih politikov, ni bila le izstrelitev znanosti v umsko nedosegljive višave in njena razstrelitev do nezmožnosti sinteze, in ni bila le doba duhovnih vznemirjenj ob prepletanju umetniških kustruktivizmov. Vzporedno – kot najbrž v vseh časih – je bilo stoletje Evropi in svetu tudi čas iskanja in najdevanja, čas zbiranja in poglabljanja, predvsem pa čas medsebojnega povezovanja navzven in navznoter, v preteklost in prihodnost.

Spoštovanje do življenja je vodilo Alberta Schweitzerja v uravnoteženost razumevanja stvarnosti, dojemanja čustev in sprejemanja danosti nadnaravnega. Njegova teologija, filozofija z etiko, glasbene teorije in orgelska poustvarjalnost, sploh pa njegov konkreten odgovor življenju v služenju sočloveku ni navdih le intelektualcu ali umetniku njegovega stoletja, ampak vse bolj vodilo, ki vsemu človeštvu daje izhodišča za prihodnost.

Schweitzer je baročnega skladatelja J.S. Bacha razumel kot arhitekta, ki je do največjih presežnikov oplemenitil koralno in gotsko glasbo, kot poeta, ki se je v svojih skladbah in improvizacijah dobesedno slikarsko poigraval z melodijami, in kot mistika, ki je zmogel ob vsakodnevnem pristisku učitelja in kantorja povezati globine besedil Svetega pisma, lastne notranje danosti in medkulturne univerzalnosti glasbene govorice. Schweitzerjev Bach je čisti Bach, on kot tak. In glasba kot taka, kot je bila ustvarjena. Celo note so brez navlake interpretacijskih oznak, o kakršnih so sanjali predvsem nemški orgelski romantiki in jim je Schweitzer odločno pokazal zmoto.

Vse tri prvine, arhitektura, poezija in mistika so podlaga za kakovostno poustvarjanje ne le Bachove, ampak vsake glasbe. Preučevanje arhitekture oziroma zgradbe posamezne skladbe daje glasbeniku razumsko širino. Poetičnost vzpostavi čustven – in še več kot čustven – stik med ustvarjalci, poustvarjalci in poslušalstvom. Poglobljenost – dejavna ali naključna – umesti glasbo v celovitost miru duhovnega obnebja človeka in človeštva ter v neločljivost povezanosti z nedoumljivim. Pravzaprav ne le glasbeniku izvajalcu, enako tudi poslušalcu.

Z življenjem ni posebej drugače. Tri prvine so osnova za spoštovanje življenja, njegove danosti in vsakodnevnosti. Schweitzer je za vse tri imel globok posluh.

Vesoljstvo v Sloveniji in participatornost

Slovenci imamo eno hecno lastnost. O sebi hkrati pretežno mislimo, da smo veliki, pametni, najboljši, in hkrati, da smo majhni, obrobni in zgubljeni v vesolju.
Nič od tega v bistvu ni res, le sprijazniti se ne moremo, da hkrati mislimo dve povsem različni in celo nasprotni rečí.
Pravzaprav tudi to ni res, saj smo očitno sprijaznjeni, če s tem živimo in preživimo.

Če se boste peljali kdaj čez Vitanje, vas bo nedvomno kap. Tam je namreč pristal betonsko-plehnato-stekleni leteči krožnik in tam je središče Vesoljne Slovenije. Arhitektura sama na sebi je kar inovativna, ampak hoteti biti tako poseben sredi podeželskega naselja, je prav enako nasprotno, kot zgoraj napisano. Biti hkrati Vesoljski in biti hkrati prijetno podeželski.

Problem KSEVTa pa ni njegova nemogoča neumeščenost, ampak nemogoča neumeščenost Slovenije v svetovne znanstvene organizacije. Glede na to, da smo "eden najpametnejših" narodov na svetu, bi sem bržkone začudili, v koliko znanstvenih združenjih pravzaprav nismo, pa bi "morali" biti, oziroma bi to moralo biti samoumevno. Seveda članarina stane. In eno je tudi ESA, Evropska vesoljska agencija.Slovenci namreč mislimo, da je KSEVT naše vesoljsko središče in da smo mi s ksevtom v središču vesolja.

Vendar čeprav imamo prostorsko nesrečni ksevt, ki je zdaj "končno" padel v neskončno luknjo državnega proračuna, pa v ESA zmoremo le t.i. pridruženo članstvo. To pomeni, gledati od zunaj.

Če strnemo.
Problem ni toliko shizofrenija hkrati najpomembnejšega in najnepomembnejšega.
To je ozdravljivo.
Problem tudi ni, da smo sprijaznjeni z rečmi, s katerimi ni dobro biti sprijaznjen.
Problem niti to, da je ksevt en kulturni dom s čudno obliko v vasi z dvema župnijskima cerkvama in nima prav nobene veze z raziskavami vesolja.
Problem niti ni to, da smo "samo" pridruženi člani neke agencije.

Problem je, da se z vsemi temi neproblemi svetu izmikamo in nikjer ničkaj prida ne prispevamo. Vsi so namreč taki, da sicer "nekaj je", a v bistvu ni nič. Učiva članarina nekaj tisočakov ali stotisočakov je problem. Ni pa problem nekaj stotisoč iz vreče državnega proračuna za nadaljevanje nečesa, kar je tako kontradiktorno, da sploh ne deluje. In ni problem nekaj tisočakov za pot nekaj ljudi na neke konference, kjer se za njihove glave v bistvu ne zgodi nič.



Če gremo v Vitanje: namreč KSEVT je poustvarjalsko kulturno projekt in ne znanstven. V bistvu nima nič z Vesoljem, in nič z ESA. Pridruženo članstvo pa pomeni, da smo v vesoljski znanosti gledalci in da dobivamo vabila. Dolžnosti pa nobenih. A ne, da ne bi imeli sposobnih strokovnjakov astronomov, ampak hočemo, da so tudi oni takšni, da so hkrati veliki, pametni in najboljši, in hkrati majhni, obrobni in izgubljeni v vesolju.

Le prispevati nočemo nič temu svetu. Niti svojega sorazmernega deleža, ne glede na njegovo dejansko velikost.

Mala biologija pravljic

V pravljicah se kažejo mnoge očitne povezave med ljudmi in ostalim živim svetom. Izjemno pogosto v njih nastopajo živali, rastline ali druga dejanska bitja, ki so sicer v senci človeških junakov, vendar praviloma ključno vplivajo na potek zgodbe. Folkloristične teorije in klasifikacije jih tradicionalno uvrščajo med nadnaravne svetovalce ali pomočnike. V nekaterih primerih dobijo tudi naziv živalski pomočniki, vendar se zdi, da se strokovnjaki iz tega področja želijo osvoboditi pridevnika "živalski",  bržkone kot posledica Proppove ideje, da so živalski pomočniki vedno zamenljivi.  Zamenljivost je seveda iz besedil očitna, vendar gre pri tem za prilagoditev na lokalno okolje in vsakokratne značilne živali kraja pripovedovanja – z namenom približati vsebino konkretnemu lokalnemu poslušalcu. Lev ali opica tako načelno le izjemmoma nastopata v evropskih pravljicah ali pravljicah avstralskih domorodcev, v motivno enaki zgodbi pa ju bomo pogosto našli v Afriki. Dejstvo je, da so živalski liki izmenljivi, vendar le z drugimi živalskimi liki glede na lokalno ekologijo in družbene razmere, in to v primeru, da v lokalnem okolju  žival z določenimi lastnostmi obstaja.

V večini pravljic so lastnosti in vloga živali (živalskih pomočnikov, tudi rastlinskih) zelo blizu njihovim biološkim in ekološkim značilnostim. Zgodba jim priznava njihovo značilno vlogo v naravi. Pri tem je predvsem pomembno dvoje. V prvi vrsti gre za vprašanje doumevanja razmerja med pravljičnim dogodkom, v katerem junak pomaga živali, in dogodkom, ko mu/ji žival pomoč povrne. Druga reč je dejstvo, da v pravljcah očitno ne gre za naivno gledanje na naravo kot na sestavljako posameznih delov, ampak za zaznavo procesov in odnosov med liki in tudi odnosi med liki in njihovim okoljem.

Živalski pomočnik v zgodbi najpogosteje nastopi dvakrat. Prvič se pojavi očitno povsem naključno na poti glavnega junaka, ko ta razočaran odide od doma ali izvajat neko nalogo (dogodek .... po Proppu). Praviloma je pri pomoči posredi vrlina usmiljenja, ki je za tisto živo bitje življenjsko pomembno: hrana, življenjski prostor, svoboda gibanja. Izmenljivosti likov, o kateri govori Propp in drugi folkloristi lahko tu dodamo vzporednico zamenljivosti oblike pomoči. Zdi se namreč, da niti ni tako pomembno, na kakšen način in za katero življenjsko pomembno funkcijo junak pomaga živali, ampak za odnos, ki se pri tem vzpostavi. Bistven je vzpostavljen odnos in ta odnos je značilen: človek v stiski pomaga živali v stiski. Junak deli s ptiči ali lisico zadnji kos kruha iz popotne torbe in s tem vzpostavi neposredno življenjsko soodvisnost – oziroma jo v smislu etike ali vzgoje pokaže poslušalcem pravljice.

Pri obravnavi pravljic nas pri prvem stiku človeka z ostalo naravo ne sme zavesti pravljični prikaz odnosa kot verbalne komunikacije. Ta odnos je s strani človeka res verbalen, ker je kot tak značilen za človeško vrsto. Izkušnje pa kažejo, da preden človek ugotovi, da žival komunicira na drugačne načine, oziroma, da sploh komunicira, ni neobičajna  človekova reakcija, da bi mu sobitje moralo na njegove besede nekaj odgovoriti. Celo če pogledamo današnja fiksirana besedila, pri mnogih srečanjih živali in človeka v pravljicah ni jasno, če ni bil premi govor dodan kasneje z namenom povečanja dramatičnosti. Torej, ali so ptički prosili z besedami ali s tem, da so radovedno plesali okrog mladeniča in se potem zagnali na drobtine, je povsem zamenljivo.

Drugič se živalski pomočnik pojavi v svoji naravni vlogi, oziroma vlogi, kakršno je človek spoznal, da jo ima ta v naravi. V obdobju od prvega srečanja do drugega, ko je preteklo že nekaj časa – lahko pravljičnega ali tudi realnega – je človek lastnosti in zmožnosti posameznih živali že bolje spoznal ali o njih vsaj razmislil. To so povsem običajne človekove reakcije. Dojel je tudi kategorično drugačen način komunikacije. A ker junak vnaprej ne ve, kakšno nalogo bo moral reševati za dosego svojega življenjskega cilja, ostaja izjemno pomembna njegova trajna odprtost do vseh možnih pomoči. Če je torej prej pomagal živalim, je ostal do njih in njihovih značilnosti odprt. To pomeni v splošnem odprtost do spoznavanja in doživljanja narave. To pa spet pomeni, da jih je v danem trenutku opazil v svoji bližini in jih bodisi "poklical" na pomoč pri svoji nalogi, ali pa so bile živali že dejansko prisotne tam blizu.

Če gledamo na zgodbo in njene like kot na sestavljako predmetov, in se tako omejujemo na izključujoče antropocentrične motive, ki jih je v svoje kategorije razporedila folkloristika, pridemo v slepo ulico. Seveda je povsem nelogično, da bi divja žival priskočila na pomoč v dotičnem trenutku (morda izjemoma udomačene pasme konj ali psov). Če pa pomislimo na procese in že prej vzpostavljeno sožitje med junakom in pomočnikom, torej med človekom in celotno naravo, se po naravi stvari zgodijo najbolje, kot je mogoče. Glodalci vedno rešujejo probleme z žiti. Tudi ptice so tako ali drugače udeležene pri sejanju, žetvi ali izbiranju zrnja od plev. Medved ali lev pomagata pri premagovanju velikih težav. Riba se izkaže pri iskanju v vodi. ...

Skoraj vsi primeri živalskih pomočnikov v pravljicah kažejo, da so njihova dejanja dobro skladna z njihovimi dejanskimi sposobnostmi in vlogo v ekosistemih, vendar v dejanje nikoli ni prisiljena.  Pri tem ponovno ne smemo pozabiti, da so dejanja, ki jih izvršijo živalski pomočniki ključna za potek zgodbe in ključna za rešitev življenjskega problema, s katerim se sooča junak ali junakinja.

Vprašljivost vljudnosti

Vljudnost velja za eno od vrlin zahodnega sveta. Preprosto se zdi, da človek iz nekega odnosa odnese več, če je vljuden, ali drugače, če si nevljuden, boš verjetno bistveno hitreje naletel/a na ovire.

Filozofi vljudnosti ne pripisujejo enakih lastnosti kot drugim, npr. poštenosti, dobroti, pogumu ... Teoretično naj bi šlo na eni strani za nekakšno predhodnico vrlin, dobro in koristno dejavnost prvega stika, osnovni preboj, na drugi strani pa za splošno kulturo, nekakšno stalno a ne pretirano uglajenost, po kateri pač ni primerno, da se človek v odnosu do drugih obnaša nevljudno.

Če vljudnost presega meje prvega stika, ali pa če jo ne gojimo zato, da bi vzdrževali splošno kulturo medsebojnih odnosov, se prav rada sprevrže v preračunljivost, zahrbtnost in na koncu v laž. No, v nekaterih primerih tudi v diplomacijo,  a to v tisto temno obliko, za katero spet tičijo zgoraj navedene sprevrženosti.

Vljudnost ima tudi povsem vsakdnevne težave.

Zelo enostavno si je predstavljati naslednji dogodek. Na obisku ti šoferju ponudijo alkoholno pijačo, ti pa veš, da ti bo škodovala. Z nekakšno vljudnostjo za prvi kozarec še gre. Če pa je gostitelj zadosti vztrajen, postane tvoja vljudnost hitro naporna za tebe samega in za okolico lahko celo nevarna.

Podobno je s hrano. Bogato obložena miza vabi, okusno pripravljene jedi, odlična postrežba in dobrohotnost gostiteljev, včasih celo heci, da se bo sicer hrana pokvarila, in klic po pomilovanju. Kako bi se človek vendar uprl? Ampak - morda že ob samem "uživanju", še pogosteje pa nekaj ur za tem - vsekakor pa naslednji dan: čemu je bilo potrebno neko nepotrebno prenajedanje. Je to res vljudnost?



In nazaj k bolj filozofskim vrlinam.

Vljudnost je očitno nekaj, kar ni dobro, če je je preveč. Vrlina, ki se enostavno ne sme in ne more povečevati v nedogled, prav nasprotno: lastnost, ki jo je treba hudo držati na pravi meri, sicer postane svoje nasprotje, ki se človeku maščuje prejkoslej.

Redki zmorejo vljudno uveljavljati svoja stališča glede mere. V redkih odnosih je mogoče vzpostaviti obojestransko vljudnost do te mere, da nobenemu ne škodi.

Ljudje iz Pribežnikije

Zadnje čase se v  t.i. razvitem svetu veliko govori o pribežnikih. Razloge, da si ljudje iščejo drug prostor za življenje, smo si - zanimivo - ustvarili pravzaprav bolj na območjih, kamor prihajajo. Naj bi bilo iz ekonomskih, varnostnih, osebnih, celo okoljskih razlogov - torej vrednot, ki nekaj veljajo na zahodu. In zdi se, da njih niti ni nihče vprašal, oziroma so njihovi odgovori bolj kot ne natančne kopije našega razmišljanja.

Zahodni svet t.i. begunsko krizo (... koliko pridevnikov si bomo že izmislili ob krizi...) jemlje samo v sebi diametralno nasprotno: na eni strani imamo množico nasprotnikov, ki bi vse pribežnike najraje izgnali, na drugi strani imamo gostoljubne, ki naj bi sprejeli vsakogar. Spet se zdi - in večkrat upam, da se motim - da prav ti "opredeljeni" ljudje pravzaprav niso imeli nikoli stikov s pribežniki. Vse kar vedo, so izvedeli morda iz medijev, ali pa si ustvariali sliko glede na svoje notranje razpoloženje ali nazor. In povrh: najbolj zaskrbljeni za kulturo so neredko tisti, ki so se doslej pokazali kot dokaj nekulturni, ali pa sploh še niso slišali za kulturo civilizacije. In najbolj zaksrbljeni za pravice so zdijo prav tisti, ki so doslej zanikali vsakršen sistem pravic. Se je kaj skrivalo?

Podobne pojave, ko si ljudje delamo sliko sveta brez da bi svet res videli, poznamo tudi brez beguncev. Tako si umišljamo, da vemo, kaj je narava ali vesolje, da vemo, kakšen je Bog, da razumemo delovanje politike ali družbe ali znanosti ali religij, da si lahko v življenju pomagamo z eksotičnimi rešitvami ipd. Vse so nekakšen beg celo od tega, kar vsakodnevno povsem lahko izkušamo. V bistvu je to kriza, in druge celo ni.

Torej, begunci se med ljudmi, med katere prihajajo, vsidrajo kot nekakšne klin, ki deli. T.i. domicilni sicer pozabljamo, da so tudi prej imeli med seboj raznorazne kline, zato pa toliko bolj izkoriščamo pojav pribežnikov, da krizi dodamo še en pridevnik. In smo zadovoljni ... ker smo nekaj spet "dobro" definirali. Te "dobre" definicije pa dodatno podčrtavamo z dejanji, ki nasprotujejo samim sebi, ki mečejo v slabo luč zahodni način razmišljanja, ki se dobesedno posmehuje iz kulture, ki jo je - pa naj bo "prava" ali ne - zahodni svet v tisočletjih prispeval tej zemlji.


Razmišljanje, kakršno se ob problematiki pribežnikov pojavlja na ekonomsko uspešnejšem severu zemlje, seveda niti približno ne rešuje nobene težave: niti razdvojenosti med dejanskim pogledom in umišljeno podobo, ki ji dovoljujemo, da se neizmerno bohoti v nas samih, še manj pa tisto, ki jo (na videz) hočemo rešiti, to so dejanski človeški problemi ljudi, ki se preseljujejo. Povsem vsakodnevni. Lahko je deliti subvencije, ki si jih nekje vzel. Predvsem pa zahodni svet pozablja in spet pozablja, da so pribežniki le sindrom sicer večjega problema, oziroma dveh problemov: domicilnih ljudi v njihovih domovinah in domicilni problemi v domoviha, akor pribežijo.

Vidik problema, o katerem se sliši le malo ali nič je, da so ljudje, ki se preseljujejo, tudi ljudje. Torej, tudi med njimi nastajajo neusklajenost, prepiri, tudi znotraj njih se pojavljajo klini, ki jih delijo.
Ja?
Skupine pribežnikov so tako raznorodne, da bi se moral naš zahodni svet že enkrat soočiti z dejstvom, da gre za pribežnike in ne za Pribežnike, da torej ne gre za enotno skupino ljudi, da gre za celo paleto različnosti, vključno različnosti v navadah, kulturi, pogledih na svet, vzgoji, prejšnjih razmerah ipd. Na dejstvo, da država z imenom Pribežnikija dejansko ne obstaja, da je le umišljena zato, da mi opravičujemo svojo lastno krizo. Svojo lastno pribežniško krizo.

Očitno smo na tej zemlji vsi nekakšni pribežniki. Kline med seboj pa ustvarjamo in vzdržujemo kar sami.

Kultura seveda ni (zastonj)

Slovenski kulturni praznik pravzaprav nima identitete. Namreč, ne vemo točno, ali gre za praznovanje kulture ali umetnosti ali ustvarjalnosti. Čeprav meje razlag teh treh pojmov niso povsem določene, pa gre nedvomno za dokaj različne dejavnosti, predvsem pa za dokaj različne talente, ki jih človek ima - ali nima. In, za nameček, v premnogih primerih pride celo do nasprotovanj v pojmovanju in tudi v izvedbi.

Lahko si kulturen ali nekulturen. Lahko si umetnik te ali one zvrsti, lahko se delaš umetnika. Lahko si umetnik, pa nisi prav nič kulturen. Ali pa se delaš umetnico, pa ne zmoreš niti malo ustvarjalnosti. Neredko so vrhunski umetniki lahko - ali zaradi nasilja občudovalev ali občudovalk - celo moraj biti, enostavno nekulturni. Imamo tudi ljudi, ki so izjemno nadarjeni, pa ničesar ne ustvarjino, morda ždijo iz dneva v dan nekje nikomur v naposto in nikomur v ponos ali veselje. Potem so ljudje, ki se imajo za zelo kulturne, pa je njihovo razmerje do kulture prav enako kot razmerje nogometaša do navijača: prvi gara, slednji prepoteno misli, kako zelo je prispeval, ko je plačal drago vstopnico in do onemoglosti tulil na tribuni. Na koncertu seveda resnobno molčal, v galeriji pa modro pripominjal.

Imamo tudi družbe in države, ki mislijo, da so kulturne in ostalemu svetu narekujejo kulturo. Pravzaprav narekujejo obnašanje in določajo, kaj je navzven pravilno in kako se zadevam streže - takšna kultura se žal sklene z lepo in pravilno zavezano kravato, uglajeno pričesko in poštirkanimi otroci, in seveda z dobrim poslom. In v nasprotju so one z burkami ali turbani, da ne rečem razcapani otroci, v najmilejšem pogledu pač nekoliko drugačni, vsekakor pa nekulturni, če ne kaj hujšega. Vsekakor se jih je treba v načelu bati. Seveda tu ni nobenega govora o umetnosti ali ustvarjalnosti, nikakor ni pomembno, da tudi v onit "tretjih" deželah znajo na nebo poslati telekomunikacijski satelit ali presaditi srce, da vsekakor premorejo slikarstvo ali izvirno glasbo, gorje seveda, če tam znajo izdelati prav enako nevarno atomsko orožje.

Ker je to tako, in ker zahodna zabavno telekomunikacijska industrija pač ni vse, kar ta svet premore, torej jasno kaže, da kultura še zdaleč ni umetnost, in ustvarjalnost ni nujno umetnost in redko celo kultura ne.

No, in če bi te danes kdo vprašal, kakšen dan pravzaprav praznujemo 8. februarja? Bi kdo še vedel odgovoriti? Kulturni, umetniški ali ustvarjalni; ali še kakšen drugačen?

Je torej kulturni dan zastonj? Ali je zastonj kar vsa kultura, kakršno pač proglašamo?

Kultura je brezplačna

Kultura je splošna dobrina, kot zdravje in narava in znanje. Kot vrednota, kot vera ali potreba in nuja.

Vse, kar v kulturi stane, ni kultura. So pritikline, ki so se nanjo nalepile in o njih razmišljamo kot o nujnih. Pa niso. Nujna je samo kultura kot takšna, ki globinsko gledano pomeni kulturiviranje svoje lastne notranjosti, navzven pa pomeni izmenjavo notranjosti s sočlovekom in vsem, kar nas obdaja.

Teh reči ne more nihče plačati.

Igranje neigranja

Dvojnost, ki človeštvo Zahoda razdvaja, je tudi neresničnost življenja, kot ga živimo. Bolje rečeno, pretvarjanje. Mnogi se kažejo kot bolj uspešni, bolj lepi, bolj bogati kot dejansko so - in tako krojijo sprednje strani enako uspešnih revij ali politike. Na drugi strani se kažejo ljudje, ki se sami, zaradi določenega vzroka ali ne, kažejo kot zapostavljeni, obrobni, nepomembni, grdi, nekako stalno pomoči potrebni, pa najsi bo to neka občina, t.i. alternativni umetnik ali stalno jamrajoči javni delavec. In prav tako polnijo sprednje strani.

Ljudje torej igrajo nekaj, kar niso - verjetno najbolj zato, da so prikazani tam spredaj.

Vendar pa se v zahodnem svetu skriva še ena kategorija dvojnosti, ki je nekakšno polzrcalno zgornjemu: ljudje ne igrajo tistega, kar igrajo. Prav konkretno to npr. odseva v TV novelah, t.i. osladnih nadaljevankah in t.i. resničnostnih šovih. Medij, kot je TV, naj bi prikazoval svet igranja, torej, bi pričakovali, da neki igralci igrajo določene like, kot je to nakazano zgoraj. A ne. Najbolj prodorne so oddaje, kjer ljudje "igrajo" svojo vsakdanjost. Kjer delajo pred kamerami v bistvu isto, kar (bi) tudi v svojem navadnem obslužbenem življenju. Seveda zato sploh ni treba, da so kakšni igralci, a kar demokracija šteje, se vseeno štejejo za igralce, in ljudje jih za takšne imajo, nevedoč, da s tem degradiramo kulturo in umetnost igralskega talenta.

Tudi ta polzrcalna skupina seveda uspešno prihaja na naslovnice, vodina mesta ipd.

Lahko bi se vprašali, kaj bo naslednja polzrcalna stopnja prihajanja v ospredje.
Neigranje neigranja?

Dobrina in hvaležnost, ali pravica in ?

Eden od problemov, ki se povečuje v današnji družbi je, da se dobrina spremeni v pravico. 

To pomeni, da če smo včeraj nekaj razumeli kot danost samo na sebi, danes ne moremo brez nje in jo zahtevamo, jutri pa smo se zanjo pripravljeni tudi pobijati. Tako je bilo skozi zgodovino npr. z lastništvom zemlje, predvsem pa z raznimi političnimi pravicami na meddržavnih ravneh, pa tudi povsem lokalno med sosedi in sploh ljudmi. 

Tudi v družbi in tudi brez lastnine so primeri. Danes si tako v Evropi ne moremo predstavljati, da ne bi imeli urejenega zdravstvenega zavarovanja, da ne bi imeli možnosti potovati povsod, da ne bi obstajala brezplačna šola ali da se lahko svobodno izražamo brez posebnega strahu, da bi za to odgovarjali. Vernik ima celo nekakšno pravico - ne toliko do veroizpovedi - amapak kar do Boga.

Danes je vsemu globalnemu svetu tudi povsem razumljivo, da narava ni več dobrina, ampak enostavno pravica, ki pripada meni, ker mi pač pripada. Nenazadnje - pravico do vode smo z velikim pompom vpisali v slovensko ustavo, ob tem pa dejansko uzakonili, da voda ni več splošna dobrina, ampak pravica določenih državljanov, in tudi ostala živa bitja smo nekako izločili iz pravnega sistema "pravice".

Ključna razlika med dobrino in pravico je v smernosti. Ob gledanju na svet okrog sebe kot dobrino smo hvaležni, lahko tudi aktivno hvaležni, torej je odnos dvosmeren. Ob dojemanju sveta kot pravice, gre za uzakonjen enosmerni odnos, ki vključuje pripadanje, in to pripadanje meni.

"Pravido do"  smo na Zahodu prignali tako daleč, da je govoriti o odvzemanju pravic - oziroma vračanju neke zadeve na raven dobrine - vsekakor nepravno, družbeno nesprejemljivo in enostavno prepovedano.

Zahodna družba se je torej navadila, da so pridobljene pravice nedotakljive. To pomeni, da ko mi je nekaj dano v pravnem smislu, mi ta isti pravni sistem te pravice ne more vzeti. Npr. če sem v javni upravi napredoval v nek plačilni razred, mi ta ista država razreda, torej plače, ne more znižati; če imam zagotovljeno pravico do neke socialne podpore, se mi ta ne more zmanjšati, če so ostali pogoji z moje strani ostali enaki; če so mi zagotovljene neke zdravstvene, sindikalne ali izobraževalne storitve, si politika le redko lahko privošči zmanjševanje pravic, oziroma to naredi s premetenimi potezami, ki imajo dejanske posledice na uporabnika šele čez določen čas - najpogosteje v naslednjem političnem mandatnem obdobju.

Ko zakonodaja spreminja dobrino v pravico, si jo v bistvu sama prilašča. Kot so si npr. v Ameriki pred stoletji (v Evropi pač nekoliko prej) brez posebnega ozira na domorodce razdelili zemljo, jo olastninili. In če se tisti domorodec služajno upira, mu napovem vojno in ga iztrebim. To so skrajni primeri, vendar v toku zgodovine povsem enako resnični za včeraj in za jutri. Tudi glede narave.

Imamo tudi pravico, da se nepravici upremo. To je še višja stopnja, o kateri bomo govorili kdaj drugič. Za preizkus pa lahko samo pomislimo, ali in kako se je človeku mogoče upreti pomanjkanju dobrega?

Mediji med diplomacijo in atrakcijo

Če* človek tu in tam pogleda novice praktično kateregakoli domačega ali kateregakoli tujega medija, se pravzaprav zgrozi. Kako malo imajo t.i. novinarji spoštovanja do človeka! Kako surovo - odkrito ali med vrsticami - obdelujejo ali poveličujejo (kar je isto...) posameznike in posameznice, kako kruto izpostavljajo posamezne lastnosti nekega politika, znanstvenika, nekega klošarja ali človeka s družbenega obrobja navzgor ali navzdol. In prav hitro se ti lahko zgodi, da tja padeš ali pa te tja drugi porinejo, in postaneš za t.i. novinarje zanimiv.

Razlog za takšno medijsko obravnavo človeka je dokaj jasen: ni pomemnba resnica, ampak je pomembna samo izbrana resnica - tista, ki se preko medija dobro proda. Vse ostali, vključno s človekom, ki ga obdelujejo ali s človekom, ki mora te delne resnice konzumirati, ni skorajda nikomur mar.

Obstajajo tudi nekoliko bolj zmerni mediji. A ti veljajo za limonadaste. Beremo jih le v izjemnih primerih, sicer pa smo nanje naročeni zgolj iz nekakšne solidarnosti, pripadnosti ali navade.

Vsi ti mediji so iz dneva v dan. Ne živijo, prebijajo se.

Nekako nič več pa ni medijev, ki bi krojili usodo sveta. Torej takšnih, v katerih bi se njihovi sodelavci in sodelavke zavedali, da niso na trgu denarja, ampak na trgu novic. Celo t.i. neodvisni mediji so pravzaprav postali samo nasprotje t.i. odvisnih, pri vsebini pa približno ne kažejo nobene svobode.

In v čem bi bila svoboda?

Recimo v uglajenosti. Kulturen nagovor, jasen uvod, logični in široko razgledano jedro, smiselen komentar in zaključek.

Recimo v prijaznosti. Nikakor pocukrano, ampak uravnoteženo pogledati na dogodek ali človeka. Vsak ima dobre in slabe lastnosti - zakaj ne prikazati celote. In zakaj bralcem/gledalcem ... servirati samo t.i. atraktivno stran. In, nenazadnje, zakaj samega sebe kot novinarja/novinarko z grdim pisanjem prikazati kot grdega, če pa vendar to nisi!

In, recimo, v kančku diplomacije. Saj verjetno drži, da je skrita podpora neke politične opcije (žal) odločujoča za preživetje medija. In ob obratu z desne na levo ali nazaj se dokaj lepo na polovici vzdržuje pol sveta in denarja. Empak vseeno, zakaj ne bi vendarle bili nekoliko bolj diplomatski tudi do nasprotnikov ali tistih, s katerimi se morda šef ne more poistovetiti. Ne potuhnjeno in medvrstično zahrbtni, nikakor; samo diplomatski.

Morda bi se potem tudi oni, ki dandanes krojijo t.i. družbeno usodo, začeli obnašati diplomatsko. Resno diplomatsko. In v tem bi bila svoboda in v tem bi bilo krojenje usode družbe.

---

*Verjetno bi ta (in vsak) zapis moral začeti s "Spoštovane, spoštovani!", a upam, da vsebine govorijo zase.

Mitologija in narava

Današnja iz razsvetljenstva izhajajoča znanost razlaga pojav mitov kot ostanek primitivnih verovanj. Teologije prevladujočih religij gredo še korak dlje in jih ne le obravnavajo, ampak neredko še danes preganjajo. Vera proti veri torej.

Večina mitov, če ne kar vsi, so - zanimivo - povezani z naravo. Morda s posameznimi bitji, drevesi, t.i. mitičnimi bitji, zverinami ali pohlevnozahrbtnimi živalmi; nekaj je tudi namišljenih, prav nemalo pa takšnih, ki so jih kasneje znanstveno paleontologi celo odkrili. Mnogi miti so povezani z ekosistemi, npr. morje kot simbol prehoda v onostranstvo, neprehodni gozdovi kot življenjski labirint, kamnite in peščene puščave, blodeča močvirja ... Marsikateri tudi z naravnimi pojavi, na primer tekom leta v povezavi s navideznim kroženjem sonca ali mesečni cikli vezani na luno; pa seveda dnevno-nočni pojavi, kratkočasnimi oscilacijami in še kakšni časovnoprostorski pojavi.

Vse to je svet mitov, ki ga poglobljeno obravnavajo znanstveniki v okviru mitologije.

Pa se vendarle vprašajmo, koliko je dejansko luči v tem razsvetljenstvu. Koliko gre torej dejansko za mite ali vsaj za mitične simbole? Mar živalski svet ni silno raznolik, in odkrivamo vse več t.i. eksotičnih bitij, ki nam ob nekoliko domišljije (ali celo brez) iz pomešanih okamnin dinozavra in pterozavra naredijo zmaja? Mar ni danes marsikateri obraz pajka ali vešče ali bolhe ali polžka dejnakso strašljiva kreatura, ki jo je naš prednik videl skozi lečo vodne kaplice? Ali ni gozd prav dejansko nevaren - a ne zaradi duhov, ampak preprosto iz vzgojnih razlogov, ker se v njem kot neizkušen ali otrok izgubiš in si podvržen manjšim ali večjim predatorjem? Mar ni bela koza iz nekaterih slovenskih pravljic dejansko bela koza; kaj pa je to posebnega, mnoge pasme koz so dejansko bele. Je res kaj mitskega v t.i. strašenju, da človek ne sme hoditi po močvirju, ker ga lahko potegne noter? Ga res potegne kaj drugega kot gravitacija v mehko podlago, izvlečenje pa onemogoča viskoznost in trenje namočene zemljine? Kaj je tu mitskega? In čas? Je res kaj posebno čarobnega spoštovati letne čase in jagode obirati v juniju, jabolka pa septembra; jeseni napravljati kurjavo da se pozimi v našem klimatskem pasu grejemo? Je čudno, da nas mnoge nosi luna, če pa je Luna prav resnična in prav zares v dobrih štirih tednih obleti Zemljo, in nenazadnje ni tako majhna, če premika cele oceane?

Kaj je tu zabožjovoljo mitičnega? Mar niso prav vsa t.i. nadnaravna bitja bila pravzaprav izvorno naravna, samo nek lažnivec (?) jih je hote ali nehote toliko prikrojil, da nam ne zgledajo več naravna??

Najhujša napaka t.i. kulturnega boja

Priznajmo si, evropska kultura, kakšno poznamo zadnjih nekaj sto let in se je tukaj razvijala nekaj tisočletij, - ta zadeva očitno neizbežno odhaja. Evropejci - in z nami Američani - smo žal preveč trdo prepričani v svoj kulturni prav in umišljeno trdnost dvojih temeljev, predvsem pa v izključujočo lastništvo teh temeljev.

Tista reč, tako opevana, in vse bolj opevana, ki bi jo radi poimenovali kulturni boj, in za katero mislimo, da gre za obrambo kulture in (sub)civilizacije, ta reč se strahotno izmika. In zdi se, da ne gre le za generacijsko razmišljanje, zdi se, da je evropska subcivilizacija preprosto pozabila - kot doslej že neštetokrat - da ni edina svetu.

Skratka, odhaja beseda in še pred njo knjiga, kakšno so nam vsadili stari, da odhaja grška tragikomika teatra, da se oblike izgubljajo v neokusnem ekpresionizmu tehnicizma, in da se morda edino še melodije dvanajstpoltonske lestvice vsaj rahlo ohranjajo.

Seveda ne stojimo križem rok. Kako bi le, menda majejo se temelji.

Tako je pravzaprav nastal kulturni boj. T.i. boj. Borimo se namreč, a boj je daleč napačen. Boj je nemogoče napačen. Namreč borimo se proti, namesto, da bi se borili za. Kulturo namreč. Če se boriš prosti, se namreč boriš proti. To je dvoja drža, tvoje stališče. Če si za, si vedno za. Mi, slavni Prvi svet, pa vodimo kulturni boj proti, nevedeč, da je ključna drža kot taka, in da tistega, proti čemur se borimo, v bistvu ni - oziroma je bistveno drugačno, kot si mislimo, da je.

In ta drugačnost naših sočasnih subcivilizacij, je - zaradi t.i. kulturnega boja tega kar ne moremo verjeti - pravzaprav naše zrcalo, še več, to smo kar mi sami. Naš kulturni boj, t.i. kulturni boj ni namreč nič drugega, kot bitka proti lastni kulturi, in to zato, ker je odločujoča naša drža. Mi enostavno in očitno ne moremo drugače. Evropejci mislimo, da mo si kulturno samovšečni. Ni res. Mi imamo svojo lastno kulturo za sebi sovražno, povrh pa še bežimo od takšnega spoznanja. Vse skupaj je del te strahotne drže, drže boja in strahu, ki nas pokopava.

Pa vendarle, to ni tragedija. Človek, misleči človek, bo obstal. In tudi od naše Evrope pobral tisto, kar bo dobrega ostalo. Dobro pač vedno ostane, naj vejamemo ali ne - ne more drugače, ker je v svoji dobri drži.

Misleni samoterorizem

Dejansko so t.i. terooristi uspeli. Spravili so se med preprosto ljudstvo in razširjajo svoje ideje, oboji skupaj pa številčno, torej demokratično, sčasom prevagajo v družbi. V zadovoljstvo t.i. terooristov ima tudi njihovo t.i. preprosto ljudstvo malo dela. Največ ga imamo t.i. mi, ki se pred terooristi branimo, torej Evropa in Severna Amerika.

Panika ne more biti večja. Pa ne gre za to, da bi se trudili postavljati ograje, tudi ne, da bi se šli humanitarno pomoč. Na v oboje namreč dvomimo. In potem tam, kjer bi bilo res morda treba postaviti kakšno ograjo, se gremo humanitarce, kjer pa ljudje res krvavo potrebujejo pomoč, se igračkamo s preprekami.

In spet: za tiste terooriste in ono preprosto ljudstvo se v bistvu nič ne spremeni. Človeško jim najbrž ni vseeno, a družbeno so pripravljeni vsako oviro premagati ali obiti. In to celo brez nasilja, in celo z zadnjimi zalogami. Spremeni pa se za t.i. nas, ki se dobesedno izčrpavamo s postavljanjem ograj med seboj in malverzacijami mentalne humanitarnosti, ki se uresničuje v redkih primerih in neredko za drag prostovoljski denar.

Tako delamo predvsem nasilje nad svojo lastno civilizacijo in kulturo, in ne dvomim, celo t.i. terooristi in njihova t.i. preprosta ljudstva se lahko samo čudijo neumnosti t.i. nas. Zdi se celo, da t.i. nam teroristi niti niso več potrebni, še manj begunci oziroma ljudje, ki potujejo proti t.i. boljšemu svetu. Zdi se tudi, da smo to potrebo začeli kar sami producirati in se tako ob tem še bolj izčrpavati. Ne vem, če obstaja kakšna večja neumnost kot sam sebi producirati težave in jih potem z vso silo reševati tako, da se še povečujejo.

Zdi se, da celo ne gre več le za miselni samoterorizem, ampak celo za ekonomski in družbeni samoterorizem.

skp: (bcc:)

Kako bi človek mogel spregledati tako pomemben in hkrati prisrčen praznik, kot je Božič. Kajne, pravkar se bo zgodil, mnogi pa še kar drvijo: eni v delu, drugi v nakupih, tretji po seznamih zabav, pravzaprav vsi pa v iskanju samih sebe. Verstva so že oddavna slutila tovrstne ali kakšne drugačne predpraznične mrzlice, zato so skušali verski veljaki čustvene pretrese preprečiti in ljudi usmeriti v bolj resne priprave. Seveda so jim "nasprotniki" vedno stali poprek in se pulili za uboge duše.

Mimobežnost je verjetno najbolj značilna lastnost begavega iskanja samega sebe. Človek pri tem seveda ne beži le pred drugimi, ampak predvsem mimo sebe. Nekakšen začaran krog torej.

In ker smo v digitalni dobi, ko so kartice in vizitke nepotrebna navlaka, tudi stanejo, predvsem pa zaradi porabljenega papirja "uničujemo" gozdove, se prav priležejo elektronska sporočila, ki so koneckoncev res zelo ekološka. V podrobnosti te ekološkosti se tukaj ne bomo poglabljali.

Elekstronsko pismo je lahko zelo dragoceno. Seveda nima čara rokopisa, v katerega človek da del sebe, ohranja pa vsebino. Vsebina želje pa je pravzaprav največ, kar lahko človek posreduje ob prazniku. Ob njej se vidi, ali je mislil na naslovljenca ali naslovljenko, ali je začutil tiste oči, in misel, ki bo vsebino prebrala, morda zvok glasu, če ga bo nekdo prebral naglas, ali bo vedel, kako je bilo človeku toplo, da mu je nekdo pisal, in to pisal z vsebino.

Vse bolj redki vsebino premorejo. Še bolj redki premorejo vsebino, ki gre dotičnemu naslovljencu.

Upam samo, da vas letos ne bo zadelo preveč mimobežnih voščil v obliki skp:, bcc:, sms; mms, ipd. in da vas bo vsebina blagoslavljala. na obeh straneh voščila.

Ni žokai lubika

Verjetno niste vedeli, da je v 18. stoletju v Celju živel orglar Jan František Janeček, ki je po Sloveniji in Hrvaškem izdelal vsaj 60 orgel. Prišel je s Češke in na Slovensko prinesel nekoliko poseben slog zvočne podobe orgel, v bistvu pa ohranil staročeško šolo, ki se je celo v njegovi domovini izgubila pod nemškim vplivom.

Kakšen je ta Janeček bil, kako je živel in kaj je delal, boste lahko brali na drugim mestih. Tu pa tale zanimivost: ob raziskovanju je bilo v različnih dokumentih doslej odkritih kar 38 različnih črkovanj njegovega priimka, različic skupne navedbe imen in priimka pa je 52.

Janezig
Janezik
Janechegg
Janitschek
Janeczek
Janetzhekh
Janetschekh
Jänitscheckh
Janetschegg
Janetschek
Janschegg
Genechek
Jamschek
Janeschegkh
Janichek
Janätschek
Janetzek
Janetschegk
Gehenek
Janžek
Janešek
Janeček
Grenechek
Janechek
Anechek
Janaček
Jantschek
Jamšek
Gemšek
Geneschek
Janetschich
Janišek
Janecsek
Janitsek
Genecheck
Janecheck
Janecek

Raznolikost pravopisov je torej res velika že v času 80 let, kolikor je moš živel. In ni se čuditi, če včasih še dandanes težko najdeš kakšnega človeka po priimku, če se ta izseli npr. v ZDA, Argentino ali Nemčijo. Kaj šele v Emirate ali na Kitajsko.

Za novo črkovanje se lahko ljudje odločijo sami pravzaprav zato, da ohranijo materni jezik, torej, da čim bolj omogočijo drugim in sebi, da svoje ime slišijo tudi v tujem okolju tako, kot jih je v svojem jeziku poklicala mati.

Je pa tudi obratno. Smo že ugotavljali, da bi angleško govoreči svet priimek Mušič prebral kot nekaj v zvezi z glasbo. Še lepši "glasbeni" primer je druga kitica pesmi Nocoj, pa oh nocoj.

Ni žokai lubika.

Fenomen nepopolnosti

Ima še kdo na svetu občutek, da je najboljši svet tisti, ki je popoln? Je še kaj idealizma in težnje po tem, da bi končno odpravili vse nepravilnosti, nedoslednosti, pomanjkljivosti, ponavljajoče se napake, da ne rečem diletantstva, šarlatanstva in pravaranstva pod krinko prej naštetih malenkostnih nepopolnosti?

Ali še kdo misli vsaj na idealizirana nebesa ali nirvano ali nekaj, kar je onstran tega življenja, in je morda res popolno? So se filozofi odpovedali mišljenju o idealnem svetu in fiziki o idealnem, za človeka torej verjetno antropičnem svetu? Je romantika ostala na pol poti in s korakom nazaj od vizije o idealni lepoti in idealni dobroti? So še verniki in njihovi učitelji vse bolj vdani v usodo sebezatajujoče tubitne predanosti?

Ima sploh že kdo izkušnjo popolnosti v tej meri, da bi jo lahko zagovarjal? Ali, da bi o njej lahko vsaj približno spregovoril, mogoče vsaj razmišljal?

Za Vesolje, za katerega pravzaprav niti ne vemo, kje ima meje, ne moremo nikakor določiti, ali je popolno ali ne. Tudi fenomeni  zemeljskih naravnih pojavov očitno niso popolni, sicer se ne bi stalno spreminjali. Celó življenje kot tako, čeprav se zdi univerzalen pojav, kot fenomen očitno obstaja in se po vsem možnem doumevanju v biti ne spreminja od nastanka dalje. Saj razumete: živost je živost, bitja so seveda različna.

Je kje torej idealna družba? Politika? Umetnost? - Je pomislek, da je idealnost odvisna od našega gledanja in meril, upravičen? Je sploh možen?

Popolnost je očitno stvar sveta, v katerem ni odnosov. Če sem sam na svetu, fizično ali mentalno, potem sem popoln. Ko se (že v mojih mislih) pojavi drug predmet, sobitje ali sočlovek, naenkrat postanem nepopoln. Nastane razpoka, trenje. Trenje se pojavi pravzaprav še prej, takoj ob drugi misli. En(k)a je popolna, dve je že odnos med dvema. Ne more biti drugače, in potem ni popolno.

Vse kaže, da je svet nepopoln, in verjetno je idealno človekovo mesto v njem dejavna nepopolnost.

Slovanom kaže bolje

Zdi se, da Evropa vseeno ostaja nekako dvotirna, in sicer po principu Zahod-Vzhod. Torej, na Zahodu je po mnenju zahodnjakov in vzhodnjakov vse skupaj bistveno bolj vse prav in dobro in uspešno in svobodno in demokratično ..., na Vzhodu pa nekako bolj zaprto, zadrgnjeno, nugodno, prisiljeno, počasno, zanikrno. Naj ponovim: vzhodnjaki in zahodnjaki gledamo na oba evropska "razvojna" tira enako, obojim se namreč zdi tako.

Poleg tega se na obeh straneh nekakšne nevidne zavese ohranja še nerazumljiv in napačen občutek razdalje, torej oddaljenosti drug od drugega. Italijanu se zdi Slovenija bistveno bolj oddaljena kot Anglija. Belgijcu je Španija nepirmerno bližje kot Češka. Nemcu je celo Grčija bližje kot Srbija ali Romunija. Podobno je na Vzhodu, kjer so ljudem zahodne države pravzaprav neskončno in nedosegljivo daleč - če pa so že dosegljive, so to le na način poniževanja, manjvrednotnega kompleksa in nerazumljivega občutka manj/večvrednosti.

Kaj takšno stanje pomeni za Evropo kot - kljub vsemu - dokaj enoten kulturni prostor, je vprašanje. Namreč, prav tako imenovane svoboda, demokracija, pravičnost, uspešnost, ekonomska rast in te reči, prihajajo v nekakšen notranji absurd. Zdi se, da globalizacija še zdaleč ne deluje tako, kot si jo evroameričani zamišljamo. Zdi se, da prav ze zahodne "vrednote" delujejo proti civilizaciji, ki jih je izumila - ali vsaj proti delu civilizacije. Zdi se, da smo v samozaverovanosti pozabili, da obstajajo tudi druge človeške kulture, ki so enako človeške kot naša.

Če človek takole delovno in delavno potuje po tujih državah, se predvsem pri konkretnih delih in konkretnih pogovorih hitro pokažejo razlike. Ne govorim torej o bleščečih konferencah, polsindikalnih simpozijih, izletniških "strokovnih" ekskurzijah. Govorim o delu, kjer je dejansko čutitit nekaj pridevnikov iz prvid dveh odstavkov.

In smer, v katero se vse skupaj v današnji evropski družbi giblje, je pravzaprav bolj pomembna, kot stanje. Kljub nekakšni zaplankanosti Vzhoda in mnogih nerazumljivih, nedemokratičnih, nesvobodnjaških, ekonomsko neuspešnih potezah ... se mi zdi, da je preživetvena krivulja duha na Vzhodu usmerjena bolje kot na Zahodu.

Idealno bi sicer bilo, da bi obe polovici Evrope delovali skupaj. A ta trenutek smo očitno oboji preveč "demokratični".