Je mogoče o pravljicah povedati še kaj več od tega, kar je
že bilo povedano? Ima ta oblika medsebojnega sporočanja v današnjem
multimedijsko prepredenem in hlastajoče neučakanem svetu sploh še kakšen pomen
in smisel? Se je del njihove magičnosti preselil v realnost, njihova notranja
stvarnost pa izpuhtela v izgubljeni spomin? Je njihove večnosti konec?
Simbolna komunikacija je del učlovečenja. Pripovedke so,
tako nam pravi izkušnja in tako razbirajo družboslovne znanosti, del družbenega
življenja vseh znanih civilizacij. Sporočanje in poslušanje, v neposrednem ali
prenesenem pomenu besede, v preprosti povedi ali zapleteni stavčni metaforiki;
v brezčasju ali vsakodnevnosti; brezprostorju ali prizemljeno; z dogodkom,
zgodbo ali dogajanjem; s spominom, sočasnostjo ali vizijo; z odprtim ali
skritim sporočilom, ali brez. Vse to in še kaj so bile in so še. In pravljice –
bolje rečeno čudežne ali magične pravljice – so ne le ena najstarejših
literarnih zvrsti, kot nam razkriva Lüthi, niti ne le odsev stvarnosti, kot nam
jasno dokazujeta Röhrich ali Kropejeva. Prav tako niso le usedlina primitivne
filozofije, kot je razmišljal Lévi‑Strauss, ali spretno pozunanjena podzavest
po Jungu, Freudu ali Bettelheimu. So blizu, a enako niso le Proppove koreninsko
mitološke dinamike, ali Zipesova aplikacija genetike v memetiko.
Ko so Straparola, Basile in Perrault že precej pred bratoma Grimm
iz svoje okolice zapisali prve pravljice indoevropske civilizacije, si gotovo
niso predstavljali raznolikosti pojmovanj, kakor jih poznamo danes. Podobno
najbrž danes prevladujoča zbiratelja brata Grimm ob svojem romantiziranju,
moderniziranju in nagnjenosti v protestantsko germaniziranje nista mogla
vedeti, koliko težav bo potrebno premagati na poti nazaj, k izvirom in
izvirnikom posameznih motivov, arhetipov, sižejev ali zgodb.
Pravljice so tukaj in zdaj. S svojevrstnim prepletom jasnosti
in nejasnosti, s svojo strukturno, miselno in generacijsko večplastnostjo animirajo,
navdihujejo, vztrajajo v svoji človeškosti in človečnosti. Kažejo podobo naše
in vsake civilizacije: hkrati zrcalno in hkrati pravo. Poustvarjalcem in novim
piscem pa so očiten izziv brez primere.