2. jul. 2017

Sodišče, mejna arbitraža in podatki

V zahodni politiki, ki seveda zdaleč ni isto kot družba, kot bi nekateri radi pokazali, naj bi si oblast delile tri veje: zakonodajna, izvršilna in sodna. Med seboj so si v nekakšnem dinamičnem ravnovesju, kar pomeni, da so hkrati med seboj odvisne, a hkrati se nadzirajo in medsebojno omejujeo. Teoretično je rešitev zelo sprejemljiva in se je očitno v družbi kar dobro uveljavila.

Vsaka veja oblasti mora načeloma delovati objektivno. Torej, v smislu "objekta", za katerega je postavljena, v smislu družbe. Subjektivnosti v mnogih primerih izloča že sistem, kjer se morajo npr. sodniki sami izločiti, če so s postopkom kakorkoli osebno povezani. Seveda si na koncu ne moremo kaj, da ne bi v obzir vzeli tudi dejstva, da je vsak človek samo človek, in da na stvari dejansko ne moremo gledati drugače kot subjektivno.

Problem sodišč so predvsem vhodni podatki. Namreč, v postopkih ne govorimo o stvarnih podatkih, ampak o predloženih podatkih. Na sodiščih se ne razsoja o zadevi kot takšni, ampak o zadevi, ki je predložena. Predloženost pa pomeni subjektivnost, ki je pa strankam dovoljena, oziroma če ne bi bila, bi bila to kontradikcija: sodišče ne bi moglo raz-sojati.

Te dni je slovenska državna meja padla na podatkih. Sodišče očitno ni imelo kakovostnih podatkov, da bi se lahko odločalo o stvarni zadevi, ampak se je odločalo o proceduralnih sodnih zadevah, ki so se zgodile v preteklosti. Osnova so bile obstoječe katastrske meje izpred 200+ let, obstoječe odločitve politike iz nekajdesetletne preteklosti in obstoječe mednarodno pravo. Razsodba pa zadeva konkretne njive in poslopja, povsem konkretne ljudi, in povsem konkretno vsakodnevno dogajanje na tistih območjih. O vseh treh obstajajo konkretni podatki, ki pa jih:

- stranke bodisi niso vložile
- so bili napačni ali napačno interpretirani
- so jih udeleženci v postopku na druge načine izločili

Kaj je točno bilo, ne bo najbrž nikoli mogoče izvedeti, ampak dejstvo je, da imajo slovenski geopodatki imajo mnogo težav. Najbrž tudi hrvaški.

Če ste kdaj položili katastrske meje na rektificirane posnetke iz zraka ali satelita veste, da se marsikje nič ne sklada. Sosedova hiša stoji na polovici vaše, cesta prečka potok tam, kjer ni ne enega ne drugega, množica javnih površin sploh ni vrisanih, njive, ki so v naravi zaradi nagnjenosti terena ukrivljene, so v katastru ravne.
Geodeti, vsaj slovenski, so to težavo rešili zelo preprosto, s "pravilom": kataster se ne sme križati z ortofotoposnetki. In kaj smo s tem rešili, če pa vendar vsi uporabljamo isto zemljo in ista orodja za prikaze zemlje, še najbolj pa npr. občine v svojih pregrešno dragih spletnih GIS-ih?
Ne boste verjeli, ampak švicarski kataster je tako natančen, da so tudi posamezne stopnice povsem usklajene s fotografijo iz zraka. Pa ni bilo od nekdaj tako. In to še zdaleč ni edini zemljiški kataster, na katerem vidiš to, kar tudi je na dejanskem terenu.

Gotovo ne veste, kako so v celotno države sestavljali meje katastrskih občin. No, zgodovina je takšna, da so v času priprave Jožefinskega, Terezianskega in Franciscejskega katastra res šli na teren in zadeve kotirali. Seveda ortofotoposnetkov ni bilo, zato so katastrske mape "prazne", samo s črtami. Tudi skupna slika dežele ni obstajala, zato so obstajale samo karte posameznih kataastrskih občin, ki so bile razrezane na liste. Ker pa imamo danes "računalniška" orodja, ki lahko prikažejo celo državo, so geodeti morali združiti katastrske meje. To so naredili zelo "geološko": saj vsi poznamo, kako se npr. zahodna obala Afrike sklada z vzhodno Južne Amerike. No, enako so bile "skladne" meje katastrskih občin.
A, ker seveda niso bile povsem, je nekaj časa bil na karti kar "šlic", razpoka, v visokogorju tudi do 200m široka in nekaj kilimetrov dolga. Seveda je bilo vsem jasno, da tam ni praznine, da to ni jarek brez lastnika. ... Ampak rekli so, da se tega ne sme gledati. In ker so vsi to vedeli, ni bilo problema. (Problem so potem vseeno rešili tako, da so tiste šlice kar na računalniku "nategnili": malo tebi, malo meni. Povsod se seveda ni izšlo.)
No, in tak šlic na meji med dvema državama, med dvema geodetskima ali katastrskima sistemoma uporablja sodišče.

Morda se boste spomnili, da je država pred leti plačala hudo veliko denarja, ker nismo pravilno prikazali deležev rabe posamezne parcele, na osnovi katere potem EU izdaja neke kmetijske subvencije. Najbolj hecna zgodba takrat je bila, da so sodelujoči očitno razumeli samo t.i. popolno topografijo. Torej takšno, kjer je ploskev povsem pokrita s poligoni. Ki torej nima šlicov, kjer se posamezne njive ne prekrivajo, kjer je stavba stavba, gozd tudi topografsko gozd - v bistvu prav nasprotno od zgornjega primera mej zemljiškega katastra. Žal tudi niso imeli pravega orodja, ki bi dovoljevalo druge tipe topografije.
Problem EU-ja je bil, da so nekatere parcele bile presekane zaradi kasneje narejene poti ali česa podobnega. Geodeti taki presekani parceli niso dodelili dveh identifikacijskih številk, ampak so jo kar vodili kot eno, le da je bila razdeljena. Topografija je ostala popolna. Da gre za dve površini, ki smo jih rekli ena, pa smo itak vsi vedeli. EU je zahtevala popolno topografijo, kakršno smo deklarirali, da jo imamo (EU od držav članic redko izrecno zahteva kaj, kar si država ne bi sama določila). Kaj pa zdaj? Kako narediti, da bo 2=1.
In potem salomonska rešitev! Čez tiste naknadno vrisane ceste so strokovnjaki vrisali čisto tanke "mostičke", in tako združili obe zemljišči v formalno in tudi topografsko en sam poligon. (Nič zato, če je bila potem parcela ceste razdeljena z enako napako kot prej gozda alit ravnik. Saj smo to itak vsi vedeli. Važno, da je bilo topološko pravilno tisto, za kar naj bi nekaj dobili)

No, in take ter podobne mostičke smo se šli tudi pri določanju državne meje. Žal so se podrli.

Podobne tažave odkrivamo pri t.i. neravnih vrednotah, ki jih je nekaj kar na tujem ozemlju, kot poročajo kolegi naravovarstveniki. In podobno se dogaja pri določanju t.i. habitantih tipov, kjer država po 20 letih (odkar je tole pišoči državi po njenem naročilu javno predlagal HABIS) še kar nima celovitega sistema, kjer ne bi bilo šlicev in mostičkov in še bolj nemogočih rešitev, ki so dejanski naravi dejansko v škodo.

Je res treba, da smo pri sistemskosti podatkov takšne zgube? Nobeno tretje sodišče nas očitno ne more rešiti, pa naj bo še tako objektivno. In tudi še tako podrobni in verodostojni posamezni podatki, ki niso urejeni v sistem. Nikakor pa ne morejo konkretnih ljudi rešiti podatki, ki so stari več kot 200 let, kot je zemljiški kataster.