Skušnjave in svoboda

V vsaki civilizaciji in v vsaki kulturi se oblikuje nabor norm, s katerimi družba kot celota določa obnašanje svojih posameznih članov. Ne gre za predpise, saj je nekatere življenjske procese nemogoče ujeti v pisano besedo. Z množico predpisov se  lahko celo zabriše bistvo, na kakšno malenkost pa spotoma pozabi. Moralna pravila so pogosto nenapisana, če pa zanje že uporabljamo kakšne besede, so to kratki stavki, za katerimi stoji množica neizgovorljivih misli. Ni nujno, da je morala v celoti prav usmerjena, zato se s časom tudi spreminja, predvsem pri stikih med civilizacijami.
Morala je nekaj, kar se, največkrat v času odraščanja v določenem okolju, zapiše v človeka samega, v njegovo notranjost.
Posameznikova notranja svoboda pa presega vsako moralo in vsakršna moralna pravila. Pravzaprav se posameznik, oblikuje ravno zaradi lastne svobode. Na primer, mlad človek preizkuša meje sprejemljivosti lastnih dejanj za družbeno okolico. Na koncu se lahko sam odloča, ali bo ostal v okviru družbe, ali pa se bo podal v svoj svet. Večina se z družbenimi normami sprijazni, ker je tako najbolj enostavno. Mnogi se začasno oddaljijo, a se v zrelih letih ponovno vrnejo. Redki si upajo biti svobodni. V negativnem ali pozitivnem smislu, pri čemer je negativna svoboda tisto svobodnjaštvo, ki samo sebe uničuje, pozitivna svoboda pa je lastnost ljudi, ki celo življenje duhovno rastejo.

Skušnjava je prvi nagib v posamezniku, da bi izstopil iz načel civilizacije, v kateri živi. Porodi se običajno zaradi določenega zunanjega dražljaja in nekakšne želje po svobodi in neodvisnosti. Večina civilizacij skušnjave obravnava kot začetek prekrška, greha, neustrezanja. Nekatere jih pa kar že proglašajo za odklon, torej jih že v osnovi označijo za nevzdržne, na primer, da so to hudičeva dela. Na tej točki lahko zaidemo na nevarno stranpot. Ukvarjamo se namreč le s tistimi skušnjavami, ki izgledajo kot greh ali začetek greha, ob tem pa pozabimo, na bistveno več skušnjav, ki so na videz zelo pozitivne misli.
V praksi poznamo zelo lepe primere. Na primer, študent se uči za izpit. Seveda ga mamijo skušnjave, da bi šel žurirat, spat, klepetat, pohajkovat in podobno. Saj to nenazadnje niti niso ravno negativne zadeve. A hujše so skušnjave, in močnejše, in bistveno bolj nevarne, da bi namesto učenja šel pomagat sosedu kidat sneg, da bi svoje bližnje razveselil s sveže dišečimi piškoti, da bi si šel ogledat umetniško razstavo in podobno. Skratka, da bi naredil nekaj nadvse dobrega. Teh skušnjav se je treba bati! Te te peljejo stran od bistva tebe samega v tistem trenutku, in te skušnjave človeka šibijo. Zakaj? Zato, ker ne dela tistega, kar je v tistem trenutku potrebno. In potem se navadi, da nikoli ne dela tistega, kar je potrebno, ampak vedno tisto, kar je le za zraven. Nikoli se ne osredotoči. Morda je prav ne-osredotočenost največji vzrok, da so ljudje v življenju nesrečni. Svobodna in odprta osredotočenost je podlaga za notranjo rast in omogoča notranjo svobodo.

Urniki tako in drugače

Družba, ki nas obdaja, močno vpliva na naša dejanja in reakcije. Določa nam ritem in način življenja. Kultura, v katero smo rojeni, nam določa, kdaj delamo in kdaj počivamo, kdaj gremo na dopust, tudi to, kdaj vstajamo in kdaj hodimo spat, kdaj gledamo poročila na TV, kateri dnevi so rezervirani za posamezne opravke, pa za odvoz smeti in letno praznovanje rojstnega dne ali cepljenje psov proti steklini ...

Šolarju dnevni urnik določa šola. V času pouka strogo, do minute, popoldne na videz sproščeno in nepomembno, a pravzaprav še bolj strogo: kolikor ima človek učenja, toliko se mora učiti. In če to dela umno, gre za učenje manj časa, če pa ne-umno, pa seveda v nedogled.

Do urnikov, ki nam jih določajo drugi, imamo različne odnose. Časovno se običajno spreminjajo v treh fazah. Vsaka je hujša od prejšnje, čeprav morda ne zgleda tako. Najprej jih ne maramo, ker so vsiljeni, ker so nam v napoto in nam prekrižajo naše zamisli o naših načrtih. Potem se z njimi sprijaznimo in si mislimo, pač, naj bo, če že mora biti. Potem se spet zavemo, da nas ovirajo, in jih zasovražimo; na smrt. Hočemo jim pobegniti, upiramo se vsaki malenkosti. Če na tej točki ne razčistimo, kaj sploh hočemo, pademo v četrto, najhujšo fazo, iz katere je izhod izjemno težak. To je apatija.

Človek je svobodno bitje. Urnike si mora določati sam. Ja, to je nekaj, kar je lahko reči, v današnji družbi pa ? nemogoče izvesti. 

A vendarle je mogoče, še več, nujno je, sicer prej ali slej pride do apatičnosti. Recept je neobičajen, ravno nasproten kot bi pričakovali, a učinkuje. Na primer šola: če je obvezno in s strani šole določeno 7 ur, si sam izberem še osmo uro, dodatni pouk, krožek, interesno dejavnost, ki je po vsebini blizu šolskim dejavnostim. Če mi starši določijo, da moram ob sobotah 20 minut sesati prah po stanovanju, ga sesam 30 minut – opravim še delo brata ali sestre, ne glede na to, ali mi bo kdaj vrnil – bistvo je, da sam določam urnik. Če si zastavim 3 ure učenja, jih opravim 3 ure in pol ... In še sto in sto takšnih primerov, ki si jih najde vsak sam.

Bistvo svobodnega urnika je torej, da dejansko delaš več, oziroma čisto malo več, kot je nujno. Tisto "malo več" se potem sploh nikjer ne pozna. Kdor ne verjame v to svobodo, mora poskusiti.

Zanimivo je, da svobodo urnika hitro opazijo naši bližnji. In potem nam zavidajo rezultate, ker je svoboda očitno bolj produktivna in zato tudi več velja kot tisto malo več dela, kolikor ga vložimo – in ki povrh vsega sploh ni zaman.

In še dodatno povrh, svoboda da človeku popolnoma drugačen pogled na svet. Ne pogled navzdol, ampak pogled naprej.

http://idejalist.blogspot.com/2014/03/agonija.html

Nevarno samovoljno združevanje funkcij

Danes se je v poslovnem svetu, enako v gospodarstvu in negospodarstvu, treba najbolj bati dobičkolovcev, ki so hkrati upravljalci, svetniki in nadzorniki, ustanova pa upravlja z denarjem davkoplačevalcev ali prostovoljnih darovalcev. Taki se pogosto pojavljajo v ustanovah, kot so so razna društva, zavodi, politična ali sindikalna združenja, verske ustanove, gospodarska podjetja s koncesijami in podobno. Glavni razlog je verjetno denar, ki pride sam od sebe, na podlagi predpisov na državni ravni, statutov in podobnih dokumentov in sklepov raznih organov. Izjemno je treba biti pozoren, če taki ljudje razglašajo, da delajo vse zastonj, torej brez plačila.

Na drugi strani so problem člani, volilci ali kako drugače udeleženi lastniki oz. deležniki, ki so enostavno premalo poslovno ali družbeno izobraženi, da bi spretne in iznajdljive dobičkolovce lahko zadosti hitro ustavili. Morda se jim celo zdi, da nekaj ni v redu, a ker so hitro pomirjeni s pravnimi razlagami, izjemnim védenjem in samopoudarjenimi izkušnjami dobičkolovcev, ali enostavno z dejstvom, da je to zdaj splošna praksa, se običajno prej umaknejo. Če slučajno še vztrajajo, se potem zgodi, da če nič drugega ne zaleže, se kar same vrinejo visokoleteče besede o zasebnem trudu dobičkolovcev, hudi podpori invalidom, zavzetosti za okolje in podobni retorični posegi, katerim dandanes v zahodni družbi nihče več ne upa oporekati.

Rezultat, torej dobiček, tovrstnih dobičkolovcev običajno ni jasen. Če bi pogledali njihovo fiančno stanje, bi se v največ primerih izkazalo, da nimajo kaj veliko neposredno pokazati, da niso pravzaprav po kapitalu nič kaj visoko. Kje se torej pozna njihovo dobičkolovstvo? Kaže se v razpršenosti stroškov, na primer usmerjevana javna naročila najbolj ustreznim ponudnikom, izredno visoki - seveda pravnoformalno in glede na funkcijo "upravičeni" - stroški telefona, avtomobila, pisarne ali najemnin, prednosti pri kadrovskih odločitvah, in podobni kratkoročni bonusi, ki jih ni mogoče neposredno grajati, dolgoročno pa podjetju ali ustanovi povzročajo hudo neposredno in posredno škodo.

Načelno imajo nekaj koristi na drugi strani tudi člani in deležniki. To so morda sindikalna darila za otroke, drobne povišice za drobno ubogljivost, kakšna manjša delovna oprema, ki sicer pripada, pa je bila zaradi "varčevanja" umaknjena, skratka bombončki, zaradi katerih članstvo nima opore, da bi se upriralo delovanju dobičkolovcev.




Notranje rešitve iz takih razmer v bistvu ni, ker sta obe strani udeleženi.

Dogaja pa se zadeva na vseh hierarhičnih ravneh sodobne zahodne družbe. Razlike med narodi ali podjetji so v niansah. A prav nianse so ključne za obstoj ali propad.

Dan Zemlje 2014

... je pravzaprav dan žalovanja. Pa ne zato, ker ne bi človeštvo nič naredilo za Zemljo, njeno naravo, njene vire, iz katerih živimo. Celo ne zato, ker Zemlji posvetimo samo en dan (ali samo nekaj posvečenih dni ...), ostale dneve pa na tem področju v sanjskem miru počivamo. Ne.
Dan žalovanja je zato, ker od lanskega dneva Zemlje nismo nič napredovali. Poglejte medije - na spletnih staneh se prav lahko sledi: iste besede, iste misli, iste akcije. V bistvu pa so vse te misli, besede in dejanja za Zemljo potrebne vsak dan. Oziroma, niso potrebne za Zemljo, potrebne so za nas same.

Visokoleteče resetiranje

Slovenija bi lahko postala prva ekoregija.
Slovenija bi lahko postala evropska silicijeva dolina.
Slovenija ima vse možnosti prve turistične destinacije v Evropi.
Slovenija bi bila lahko mala Švica.
Slovenija bi lahko postala zgled socialne države.
Slovenija bi lahko postala prva pri električnih avtomobilih.

/Takó in podobno se slišijo visokoleteče izjave v medijih zadnjih mesecev/
/Saj so tudi sanje dovoljene, tudi idealizem in vizionarstvo. A to očitno ni to. Noč - tretjina dneva - je za sanje, ostali dve tretjini sta za delo/

Mnogi že pozivajo, da je treba Slovenijo resetirati, torej vrniti na neko izhodišče, začeti znova. Torej je vse zanič. Kar nam je bilo dano, kar so ustvarili naši predniki, kar smo pravzaprav sestavili sami v dosedanjih letih? Vse gre narobe, mladi bežijo v omamo ali tujino, starejši se kujajo v strahu pred propadom socialnih sistemov, politika misli zgolj nase, dobesedno ... če že ni, pa vse kaže v smer apatije in obupa, strahu pred samim sabo, pred svojimi slabostmi, prevzaprav pred svojo zaprtostjo: osebno, lokalno, socialno, strokovno, celo diplomatsko.

/Táko vzdušje se čuti in vidi zadnjih nekaj let, in ne kaže, da bi šlo na bolje/
/Sicer vse bolj pa se kaže, da je tudi resetiranje postalo le komunikacijski posel/

Na eni strani visokoletečnost.
Na drugi strani tesnoba.

/? Morda je to isto/



Bilo bi lepo in družbeno zdravo, če bi Slovenija bila in ostala vsaj malo Slovenija.
Navadna. Ena od.
Bilo bi lepo, če bi za začetek sebe doumeli za to, kar smo.
Odprto. Življenjsko.

Morda bi bilo celo lažje, oddahnili bi se. Biti to kar si, je lažje, kot biti to, kar nisi.

http://idejalist.blogspot.com/2014/03/mladinska-reprezentanca.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/04/tezave-s-tezavami.html 
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/eu-sredstva-cez-10-let.html

Sveti Jurij iz Kapadokije

je eden najbolj čaščenih svetnikov v Evropi.

Umrl je 23. ali 24. aprila leta 303.

San Giorgio
San Zorzi
Svatý Jiří
Heilige Georg
Sant Jordi
Свети Юрый
Sant Chorche

Svati Čuren
Свети Георги
Sankt Jørgen
Püha Jüri
Szent György
Święty Jerzy
Saint Georges
San Jorge
Sfântul Gheorghe
Sankt Göran
Riddar Örjan
São Jorge
Sint Joris
Pyhä Yrjö

Verjeti ali spoznati

Vsaka pot se začne z vero. Verjeti moramo v cilj, verjeti v pot in verjeti v sebe. Skorajda ni odkritij, ki se ne bi začela tako: znanstvena odkritja, odkritja novih dežel, odkritja delovanja narave ali družbe, osebna notranja odkritja in še mnogo vrst. Če gledamo od zunaj, se nam rado zazdi, da temu ni tako, da so se odkritja zaiskrila iznenada. Takšne posameznike občudujemo in jim morda na tiho zavidamo. Še človek sam, ki pride do nekega cilja, rad hitro pozabi, da je bila pot dolga, da so se pojavljale stranpoti in tema, da je bilo treba premagati mariskatero težavo.

Človek ima sam s sabo pogosto težave. Po eni strani mislimo, da smo najboljši, najpametnejši  in najuspešnejši. Na nasprotni strani nas mečejo depresije in zgubljenost ob misli, da gre vse narobe. Ni problem v evforiji uspeha. Tudi ne v tragiki neuspeha. Človek je uspešen in neuspešen hkrati, pogumen in prestrašen, dober in slab. To je povsem običajno in prej kot to ugotovimo, lažje nam je. To je prvi korak k preprostosti življenja: verjeti vase kot v navadnega človeka. In verjeti vase kot celovitega človeka.

Oz starogrških časov, sploh pa od evropske renesanse se predvsem med filozofi pojavljajo razprave o nasprotovanju med vero in (spo)znanjem, ki se včasih pojavlja v sorodnih in nasprotujočih si dvojicah idealizem – materializem,  čustva – razum,  duševno – telesno ali še kako drugače. Takšna razmišljanja so se potem preko izobraževanja in družbenih sistemov vcepila v družbo in v posameznike. Človek posameznik naj bi torej bil razdeljen na dva pola oziroma sta v njem dva človeka, eden telesni drugi duhovno bitje. Razmišljanja in razprave v družbi pa so šle celo tako daleč, da so se ljudje opredeljevali za en ali za drug pol. Hkrati so seveda zaničevali drugače misleče in trdili, da je edino njihov pristop pravilen in načeloma uspešnejši.

Nasprotujoče si stanje družbe je pravzaprav čudno. Nihče namreč ne more trditi, ali je polarizacija človeka posameznika ali družbe posledica naše vere ali posledica našega znanja. Kdor bi trdil, da je posledica vere, bi za to ne imel nobenega dokaza in bi izpadel naivno. Kdor bi trdil, da je posledica spoznanja, se mu takoj lahko očita nadutost – da vsega en človek sam res ne more spoznati, torej mora večino rečí drugim verjeti. Mar ni tako, da posameznik zelo malo rečí sam spozna? Mar se ne naslanjamo na ugotovitve mnogih soljudi in jim zaupamo, verjamemo?

Pri majhnih korakih je vera pot, spoznanje pa cilj. V življenju kot celoti sta spoznanje in vera kvečjemu hkrati pot in cilj. Življenje je namreč lahko samo celovito.

Vzhod in Zahod

Kakorkoli obrnemo, tako imenovane Vzhodne (azijske) civilizacije bodo v kljub trudu posnemanja Zahoda ostali borni plagiatorji kravatnega kapitalizma.
Kakorkoli obrnemo, tako imenovana Zahodna (evroameriška) civilizacija bo kljub hlepenju po nekoliko poudarjeni celovitosti pogleda na svet na Vzhodu, ostala ukleščena v svojo idejo o najrazvitosti.

S stališča Zemlje različni civilizacijski prstopi  niti niso napačni, morda celo prav in pravični. To je sicer rekel že Platon: Pravičnost je odnos, v katerem vsak ohrani svoje mesto in vlogo, s čimer se ohranja celovita hierarhija in ubranost. (Platon, Πολιτεία/Država).

Zgled in zavist lahkoti in veselju

So ljudje, ki svoje delo opravljajo s tako velikim veseljem in s tako lahkoto, da soljudi v svoji bližini dobesedno razdvajajo. Na eno stran se izločijo tisti, ki jim zavidajo, in v svoji notranji majhnosti kuhajo bridko bolečino, ker oni ne morejo biti taki. Veselim ljudem grekobi stavka "vsaj oni, če že jaz ne morem" pogosto voščijo, naj še najprej uživajo. Na drugo stran se razporedijo tisti soljudje, ki jim veselje veselih spodbuja veselje v njih samih in jim olajša tudi njihovo delo. Pogosto nevede in nezavedno, pogosto zadostuje droben trenutek, srečanje, ali celo samo misel.

Resnica pa je najbrž nekje tam, da veliko veselje in velika lahkota skoraj nikoli ne pomenita, da gre delo in življenje zlahka in da je veselje dano od nekod zunaj. Skoraj gotovo zadaj, morda v daljši preteklosti, stoji množica trdih preizkušenj, težkih razmer, iskanj od brezizhodnosti v brezizhodnost, beg in dvomi, ukleščena in nerešljiva nujnost predanosti življenju in danosti. Morda celo ne v preteklosti, morda celo kar ta trenutek, in morda pa celo v predanosti videnja prihodnosti.

Vztrajnost je za jutri

Narava le redko izumi kaj novega. Prvine in odnosi med njimi so ustaljeni, fizikalni in kemijski zakoni se zdijo nespremenljivi, celo nujno nespremenljivi. Na področju živega ostaja vse v svojih okvirih pričakovanega. Morda še več. Odkar znanost pomni, ni bilo opaženo, da bi nastala nova snov, da bi se pojavile nove sile, niti to ne, da bi dejansko nastala kakšna nova rastlinska ali živalska vrsta, ki bi se nedvomno ločila od svojih prednic. Med ljudmi se je uveljavila nekakšna paradigma o splošnem kroženju in obnavljanju v nam dojemljivi naravi. Zakaj je takšno gledanje postalo idealno ni čisto jasno, verjetno pa iz čisto praktičnega razloga, ker nam daje gotovost, nas pomirja. S takšnim mišljenjem je lažje živeti kot z neznankami, saj nam daje razlog za vztrajanje, življenju pa smisel.

Pa vendar se pojavljajo ideje, da nekateri procesi v naravi tečejo linearno in so nekam usmerjeni. Torej imajo svoj začetek in verjetni konec. Teorija nastanka znanega vesolja je takšna. Če ne bi bila tako čudovito časovno oddaljena, bi se je nedvomno bali. Uči o začetku, kjer je mogoče o nekaterih dogodkih sklepati, in predvideva konec. A nima nobene vizije, kako naj bi konec zgledal. Pravzaprav se je znanost na tej točki najbolj nevarno približala religijam, ki pa v  nasprotju z njo dajejo človeku upanje, saj vsaj obljubljajo dober konec in s tem smisel. Filozofsko in fizikalno utemeljene teorije so sicer zanimive, vendar ne rešujejo nobenega temljnega problema, ampak zgolj skušajo pomiriti Zahodnega in pozahodnjenega človeka. Včasih se zdi, da so tudi sedanje religije bile prvotno takšne "znanstvene" teorije, ki "absolutno niso imele nič" z verovanjem.

Če konec česarkoli nima vsaj slutnje pozitivnega, nima pot proti temu koncu nobenega smisla. Če je konec na primer zlo ali na primer nič, je čisto vseeno, kakšna je pot. Torej je tudi za vztrajnost bolje, da je ni, ali pa nima popolnoma nobenega pomena. Pa vendar človek v vseh kulturah vztraja in je spoznal vztrajnost za vrlino. Vztrajnost je misel na prihodnost na podlagi misli na preteklost ali iz preteklosti. Prihodnost nas vsaj nekoliko skrbi. So to sebične skrbi? Nas skrbi tudi za druge ljudi? Nas skrbi za okolje, za naravo okrog nas? Vsekakor se večinoma zavedamo, da bi nas moralo marsikaj skrbeti, a priznajmo si, osrednjo pozornost namenjamo sebi, "jazu". Redki posamezniki ga presežejo.

Vztrajnost človekovega odnosa z naravo je zelo posebna vrlina. Na zaporednem seznamu gradnje odnosa med pozahodnjenim človekom in naravo je nekje na tretjem mestu, za spoštljivostjo in dojemljivostjo: najprej smo do narave spoštljivi, potem moramo biti odprti za spoznavanje, potem moramo vztrajati. To je pot odnosa.

***

Vztrajnost nima pomena za preteklost, je edino zares pomembna stvar za prihodnost. Vztrajnost pa je mogoča samo v sedanjosti, samo v tem trenutku. Vztrajnost je v bistvu povezava med preteklostjo in prihodnostjo. V bistvu je odnos med časom, ki je bil, in časom, ki bo. Misliti, da bomo vztrajali v prihodnosti, je nesmisel. 

Vztrajam lahko samo v prav temle trenutku.

Uzakonitev nezakonitega

Država, v kateri se kot politični sistem uporablja parlamentarna demokracija, nedvomno začne propadati v trenutku, ko zakonodajalec začne sprejemati zakone, s katerimi kot upravičeno uzakoni nekaj, kar je bilo nezakonito.

O podobi in senci, in okroglem kvadratu

Že davno je tega, kar je človeštvu jasno, da je Zemlja krogla, in da drvi s skoraj neizmerno hitrostjo okrog Sonca; pa še kar rečemo, da Sonce vzhaja in zahaja – kot bi se še vedno Sonce sukalo okrog nas. Tisoče let nam zgodovina javno in jasno spoznava, da nasilje in vojne rodijo trpljenje in žalost; a ne prenehamo z medsebojnim tekmovanjem in bolestnim primerjanjem – kot bi edini veljavni svet bil moj. Stoletje že mineva, odkar je pregnan vsak dvom o tem, da v dojemljivem svetu ni nič absolutnega; pa okrogel kvadrat še kar zbuja posmeh.

Svet, kakršnega vidimo, je pravzaprav podoba. Je odsev naše vzgoje, razpoloženja in namenov – ali drugače – naše preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Iz preteklosti nas zaznamujejo kultura, v katero smo rojeni, značilnosti naših bližnjih, ob katerih smo zrasli, in notranji dogodki, skozi katere smo v sebi zavedno ali nezavedno povezovali izkušnje. Ta trenutek, in to je v bistvu edini čas, s katerim v celoti razpolagamo, je kar grozljivo resničen. Je. Če je žalosten, ostane za vekomaj žalosten, če zlagan, bo večno takšen, če razposajen, ali vzvišen ali odprt za druge ali zadovoljen ali globoko notranje srečen, ali kakorkoli razpoložen: v trenutku, ko nanj pomislimo, se že nepovratno izmakne in napravi prostor naslednjemu. Ta, naslednji, ki se nam je še pravkar v namenu ali želji prikazoval v prihodnosti, je zdaj že tu. Že ga lahko uporabimo in iz njega ustvarimo podobo ...

... podobo ali resničnost.

Človek si o samem sebi rad dela podobe. Najbrž je to v naši naravi, ki jo uspejo preseči le tisti, ki odkrijejo dragocenost vsakega trenutka. To pa so redki. A zgleda, da jih je zadosti, da za to obstajajo besede in misli. Večina nas je navadnih, torej takšnih, ki si o sebi delamo podobe. Narediti si podobo o sebi ni slabo, celo dobro in koristno je. Biti navezan na svojo podobo, jo častiti in poveličevati – ali pa tlačiti in zaničevati – to pa je slabo, predvsem pa nepotrebno. Pri odnosih med ljudmi pa še neproduktivno, saj o naši veličini ali ničnosti smejo prej misliti drugi kot mi sami.

Zgodi pa se, in to ne redko, da si ljudje, v slabem ali dobrem, niti podob o sebi ne delamo. Niti o prihajajočem in ne o minulem, kaj šele od trenutnem. Namesto mnogih dimenzij prostora, v katere smo postavljeni, in v mejah katerih je vsak hkrati tak kot je – in hkrati podoba, kakršno se vidi – lâstnost in bìtnost in sàmorefleksijo zožamo na plosko, skoraj brezdimenzionalno senco. Senco samega sebe.

In hudo je, če odnose namesto z drugimi, kakršni so, vzpostavljamo z njihovimi sencami.

Tri stopnje laži

Prva stopnja je običajna: sočloveku poveš nekaj, kar ni res. Okoliščine niso pomembne, razlogi ali motivi tudi ne. Ni važno, ali je bilo namenoma ali slučajno, ali je iz navade ali mimogrede. Preprosta laž, v trdilni slovnični obliki.

Pri drugi stopnji so udeležene najmanj tri osebe, lažnivec in (vsaj) dva nasedla (na primer X in Y), ki se medsebojno spoštujeta. Tu gre za mešanje trdilnih in vrpašalnih stavkov. Lažnivec najprej reče X-u, da je Y rekel to-in-to, in ga takoj za tem vpraša, če se s tem, kar je Y rekel, strinja. Ker X spoštuje Y-a, bo skoraj gotovo rekel, da se strinja. Potem bo šel Lažnivec k Y-u in mu povedal (se mu zlagal), da je X rekel to-in-to, in ga takoj še vprašal, če se strinja s tem, kar je X rekel. Tudi Y, ki spoštuje X-a, bo seveda verjetno brez preverjanja rekel, da se strinja.
Rezultat je natančno ta, da laž, ki jo Lažnivec opiše kot to-in-to postane resnica za X in Y. Ker si X in Y medsebojno zaupata, jima medsebojno ni treba preverjati, kaj je nek Lažnivec natančno rekel, oziroma natančno vprašal, oziroma kako je kombiniral isti trdilni in vprašalni stavek.
Posebnost te stopnje laži je, da ne zadostujejo le osebe, potreben je tudi načrt, ki je lahko zavesten, v nekaterih primerih pa postane kar podzavesten, način življenja. Lahko postane tudi način vladanja.

Tretja stopnja je najtežja. A tu ne gre za udeležbo še večjega števila oseb. Človek na tej stopnji laže samemu sebi. Sama sebi si lahko laže tudi družba.

Vse tri stopnje laži se lahko dogajajo na osebno-zasebni ravni, lahko pa so tudi del dogajanja v družbi, celo komunikacijske manipulacije z ljudmi.

Trma v ogledalu

Trma je čudovita stvar. Skoraj vsak jo prepozna – pogosteje sicer pri drugih, kot pri sebi. Včasih se pruhuljeno plazi po človekovi duši, mršči obraz, še posebej okrog oči. Kratkotrajne oblike se stisnejo med zobe spodnje in zgornje čeljusti. Zna se zaviti v molk in otopel pogled, zbežati v svojo sobo in se zariti v posteljno blazino. Tudi zjoka se. Mešanica trme in jeze je hudo eksplozivna. Zato je trma, kadar je jezna, in to je pogosto ob samem začetku, zelo nevarna. Udari, poškoduje, rani, ubije – sebe, sočloveka, stvar. Ko se umiri, je na pogled nekoliko bolj znosna. "Pusti, saj bo minilo", rečejo ljudje. Večina res mine. Na tisto pa, ki ostane, in ki se z dneva v dan manj kaže, je treba biti pozoren. Človeka lahko zagreni, lahko mu vzame vso voljo. Lahko pusti le kalup človeka z izpraznjeno vsebino obupa in brezizhodnosti.

Trma ima čudovito lastnost, da jo zlahka opazujemo. Celo pri sebi. V svoji začetni sunkovitosti je sicer slepa, a k sreči tako zelo očitna pri drugih, da jo takoj vidimo. Kot bi gledali svojo v ogledalu. Opazovati druge v njihovi nesreči ni najlepše, vendar ni treba opazovati. Spomin nam bo v trenutku pogleda na trmo drugega odvil dogodke naše lastne trme. Pogled na drugega je zato samo impulz, ki takoj zamenja navidezno ogledalo bližnjega s pravim ogledalom naše notranjosti.

Tu in tam si kdo vzame čas, da trmo pobliže spozna. Vsak ugotovi, da bi brez nje svet obstal. Žal so se v preteklosti nekatere trme obrnile v škodo soljudi, celo v škodo celega človeštva. Začne se s preprostimi prepiri, ki nam postajajo del vsakdanjika. Kakor pridejo, tudi minejo – če imajo le ljudje vsaj nekoliko dobre volje. Pomisli pa na nekatere vojne in trpljenje nedolžnih žrtev ali čezmerno izkoriščanje narave. Vse zaradi tega, ker ima nekdo trmasto "svoj prav". A zgodovina nam je pokazala, da takšen prav ni nikoli večen. Ja, celo pokazala nam je, da se kot posledica hudega lahko rodi lepo, da iz trpljenja zrastejo čudoviti sadovi.

Svet se ne premika le zaradi trmastega nasilja prepirov in vojn. Premika se tudi in predvsem zaradi vztrajnosti posameznikov. Vztrajnost pa ni nič drugega kot v pravo smer obrnjena trma. Koliko priprav je potrebnih za športno zmago! Koliko vaje za uspešen koncert! Koliko guljenja debelih knjig za znanstvene ali tehnične dosežke! Vendar to še ni zadosti. Uspeh ali navdušeno ploskanje občinstva ali veliko odkritje so le stopnica. Tu se potreba po zdravi trmi šele začne. Ogenj trenutnega uspeha je kot ogenj eksplozije. Nevaren je. Še huje: za njim pride prah in pepel. Pozaba. Zato brez trme ne gre: ogenj zmage mora trajno greti tebe in druge, rojevati mora nove zmage, zunanje in notranje. Morda je vztrajnost najlepša in najbolj koristna oblika trme.

Težave s težavami

Kdor veliko govori o težavah, jih verjetno nima veliko.
Kdor malo govori o težavah, jih verjetno ima, najbrž tudi velike, a jih, kolikor le zmore, rešuje.

Kdor težav nima namena reševati, vsem okrog sebe vpije, da je v težavah, in da jih bo jutri moral rešiti.
Kdor težave rešuje, že od včeraj nima časa in možnosti, da bi jih delil z javnostjo.

Težave imamo vsi. Nekateri imajo zraven še težave s težavami.

Sirotišnica Start-up-ov

Ste tudi drugi zasledili povečanje količine pisanja o uspehih mladih z inovacijami? Pravo čudo, prave zvezde na črno-temnem nebu slovenske deželice. Ja. To so tako imenovani Start-up, začetna sredstva, ali (nekoliko vugarno, a pogosto resnično v drugem pomenu besede) tudi zagonska sredstva.

Nič narobe, ko gre za študente in mladino. Problemi zagonskega časa in sredstev se pojavijo in potencirajo pri odraslih ljudeh, pri ljudeh, ki bi morali biti v celoti odgovorni za svoje delo od trenutka, ko ga nastopijo. Tako pa se različni odrasli tipi in tipke menjajo na stalnih start-up-ih, in ko jim ne uspe, enostavno gredo. Brez posledic za seboj pustijo ne-odgovor-jena vprašanja. Verjetno jih čaka rezervirano prejšnje delovno mesto, ali start-up v naslednjem podjetju ali ustanovi. Povrh vsega žal mnogih idej ne moreš niti od daleč primerjati z izvirnostjo mladine. je preveč misliti, da je govorjenje o uspešnosti start-upov sploh le poskus opravičevanja neuspelih brezidejnih start-upov neke druge generacije?

Si lahko predstavljate starša, recimo bolj mamo, ki bi imela vsako leto enega start-up otroka? In ga potem zapustila, češ, ni uspelo, ni mi šlo, okoliščine niso omogočale ...? Si lahko predstavljate take otroke iz vseh teh stat-up projektov?

Mar Slovenija postaja sirotišnica start-upov?

http://idejalist.blogspot.com/2014/03/mladinska-reprezentanca.html

Negacija negacije

Kadar kdo v javnosti začne govoriti o kakšni spremembi, predvsem takrat, ko se beseda zareče, in naj bi bila sprememba "pozitivna" za poslušalce ali bralce, takrat je gotovo na delu negacija negacije.

Na primer že nekaj desetletij star vic, ko pri TV dnevniku povedo, da se elektrika ne bo podražila. Že vse stare mame, ki niso rasle skupaj s TV, so vedele, da taka novica dejansko pomeni, da se elektrika bo podražila. In res se je. Vedno; oziroma nikoli se ni pocenila.

V čem je stvar? Če nek proces v življenju na kateremkoli področju - in to je lahko tudi življenjsko pomembno - teče normalno, se z njim skorajda nihče ne ukvarja, vsekakor pa tisti, ki se z njim uikvarjajo, o tem ne govorijo okrog. Pač, vsakdan, samoumevnost, utečenost. Če pa se začne zatikati, takrat se deležniki zdramijo: nekaj je narobe. In ker ne morejo drugače, oziroma ker je tako normalno, zaženejo manj ali več panike. Če imajo na voljo medije, in če so olikani in prijazni, bodo javnost obvestili, da se nekaj pa gotovo in prav gotovo in ali ne bo zgodilo.

Narava je očitno ustrojena tako, da je vse manj opazimo. Kdo bi vedel, ali je to sreča za ostalo naravo ali za človeka.

Ljubljana me za uro rekreacije plačuje po 7,2 €

Za 3 ure parkirišča v strogem središču je znesek na listku 1,2 x 3 = 3,6 €
Za 3 ure v Coni 3 pride parkiranje 0,4 x 3 = 1,2 €
Razdalja je 10 minut v eno smer in 10 minut v drugo.

Če odštejemo, je to 3,6 - 1,2 = 2,4 €

Če bi se človek tako rekreiral eno uro, pomeni to 7,2 € na uro.
Hvala, prestolnica!

Prostovoljstvo tako in drugače

Kot mnogo drugih reči, smo tudi pri prostovoljstvu v Evropi na dveh popolnoma različnih skrajnostih.
Na eni strani imamo množice prostovoljcev, ki so družbi sami po sebi umevni, ki se razdajajo brez vprašanja, takoj priskočijo na pomoč ali dajo od sebe tisto, kar posameznik, bližnji ali daljni, družba ali neka organizacija potrebuje. Mnogi so tako hudo samo-po-sebi-umevni, da družba ali organizacija, kateri ciljem služi, enostavno pozabi nanje. In ta družba ali organizacija se nikoli ne zavé, da kljub vsemu, kljub dobri volji in razdajanju, tudi te osebe morajo živeti, čisto navadno živeti iz dneva v dan, skrbeti za svoje otroke, za poln rezervoar bencina pri avtomobilu, s katerim opravljajo prostovoljstvo, plačati domačo elektriko, davke, morda iti na počitnice ali plačati organizirano sprostitev.
Na drugi strani imamo prostovoljce, ki so organizirani. Imajo svoje ustanove, združenja, morda so v teh združenjih tudi tako ali drugače zaposleni: morda ne prejemajo denarja kot plače, ampak jim pripada pokritje vseh nastalih stroškov; nekaterim se pokrivajo dajatve pokojninskih in zdravstvenih zavarovanj oziroma državnih blagajn. Verjetno lahko dobijo tudi denarno nagrado, v nekaterih državah kar lepo, po številki dejansko večkrat višjo kot plača v kakšni drugi, prav tako evropski državi. Organizacije teh prostovoljcev so pogosto zdužeene v nekakšne cehe, in si skorajda prilastijo naziv "prostovoljstvo" - skratka, ne moreš biti prostovoljec ali prostovoljka, če ne izpoljnjuješ nekih določenih zahtev (seveda demokratično).

Morda ste na eni, morda ste na drugi strani. Vendar nikakor nikoli ne pomišljajte, kadar je vaš najbližji potreben vaše prostovoljne pomoči. Naredite kaj prostovoljnega tudi zase. Prosto voljnega, mislim.

http://idejalist.blogspot.com/2013/09/bone-voluntatis.html

Imunski sistem pri vzgoji

Pri vzgojnih procesih na različnih ravneh se običajno pojavljajo težave. Na eni strani se človekova narava upira omejevanju in družbenim normam, na drugi strani imajo vzgojitelji (v najširšem pomenu besede) vedno težave, ker cilja ne dosežejo tako hitro, kot bi si predvsem sami želeli. To so osnovne težave, ki so v medsebojnem dialogu, ja, dialogu, normalno rešljive.

Obstajajo pa težave, ki bi jih lahko imenovali bolezni vzgojno-imunskega sistema. Ja, obolijo vzgojni levkociti. Na primer nek povprečno razvit otrok brez kakšnih dušeno-socialnih motenj noče sprejeti osnov vzgoje: besed, dejanj ali zgleda. Enostavno ignorira, kot da vzgojitelj ne obstaja. Torej še sploh ne gre za kakšne vzgojne vsebine, kaj naj bi se navadil, ampak že za odklanjanje pristopa, kako naj se sploh prične navajati na neko družbeno sprejemljivo obnašanje. Značilno za tako obnašanje je, da ni odvisno od otroka, ampak od odnosa med vzgojiteljem in otrokom. Ta isti otrok bo namreč pri drugem vzgojitelju lahko bistveno drugače dovzeten. In tako je to relativno enostavno rešljivo, če imaš kakšnega takšnega botra (Pravzaprav je botre pogruntala že vsaka religija doslej in sploh ni neumno).
Podobne pojave je opaziti tudi v družbi. Nekateri posamezniki ali skupine, pogosto tisti, za katere bi ne bilo neumno, če bi še koga poslušali razen sebe (...), enostavno zbolijo na vzgojno-imunskem sistemu. Postanejo neozdravljivo bolni na vseh področjih, za katera so morda celo odgovorni. Ljudje iz iste družbe, ki takšno stanje sprevidijo, jim skušajo odpreti oči, jih vzgojiti, jim pokazati, da se je treba tudi na takšnih položajih ne le družbeno sprejemljivo obnašati, ampak predvsem družbeno odgovorno ravnati. A žal bolezen ni enostavno ozdravljiva, najbolj pogosto so potrebni drastični ukrepi. Nekaj časa je veljalo, da morda v takih primerih pomaga sprememba vzgojitelja, torej, da pride nekdo od zunaj, kakšen iz Ogleja, Rima, Achna, Dunaja, Beograda, Bruslja ... A dandanes so vzgojnoimunski sistemi v vrhovih družbe postali že tako zapleteni, da niti taka zdravilna sprememba nrekega ne-ne-umnega botra nekako ne pomaga. Družba prav hoče biti bolna. Ni zdrava, če ni bolna, je rekel nekdo.

http://idejalist.blogspot.com/2013/03/druzbeni-korektorji.html

1D 2D 3D 4D ... nD

Najprej stopimo korak nazaj. Zamislimo si bitje, ki živi v sistemu, ki ima manj dimenzij kot naš. Za začetek torej poglejmo sistem premice, ki je enodimenzionalna. Bitje na njej je lahko točka ali daljica, ki dojema samo gibanje naprej in nazaj. V obe smeri seveda v neskončnost. Če ima tako bitje zunanja čutila, jih ima lahko le spredaj ali zadaj. Popolnoma jasno je, da se v tem sistemu dve bitji ne moreta bočno srečati. Če ju gledamo od zunaj, nam je sicer takoj jasno, da bi eno prav enostavno lahko izstopilo iz premice in se po srečanju spet vrnilo vanjo. Toda z notranje strani gledano, takšen proces ni mogoč. Dvodimenzionalni prostor lahko razpolovimo že s točko, ki je brez dimenzije. Prehod iz ene polovice v drugo je možen samo tako, da bitje začasno izstopi iz dvodimenzionalnega sistema.
V naslednji miselni stopnji si bomo ogledali bitje v sistemu dveh dimenzij. Vzemimo, da je to okrogel ali trikoten stvor, ki živi izključno na ploskvi. Nikoli v življenju si ne more pridobiti izkušnje gibanja gor – dol, čeprav se lahko prosto giblje v vseh smereh ploskve. Mi, tridimenzionalci, si ob ravnini predstavljamo njeno "spodnjo" in "zgornjo" mejo, vendar tamkajšnje bitje tega ne dojema, saj živi v "špranji" med njima. Čutila pri teh bitjih bi bila nameščena nekje na obodu ploskega telesa. Prebavni sistem takega bitja mora imeti usta in zadnjično odprtino na istem mestu, sicer se pretrga. Če tak sistem želimo razdeliti na dve polovici, nam zadostuje osnovni ravnini vzporedna premica, ki je enodimenzionalna. Bitje, ki bi naletelo na takšno premico, bi jo spoznalo za oviro, ki je nikakor ne bi moglo premagati. Ob razmišljanju, kako bi jo vseeno premagalo, bi morda pomislilo, da mora obstajati še kakšna dimenzija, v kateri bi premico preskočilo. Ta ja nam, tridimenzionalcem, čisto vsakdanja.
Stopnje tridimenzionalnega sistema, ki mu rečemo tudi (evklidski) prostor, skorajda ni treba opisovati. Bitja imamo zunanja čutila nameščena po površini teles, gibljemo se v vseh smereh treh pravokotnih ravnin in še v vseh vmesnih. Naš sistem bi lahko prerezali na dve polovici z ravnino, ki je dvodimenzionalna. Če bi naleteli na takšno ravnino, skozi katero ne bi mogli, bi seveda pomislili, kako to vseeno storiti. Po analogiji iz prejšnjih dveh stopenj je odgovor na dlani: prestopiti je treba v sosednji tridimenzionalni prostor in s tem v višjo, torej četrto dimezijo.
V štiridimenzionalnem svetu živijo bitja, ki se lahko gibljejo v štirih, med seboj na nam neznan način pravokotnih prostorih in še v vseh smereh, pravzaprav prostorih, ki so vmes. Zunanja čutila imajo po celotni prostornini telesa, kakšna pa imajo prebavila, ni mogoče razmišljati - njihov prebavni trakt je teserakt. Štiridimenzionalni svet je mogoče neprebojno razdeliti s tridimenzionalnim prostorom. In če tako razdeljen svet tista bitja hočejo premagati, morda razmišljajo o peti prostorski dimeziji. Kako to v resnici zgleda seveda mi ne vemo, kakor tudi bitja v dveh dimenzijah nimajo pojma, kako je zanimivo živeti v treh.

5D, 6D; bi šlo še naprej?
Kaj pa nazaj, po 1D? 1/2D?

Flatland, večrazsežna romanca Edwina Abbotta (celotna knjiga)(zvočna knjiga v angleškem jeziku)
Risani film Flatland/Ploskovnija iz leta 2007

Slovenski podnapisi

Lahkota globin odnosov

Na svet večinoma gledamo kot na sestavljanko stvari, pojmov, idej, hotenj, želja, misli - torej velik mozaik nekih reči, ki so oprijemljive, ki jih tako ali drugače zaznavamo, iz katerih se poraja materialni in duhovni svet, verjetno celo antropomorfni del religij in filozofij. Reči imajo svojo težo, svojo zgodovino, svoje lastnosti: in to ne le materilne stvari (v smislu materializma), ampak tudi tako imenovani duhovno-duševni pojavi (v smislu idealizma).
Lastnosti in spoznavanje lastnosti vseh reči so vpete in kar nekako standardizirane v sedanji Zahodni civilizaciji. Zdi se, da drugače ne more biti, predvsem pa smo prepričani, da obstajajo samo in izključno reči, torej samo tisto, kar je materialno, in tisto, kar je duhovno. Ali drugače: obstaja samo tisto, kar človek miselno obvlada, kar zmore čutiti sam ali s pripomočki, kar ima torej lastnósti, ki jih je človek sposoben zaznati.
Lastnóst je nekaj, kar je lástno neki réči. Vprašati pa bi se morali, ali obstaja tudi kaj, kar ne zaznavamo, a preprosto je, in morda nima lastnósti - ima pa lástnost, torej nekaj kar je izključno njeno/njegovo?
Če pogledamo razvoj naše civilizacije, nam bo hitro jasno, da take zadeve gotovo še obstajajo. Še pred nekaj stoletji niso vedeli, kaj je to električna prevodnost, kaj šele, kaj je to polprevodnost. Niso, vedeli, kaj je plazma ali dioda. Niso vedeli, da so miselni procesi naposredna posledica neštetih med seboj smiselno povezanih električnih impulzov v živčnem sistemu. In še in še. V teku zgodovine je človek te zadeve oréčil, poimenoval jih je, postale so rečí, torej stvari ali pojmi. (Preberite Malega princa spotoma -sebi ali najbližjim ...). Nobenega logičnega razloga ni, da bi se razvoj orečevánja prav z našo generacijo ustavil. Nobenega razloga, da bi se človek prav v tem informacijsko-potrošniškem vrtincu res tako nesrečno zapletel sam vase, da ne bi zmogel več presegati samega sebe in svojo pritlehnost samo-zdaj-zadostnosti.

Odnosi so ena od zadev, ki imajo (verjetno) svojo lástnost, neodvisno od človekove oréčenosti, nimajo pa svojih lastnósti - oziroma jim jih ljudje še ne znamo določiti.
Magnetno polje samo na sebi nima lastnosti (povzročitelj jih ima), se pa stvar, ki vanj vstopa, spremeni, oziroma spremeni svoje lastnosti. Magnetno polje se pri tem morda spremeni, vendar ne kot magnetno polje samo na sebi, ampak le zaradi novega odnosa s tisto stvarjo, ki je vanj vstopila.
Podobno je pri odnosih v družbi. Posameznik na samotnem otoku je pač posameznik; dela kar hoče, kolikor hoče in kolikor sploh zmore. Posameznik na sosednjem otoku prav tako. Ko pa ju čudežni dogodek združi, se med njima vzpostavi odnos. Razmere se popolnoma spremenijo.
Ali pri mislih. Morda človek na nekaj misli neodvisno, ima odlično idejo, zamisel, načrt - vse v glavi. Potem nekje prebere nekaj drugačnega, neke misli drugega človeka - in prvotna ideja se lahko popolnoma spremeni.

Vse to so odnosi, niso reči, niso orečeni, obstajajo, kar obstajajo. In prav vse to je neskončna lahkota odnosov, ki so že, pa jih (še) ne zaznavamo, še ne oréčimo.

Morda je celo bolje, da jih pustimo njim samim, njihovi lastnósti. In njihovi hkratni bližini in oddaljenosti, zaradi katere so tako lahkotni.

http://idejalist.blogspot.com/2014/04/teza-globin-odnosov.html

Teža globin odnosov

Predpostavimo skrajno drzno trditev, da osnovni gradniki sveta niso stvari, med katerimi obstajajo neki odnosi (kot si večinoma predstavljamo), ampak obratno, da na svetu kot osnovni gradniki obstajajo odnosi, med katere se umeščajo stvari. S tem seveda podremo ves sistem materializma in idealizma, ali delitve človeka na telesno in duhovno, ki ga evropska civilizacija gradi od renesanse sem.
Ampak vseeno, poskusimo si zamisliti, kako v bistvu obstoj neke stvari sploh ni smiselna, če zraven ne obstaja tudi druga stvar, s katero prva vzpostavlja odnos (npr. gravitacijska privlačnost, elektroni-jedro, drugi naravi pojavi, ki smo jih v t.i. objektivni znanosti poimenovali "zakoni" - a verjetno le zato, da smo se pač rešili razmišljanja; kajti dejansko raziskujemo njihove vplive, kaj pa te zadeve dejansko so, to pa kar odmislimo ...). Govorimo o tem, da je torej dinamika, odnos, tisto bolj bistveno, bolj prvinsko, da so bili odnosi, "zakoni", prej, da so stvari le slučajno (?) vmes.

Predpostavimo nadalje, da ljudje, ki svet doumevajo tako, da so odnosi bolj pomemben del sveta kot stvari same, ki se lahko menjajo (npr. neka živalska vrsta se v ekološki niši zamenja z drugo - ekosistem bo preživel; ion v molekuli se zamenja - nič nenavadnega, ipd), dejansko vidijo razvoj sveta bolj bistro. Če namreč gledaš le stvari ali le ideje ali misli, ti te zbujajo spomin na preteklost, v najboljšem primeru pa jih umeščamo v miselni tok sedanjega časa. Če pa prednostno gledaš (in vidiš) odnose, se nakazuje prihodnost, saj je iz odnosov, ki so konstanta, "zakoni", kot rečejo znanstveniki, mogoče bistveno bolje ugotavljati prihodnost.

Predpostavljajo še naprej, da ti ljudje niso izučeni obrtniki, ki iz nekih podobnih izračunov v tujih revijah ali računalniških programov, in na podlagi strahotno oddaljenih in strahotno šibkih sil, s katerimi npr. planeti vplivajo na nas, ugotavljajo potencialno prihodnost mojega življenja. Ne, pustimo te. Predpostavljajmo, da gre za običajne vsakodnevne ljudi in da ti ljudje res vidijo naprej, ker vidijo dinamiko, gibanje, smer gibanja in medsebojne odnose med rečmi. In prav zato, ker vidijo dinamiko, in jo morda celo poudarjeno vidijo - bolj poudarjeno kot stvari - dejansko lahko napovejo prihodnost. Kot je v bistvu lahko napovedati, katera krogla na biljardni mizi se bo pod določenim kotom in z določeno silo odbila od te ali one druge in posledično dosegla uspeh večkratne luknje. Podobno vozniki na cesti: saj ne gledamo sosednjih avtomobilov, ampak odnose med njimi, oziroma vozniki: kam kdo namerava, kako se giblje kolesar po vzporedni cesti; ne gledamo pešca pred prehodom, ampak opazujemo njegove namere, kretnje ... Torej opazujemo dinamiko in ne stvari, opazujemo odnos med sabo in njim. Tako se dinamika, različne sile, ustrezni koti, hitrost, robovi mize, položaj lukenj, pa spremembe hitrosti kolesarja, obrati pešca, približevanje avtomobila, ki nas bo prehitel ..., in podobne zadeve, če primerjamo, pojavljajo v življenju. In ker se življenje stalno giblje, gre seveda za neprestano preračunavanje možnosti. In to možnosti, pri akterih odnosi igrajo bistveno pomembnejšo vlogo kot stvari same.

Si morete predstavljati težo življenja človeka, ki skozi tako globinsko dinamiko odnosov, prihodnost dobesedno vidi.