Družba, ki nas obdaja, močno vpliva na naša dejanja in
reakcije. Določa nam ritem in način življenja. Kultura, v katero smo rojeni,
nam določa, kdaj delamo in kdaj počivamo, kdaj gremo na dopust, tudi to, kdaj
vstajamo in kdaj hodimo spat, kdaj gledamo poročila na TV, kateri dnevi so
rezervirani za posamezne opravke, pa za odvoz smeti in letno praznovanje
rojstnega dne ali cepljenje psov proti steklini ...
Šolarju dnevni urnik določa šola. V času pouka strogo, do
minute, popoldne na videz sproščeno in nepomembno, a pravzaprav še bolj strogo:
kolikor ima človek učenja, toliko se mora učiti. In če to dela umno, gre za učenje
manj časa, če pa ne-umno, pa seveda v nedogled.
Do urnikov, ki nam jih določajo drugi, imamo različne
odnose. Časovno se običajno spreminjajo v treh fazah. Vsaka je hujša od
prejšnje, čeprav morda ne zgleda tako. Najprej jih ne maramo, ker so vsiljeni,
ker so nam v napoto in nam prekrižajo naše zamisli o naših načrtih. Potem se z
njimi sprijaznimo in si mislimo, pač, naj bo, če že mora biti. Potem se spet
zavemo, da nas ovirajo, in jih zasovražimo; na smrt. Hočemo jim pobegniti,
upiramo se vsaki malenkosti. Če na tej točki ne razčistimo, kaj sploh hočemo,
pademo v četrto, najhujšo fazo, iz katere je izhod izjemno težak. To je
apatija.
Človek je svobodno bitje. Urnike si mora določati sam. Ja, to
je nekaj, kar je lahko reči, v današnji družbi pa ? nemogoče izvesti.
A
vendarle je mogoče, še več, nujno je, sicer prej ali slej pride do apatičnosti.
Recept je neobičajen, ravno nasproten kot bi pričakovali, a učinkuje. Na primer
šola: če je obvezno in s strani šole določeno 7 ur, si sam izberem še osmo uro,
dodatni pouk, krožek, interesno dejavnost, ki je po vsebini blizu šolskim
dejavnostim. Če mi starši določijo, da moram ob sobotah 20 minut sesati prah po
stanovanju, ga sesam 30 minut – opravim še delo brata ali sestre, ne glede na
to, ali mi bo kdaj vrnil – bistvo je, da sam določam urnik. Če si zastavim 3
ure učenja, jih opravim 3 ure in pol ... In še sto in sto takšnih primerov, ki
si jih najde vsak sam.
Bistvo svobodnega urnika je torej, da dejansko delaš več,
oziroma čisto malo več, kot je nujno. Tisto "malo več" se potem sploh
nikjer ne pozna. Kdor ne verjame v to svobodo, mora poskusiti.
Zanimivo je, da svobodo urnika hitro opazijo naši bližnji.
In potem nam zavidajo rezultate, ker je svoboda očitno bolj produktivna in zato
tudi več velja kot tisto malo več dela, kolikor ga vložimo – in ki povrh vsega
sploh ni zaman.
In še dodatno povrh, svoboda da človeku popolnoma drugačen pogled na
svet. Ne pogled navzdol, ampak pogled naprej.
http://idejalist.blogspot.com/2014/03/agonija.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/03/agonija.html