V vsaki civilizaciji in v vsaki kulturi se oblikuje nabor norm, s katerimi družba kot celota določa obnašanje svojih posameznih članov. Ne gre za predpise, saj je nekatere življenjske procese nemogoče ujeti v pisano besedo. Z množico predpisov se lahko celo zabriše bistvo, na kakšno malenkost pa spotoma pozabi. Moralna pravila so pogosto nenapisana, če pa zanje že uporabljamo kakšne besede, so to kratki stavki, za katerimi stoji množica neizgovorljivih misli. Ni nujno, da je morala v celoti prav usmerjena, zato se s časom tudi spreminja, predvsem pri stikih med civilizacijami.
Morala je nekaj, kar se, največkrat v času odraščanja v določenem okolju, zapiše v človeka samega, v njegovo notranjost.
Posameznikova notranja svoboda pa presega vsako moralo in vsakršna moralna pravila. Pravzaprav se posameznik, oblikuje ravno zaradi lastne svobode. Na primer, mlad človek preizkuša meje sprejemljivosti lastnih dejanj za družbeno okolico. Na koncu se lahko sam odloča, ali bo ostal v okviru družbe, ali pa se bo podal v svoj svet. Večina se z družbenimi normami sprijazni, ker je tako najbolj enostavno. Mnogi se začasno oddaljijo, a se v zrelih letih ponovno vrnejo. Redki si upajo biti svobodni. V negativnem ali pozitivnem smislu, pri čemer je negativna svoboda tisto svobodnjaštvo, ki samo sebe uničuje, pozitivna svoboda pa je lastnost ljudi, ki celo življenje duhovno rastejo.
Skušnjava je prvi nagib v posamezniku, da bi izstopil iz načel civilizacije, v kateri živi. Porodi se običajno zaradi določenega zunanjega dražljaja in nekakšne želje po svobodi in neodvisnosti. Večina civilizacij skušnjave obravnava kot začetek prekrška, greha, neustrezanja. Nekatere jih pa kar že proglašajo za odklon, torej jih že v osnovi označijo za nevzdržne, na primer, da so to hudičeva dela. Na tej točki lahko zaidemo na nevarno stranpot. Ukvarjamo se namreč le s tistimi skušnjavami, ki izgledajo kot greh ali začetek greha, ob tem pa pozabimo, na bistveno več skušnjav, ki so na videz zelo pozitivne misli.
V praksi poznamo zelo lepe primere. Na primer, študent se uči za izpit. Seveda ga mamijo skušnjave, da bi šel žurirat, spat, klepetat, pohajkovat in podobno. Saj to nenazadnje niti niso ravno negativne zadeve. A hujše so skušnjave, in močnejše, in bistveno bolj nevarne, da bi namesto učenja šel pomagat sosedu kidat sneg, da bi svoje bližnje razveselil s sveže dišečimi piškoti, da bi si šel ogledat umetniško razstavo in podobno. Skratka, da bi naredil nekaj nadvse dobrega. Teh skušnjav se je treba bati! Te te peljejo stran od bistva tebe samega v tistem trenutku, in te skušnjave človeka šibijo. Zakaj? Zato, ker ne dela tistega, kar je v tistem trenutku potrebno. In potem se navadi, da nikoli ne dela tistega, kar je potrebno, ampak vedno tisto, kar je le za zraven. Nikoli se ne osredotoči. Morda je prav ne-osredotočenost največji vzrok, da so ljudje v življenju nesrečni. Svobodna in odprta osredotočenost je podlaga za notranjo rast in omogoča notranjo svobodo.