2. apr. 2014

Teža globin odnosov

Predpostavimo skrajno drzno trditev, da osnovni gradniki sveta niso stvari, med katerimi obstajajo neki odnosi (kot si večinoma predstavljamo), ampak obratno, da na svetu kot osnovni gradniki obstajajo odnosi, med katere se umeščajo stvari. S tem seveda podremo ves sistem materializma in idealizma, ali delitve človeka na telesno in duhovno, ki ga evropska civilizacija gradi od renesanse sem.
Ampak vseeno, poskusimo si zamisliti, kako v bistvu obstoj neke stvari sploh ni smiselna, če zraven ne obstaja tudi druga stvar, s katero prva vzpostavlja odnos (npr. gravitacijska privlačnost, elektroni-jedro, drugi naravi pojavi, ki smo jih v t.i. objektivni znanosti poimenovali "zakoni" - a verjetno le zato, da smo se pač rešili razmišljanja; kajti dejansko raziskujemo njihove vplive, kaj pa te zadeve dejansko so, to pa kar odmislimo ...). Govorimo o tem, da je torej dinamika, odnos, tisto bolj bistveno, bolj prvinsko, da so bili odnosi, "zakoni", prej, da so stvari le slučajno (?) vmes.

Predpostavimo nadalje, da ljudje, ki svet doumevajo tako, da so odnosi bolj pomemben del sveta kot stvari same, ki se lahko menjajo (npr. neka živalska vrsta se v ekološki niši zamenja z drugo - ekosistem bo preživel; ion v molekuli se zamenja - nič nenavadnega, ipd), dejansko vidijo razvoj sveta bolj bistro. Če namreč gledaš le stvari ali le ideje ali misli, ti te zbujajo spomin na preteklost, v najboljšem primeru pa jih umeščamo v miselni tok sedanjega časa. Če pa prednostno gledaš (in vidiš) odnose, se nakazuje prihodnost, saj je iz odnosov, ki so konstanta, "zakoni", kot rečejo znanstveniki, mogoče bistveno bolje ugotavljati prihodnost.

Predpostavljajo še naprej, da ti ljudje niso izučeni obrtniki, ki iz nekih podobnih izračunov v tujih revijah ali računalniških programov, in na podlagi strahotno oddaljenih in strahotno šibkih sil, s katerimi npr. planeti vplivajo na nas, ugotavljajo potencialno prihodnost mojega življenja. Ne, pustimo te. Predpostavljajmo, da gre za običajne vsakodnevne ljudi in da ti ljudje res vidijo naprej, ker vidijo dinamiko, gibanje, smer gibanja in medsebojne odnose med rečmi. In prav zato, ker vidijo dinamiko, in jo morda celo poudarjeno vidijo - bolj poudarjeno kot stvari - dejansko lahko napovejo prihodnost. Kot je v bistvu lahko napovedati, katera krogla na biljardni mizi se bo pod določenim kotom in z določeno silo odbila od te ali one druge in posledično dosegla uspeh večkratne luknje. Podobno vozniki na cesti: saj ne gledamo sosednjih avtomobilov, ampak odnose med njimi, oziroma vozniki: kam kdo namerava, kako se giblje kolesar po vzporedni cesti; ne gledamo pešca pred prehodom, ampak opazujemo njegove namere, kretnje ... Torej opazujemo dinamiko in ne stvari, opazujemo odnos med sabo in njim. Tako se dinamika, različne sile, ustrezni koti, hitrost, robovi mize, položaj lukenj, pa spremembe hitrosti kolesarja, obrati pešca, približevanje avtomobila, ki nas bo prehitel ..., in podobne zadeve, če primerjamo, pojavljajo v življenju. In ker se življenje stalno giblje, gre seveda za neprestano preračunavanje možnosti. In to možnosti, pri akterih odnosi igrajo bistveno pomembnejšo vlogo kot stvari same.

Si morete predstavljati težo življenja človeka, ki skozi tako globinsko dinamiko odnosov, prihodnost dobesedno vidi.