So ljudje, ki svoje delo opravljajo s tako velikim veseljem in s tako lahkoto, da soljudi v svoji bližini dobesedno razdvajajo. Na eno stran se izločijo tisti, ki jim zavidajo, in v svoji notranji majhnosti kuhajo bridko bolečino, ker oni ne morejo biti taki. Veselim ljudem grekobi stavka "vsaj oni, če že jaz ne morem" pogosto voščijo, naj še najprej uživajo. Na drugo stran se razporedijo tisti soljudje, ki jim veselje veselih spodbuja veselje v njih samih in jim olajša tudi njihovo delo. Pogosto nevede in nezavedno, pogosto zadostuje droben trenutek, srečanje, ali celo samo misel.
Resnica pa je najbrž nekje tam, da veliko veselje in velika lahkota skoraj nikoli ne pomenita, da gre delo in življenje zlahka in da je veselje dano od nekod zunaj. Skoraj gotovo zadaj, morda v daljši preteklosti, stoji množica trdih preizkušenj, težkih razmer, iskanj od brezizhodnosti v brezizhodnost, beg in dvomi, ukleščena in nerešljiva nujnost predanosti življenju in danosti. Morda celo ne v preteklosti, morda celo kar ta trenutek, in morda pa celo v predanosti videnja prihodnosti.