Kot mnogo drugih reči, smo tudi pri prostovoljstvu v Evropi na dveh popolnoma različnih skrajnostih.
Na eni strani imamo množice prostovoljcev, ki so družbi sami po sebi umevni, ki se razdajajo brez vprašanja, takoj priskočijo na pomoč ali dajo od sebe tisto, kar posameznik, bližnji ali daljni, družba ali neka organizacija potrebuje. Mnogi so tako hudo samo-po-sebi-umevni, da družba ali organizacija, kateri ciljem služi, enostavno pozabi nanje. In ta družba ali organizacija se nikoli ne zavé, da kljub vsemu, kljub dobri volji in razdajanju, tudi te osebe morajo živeti, čisto navadno živeti iz dneva v dan, skrbeti za svoje otroke, za poln rezervoar bencina pri avtomobilu, s katerim opravljajo prostovoljstvo, plačati domačo elektriko, davke, morda iti na počitnice ali plačati organizirano sprostitev.
Na drugi strani imamo prostovoljce, ki so organizirani. Imajo svoje ustanove, združenja, morda so v teh združenjih tudi tako ali drugače zaposleni: morda ne prejemajo denarja kot plače, ampak jim pripada pokritje vseh nastalih stroškov; nekaterim se pokrivajo dajatve pokojninskih in zdravstvenih zavarovanj oziroma državnih blagajn. Verjetno lahko dobijo tudi denarno nagrado, v nekaterih državah kar lepo, po številki dejansko večkrat višjo kot plača v kakšni drugi, prav tako evropski državi. Organizacije teh prostovoljcev so pogosto zdužeene v nekakšne cehe, in si skorajda prilastijo naziv "prostovoljstvo" - skratka, ne moreš biti prostovoljec ali prostovoljka, če ne izpoljnjuješ nekih določenih zahtev (seveda demokratično).
Morda ste na eni, morda ste na drugi strani. Vendar nikakor nikoli ne pomišljajte, kadar je vaš najbližji potreben vaše prostovoljne pomoči. Naredite kaj prostovoljnega tudi zase. Prosto voljnega, mislim.
http://idejalist.blogspot.com/2013/09/bone-voluntatis.html