1. apr. 2014

Otroci pišejo čez rob lista

Saj smo verjetno vsi nekoč to delali. Saj se spominjate, začneš pisati na desni, in potem ti na levi strani vrstice zmanjka prostora. In potem tlačiš, ukrivljaš besedilo, morda uideš na sosednjo stran, če ta slučajno obstaja. Posebej pri naslovih, kjer bi seveda moral celotnega spraviti v eno vrstico. Zdi se, da je to tipičen primer nekega procesa, pri keterm ima človek sicer v glavi začetek in cilj, vendar posameznih delov procesa ne zmoreš razporediti v vnaprej določen okvir, na primer vrstico na listu papirja.
Tako se nam v mnogih primerih dogaja tudi odraslim. Po domače rečemo, da se zaplaniramo, torej še kar jasen nam je (bil) cilj, nikakor pa nismo uspeli razporediti vseh dejanj na pot do tega cilja.
Ampak, to je še nekako znosno, pač mnogo zadev v življenju obstaja, pri katerih nikoli ne dosežemo cilja, morda je cilj sploh neka imaginarna reč, za katero vemo, da je v splošnem nedosegljiv. Problem je, da tak sistem rad postane življenjska navada za vse primere. Potem postaneta imaginarna oba: cilj in pot, kar postopno vodi v apatijo in brezbrižnost, celo v obup in propad. Torej, vedno se uštejemo, in iz nobenega početja, na katerega se vedno jezimo, ne potegnemo nauka, da bi pa vendarle začeli na začetku vrstice tako, da bi nam na koncu prišle vse besede in črke ravno prav.

Poznamo več projektov na državni ali nacionalni ravni (in njihovo število očitno narašča), še več pa lokalno (pa jih lepo skrijemo), kjer se tako nesrečno zatika - pravzaprav se ne zatika, ampak smo si mi privzeli imaginarnost in vnaprejšnjo neizvršljivost pri zadevah, ki so sicer dokaj preproste in v svetu in tudi pri nas morda že celo preizkušeno delujoče. Seveda se vedno znova lotevamo, kar od začetka, vedno v novo vrstico začnemo pisati (iste besede), in vedno nam na koncu vrstice nastane nek skrivenčen in natlačen zmazek, neupraben za karkoli. List se polni, v vsaki vrstici je začetek istega besedila (še nekako lep), potem pa se vse bolj talči in na koncu zmanjka za bistvo. Ni rezultata. Samo ponavljanje v prazno, in skoraj verjetno gre malo tudi za prevzetnost, da bomo neko misel/idejo lahko udejanjili brez sposobnosti, da bi za pot do cilja bili sposobni udejanjiti posamezne korake od začetka do konca.

Otroke je treba naučiti, da preden misli ubesedijo in napišejo, v glavi naredijo tudi načrt, kako bodo tiste besede prišle v določen okvir, preko katerega pač ne moremo.

http://idejalist.blogspot.com/2013/07/kaj-pa-ce-res-ne-znajo.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/03/samonapihnjena-izobrazba.html

http://idejalist.blogspot.com/2014/03/funkcionalno-nepismeni.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/12/dihanje-z-locili.html