Danes se je v poslovnem svetu, enako v gospodarstvu in negospodarstvu, treba najbolj bati dobičkolovcev, ki so hkrati upravljalci, svetniki in nadzorniki, ustanova pa upravlja z denarjem davkoplačevalcev ali prostovoljnih darovalcev. Taki se pogosto pojavljajo v ustanovah, kot so so razna društva, zavodi, politična ali sindikalna združenja, verske ustanove, gospodarska podjetja s koncesijami in podobno. Glavni razlog je verjetno denar, ki pride sam od sebe, na podlagi predpisov na državni ravni, statutov in podobnih dokumentov in sklepov raznih organov. Izjemno je treba biti pozoren, če taki ljudje razglašajo, da delajo vse zastonj, torej brez plačila.
Na drugi strani so problem člani, volilci ali kako drugače udeleženi lastniki oz. deležniki, ki so enostavno premalo poslovno ali družbeno izobraženi, da bi spretne in iznajdljive dobičkolovce lahko zadosti hitro ustavili. Morda se jim celo zdi, da nekaj ni v redu, a ker so hitro pomirjeni s pravnimi razlagami, izjemnim védenjem in samopoudarjenimi izkušnjami dobičkolovcev, ali enostavno z dejstvom, da je to zdaj splošna praksa, se običajno prej umaknejo. Če slučajno še vztrajajo, se potem zgodi, da če nič drugega ne zaleže, se kar same vrinejo visokoleteče besede o zasebnem trudu dobičkolovcev, hudi podpori invalidom, zavzetosti za okolje in podobni retorični posegi, katerim dandanes v zahodni družbi nihče več ne upa oporekati.
Rezultat, torej dobiček, tovrstnih dobičkolovcev običajno ni jasen. Če bi pogledali njihovo fiančno stanje, bi se v največ primerih izkazalo, da nimajo kaj veliko neposredno pokazati, da niso pravzaprav po kapitalu nič kaj visoko. Kje se torej pozna njihovo dobičkolovstvo? Kaže se v razpršenosti stroškov, na primer usmerjevana javna naročila najbolj ustreznim ponudnikom, izredno visoki - seveda pravnoformalno in glede na funkcijo "upravičeni" - stroški telefona, avtomobila, pisarne ali najemnin, prednosti pri kadrovskih odločitvah, in podobni kratkoročni bonusi, ki jih ni mogoče neposredno grajati, dolgoročno pa podjetju ali ustanovi povzročajo hudo neposredno in posredno škodo.
Načelno imajo nekaj koristi na drugi strani tudi člani in deležniki. To so morda sindikalna darila za otroke, drobne povišice za drobno ubogljivost, kakšna manjša delovna oprema, ki sicer pripada, pa je bila zaradi "varčevanja" umaknjena, skratka bombončki, zaradi katerih članstvo nima opore, da bi se upriralo delovanju dobičkolovcev.
Notranje rešitve iz takih razmer v bistvu ni, ker sta obe strani udeleženi.
Dogaja pa se zadeva na vseh hierarhičnih ravneh sodobne zahodne družbe. Razlike med narodi ali podjetji so v niansah. A prav nianse so ključne za obstoj ali propad.