Že davno je tega, kar je človeštvu jasno, da je Zemlja krogla, in da drvi s skoraj neizmerno hitrostjo okrog Sonca; pa še kar rečemo, da Sonce vzhaja in zahaja – kot bi se še vedno Sonce sukalo okrog nas. Tisoče let nam zgodovina javno in jasno spoznava, da nasilje in vojne rodijo trpljenje in žalost; a ne prenehamo z medsebojnim tekmovanjem in bolestnim primerjanjem – kot bi edini veljavni svet bil moj. Stoletje že mineva, odkar je pregnan vsak dvom o tem, da v dojemljivem svetu ni nič absolutnega; pa okrogel kvadrat še kar zbuja posmeh.
Svet, kakršnega vidimo, je pravzaprav podoba. Je odsev naše vzgoje,
razpoloženja in namenov – ali drugače – naše preteklosti, sedanjosti in
prihodnosti. Iz preteklosti nas zaznamujejo kultura, v katero smo rojeni,
značilnosti naših bližnjih, ob katerih smo zrasli, in notranji dogodki, skozi
katere smo v sebi zavedno ali nezavedno povezovali izkušnje. Ta trenutek, in to
je v bistvu edini čas, s katerim v celoti razpolagamo, je kar grozljivo
resničen. Je. Če je žalosten, ostane za vekomaj žalosten, če zlagan, bo večno
takšen, če razposajen, ali vzvišen ali odprt za druge ali zadovoljen ali
globoko notranje srečen, ali kakorkoli razpoložen: v trenutku, ko nanj
pomislimo, se že nepovratno izmakne in napravi prostor naslednjemu. Ta,
naslednji, ki se nam je še pravkar v namenu ali želji prikazoval v prihodnosti,
je zdaj že tu. Že ga lahko uporabimo in iz njega ustvarimo podobo ...
... podobo ali resničnost.
Človek si o samem sebi rad dela podobe. Najbrž je to v naši
naravi, ki jo uspejo preseči le tisti, ki odkrijejo dragocenost vsakega
trenutka. To pa so redki. A zgleda, da jih je zadosti, da za to obstajajo
besede in misli. Večina nas je navadnih, torej takšnih, ki si o sebi delamo
podobe. Narediti si podobo o sebi ni slabo, celo dobro in koristno je. Biti
navezan na svojo podobo, jo častiti in poveličevati – ali pa tlačiti in
zaničevati – to pa je slabo, predvsem pa nepotrebno. Pri odnosih med ljudmi pa
še neproduktivno, saj o naši veličini ali ničnosti smejo prej misliti drugi kot
mi sami.
Zgodi pa se, in to ne redko, da si ljudje, v slabem ali
dobrem, niti podob o sebi ne delamo. Niti o prihajajočem in ne o minulem, kaj
šele od trenutnem. Namesto mnogih dimenzij prostora, v katere smo postavljeni, in
v mejah katerih je vsak hkrati tak kot je – in hkrati podoba, kakršno se vidi –
lâstnost in bìtnost in sàmorefleksijo zožamo na plosko, skoraj
brezdimenzionalno senco. Senco samega sebe.