Prva stopnja je običajna: sočloveku poveš nekaj, kar ni res. Okoliščine niso pomembne, razlogi ali motivi tudi ne. Ni važno, ali je bilo namenoma ali slučajno, ali je iz navade ali mimogrede. Preprosta laž, v trdilni slovnični obliki.
Pri drugi stopnji so udeležene najmanj tri osebe, lažnivec in (vsaj) dva nasedla (na primer X in Y), ki se medsebojno spoštujeta. Tu gre za mešanje trdilnih in vrpašalnih stavkov. Lažnivec najprej reče X-u, da je Y rekel to-in-to, in ga takoj za tem vpraša, če se s tem, kar je Y rekel, strinja. Ker X spoštuje Y-a, bo skoraj gotovo rekel, da se strinja. Potem bo šel Lažnivec k Y-u in mu povedal (se mu zlagal), da je X rekel to-in-to, in ga takoj še vprašal, če se strinja s tem, kar je X rekel. Tudi Y, ki spoštuje X-a, bo seveda verjetno brez preverjanja rekel, da se strinja.
Rezultat je natančno ta, da laž, ki jo Lažnivec opiše kot to-in-to postane resnica za X in Y. Ker si X in Y medsebojno zaupata, jima medsebojno ni treba preverjati, kaj je nek Lažnivec natančno rekel, oziroma natančno vprašal, oziroma kako je kombiniral isti trdilni in vprašalni stavek.
Posebnost te stopnje laži je, da ne zadostujejo le osebe, potreben je tudi načrt, ki je lahko zavesten, v nekaterih primerih pa postane kar podzavesten, način življenja. Lahko postane tudi način vladanja.
Tretja stopnja je najtežja. A tu ne gre za udeležbo še večjega števila oseb. Človek na tej stopnji laže samemu sebi. Sama sebi si lahko laže tudi družba.
Vse tri stopnje laži se lahko dogajajo na osebno-zasebni ravni, lahko pa so tudi del dogajanja v družbi, celo komunikacijske manipulacije z ljudmi.