Trma je čudovita stvar. Skoraj vsak jo prepozna – pogosteje
sicer pri drugih, kot pri sebi. Včasih se pruhuljeno plazi po človekovi duši,
mršči obraz, še posebej okrog oči. Kratkotrajne oblike se stisnejo med zobe
spodnje in zgornje čeljusti. Zna se zaviti v molk in otopel pogled, zbežati v
svojo sobo in se zariti v posteljno blazino. Tudi zjoka se. Mešanica trme in
jeze je hudo eksplozivna. Zato je trma, kadar je jezna, in to je pogosto ob
samem začetku, zelo nevarna. Udari, poškoduje, rani, ubije – sebe, sočloveka,
stvar. Ko se umiri, je na pogled nekoliko bolj znosna. "Pusti, saj bo
minilo", rečejo ljudje. Večina res mine. Na tisto pa, ki ostane, in ki se
z dneva v dan manj kaže, je treba biti pozoren. Človeka lahko zagreni, lahko mu
vzame vso voljo. Lahko pusti le kalup človeka z izpraznjeno vsebino obupa in
brezizhodnosti.
Trma ima čudovito lastnost, da jo zlahka opazujemo. Celo pri
sebi. V svoji začetni sunkovitosti je sicer slepa, a k sreči tako zelo očitna
pri drugih, da jo takoj vidimo. Kot bi gledali svojo v ogledalu. Opazovati
druge v njihovi nesreči ni najlepše, vendar ni treba opazovati. Spomin nam bo v
trenutku pogleda na trmo drugega odvil dogodke naše lastne trme. Pogled na
drugega je zato samo impulz, ki takoj zamenja navidezno ogledalo bližnjega s
pravim ogledalom naše notranjosti.
Tu in tam si kdo vzame čas, da trmo pobliže spozna. Vsak
ugotovi, da bi brez nje svet obstal. Žal so se v preteklosti nekatere trme
obrnile v škodo soljudi, celo v škodo celega človeštva. Začne se s preprostimi
prepiri, ki nam postajajo del vsakdanjika. Kakor pridejo, tudi minejo – če
imajo le ljudje vsaj nekoliko dobre volje. Pomisli pa na nekatere vojne in
trpljenje nedolžnih žrtev ali čezmerno izkoriščanje narave. Vse zaradi tega,
ker ima nekdo trmasto "svoj prav". A zgodovina nam je pokazala, da
takšen prav ni nikoli večen. Ja, celo pokazala nam je, da se kot posledica
hudega lahko rodi lepo, da iz trpljenja zrastejo čudoviti sadovi.
Svet se ne premika le zaradi trmastega nasilja prepirov in
vojn. Premika se tudi in predvsem zaradi vztrajnosti posameznikov. Vztrajnost
pa ni nič drugega kot v pravo smer obrnjena trma. Koliko priprav je potrebnih
za športno zmago! Koliko vaje za uspešen koncert! Koliko guljenja debelih knjig
za znanstvene ali tehnične dosežke! Vendar to še ni zadosti. Uspeh ali
navdušeno ploskanje občinstva ali veliko odkritje so le stopnica. Tu se potreba
po zdravi trmi šele začne. Ogenj trenutnega uspeha je kot ogenj eksplozije.
Nevaren je. Še huje: za njim pride prah in pepel. Pozaba. Zato brez trme ne
gre: ogenj zmage mora trajno greti tebe in druge, rojevati mora nove zmage,
zunanje in notranje. Morda je vztrajnost najlepša in najbolj koristna oblika
trme.