Vsaka pot se začne z vero. Verjeti moramo v cilj, verjeti v pot in verjeti v sebe. Skorajda ni odkritij, ki se ne bi začela tako: znanstvena odkritja, odkritja novih dežel, odkritja delovanja narave ali družbe, osebna notranja odkritja in še mnogo vrst. Če gledamo od zunaj, se nam rado zazdi, da temu ni tako, da so se odkritja zaiskrila iznenada. Takšne posameznike občudujemo in jim morda na tiho zavidamo. Še človek sam, ki pride do nekega cilja, rad hitro pozabi, da je bila pot dolga, da so se pojavljale stranpoti in tema, da je bilo treba premagati mariskatero težavo.
Človek ima sam s sabo pogosto težave. Po eni strani mislimo, da smo najboljši, najpametnejši in najuspešnejši. Na nasprotni strani nas mečejo depresije in zgubljenost ob misli, da gre vse narobe. Ni problem v evforiji uspeha. Tudi ne v tragiki neuspeha. Človek je uspešen in neuspešen hkrati, pogumen in prestrašen, dober in slab. To je povsem običajno in prej kot to ugotovimo, lažje nam je. To je prvi korak k preprostosti življenja: verjeti vase kot v navadnega človeka. In verjeti vase kot celovitega človeka.
Oz starogrških časov, sploh pa od evropske renesanse se predvsem med filozofi pojavljajo razprave o nasprotovanju med vero in (spo)znanjem, ki se včasih pojavlja v sorodnih in nasprotujočih si dvojicah idealizem – materializem, čustva – razum, duševno – telesno ali še kako drugače. Takšna razmišljanja so se potem preko izobraževanja in družbenih sistemov vcepila v družbo in v posameznike. Človek posameznik naj bi torej bil razdeljen na dva pola oziroma sta v njem dva človeka, eden telesni drugi duhovno bitje. Razmišljanja in razprave v družbi pa so šle celo tako daleč, da so se ljudje opredeljevali za en ali za drug pol. Hkrati so seveda zaničevali drugače misleče in trdili, da je edino njihov pristop pravilen in načeloma uspešnejši.
Nasprotujoče si stanje družbe je pravzaprav čudno. Nihče namreč ne more trditi, ali je polarizacija človeka posameznika ali družbe posledica naše vere ali posledica našega znanja. Kdor bi trdil, da je posledica vere, bi za to ne imel nobenega dokaza in bi izpadel naivno. Kdor bi trdil, da je posledica spoznanja, se mu takoj lahko očita nadutost – da vsega en človek sam res ne more spoznati, torej mora večino rečí drugim verjeti. Mar ni tako, da posameznik zelo malo rečí sam spozna? Mar se ne naslanjamo na ugotovitve mnogih soljudi in jim zaupamo, verjamemo?
Pri majhnih korakih je vera pot, spoznanje pa cilj. V življenju kot celoti sta spoznanje in vera kvečjemu hkrati pot in cilj. Življenje je namreč lahko samo celovito.