Narava le redko izumi kaj novega. Prvine in odnosi med njimi
so ustaljeni, fizikalni in kemijski zakoni se zdijo nespremenljivi, celo nujno
nespremenljivi. Na področju živega ostaja vse v svojih okvirih pričakovanega.
Morda še več. Odkar znanost pomni, ni bilo opaženo, da bi nastala nova snov, da
bi se pojavile nove sile, niti to ne, da bi dejansko nastala kakšna nova rastlinska ali
živalska vrsta, ki bi se nedvomno ločila od svojih prednic. Med ljudmi se je uveljavila nekakšna paradigma o splošnem
kroženju in obnavljanju v nam dojemljivi naravi. Zakaj je takšno gledanje
postalo idealno ni čisto jasno, verjetno pa iz čisto praktičnega razloga, ker
nam daje gotovost, nas pomirja. S takšnim mišljenjem je lažje živeti kot z
neznankami, saj nam daje razlog za vztrajanje, življenju pa smisel.
Pa vendar se pojavljajo ideje, da nekateri procesi v naravi
tečejo linearno in so nekam usmerjeni. Torej imajo svoj začetek in verjetni konec. Teorija nastanka
znanega vesolja je takšna. Če ne bi bila tako čudovito časovno oddaljena, bi se
je nedvomno bali. Uči o začetku, kjer je mogoče o nekaterih dogodkih sklepati,
in predvideva konec. A nima nobene vizije, kako naj bi konec zgledal.
Pravzaprav se je znanost na tej točki najbolj nevarno približala religijam, ki
pa v nasprotju z njo dajejo človeku
upanje, saj vsaj obljubljajo dober konec in s tem smisel. Filozofsko in fizikalno
utemeljene teorije so sicer zanimive, vendar ne rešujejo nobenega temljnega
problema, ampak zgolj skušajo pomiriti Zahodnega in pozahodnjenega človeka.
Včasih se zdi, da so tudi sedanje religije bile prvotno takšne "znanstvene"
teorije, ki "absolutno niso imele nič" z verovanjem.
Če konec česarkoli nima vsaj slutnje pozitivnega, nima pot
proti temu koncu nobenega smisla. Če je konec na primer zlo ali na primer nič, je čisto vseeno, kakšna je
pot. Torej je tudi za vztrajnost bolje, da je ni, ali pa nima popolnoma nobenega pomena. Pa vendar človek v
vseh kulturah vztraja in je spoznal vztrajnost za vrlino. Vztrajnost je misel
na prihodnost na podlagi misli na preteklost ali iz preteklosti. Prihodnost nas
vsaj nekoliko skrbi. So to sebične skrbi? Nas skrbi tudi za druge ljudi? Nas
skrbi za okolje, za naravo okrog nas? Vsekakor se večinoma zavedamo, da bi nas
moralo marsikaj skrbeti, a priznajmo si, osrednjo pozornost namenjamo sebi, "jazu".
Redki posamezniki ga presežejo.
Vztrajnost človekovega odnosa z naravo je zelo posebna
vrlina. Na zaporednem seznamu gradnje odnosa med pozahodnjenim človekom in naravo je nekje na tretjem mestu, za
spoštljivostjo in dojemljivostjo: najprej smo do narave spoštljivi, potem moramo biti
odprti za spoznavanje, potem moramo vztrajati. To je pot odnosa.
Vztrajnost nima pomena za preteklost, je edino zares
pomembna stvar za prihodnost. Vztrajnost pa je mogoča samo v sedanjosti, samo v
tem trenutku. Vztrajnost je v bistvu povezava med preteklostjo in prihodnostjo.
V bistvu je odnos med časom, ki je bil, in časom, ki bo. Misliti, da bomo vztrajali v prihodnosti, je nesmisel.
Vztrajam lahko samo v prav temle trenutku.