Mirovanje

Idejalist zaradi drugih obveznosti miruje. Hvala za razumevanje
in vabljeni k branju dosedanjih 884 misli.

Sodišče, mejna arbitraža in podatki

V zahodni politiki, ki seveda zdaleč ni isto kot družba, kot bi nekateri radi pokazali, naj bi si oblast delile tri veje: zakonodajna, izvršilna in sodna. Med seboj so si v nekakšnem dinamičnem ravnovesju, kar pomeni, da so hkrati med seboj odvisne, a hkrati se nadzirajo in medsebojno omejujeo. Teoretično je rešitev zelo sprejemljiva in se je očitno v družbi kar dobro uveljavila.

Vsaka veja oblasti mora načeloma delovati objektivno. Torej, v smislu "objekta", za katerega je postavljena, v smislu družbe. Subjektivnosti v mnogih primerih izloča že sistem, kjer se morajo npr. sodniki sami izločiti, če so s postopkom kakorkoli osebno povezani. Seveda si na koncu ne moremo kaj, da ne bi v obzir vzeli tudi dejstva, da je vsak človek samo človek, in da na stvari dejansko ne moremo gledati drugače kot subjektivno.

Problem sodišč so predvsem vhodni podatki. Namreč, v postopkih ne govorimo o stvarnih podatkih, ampak o predloženih podatkih. Na sodiščih se ne razsoja o zadevi kot takšni, ampak o zadevi, ki je predložena. Predloženost pa pomeni subjektivnost, ki je pa strankam dovoljena, oziroma če ne bi bila, bi bila to kontradikcija: sodišče ne bi moglo raz-sojati.

Te dni je slovenska državna meja padla na podatkih. Sodišče očitno ni imelo kakovostnih podatkov, da bi se lahko odločalo o stvarni zadevi, ampak se je odločalo o proceduralnih sodnih zadevah, ki so se zgodile v preteklosti. Osnova so bile obstoječe katastrske meje izpred 200+ let, obstoječe odločitve politike iz nekajdesetletne preteklosti in obstoječe mednarodno pravo. Razsodba pa zadeva konkretne njive in poslopja, povsem konkretne ljudi, in povsem konkretno vsakodnevno dogajanje na tistih območjih. O vseh treh obstajajo konkretni podatki, ki pa jih:

- stranke bodisi niso vložile
- so bili napačni ali napačno interpretirani
- so jih udeleženci v postopku na druge načine izločili

Kaj je točno bilo, ne bo najbrž nikoli mogoče izvedeti, ampak dejstvo je, da imajo slovenski geopodatki imajo mnogo težav. Najbrž tudi hrvaški.

Če ste kdaj položili katastrske meje na rektificirane posnetke iz zraka ali satelita veste, da se marsikje nič ne sklada. Sosedova hiša stoji na polovici vaše, cesta prečka potok tam, kjer ni ne enega ne drugega, množica javnih površin sploh ni vrisanih, njive, ki so v naravi zaradi nagnjenosti terena ukrivljene, so v katastru ravne.
Geodeti, vsaj slovenski, so to težavo rešili zelo preprosto, s "pravilom": kataster se ne sme križati z ortofotoposnetki. In kaj smo s tem rešili, če pa vendar vsi uporabljamo isto zemljo in ista orodja za prikaze zemlje, še najbolj pa npr. občine v svojih pregrešno dragih spletnih GIS-ih?
Ne boste verjeli, ampak švicarski kataster je tako natančen, da so tudi posamezne stopnice povsem usklajene s fotografijo iz zraka. Pa ni bilo od nekdaj tako. In to še zdaleč ni edini zemljiški kataster, na katerem vidiš to, kar tudi je na dejanskem terenu.

Gotovo ne veste, kako so v celotno države sestavljali meje katastrskih občin. No, zgodovina je takšna, da so v času priprave Jožefinskega, Terezianskega in Franciscejskega katastra res šli na teren in zadeve kotirali. Seveda ortofotoposnetkov ni bilo, zato so katastrske mape "prazne", samo s črtami. Tudi skupna slika dežele ni obstajala, zato so obstajale samo karte posameznih kataastrskih občin, ki so bile razrezane na liste. Ker pa imamo danes "računalniška" orodja, ki lahko prikažejo celo državo, so geodeti morali združiti katastrske meje. To so naredili zelo "geološko": saj vsi poznamo, kako se npr. zahodna obala Afrike sklada z vzhodno Južne Amerike. No, enako so bile "skladne" meje katastrskih občin.
A, ker seveda niso bile povsem, je nekaj časa bil na karti kar "šlic", razpoka, v visokogorju tudi do 200m široka in nekaj kilimetrov dolga. Seveda je bilo vsem jasno, da tam ni praznine, da to ni jarek brez lastnika. ... Ampak rekli so, da se tega ne sme gledati. In ker so vsi to vedeli, ni bilo problema. (Problem so potem vseeno rešili tako, da so tiste šlice kar na računalniku "nategnili": malo tebi, malo meni. Povsod se seveda ni izšlo.)
No, in tak šlic na meji med dvema državama, med dvema geodetskima ali katastrskima sistemoma uporablja sodišče.

Morda se boste spomnili, da je država pred leti plačala hudo veliko denarja, ker nismo pravilno prikazali deležev rabe posamezne parcele, na osnovi katere potem EU izdaja neke kmetijske subvencije. Najbolj hecna zgodba takrat je bila, da so sodelujoči očitno razumeli samo t.i. popolno topografijo. Torej takšno, kjer je ploskev povsem pokrita s poligoni. Ki torej nima šlicov, kjer se posamezne njive ne prekrivajo, kjer je stavba stavba, gozd tudi topografsko gozd - v bistvu prav nasprotno od zgornjega primera mej zemljiškega katastra. Žal tudi niso imeli pravega orodja, ki bi dovoljevalo druge tipe topografije.
Problem EU-ja je bil, da so nekatere parcele bile presekane zaradi kasneje narejene poti ali česa podobnega. Geodeti taki presekani parceli niso dodelili dveh identifikacijskih številk, ampak so jo kar vodili kot eno, le da je bila razdeljena. Topografija je ostala popolna. Da gre za dve površini, ki smo jih rekli ena, pa smo itak vsi vedeli. EU je zahtevala popolno topografijo, kakršno smo deklarirali, da jo imamo (EU od držav članic redko izrecno zahteva kaj, kar si država ne bi sama določila). Kaj pa zdaj? Kako narediti, da bo 2=1.
In potem salomonska rešitev! Čez tiste naknadno vrisane ceste so strokovnjaki vrisali čisto tanke "mostičke", in tako združili obe zemljišči v formalno in tudi topografsko en sam poligon. (Nič zato, če je bila potem parcela ceste razdeljena z enako napako kot prej gozda alit ravnik. Saj smo to itak vsi vedeli. Važno, da je bilo topološko pravilno tisto, za kar naj bi nekaj dobili)

No, in take ter podobne mostičke smo se šli tudi pri določanju državne meje. Žal so se podrli.

Podobne tažave odkrivamo pri t.i. neravnih vrednotah, ki jih je nekaj kar na tujem ozemlju, kot poročajo kolegi naravovarstveniki. In podobno se dogaja pri določanju t.i. habitantih tipov, kjer država po 20 letih (odkar je tole pišoči državi po njenem naročilu javno predlagal HABIS) še kar nima celovitega sistema, kjer ne bi bilo šlicev in mostičkov in še bolj nemogočih rešitev, ki so dejanski naravi dejansko v škodo.

Je res treba, da smo pri sistemskosti podatkov takšne zgube? Nobeno tretje sodišče nas očitno ne more rešiti, pa naj bo še tako objektivno. In tudi še tako podrobni in verodostojni posamezni podatki, ki niso urejeni v sistem. Nikakor pa ne morejo konkretnih ljudi rešiti podatki, ki so stari več kot 200 let, kot je zemljiški kataster.

Konec informacijskih projektov za 10€

EU sredstva so še vedno vabljiva za marsikatero lokalno skupnost, večjo nevladno organizacijo ali ustanovo. Namen je prav tako še vedno jasen: mreženje sorodnih idej po Evropi z namenom večje uspešnosti in konkurenčnosti združbe držav proti drugim svetovnim velikanom. Plleg naštetih, lahko v EU finančno shemo vstopa tudi država. Vendar so pravila običajno drugačna. Ustanove konkurirajo med seboj na razpisih oz. na nekakšnem denarno-projektnem trgu, država si sredstva deli sama v okviru neke dogovorjene sheme.

Vsak projekt ima svoj začetek. Takrat so sodelujoči navdušeni predvsem nad uspehom kandidature. Obetajo si velike pridobitve, zadovoljni so s številkami, ki stojijo v odločbah ali pogodbah. Načrtujejo podrobnosti, izvršilne akcije, prirejajo novinarske konference, kjer razpredajo o uspehih, kadrovskih krepitvah, prihodnosti. Obvezno - ja, to je obvezno - mora imeti EU projekt spletno stran.

Vsak projekt ima tudi čas izvajanja. Takrat se delovna ekipa sooča najprej s seboj in medsebojnimi odnosi, v naši državi tudi z odnosi med projektno skupino in ostalimi javnimi uslužbenci v ustanovi, predvsem pa naj bi se ukvarjali z deležniki, torej s tistimi, ki so jim rezultati končno namenjeni. V mnogih projektih je problemov relativno malo. Po eni strani so sredstva glede na integralni del proračuna tiste ustanove običajno malenkostna, po drugi strani gre za enkratne akcije, in tudi če bi bile težave večje je jasno, da jih bo enkrat konec. Po tretji strani se je večina prepričala, da je pri EU sredstvih poglavitno pravilno administrirati, ostalo pa bo že kako.

Vsak projekt ima tudi konec. No, dva konca. najprej se zaključi, potem pa se s strani izvajalca še napiše in izpogaja končno poročilo, s strani EU pa posredno ali neposredno poravna denarne obljube.

Kaj pa zdaj?

Po desetletju in pol aktivne udeležbe države pri mrežnih EU sredstvih se zdi, da nič. Ustanove, ki so operirale z nekaj 100.000 ali milijoni skupnih sredstev, naenkrat nimajo niti 10€ na leto, da bi plačale domeno spletne strani. Morda se kje še slučajno nahaja kakšno vmesno poročilce, v arhivih medijev pa kakšna novica. Vsebina pa izgine.

Pa kaj zato, bomo rekli?

V redu, če gre to za neko zaključeno vsebino, ki se potem integrira v splošno dobro, ni problem. Tudi ni problem, če gre za kakšne lokalne zadeve, ki se potem urejajo lokalno po drugih poteh. Človek (se) že (z)najde.


Problem je, če gre za zbrane podatke. In problem je predvsem, če je tak projekt zbiranja in nudenja podatkov z EU sredstvi delala država in v tem okviru pripravi neke vsebine, ki so (bile) za državljane res koristne. In potem se zgodi, da državljanom - ravno, ko se navadijo - tiste vsebine naenkrat izginejo. Ravno, ko postane zadeva zanimiva in uporabna.


Zaradi 10€ ...

Nauk: država sistemskih informacijskih in podatkovnih projektov ne bi smela izvajati s projektnimi sredstvi drugih proračunov.

Nauk 2: informacijski in podatkovni projekti ne morejo imeti zaključka.

Takoj ko bo mogoče

Saj je povsem logično, da drug za drugega nimamo vedno časa. Še najbližji morajo kdaj kakšno sekundo počakati, in celo dojenčke se učimo puščati z nekoliko joka. Menda je vzgojno za oba, za neučakanega malčka in za živčnega starša. Seveda je še bolj logično, da tisti, ki delajo usluge več ljudem, nimajo časa za vsakega takoj in zdaj, ampak je potrebno narediti nekakšne prednostne liste, kolikortoliko premišljene in usmerjene na uporabnika, ne na nas same.

Tudi v informatiki se dogaja podobno. Že kar nekaj časa je znano, da v bistvu nobeno programsko orodje  ni popolno. Proizvajalci nam zato stalno pošiljajo nadgradnje in dopolnitve, in se pri tem predvsem hvalijo, kako so dobri do nas, da nam nekaj dajejo povsem zastonj.
Nekaj časa človek še morda vztraja in skuša ohraniti nadzor, da se sam odloča kdaj in kako bo nadgradil, potem pa - ko je zadevo treba delati dnevno in še večkrat dnevno - okljukaš tisto okence, da se z vsem strinjaš ...

Torej, skoraj vsi že vemo, da ne gre za nadgradnje, ampak za popravke nedelujočega, za dodatke, ki proizvajalcu omogoča nadzor, raziskave, kako se njihov program obnaša v naših rokah, za skrito in "dobronamerno" odstranjevanje nedelujočih in težavnih modulov, celo za nadziranje naše lokacije, načina dela ... seveda vse anonimno, ker IP pač ni (povsod) osebni podatek.

Včasih - in to vse pogosteje - se kakšen programski "hrošč" zaredi s svojo populacijo tako globoko v programsko opremo, da ga enostavno ni mogoče izkoreniniti z nobeno nadgradnjo. Programerji so nekdaj to skrili, in dokler (pogosto odsotni) šef tega ni opazil, se je omemba težav nekega uporabnika izgubila v dolgem seznamu. In celo pozabila, ko je prišla nova nadgradnja. Reagiral pač ni nihče, odgovarjal tudi ne. Nadgradnja je bila zastonj. Ja, kaj pa še hočete? Zastonj vam dajemo! ... Pravzaprav tudi plačali smo jo radi, samo da je delovalo.

Kakorkoli, temu se ne moremo izogniti, programska orodja imajo pač to značilnost, da se morajo hitro razvijati in temu vzporedno se hitro razvijajo tudi napake. To pač ni kamnita sekira, niti elektromotor.

Ampak. Dogajajo se tudi dvostopenjski problemi. Ne, da meni ne deluje, ampak ker posredniku ne deluje, tudi jaz ne morem uporabljati. Tako npr. neko spletno stran prenavljajo že leta in leta. Ali pa so, tako kot v zgornjem primeru, napake enostavno prikrili in sistem "nadgradili" v bistvu pa umaknili - npr. potrjevanje zdravstvenih kartic pred leti. Ali pa je sploh niso naredili in od vekomaj skače neka animacija s prometnim znakom delavca, ki naklada pesek. Takoj ko bo mogoče...

Izgovor "Takoj ko bo mogoče" torej ne pomeni "takoj", niti ne "ko bo mogoče", ampak nekaj povsem drugega. Postal je pravilo.

Končno, prev enako se dogaja pri zdravju in zdravstvu, pregovorno največji dragocenosti zahodnega sveta. Pomagali nam bodo takoj, ko bo mogoče. Če gre za prednostno listo glede na bolezni, je to razumljivo. Če pa gre za problem zmožnosti sistema, se lahko vprašamo, koliko skritih a nujnih nenadgradenj je človek zmožen prenesti.

Praviloma bo vsak od nas enkrat tudi umrl. Takoj, ko bo mogoče?

Kaj je pravzaprav potrošništvo?

Verjemite, mnogi mislijo, da je potrošništvo pač isto kot potrošnja. Torej vsakdanja raba in izraba dobrin, ki jih potrebujemo ali tudi ne. Zato se po eni strani tega fenomena sodobne zahodne družbe ni treba bati, po drugi strani ga napram okolju in naravi doživljamo kot povsem nepomemben faktor, po tretji pa nam tovrstno življenje - ne glede na množice ubogih po tretjem svetu - pripada po zgodovini, rasi in statusu prvega sveta.

Bistvo potrošnišništva pa sploh ni potrošnja dobrin kot taka, ampak časovna dimenzija teh vsakodnevnih in povsem običajnih dejanj. Potrošnik namreč porabi prej, preden pridela ali pridobi, dejanski proizvajalci pa s pomočjo trgovine in bank (ki so trgovina z denarjem) zakrijejo to časovno dimenzijo.

Vzemimo hrano. Poleg tega, da smo ljudje na Zahodu kar nekoliko bolj zaliti, je bolj kritično, da velika večina povsem izgublja občutek, da je hrano treba pridelati, v zmernih klimatih za čez zimo tudi ustrezno shraniti. Saj ni čisto tako, da bi jedli preden hrano dobimo na mizo. Je pa nekaj drugega: ne jemo takrat, ko smo lačni, ampak jemo vnaprej, da slučajno ne bomo lačni - čeprav sploh ne vemo, če bo naše telo toliko in takšno hrano porabilo. To je potrošništvo.

Primer avtomobilov, stanovanj ipd. Ljudje današnjega zahoda ne kupijo avta takrat, ko zberejo zadosti deanrja, ampak takrat ko mislijo, da ga potrebujejo. Morda ga nekateri res potrebujejo, a večina zapade potrošniški mislenosti in izrabi možnosti, ki jim jih na denarnem trgu nudijo posojilnice. Temu se reče navidezno poceni denar. Čudovito potrošništvo ..., v katerem imamo potem prevelike hiše in preveč zmogljiva prevozna sredstva. Torej še dodatne prihodnje stroške zaradi potrošništva.

Vzemimo tovarne. Večina nabave repromateriala je ključno odvisna od bančnih posojil. Če teh ni, grozi zaprtje, čeprav delavci so, trg je in surovie so. Trgovanje z denarjem je daleč pred trgovanjem s konkretnimi proizvodi, zato se tu obračajo bistveno večje provizije (t.i. dodane vrednosti), in bistveno več dobička. Kje so največje borbe za nadzorne svete? O čem se največ poroča v gospodarstvu? O fiktivni vrednosti potrošnje seveda.

Če sistem potrošništva še nekako deluje znotraj družbe ekonomsko razvitega zahoda, se zadeva lahko zelo zalomi pri trgovanjih z drugačnim svetom, vključno pri naravnih dobrinah. Tu dejansko potem prihaja do manipulacij, ko je tretji svet prisiljen v uporabo poceni delovne sile otrok, pretirano izrabo naravnih virov, izolacijo v ekonomski geto in uvoz umazanih tehnologij. Vse to je prav isto kot uporaba proizvodov preden so ti dejansko proizvedeni, in odmetavanje odpadkov, preden so te reči (tudi hrana, obleka, zdravila ...) res neuporaben odpadek.

Narava kot davčna blagajna

Večina reform, ki se jih lotevajo vladajoči po vsem svetu, se tiče davkov. Lahko se sicer reče zdravstvena ali šolska ali gospodarska ali naravovarstvena, lahko tudi moralna, a tako se samo reče. V bistvu pa gre za denar.

Večina oblastnikov po današnjem svetu reforme izvede tako, da se na videz ne zgodi nič. To pomeni, da se nek denar, ki ga državljani že itak nekam dajemo, preusmeri tja, kjer je za trenutno oblast bolj ugodno. Torej tja, kjer sicer oblast zaradi tega neposredno ne obogati, ampak običajno le pokrije nastalo izbubo preteklega obdobja, pridobi pa možnost manipuliranja s tem denarjem v prihodnje, torej tudi nastajanja nove izgube. Tako zadeve potekajo v stalnem zdrsu od reforme do reforme.

Če gledamo torej trenutno t.i. zdravstveno reformo (ki je v bistvu davčna), se res ne zgodi nič Če smo doslej plačevali npr. zasebni zavarovalnici, bomo zdaj pač državni. V žepu načeloma ne bo razlike in lahko se dajatev v povprečju celo zmanjša, saj državni aparati vsaj v začetku morda niti ne ve, koliko bo dodatno potreboval za lastno preživetje. In tudi pri zdravnikih zaradi te reforme ne bo razlike: javne ustanove bodo delovale po principu vsakomesečno nujno zagotovljene plače, polzasebniki bodo pač po sili razmer pristajali na stalno zniževanje koncesije, popoldanski zasebniki bodo dopoldansko javno sužbo uporabljali za naročniško preusmerjanje v popoldanski legalni posel, pravi zasebniki pa bodo - tako kot doslej - našli trg v bolj ugodnih davčnih razmerah. Tako ali drugače.

Dejansko pa se nekaj zgodi. Namreč, iz prostovoljnega plačevanja se v obvezno prenesejo le pravice, ki jih nekdo določi, to pa so bolj kot ne le osnovne pravice. Vsak dodatek, vsak t.i. nadstandard pa ostaja v sferi zasebnega zavarovanja in osebne odgovornosti. In tu se zgodba odvije povsem drugače. Zasebna sfera namreč oblastnikov ne zanima, se vanjo ne vtika in jo kar proglasi za nedotakljivo, nenazadnje nima nobenih meril, da bi jo merila. Skratka, kako je z mojim zasebnim žepom, to pač ni naloga javne oblasti, kajne?


Podobno se dogaja v odnosu gospodarstva do narave. Vsaka nova tovarna, nova investicija, nova infrastruktura v bistvu naravi ne prizadene nič novega. V zadnjem obdobju gre namreč v praktično v vseh primerih za t.i. čiste, torej okoljevarstveno in naravovarstveno sprejemljive posege. Stokovnjaki torej predhodno ocenijo, ali bo zadeva glede na dostavljeno dokumentacijo vplivala tako, da bo narava to lahko s svojimi mehanizmi uravnotežila ali ne. Načeloma so bile doslej vse takšne presoje uspešne, saj se z anravo ni zgodilo nič, kar bi posebej opazili ali bili sposobni opaziti. Torej, če pogledamo trenutno, se ne zgodi nič: namesto njive (ki pač ni prvobitna narava), bomo tovarno; namesto gozda (ki je nadzorovan in v bistvu gojen) bomo imeli avtocesto; namesto opuščenega peskokopa bomo dobili rbnik (oboje je enako človekova dejavnost in daleč od prvobitne neugledne narave, ki si sicer tako v peskokopu kot tudi v ribniku skuša pridobiti nazaj svoje mesto).

Pa vendarle. Zgodi se tisto, kar se zgodi pri reformah. Poveča se davek, in to davek, ki ga plača narava, in to tam, kjer ne merimo. Torej v tistem žepu, kjer naravovarstvo in okoljevarstvo ne merita, kamor morda pogleda kakšen zagret posameznik ali razborita nevladnica. Naravna sfera namreč oblastnikov ne zanima, se vanjo ne vtika in jo kar proglasi za nedotakljivo, nenazadnje nima nobenih meril, da bi jo merila. Skratka, kako je z naravo kot tako, to pač ne sodi v dojemljivost javne oblasti, kajne?

Naravna blagajna ima še mnogo virov. Ne pa neskončno.
Tudi ljudje smo še kar bolj zdravi kot bolni. Ne pa neskončno.

Agregatna stanja v biologiji

Klasična kemija načeloma dokaj jasno loči tri agregatna stanja: trdno, tekoče in plinasto. Sodobne znanosti seveda opažajo tudi drugačno obnašanje snovi, kaj šele, če se preselimo na področje fizike.

Kaj pa biologija? Vsem se zdi, da je vse, kar je biološkega, načelno v trdnem agregatnem stanju. Je zanimivo, kajne, saj istočasno življenje smatramo za nekaj zelo dinamičnega. Drevo, mikroorganizem, človekova roka, glivna hifa ... vse to naj bi bilo trdno. Takšno imamo vsaj predstavo.

A vseeno se moramo vprašati, ali je celica trdno ali tekoče stanje? Nenazadnje gre za nekakšen lipidni mehurček, v katerem celično plazmo pomešane sestavljajo različne tekočine, v katerih plavajo deloma pritrjeni ali nepritrjeni različni organeli. Vsak organel je spet nekakšen mehurček ali gmota drugačne oblike iz ovojnice in notranjosti, ki je spet neredko pretežno tekoča.

Ti tekoči mehurčki se potem združujejo v organe, ki dajejo vtis trdnega agregatnega stanja. Pa spet ni čisto enostavno. Imamo npr. kri ali limfo, ki sta povsem delujoča organa, pa sta v zelo tekočem stanju. Imamo tudi razne sluznice s sluzmi, v katerih se nahajajo celi ekosistemi simbiontskih mikroorganizmov, brez katerih ne bi preživeli. Npr. v ustih, prebavilih, tudi pljučih, celo na koži (ki je pa ja trdna ...).

Imamo celo mnoga bitja, osebke, ki so po naravi bolj tekoče kot trdne, npr. meduze, mnoge glive, miksomicete ... Če nekoliko špekuliramo, in ekosistem proglasimo za nekaj živega, se spet srečamo z množico mikro (intersticielne obloge kamnov v vodi, kapljice v zraku ali ledeniku ...), in makro vodnih okolij (npr. morski ekosistemi), ki povsem funkcionirajo, pa še zdaleč niso v trdnem stanju.

Bi se lako vprašali, ali obstajajo tudi plinasta biološka agregatna stanja? Razen pogojno pri mikroekosistemih v zraku, mi trenutno nič ne pade na pamet.

Kaj pa kakšna nova dimenzija? Je živčni sistem trdna snov ali kakšna drugačna? Jasno, živčne celice bi uvrstili nekam v zgornje razmišljanje. A vprašajmo se, so za delovanje ključne delice kot takšne, ali morda delovanje teh celic oz. interakcije njihovih sinaps. Je nevron sploh nevron, če ne deluje?

Bi npr. lahko mišljenje, kot preskakovanje signalov po sinapsah imeli za posebno "nesnovno" agregatno stanje, v katerem deluje misel ali duh, nenazadnje povsem fiziološke reakcije v živih organizmih?

Bohinjska sirarška skuta

Praviljenje slovenščine me vedno zaboli. Namreč, popravljati Prisank v Prisojnik, čeprav mu tako rečejo ljudje z osojne strani, barjanko lokev (=narečno vokvo) preimenovati v barjansko okno, ... da ne ponavljam, kako so Žabnice v Kanalski dolini postale Camporosso. Saj veste: Žabnice so po žabah. Ko so prišli Nemci, so po svojih pravilih popravili v Krottendorf.* Potem so vaški mulci na tabli premazali črko K in je nastal rottendorf, torej rdeča vas. Potem so prišli Italijani in so to videli in so popravili po svoje v campo rosso, torej rdeči zaselek.

Bohinjski kmetje so od nekdaj ponosni na svoje mlečne izdelke, še posebej tiste najbolj lokalno značilne in že malo zgodovinske, torej bohinjski sir in mohant. Ostalim izdelkom so pridevnik "bohinjski" pač dali zaradi geografije.

Bohinjska sirarska skuta je seveda tudi bohinjska. A v bistvu to ni sirárska skuta, ampak sírarška skuta, s poudarkom na i in ne na prvi a. Kvečjemu torej sírarska. Namreč, pridevnik sirarška izhaja iz besede sir v smislu sirišča.(Če bi danes hoteli reči "pravilno", bi bila verjetno "siriščna")

Ljudje, tudi Bohinjci, delajo skuto tudi doma. To je preprosta domača skuta, ki nastane, če v mleko zamešamo nekaj skisanega ali t.i. gostega mleka in pustimo zoreti, da se izloči sirotka, ki jo potem dodatno odcedimo, kosmiče lahko še osušimo, dodajamo smetano ipd. To je skuta, vendar ni sirarška.


Sirarška skuta se naredi s siriščem oziroma sirilom. Delovale bi pravzaprav različne kisline, organske ali anorganske. A najpogosteje se pripravi naravno, iz telečjih ali kozjih želodčkov. Deluje pa podobno kot kislo mleko v sladkem mleku pri domači skuti, in tudi postopek je približno enak, oziroma se postopki rahlo razlikujejo po krajih in tudi pri posameznikih/cah.

Potem je še t.i. albuminska skuta, kjer se za sirjenje uporablja citronska kislina, osnova pa je sirotka in ne mleko.


Vse tri skute so torej lahko bohinjske (kolikor vem, albuminska sicer ni tradicionalno bohinjska), lahko pa tudi s kateregakoli drugega kraja. Vse tri so lahko sirarske, če jih pripravijo v sirarni. Sirarška pa je le tista, ki je pripravljena s siriščem.

Razlika med sirarski in sirarški torej ni v slovnični zastarelosti/pravilnosti pridevnika na -ški nasproti pridevniku na -ski, ampak v načinu izdelave. In - če gledamo slovensko - seveda v zlogu poudarka. Bolje bo torej, če rečemo sírarska. Če pa že rečemo tako, da poudarimo i, bomo lažje in bolj naravno izgovorili sírarška.

Kaj je torej pravilno?

---
Bohinjsko sírarško skuto izdeluje več kmetov v Bohinju. Se pa kupi tudi v trgovini, in sicer pod imenom Bohinjska sirarska skuta. Okus pa kljub imenu ni daleč od sírarške skute. 

*Dejansko v Seifnitz, torej Žajfinica ...

Hekerji

Kdor se ukvarja z informatiko - torej resno strukturno informatiko, ne brskanjem po podatkih in mešanjem psevdonaključno padajočih dejstev - se je gotovo že srečal s hekanjem ozriroma hekerji. S tem se je pravzaprav srečal že vsak laični uporabnih informacijske infrastrukture, ki si je moral namestiti protivirusni program ali je ugotovil, da neke zadeve ne delujejo po pričakovanjih niti njega kot kupca, niti prodajalce npr. programske opreme. In da se potem "nič" ne da narediti.

Kdor je kdaj vodil kakšno podjetje, ki je tako ali drugače zadevalo informatiko - torej strukturno informatiko, ne popravljanje računalnikov - tudi ve, kako naporni so lahko uporabniki digitalnih medijev, sploh omreženih, če se ne držijo osnovih in zelo preprostih pravil t.i. kibernetske varnosti.

Danes hekanje velja pretežno za negativno dejavnost. Zlom kode, vdor v sistem, za uničenje in krajo, to je kriminal, če ne kar teroirezm in nedovoljeno podtalno delovanje. Celo tole pisanje lahko postane sumljivo, saj avtomatski sledilci (pri javnem pisanju vohunjenja seveda sploh ni treba nič prikrivati) takoj dvignejo svoja digitalna "ušesa" in sprožijo dodatno preverjanje piscev zapisanih sumljivih besed. Zato se nikar ne čudite, če je kakšna beseda napisana narobe.

Praviloma pa so hekerji zelo nadpovprečno nadarjeni inteligentneži, ki svoje delo izvajajo z velikim idealizmom. V medijih se jim občasno celo pridene pridevnik sodobnih robinhoodovcev, ki jemljejo bogatim in dajejo revnim. Verjetno je kar dejansko tako, saj enormno bogata računalniška in informacijska podjetja pač dajo misliti množicam "revežev", ki ves ta pogon zavestno ali manj zavestno podpira.

Hekerstvo je neke vrste hladna vojna, če ne kar nekakšno partizanstvo. Z drobnim "popravkom" kode neke programa ali procesa, se napake potencirajo in seštevajo; lahko do onemoglosti, predvsem pa obnemoglosti. Vendar tu ne gre za bitko med velesilami, niti med revnimi in bogatimi, niti med nadzemljem in podzemljem. Vse to sploh ni mogoče, saj takšne vojne omejujejo že obstoječi družbeni sistemi, pravna ureditev, nenazadnje morala.

Pri herejih gre v bistvu za boj med idealizmom in materializmom. In to v najžlahtnejšem pomenu besede, ki presega celo staro- in srednjeveške filozofe. Hekerji - izvzamamo seveda tiste, ki jih najamejo bogata informacijsaka podjetja kot antihekerje - namreč živijo in umrejo svobodni. Odvezani od denarja, od javne slave, sploh od javnosti kot take, od medijev in ukalupljenosti v t.i. današnji svet.

Uspešno so shekali sami sebe. Tako da, hvala za zgled.

Terciarne koristi

Subvencije so verjetno najhujše uničevalke zdravega gospodarstva in rednega življenja. S subvencijami so irski, francoski in angleški prišleki obvladali ameriške staroselce. Podobne ugodnosti so nudili Rusi proti Sibiriji. Menjave dobrin, ki imajo na eni strani ekonomije visoko, na drugi pa nizko vrednost, so pravzaprav vedno nekakšne, le zakrito. Zato je tudi odnos med poceni Vzhodom in dragim Zahodom nekakšna subvencija, ki je Evropejci sploh še ne slutimo.

Danes v Evropi večinoma govorimo o kmetijskih subvencijah. Za te namene gre tudi zelo velik del EU proračuna. Zanimivo, kajne, saj bi kmet kot prvi moral živeti neodvisno, samooskrbno. Pa prav ti potrebujejo toliko denarja? Gre pri dajanju subvencij za strah meščanov, da bi ostali lačni? Morda. Si ne upamo vedeti.

Skratka, kmetje dobijo subvencije. Pa jih rabijo? Pa jih potrebujejo? Pa jih uporabijo?

Zdi se, da so jim zgolj v terciarno korist, če niso celo samo zato, ker mora preživeti tisti, ki jih organizira.

Terciarna korist pomeni nekako tole. Da v svoji zdravi pameti kmetje zmorejo sebe oskrbovati - to je primarna korist. Sekundarna je tista, da viške tudi prodajo na trgu, ne glede na mizerijo trenutnih cen, ki jo prav sistem subvencij odlično vzdržuje. In od prve koristi živijo sami, od druge pa si lahko kupijo še tisto razliko do približno podobne blaginje kot je v navadi na Zahodu. Kaj pa tretja, subvencije?

Zdi se, da mnogi ne vedo kaj z njimi. Je že "fajn", da kaj pride. Gotovo pride prav, da se nabavi nov traktor ali sodobni mlekovod. Tudi podpora mladim, ki se šele uvajajo, gotovo nekaj odvrne. A zdi se, da so mnoge subvencije kot terciarna korist pravzaprav terciarna škoda. Preveliki traktorji zahtevajo večje garaže. Sofisticirane mlečnice se obrnejo šele pri večji in bolj industrijsko naravnani živninoreji. Močni gozdni stroji, danes praviloma robotizirani, se odplačajo le s poštenimi poseki zdravega in dovolj plačanega lesa ... Da ne govorimo o okoljski škodi, ki ob tem nujno nastane.

Vedno me čudi ogromnost traktorja na majhni njivi. Tudi ogromen hlev ali silažni silosi sredi alpske doline. Ja. Nizke cene (verjetno načrtno) silijo v večjo proizvodnjo. In s tako infrastrukturo je večja proizvodnja mogoča. Pa je res koristna? Mar ni tudi vzdrževanje odvisno, ali celo povsem odvisno od subvencij v prihodnosti, ko jih mogoče ne bo več?

Se terciarna korist povsod obrača v terciarno škodo?

Kemična, pravna in informacijska olimpijada

Saj ni dolgo, kar so naši gimnazijci prav uspešno zastopali Slovenijo na kemijski olimpijadi. Tudi na matematični in biološki ... verjetno obstaja tudi pravna in informacijska.

Zdi se, da postaja tudi olimpijada vse bolj kemična, pravniška in informatičarska.

Športniki, ki se res trudijo za svoj uspeh, so vredni vse pohvale. In večina se, tudi vrhunskih. Večina je povsem navadnih ljudi, ki so po zaključku kariere pravzaprav odmaknjeni nekam na medijsko obrobje, tja, kjer nas je skreči večina. Morda je to celo merilo stalne normalnosti.

Nekateri, ali pa njihovi managerji, ali zdravniki, ali kar zveze in celo države, pa tekmujejo na povsem druge načine. in celo neposredna kuverta nič več ne zaleže. Gre za najmanj trikrožnotekmovanje: naravoslovci, pravniki in informatiki.

Najprej sta na delu kemija in biologija. Torej, zlata medalja je v lasti tistega, ki je zadosti zvit kemik, in tistega fiziologa ali zdravnika, ki zna prepričati telo, da to nič ne reagira na testiranje. Podobno kot VW avtomobili.

Če naravoslovju ne uspe, pristopi pravo. Strogo skrite pogodbe in dovoljenja opravičujejo, da je moje telo lahko boljše od tvojega, torej lahko zmaga. Iz istih ust moraliziram o sosednjem športnem telesu, ki da sicer nima strogo skritih pogodb in dogovorov - a prav zato mi ne more biti konkurenca, ker kdo ve, morda pa so jih skrito skrili. Sum zadostuje.

Ko pravo odneha, nastopijo hekerji, torej najboljši možni informatiki. Razkrijejo kemike, odprejo skrivne pravniške dosjeje, pokažejo na neenačbo z navideznimi neznankami, ki je povsem rešljiva, čeprav vsi jasno trdijo, da ni. Rešljiva je, če bi šlo zares za šport.

Kemiji, ki je nekdaj živela od vojne, torej od pripravljanja bojnih strupov, zdaj kaže, da vse bolj živi od športa. Zdravniki so nekdaj ljudi predvsem zdravili, pravniki pa iskali, kaj je prav. Danes se oboji delajo, da rešujejo račune brez neznank. Informatiki so mlajši in nekdaj niso nič delali, ker jih ni bilo. Zato tudi zmagujejo.
 
Danes se, podobno kot v vojni, vse manj odločitev zgodi na bojišču in vse več v takšnem ali drugačnem laboratoriju. Kemijskem, pravnem ali informacijskem. V bistvu je danes to vojna in ne olimpijada.

Nadgradnje programov - ne le varnostne

Bili so časi, ko je vsak uporabnik računalnika točno vedel, kaj vse ima na njem, in predvsem čemu. To je zdaj minilo. Na strojčkih je že tako veliko zadev, da je preprosto neobvladljivo. Pa ne le to. Iz dneva v dan se zadeve spreminjajo, nadgrajujejo, dopolnjujejo, popravljajo napake oz. t.i. bugi ali hroščki.

Če sedite za računalnikom ali se redno spogledujete s pametnimi tablicami in telefoni, ste gotovo naleteli na blinkanje okenca, ki vas za kakšno nameščeno programsko opremo opozarja, da jo je treba nadgraditi. Taka blinkanja so preprosto izhod v sili s strani programerjev, saj se z njimi zaščitijo pred vami in vašimi odvetniki: "Opozorili smo vas na nevarnost!"

Na koncu - večina seveda obupa - uporabnik pritisne tisti gumb za samodejno posodabljanje, in se s tem za večno reši blinaknja. A le redki pomislijo, da potem pa res nič več ne vemo, kaj vse imamo naloženo. In sčasoma postane preobloženo, ker se redko zgodi, da bi kdo kaj dol vzel, da bi nas zaradi varnosti za kakšno reč prikrajšal, ali po domače: da bi za seboj počistil smeti. Ja, in kmalu je treba kupiti nov računalnik, in ker ste imeli prej vse licenčne programe OEM, torej vezane na stari stroj, je treba zdaj kupiti tudi te. Prodajalci že vedo ...



Se pa zgodi tudi kaj drugega. Kakšna funkcija, ki se sicer uporablja redko, oziroma le redki vedo zanjo, enostavno izgine. Je bila preveč nevarna ali preveč hroščava. In so jo programerji ob "nadgradnji" preprosto izločili. Ali pa so kodo spremenili tako, da jo protivirusni program zdaj zazna kot starodavni virus, in sam zbriše.

Povem dva izpred let.

OpenOffice je brezplačna vzporednica slavnemu MS-Office. Povsem odlično delujoča in z mnogimi kvalitetami je danes najbolj popularna zbirka iz družine OpenOffice, ki se ji reče LibreOffice. Vsekakor ob svoji brezplačnosti več kot vrhunec za domačo rabo. Ti programi znajo tudi kar solidno odpirati ne preveč komplicirane dokumente iz Microsoftovega paketa. tako bomo z lahkoto in v isti obliki videli nek dopis Word ali preglednico Excel. Prehod tako ne bo ničkaj boleč, predvsem pa boste potem na legalni strani multinacionalk.

Vsi ti programi (Word, Excel, PowerPoint ...) imajo tudi možnost, da nek dokument zakleneš z geslom - samo za branje ali pa za urejanje. In Microsoft je imel to "odlično" in vrhunsko "varno" rešeno. Programi za odklepanje pozabljenega gesla so na trgu dosegali zelo visoke cene - celo višje kot sam MS-Office paket (na črmen trgu so bili seveda znatno cenejši). A glej, ena od starejših različic OpenOffice se za ta glesla sploh ni menila. Vsako datoteko, kriptirano v MS-Office, menda z 128bitnim ključem - se je dalo enostavno odpreti, kot da ni zaklenjena.
Verjetno je MS plačal veliko vsoto entuziastom na OpenOffice, da so zadevo urediti ...

Podoben primer je bil z odklepanjem digitalnih knjig za Kindle. Obstajal je program, ki se za ključ sploh ni zmenil, oziroma si lahko kot-da zaklenjeno knjigo brez težav izvozil. To je bila ena od različic programa Calibre, s katerim urejaš domačo digitalno knjižnico.

Skratka, stare reči niso za odmet. Čez sedem let vse prav pride. Tudi programska oprema še deluje. Povrh je pa še tako "smešno" majhna. S tako malo malo "nadgradnjami", da se za faktor več milijonov bytov dobesedno zgubi med sedanjimi različicami.

Meje so izključno posel

Če že odmislimo relativno aktualno problematiko ograje, ki preprečuje normalno komunikacijo živih bitij ob določenih državnih mejah, če pozabimo, da so prav stavbe, pri katerih ne bi pričakovali, najbolj zastražene in ograjene z visokimi ogradami, če spregledamo, da so veliko desetletij nezavedno obstajale meje, za katere so nas prepričali, da so odprte, in še to, da teh meja zadnjega stoletja še nekaj časa ne bomo mogli v glavah premagati.

Če torej odmislimo, kaj vse so lahko meje, in se osredotočimo na dejansko stanje. Ljudje načelno meja ne maramo. Vsaka prepreka nam povzroča dodatno težavo, dodatno energijo za premagovanje in dodatno voljo za vztrajanje v samem sebi.

Če torej pomislimo, za kaj sploh meje obstajajo, ko jih vendar nihče ne mara, gotovo mora biti trden razlog. In to je denar. Meje so postavljene izključno zaradi denarja, in to denarja posameznikov in interesnih skupin, v bistvu tistih, ki jih katerakoli družba - demokratično ali nedemoksratično spusti na oblast. Meja je tista, zaradi katere se v t.i. skupni proračun zbere ogromno denarja. Zaradi mej se zgodi tudi največ vojn.

Tista aktualna zadeva, kako je nekdo zaslužil 12x več za ono dušno, naravno in materialno grdobijo ob Sotli in Kolpi, je pravzaprav minorna. Pri mejah se zaluži tako, da jo postaviš, in znotraj nje pobiraš davek. Pri meji se zaluži tako, da na njej postaviš mitnico in za prehod na tak ali drugačen način zahtevaš pristojbine. Lahko za povsem nedolžne preglede kovin, živali, ali pa sivega blaga. Pri meji se blazno zaluži, ker znotraj nje določaš cene kakor se zdi "bolj primerno". Teh pravil se držijo tudi nekatera mednarodna podjetja. Tako lahko isti izdelek v neki državi plačaš tudi nekajkrat več. Denimo razna programska oprema. In tu ne služi le notranje podjetje, ki neposredno več zasluži, tu pridobi tudi davkopobiralec in pa matična ustanova, saj ima od take podružnice relativno več dobička. Hkrati posredno "služijo" tiste države, kjer je cena tiste opreme nižja. Nizka cena jim omogoča večjo produktivnost in s tem možnost močnejše vloge na trgu znanja in dobrin. Države z relativno zelo visokimi cenami - in če so v svoji majhnosti še odvisne od velikih - pa se izčrpavajo z nakupi in jim potem zmanjka za vlaganje v znanje. Tako se šibijo.

Meje so ena čudna stvar, celo pri jezikih ne veljajo. Vprašajte Kajkavce na Hrvaškem. Ali Belokranjce. Kaj je što. Što je kaj. Kateri jeziko govorijo eni ali drugi: pa je meja vmes. Pomislite na t.i. narodnostne manjšine: kje so tu meje tega ali onega jezika na dovjezičnem območju.

Vse je samo posel. In najhujše meje, ki delajo meje, so v glavah.

Urejanje prometa

V Sloveniji imamo s prometom vse večje težave.

Kolone avtomobilov postajajo neizmerne. Vsak razlog je zadosten, da se ustavi. Enkrat časovno ali povsem praktično nesmotrno organizirana gradbišča, drugič mejne kontrole, tretjič neumna prehitevanja, četrtič naša objestnost, petič počasnost turistov, šestič neskadja med oznakami na GPS in prometno signalizacijo, šestič neumni napisi ob cestah, da ne govorim o parcialnem reševanju posameznih odsekov cest, kjer iz silno široke prometnice padeš v trenutek popolne ozkosti. Ko se promet baše, seveda (še ne) ugašamo motorjev. In kdo dobi ob tem nadobičajen delež izpuhov? Seveda, okoliška narava.

Parkirišča 4x premajhna čez teden pred pisarniškimi zgradbami, čez vikend v turističnih krajih, v času šole pred študentkimi domovi, ob tekmi ali festivalu pred dvoranami. Doslej se je vedno našla rešitev - in vedno je bila na račun travnikov, gozdnih robov, skratka narave.

Železnice so prazne, vlaki polni le ob šolskih konicah. Podobno avtobusi. A vseeno vozijo, z državno ali lokalno podporo. Tudi s podporo EU, čeprav je razumevanje javnega prevoza v večini drugih držav povsem drugačno kot pri nas. Čemu? Na čigav račun? Predvsem pa, zakaj jih imamo, pa jih ne uporabljamo? Kontradiktorno? Oziroma: zakaj jih imamo, pa so tako nesrečno ukinjajoče razporejeni, da niso uporabni? In jih v njihovi nezanesljivosti tudi ne moremo uporabljati.

Čemu imamo letališča, ki se še kar širijo? Za tistih par poletov? Ste že videli kolono v zraki pred pisto? Pri nas gotovo ne. Pa je smiselno, in če že moramo potovati, je po zraku relativno ugodno, celo za naravo. Pa ni izkoriščeno. Drage betonske piste, obsežna parkirišča... je to res sorazmerno s skupnim stroškom? Tudi stroškom, ki ga prizadenemo okolju?

Mar ne postajamo vse bolj živčni?

Problem prometne neurejenosti v Sloveniji je nesistemskost. Namesto, da bi se ukvarjali z vsebino, torej z blagom in ljudmi, ki potujejo, se ukvarjamo metodološko s posameznimi tipi prometa. Železnice rešujejo železnice. Avtobusarji sebe, letalci so povsem svoja mednarodna kasta, luka se tako rekoč odceplja od države. Tako se tudi odgovorni in politika obnašajo: namesto skupnega reševanja prometa, se danes nekaj davkoplačevalskega denarja otrese cestam, jutrinekaj železnicam, potem letalcem ali pomorščakom. Hudo hudo pa sistem zanemarja vsebino.

Mar je res nemogoče odmisliti posamezne tipe vožnje in se usmeriti na potnike, na potovanje, predvsem pa na cilj. In to cilj, od katerega bi tudi narava in okolje verjetno pridobila določena olajšanja.

Rešitev je zgolj in samo v celovitosti. Promet ni vlak ali avtobus. Ne ladja ali letalo.

Promet pa je seveda tudi peš. Za naravo, našo in okoliško, preizkušeno najbolj primeren.

Davčne blagajne ali vsemogočni internet

Če poslovneže, ali tiste, ki to mislijo, da so, v Sloveniji vprašaš, o čem je največ tekla beseda v preteklih 25 letih, bodo gotovo rekli, da o davkih. Res je vprašanje, če obstaja kakšna tako davčno raznolika država, predvsem pa tako davčno dinamična - vsaj glede na to, kako majhna je. Nekoliko je razumljivo, da gre šele za vzpostavljanje sistema, ampak 25 let bi že lahko bilo zadosti.

Problem te dinamike pa ni, da bi se davki oblikovali tržno glede na gospodarstvo, ampak očitno "tržno" glede na potrebe vladarstva - če ne neposredno z zviševanjem, pa s premetavanjem tako, da je odločujočim bolj prav - zakaj bi se sicer sploh dotikali davkov, če ne v svoj prav. Pravzaprav nič posebno drugače kot graščaki v fevdalizmu.

Če vprašamo iste kot-da poslovneže, kaj so bile glavne teme zadnjega leta, bodo seveda pri nas rekli, da davčne blagajne. To čudo tehnike, ko s pomočjo vsemogočnih povezav omogočajo, da moje poslovne in vsakršne misli brez mojega zavedanja blodijo po digitalnih mrežah sem in tja, počasi presega vse razumne meje. V redu, pač država spremlja, kje hodi njena gotovina. Recimo, ima pravico, ker ima sama v narodni banki garancijo za denar v obtoku. To je prva reč. In - očitno - vsake reči se človek navadi. Že danes je o tej temi takorekoč vse tiho.

Druga davčno-internetna zadeva pa je internetna hitrostna zakonodaja. Mnogi zakoni vsebujejo določbe, da se neka podrobnost uredi s podzakonskim aktom, ki ga lahko sprejme tudi nek nižji nivo oblasti. Lahko celo z nekim standardom, kot to poznamo v računovodstvu, ali navodili, kot pri mnogih upravnih postopkih, ali t.i. sodno prakso. Ampak, prosim lepo, da lahko nepodpisano obvestilo, da se spreminja davčna zakonodaja zato, ker je že v matičnem zakonu navedeno, da jo lahko spreminja tako rekoč kdorkoli - to pa že malo meji na prehudo dinamiko, in to tisto, pri kateri cilj sicer ne tako slabe zakonodaje propade.

Problem časovne in vsebinske davčne dinamike je, da je dokaj težko načrtovati posle. In če gre za zakonodajo, je to še nekako znosno, saj se zakonodaja pripravlja običajno zadosti počasi, da se je mogoče nanjo vsaj znotraj države pripraviti. Če pa gre za mnenje ali neko usmeritev, ki v bistvu kardarkoli izrecno zanika zakon, takrat pa, ojoj, človek nikoli ne ve.

Glede poslovnežev: Seveda tega itak nikoli ne ve tisti, ki le misli, da je poslovnež. Glede zakonodaje pa: očitno nismo sprejeli tistega zakona z enim samim členom, po katerem se "ODSLEJ SPOŠTUJE VSE ZAKONE", ampak smo se odločili, da bomo v vsak zakon načrtno vgradili člen, s katerim lahko taisti zakon izničimo. Morda je tudi zakonodajalec le misli, da je zakonodajalec.

Kompas

Malokateri človekov tehnični izum je svetu prinesel tako pomemben napredek kot je to kompas. Z današnjega vidika sicer neugledna stvar, brez vsake "tehnologije", pravzaprav preprost magnet, skorajda lebdeč. Dandanes, v dobi elektronike in vsega tega, ga tako rekoč omalovažujemo, saj s svojo preprostotjo enostavno ne sodi več v naše delovno, izobraževalno ali zabavno okolje.

Pa vendarle, človekov način življenja se je s kompasom bistveno spremenil, predvsem so se mu razširila obzorja. Dotlej kratke razdalje, kjer je teren obvladal glede na bližnje hribe ali čas, ko je na nebu videl sonce ali zvezde, so zamenjala daljša potovanja skozi meglene in turobne dneve, po neskončnih ravninah in pustah, predvsem pa po morju. Tu seveda brez dobrega sekstanta ali sorodnih priprav tudi ni šlo zlahka. In nenazadnje, s kompasom je mogoče uspešneje potovati po gozdovih, kjer človek zaradi dreves ne vidi gozd.

Človekovo duhovno okolje se neprestano spreminja. Izumlja si nove, naprednejše stroje, s katerimi si pomaga hoditi po svetu in v svetu. Preproste reči se umikajo zapletenim in te še naprej zelo zapletenim in morda gre celo v neobvladljivo zapletene. Človek izgubi neposredno povezavo s stvarjo, ki jo upravlja, tudi s stvarjo, ki naj bi mu pomagala v življenju, in žal tudi s takimi, ki jih v življenju nujno potrebuje. Med človeka in stvar se postavi posrednik, serviser, programer, načrtovalec, upravljalec, ki "zna" s stvarjo delati, ki obvlada tehnologijo, družbene razmere, in tudi notranjost tako in drugače. Nujnost postanejo različni posredniki, ki med menoj, človekom, in stvarjo, na primer življenjskim orodjem kot je kompas, vzpostavijo bistveno drugačen odnos. In "kompas" ni več orodje v mojih rokah, ampak orodje nekoga drugega, ki mu ne le zaupam, da upravlja s strojem namesto mene, ampak mu zaupam tudi pot, po kateri sicer mislim, da bi me kompas lahko pripeljal do željenega ali vsaj zaslutenega cilja.

Izgubiti kompas je verjetno za popotnika svetovnih širjav ena največjih možnih tragedij. Ker je Zemlja okrogla, namreč potem v njeni širini ne obvlada več, v katero stran je ta zemlja obrnjena, oziroma bolje, v katero smer te okrogline naj se on ali ona sploh giblje, ali še bolje, kako je na in v tej poti sploh z odnosom med njim in Zemljo. Človek postane tavajoč, nenamerno krožeč in končno brezciljno obupajoč. .

Sreča človeka in vsakega živega bitja je ta, da kompas za svoj odnos do Zemlje nosi v sebi. Pravzaprav ne obstaja noben posrednik, noben družbeni voditelj, noben guru ali duhovnik, noben zvezdnik ali znanstvenik, prav noben, ki bi ta kompas človeku lahko vzel. Človek ga lahko le da samo od sebe. In prav tu se obrne zadeva: tavanje, brezciljno kroženje in mukotrpno obupovanje namreč niso posledica izgubljenega kompasa, ampak je izguba kompasa posledica moje opustitve biti človek. In to pomeni to, da človek da v upravljanje svoj kompas: ne biti več človek.

Zdi se - čeprav nas lažnivi posredniki prepričujejo nasprotno - da kompas v svojem bistvu nosi tudi vsaka skupina, vsak narod, civilizacija, morda kar celo človeštvo. In živeti na tej zemlji, če gre za neko državo, ali živeti na tej Zemlji, če govorimo o človeštvu, ni prav nič drugega, kot dnevno, celo neprestano stalno odkrivanje in potrjevanja kompasa, preprostega kompasa, ki je v našem zgodovinskem spominu, zavzetosti za sedanji trenutek, in vizionarstvu, ki edino lahko v prihodnje odganja lažnive posrednike in nas razpoloži v zdrav odnos do vsega kar zmoremo dojemati na tem svetu, predvsem narave in sočloveka, obojega v njuni njunosti na zunaj in navznoter.

Posli na bonus in posli na malus

Zahodni svet svoj ugled postavlja na temelj uspešnost poslovanja, ki se kaže v ugodnem razmerju med stroški in odhodki, na družbeni ravni pa v obliki BDP (~ bruto družbeni prihodek). Tak sistem se uveljavlja tudi v tretjem svetu in drugod, kjer so doslej poslovali drugače - Zahodni svet pa v bistvu sploh ne razume več, da je merilo uspešnosti ni in ne more biti zgolj in samo denar. Denar in BDP je torej neke vrste bonus.

Kakorkoli, nekaj stoletij je sistem dodajanja vrednosti posameznim produktom deloval. Vzeli smo surovine v naravi, jih predelali in zaračunali stroške svojega dela. Če nas nihče ni ujel (s t.i. okoljskimi dajatvami, ki se enormno množijo), smo lahko prikrili, koliko je dejansko stala surovina, saj narava, iz katere smo jo vzeli, nima pravnih možnosti pritožbe - in ker smo prikrili, smo lahko kupcu zaračunali več, kot je bila vrednost dela, ki smo jo mi dodali. Tudi tu gre za nekakšen bonus.

V tem sistemu se je potem pojavila korupcija. Posamezniki in družbe so si skozi politične ali druge sisteme, tudi t.i. demokracijo (družbeni darwinizem?), prisvojila določene pravice delitve stvari, ki se jih ne da deliti. Najpogosteje so to naravni viri, surovine torej. Lastnina je pomenila, da nisi materialov iz narave samo vzel, ampak si jim določal ceno na podlagi zakonistosti trga in ne na podlagi zakonistosti materialov. Torej, če je trg kazal zanimanje, je cena zrasla, če trga neka surovina ne zanima, potem je tisto lahko poceni - ne glede na relativno količino in skoraj ne glede na stroške dejanskega pridobivanja. Tudi tu je torej šlo na nek način za dodano vrednost, ko smo surovinam dodelili knjigovodsko vrednost in jo tako prodajali in bogateli. Bilo je torej nekaj bonusa.

Primerov je še mnogo.

A v neznanem trenutku se je zgodilo, da uspešnost ni več odvisna samo od bonusa, ampak bistveno bolj od malusa. Torej, ne bogatim zato, ker pridobivam in dodajam vrednost, ampak zato, ker odvzemam vrednost. Kako je to mogoče? Kako je možno, da z negativnim vrednotenjem obogatim, si dvignem prihodke, BDP ali kakršnokoli drugo denarno vrednost.

Zgodilo se je, da se najbolje zasluži z načrtovanim malusom, torej z načrtovano izgubo. Gre za premeteno povezavo bank in politike. Na primer posojilna politika za gradnjo stanovanjskih hi v 70-tih. Hiše so bile zgrajene, odplačevanje posojil pa je bilo tako mizerno nizko, da človek ni verjel, da plačuje le po nekaj dinarjev. Tako rekoč nesmiselno je postalo. In od te "izgube" so npr. generacije naših staršev imeli hiše, ki se danes prodajajo za visoke visoke denarje. Iz te izgube so pridobile tudi banke, ki so že takrat povsem normalno živele, sponzorirale šport in politiko, in prav iste živijo še danes, dajejo prav tako nesmiselna posojila na zaupanje, ki ga potrdi poltika ipd. Posojila nepremičninskemu balonu, propadlim in slamnatim podjetjem, t.i. "zagonska" sredstva ... so neredko seveda očitno čista izguba, malus torej.

Drug primer so stečaji. Mnogi živijo od stečajev, ker gre iz stečajne mase vedno (kar) nekaj denarja za "upravljanje" stečaja. pri tem (navidezno) tako rekoč nihče ne izgubi. Delavci dobijo neke druge službe, največkrat po neki neverjetni poti zadostijo pogojem za državno pokojnino, vodstvo pokupi po znižani vrednosti vse, kar je še ostalo vrednega, stečajni upravitelji pa so eni najbolje plačanih ljudi v družbi. "Seveda" morajo biti, saj sicer ne bi mogli biti uspešni in ne bi mogli upnikom, ki so seveda zainteresirani, zbrati zadosti denarja za poplačilo stroškov. Pridobijo torej vsi: upravitelji, upniki, banke ... Si upamo pomisliti, da je zadeva prišla tako daleč, da povsem legalno ustanavljamo "slabe banke". Torej legalni malus.

Tretji primer je vojna. To ljudje težko razumejo, ampak vojna je navaden posel, navadno posojilo. Nekdo dobavlja (orožje in drugo) in podpira neke skupine, da se borijo med seboj - kot bi sponzorirali športna društva. Seveda je vse pravno urejeno, trgovine so brez "embargov", gre v bistvu za "humanitarno" pomoč. Plačilo je odloženo. Orožje se kupuje brezpogojno, ker ga borci potrebujejo, vodstva borcev pa potrebujejo vse skupaj za svoje uveljavljanje, za svoj bonus in za pridovanje pravic. Vsi pridobijo: borci (ki preživijo) dobre pokojnine, vladarji zmago in oblast nad gospodarstvom, prodajalci orožja že takoj nekaj denarja, predvsem pa obilico bonitet po koncu. Takrat namreč pride ura resnice za posojilo, ki pa ga ni potrebno plačati le v denarju, ampak najpogosteje v odvisnosti in lastnini naravnih dobrin tiste dežele, v kateri je (bila) vojna. Vladarji seveda nič ne zgubijo, saj niti prej niso vedeli, kaj imajo. Zgubo pa narava, a "kaj bi to". Malus je neopazen, ker smo na naravo pozabili.

Primerov je še mnogo. In čeprav se sliši absurdno, saj naj bi s tem podpirali naravovarstvo in skrb za okolje: a tudi okoljske takse niso nič drugega kot čisti malus, BDI = Bruto družbena izguba.

Redko je drugače.

Cena znanja

Človek znanje pridobiva na različne načine. V mladosti je večini človeštva - žal še ne vsem - omogočena vsaj osnovna izobrazba oblikovanja jezika, branja in pisanja, enostavno računanje in primerjanje, zadnje čase vse pogosteje tudi kakšen od svetovnih jezikov.

Kasneje, v zrelejši mladosti se dostop do znanja oži, predvsem pa vse več stane. Nekatere države imajo sisteme javnega izobraževanja, ki je brezplačno, nekatere imajo tak sistem le za množice. Izbranci - ki dejansko največ pomenijo v svetu znanja - pa neredko svoje šolanje in z njim znanje kupijo: če so zadosti bogati potem sami, marsikje pa preko podpor, štipendij in nagrad.

Znanstveniki danes delujejo praviloma v dveh sektorjih: zasebnem in javnem. Zasebne korporacije so običajno povsem zaprte, njihovo znanje je strogo usmerjeno v doseganje ciljev in finančnih uspehov samega podjetja ali branže. Njihovo znanje je strogo varovano z različnimi orodji, od tehničnih do pravnih, od visoke zavesti pripadnosti do hudih kazni. Javne raziskovalne inštitucije, najpogostejše so državne univerze in inštituti, se načejno financirajo iz javnega denarja. Pri tem ne gre le za plače, kot mnogi mislijo, ampak predvsem za možnost ustvarjalnega dela, ki predvsem veliko stane. Tu so specialne aparature, energetsko potratni procesi, zahtevne priprave, vzdrževanje opreme in materialov alim živih kultur, podporna infrastruktura ipd. Vse te zadeve so za posemazno področje bolj ali manj specifične po vsebinski in metodološki plati.

Eno področje pa je, ki je metodološko gledano sorodno za vse znanosti. To je strokovna literatura, kjer je mišljeno oboje: pisanje člankov in dostop do gradiv. Tu se zadnja leta lomijo finančna kopja mnogih prestižnih raziskovalcev in njihovih managerjev, saj je povsem razkrit nesmisel, da so posamezni članki tako zelo omejeno dostopni, čeprav so bili plačani iz javnega denarja.

Kdor je kdaj delal na kakšni resni raziskavi, bo vedel, da člankov v prestižnih revijah ne moreš dobiti kar v vsaki v knjižnici. Naročnine so silno visoke, dostope/naročnine pa so zmožne plačevati le določene fakultete in njihove univerze. Te pa so po eni strani javno financirane, po drugi strani pa prav zaradi javnega financiranja tudi nekoliko odvisne od volje in usmeritev, ki jim jih daje financer, to je država (iz denarja davkoplačevalcev, seveda). Univerze, ki so naročene na znanstvene časopise, ki zanimajo njihove zaposlene raziskovalce, svoje ljudi seveda tudi nekoliko varujejo, zato dostopa do znanja ne dovolijo kar komurkoli, ampak izključno svojim zaposlenim. Neodvisnim raziskovalcem je tako zaprta pot do znanja, ki že obstaja. 100 ali več $ za posamezni članek - in za celovit pregled neke vsebine potrebuje raziskovalec nekaj deset ali nekaj sto člankov - je namreč hudo hudo viskoa cena. Da ne govorimo o tisočih $ za naročnine. Neodvisni so neredko tudi oni v državah v razvoju, kjer je znanja enormno veliko, pa ga zanantveno razviti svet tudi na ta način uspešno zavira.

Podobno je z objavami. Objava v prestižnih revijah, ki v znanstvenem svetu nekaj veljajo, avtorja dejansko (kar nekaj) stanejo. Če je tvoj delodajalec zainteresirana fakulteta ali univerza, ta pokrije stroške objave, ker s tem skrbi za svoj prestiž in ugled (če raziskovalci kaj veljajo ...). Neodvisni raziskovalci pa si takih objav, ki bi visoko kotirale v strokovni javnosti, enostavno ne morejo privoščiti, njihovo znanje pa ostane neuporabno. To je velika škoda. Spet oviranje tretjih držav in neodvisnosti.

Če natančno pogledamo finančno strukturo znanstvenih objav zahoda, je jasno, da od znanstvenih člankov dejansko dobro služijo predvsem založbe: na eni strani jim avtorji ali njihove ustanove plačujejo, da lahko objavijo svoj čalnek, na drugi strani naročniki plačujejo revijo, da jo lahko berejo in znanje uporabijo. To je čudno, mar ne?


Zadnja leta se krepi ideja o odprtem dostopu do znanja, torej brezplačnosti javnega znanja (! javnega znanja, ne kateregakoli zasebnega). Zadeva naj bi izgledala tako, da bi bili znanstveni članki prosto dostopni, kar nenazadnje tehnika interneta odlično omogoča. A zadeve se nočejo zgoditi, čeprav o njih pišejo že najbolj znane revije s področja naravoslovja, kot so serije revij Science in Nature. Kje je opravičilo, v bistvu ni jasno, oziroma edino opravičilo je obstoj podjetij, ki te revije zalagajo.In vedno se najde kakšen izgovor, ali kakšna finta, da tudi odprt dostop v bistvu ne pomeni povsem prost dostop.

In ker se to ne zgodi, se pojavlja vse več t.i. ilegalnih portalov z znanstvenimi članki, kjer dobiš tako rekoč vse, in sproti. Najbolj poglobljene in najbolj specializirane vsebine so na razpolago - če ne na odprtem spletu v angleškem jeziku, pa v indijski angleščini, če ne v EU portugalščini pa v brazilski, najpogosteje pa povsem brez težav v ruščini ali kitajščini (vsebina seveda ostane izvorna - v enem od latinskih pisav in jezikov  zahoda). Teh očitno EU in ameriške "znanstvene policije" ne zaznajo. Poleg tega obstaja pa še temni internet, imenovan onion, kjer je mogoče dobiti še mnogo več povsem resnega znanja (in brez groženj raznih teroristov, drog in kriminala, kakor bi ga nekatere policije zahoda rade naprtile t.i. temnemu internetu)

Največji hec pri vsem tem pa je, da te skrivne poti do znanja praktično največ uporabljajo uradne javne univerze po vsem svetu, celo take, ki so sicer naročene na prav iste revije, in bi njihovi zaposleni strokovnjaki članke lahko dobili povsem "legalno". Tako kažejo nedavne raziskave objavljene kar v reviji Science, kjer je finančna shema "brezplačnega znanja na obeh straneh založbe" visoko razvita - kar je spet svojevrsten znanstveno-poslovni hec.

Če spet malo preračunamo, na koncu dejansko ugotovimo, da je znanost brezplačna s strani znanstvenikov in s strani uporabnikov. Le vmes se vrivajo sistemi, ki z znanostjo nimajo (skoraj) nič. Le pobirajo denar, in to vse večji.

Cena znanja je torej nič. Je prav ali ne?

Oaze niso samo davčne

Mediji in z njimi politiki ter dobršen del javnosti je v veliki zmoti. Oaze namreč niso samo davčne. Poglejmo.

Kar spustili bomo tiste izvirne oaze sredi puščav, kjer se zaradi izvirov ali bližine podzemne vode razraste bogatejše rastje. Tudi one bomo odmislili, ki v prenesenem smislu predstavljajo otoke, bodisi naravne nekje sredi morja, ali v kakšnem drugem družbenem smislu.

Problem oaz je v bistvu pravilo zahodne ekonomije. Če jih ne bi bilo, bi se danes ne ukvarjali z nasprotji, kakršnim smo priča med globalnim Jugom in Severom, ali Vzhodom in Zahodom. Zahod brez množice oaz namreč takoj propade.

Prometne oaze so razni otočki, neredko ostanki kolonij, ki jih imajo kot eksteritorialno ozemlje praktično vse velike države. Ležijo nekje na drugi strani sveta, in matičnim državljanom omgočajo postanek "doma", torej s popolno mednarodno zaščito, okoljem, uradnim jezikom, uradništvom ipd. Valuta je domača, vodstvo je domače, morda še bolj prijazno kot domače domače. Večinoma na tekih otokih sicer še živijo kakšni domorodci, ampak zgolj kot zanimivost.

Zaporniške oaze so tiste, ki sicer lahko ležijo v neki državi, vendar tam ne veljajo zakoni tiste države. Lahko so tudi v sosednji državi, a gre v bistvu za lastništvo nadrejene države, služeča država pa zgolj pobira najemnino v taki ali drugačni obliki. Tam držijo zapornike, ki jih lahko po mili volji mučijo, ker zakonodaja tam pač ne velja.

Intelektualne oaze so zaprta znanstvena središča, v katerih izvajajo poskuse, ki v normalnih razmerah ne bi bili možni, še manj pa dovoljeni. lahko gre za vojaške zadeve, kemijo ali mikrobiologijo, nekateri pravijo, da se tam raziskuje tudi vesolje. V vsakem primeru te oaze delujejo ločeno od sveta.

Vojaške oaze so tista območja, ki so za vojne nedotakljive. Pogosto so tam velike banke, skrite zaloge državnih rezerv, posebni režimi varovanja, velike a skrite naložbe, mesto sestankov pomembnih vplivnežev.

Ekonomske oaze so v sedanjem svetu najbolj velike. Gre za cele države z milijoni in celo milijardami prebivalcev, vendar z ekonomskim sistemom, ki je bistveno drugačen od zahodnega. Gre za proizvodnjo, ki stane do100 krat manj zaradi dejstva 100 krat nižje cene samooskrbe. In tistih 99%, kar je med proizvodnjo in prodajno ceno, si seveda "pošteno" razdelita organizator ekonomije v taki državi in preprodajalec v eni od zahodnih držav. Pravzaprav na videz ni nihče prikrajšan. Tamkajšnji delavec zasluži relativno enako kot nizki delavci na zahodu - torej toliko, da za silo preživi, kupec na zahodu celo pridobi, ker kupi bistveno cenejšo robo kot je tista izdelana doma, oni vmes pa prav tako povsem legalno dobijo tistih 99%.

Oaze so tudi okoljske. Te bolj težko opazimo. Namreč vsaka raba naravnih dobrin, pri kateri ne gre za kroženje snovi, ampak enosmernost od rudnika, predelovalnice, tovarne, uporabnika do smetišča, pomeni, da smo iz oaze nekaj vzeli, in se nemeneč za posledice, okoristili z dobrinami. Seveda smo lahko ravnali povsem legalno in po zakonodaji prav. A oaze v naravi ni nihče vprašal. Do neke meje verjetno to deluje, potem je vik in krik obojih: zagovornikov in izkoriščevalcev, v bistvu pa oboje dokaj neučinkovito.

Skratka, govoriti o davčnih oazah, kjer se opere nekaj milijonov ali milijard denarja (ki je v bistvu družbeni dogovor in bolj knjigovodska in ne neka dejanska vrednot), je zelo malo v primerjavi z ogromnimi vsotami, ki jih ustvarijo uspešni managerji pri trgovanju med Vzhodom in Zahodom, ali Jugom in Severom.

Objektivnost znanosti in etike narave

Naravoslovne in tehnične znanosti že nekaj stoletij težijo k objektivnosti. Pravzaprav gre za ideal, ki ga želi doseči vsak znanstvenik, in celo za imperativ v smislu, da če delaš drugače, nisi več znanstvenik, in tvoje delo ni več znanstveno. Objektivnost znanosti pomeni, da se znanstvenik (=subjekt) namerno in načrtno oddvoji od snovi, ki jo obravnava (=objekta). Na primer strojnik, ki raziskuje spremembe napetosti znotraj materialov v nekem stroju med gibanjem, se strogo ločuje od tega stroja. Mikrobiolog, ki v bakterijski kulturi skuša dognati obnašanje nekih patogenih klic, se celo mora varovati teh bitij, da se sam ne okuži. Ali pa astronom - no, ta je v vsakem primeru časovno, zaznavno in prostorsko ločen od vsega, kar dela.

Pri nekaterih znanostih objektivnost ni tako enostavna. Na primer pri psihologu. Ta sicer z obravnavano osebo dela objektivno, vendar je kar neverjetno, da ga neka huda težava tudi osebno ne prizadene. Ali znanstveniki na področju medicine - res težko odmislijo dejstvo, da se nek pojav, ki ga pregledujejo kot histološki preparat rakastih celic, ne more zgoditi tudi njej ali njemu osebno. Celo ekolog - če ne ta celo izrazito - ne more sebe, ali človeka kot vrsto odmisliti iz ekosistema. Če bi to storil, bi obravnaval ekosistem v njegovi nepopolnosti. Ja, še težje je. Namreč v preteklem stoletju smo naravo obravnavali tako objektivno, in torej tako zvesto pri raziskavah izločali vplive človeka kot subjekta, da smo danes na točki dokaj neznanega stanja odnosa med človekom in ostalo naravo, ki ji laično rečemo tudi ekološka kriza.


Zgodovinsko gledano družboslovne vede pri objektivnosti nekoliko zaostajajo. Šele zadnja desetletja posegajo po empiričnih metodah naravoslovja, statistika vse bolj premaguje opisno znanost, za prave dokaze vse bolj veljajo številke in ne dolga razpredanja, logične stavčne sestavljanke, vpletanje leposlovja in metafor. Nekako nastajata dva tabora. Na eni strani so klasiki, ki prisegajo na deskriptivnost. Na drugi so - povečini mlajši - analitiki, ki se zgledujejo po naravoslovju in tehniki, in iščejo utemeljitve za svoje hipoteze po objektivni poti poskusov, dokazov in ponovljivosti. Razmere so ponekod tako kaotične, da se na univerzah delijo katedre, in celo pri nas imamo primere, ko se nekatere delovne skupine na neki univerzi enostavno oddvojijo in ustanovijo oddelek (ali nekaj podobnega oddelku ali neodvisni inštitut ...) na drugi univerzi, ali kar neodvisno. Ali je to dobro ali slabo, bo pokazal čas, vsekakor pa trenutno ni posebnih razlik v kakovosti rezultatov, zato bi lahko trdili, da je delitve mnenj bolje deliti in brusiti medsebojno, kot bežati drug pred drugim.

Zelo zadaj pa pri uvajanju objektivnosti na videz stopajo humanisti. Tu mislim na nekatere veje znanstvenikov, ki obravnavajo umetnosti (del muzikologije, umetnostne zgodovine, literarne kritike ...), teologe, etike in filozofe, pa še kakšne. Tem je razpredanje še vedno najbližje, celo logika postane bolj zanimiva, če je drugačna od dotedanje logike, tudi slog pisanja zbudi več pozornosti, če je kontradiktoren, vnaprejšnje dogme skušajo znova in znova dokazati, in podobno. Skratka gre za kategorično drugačen, neempirični pristop, pri keterem so poskusi mogoči zgolj v miselnem svetu raziskovalca (=subjekta), ponovljivi nikakor niso, razen če se tako izrecno odloči subjekt, rezultati pa se gibljejo kot nekakšna le deloma določljiva miselna masa znotraj ustaljene paradigme, in občasno v začudenje mnogih prestopi svoje okvire.

Humanizem pa ni imun za statistiko, računanje, empirijo, celo ekonomijo. Namreč opazno je, da mnogi humanisti v želji po večji znanstvenosti, torej večji objektivnosti, iščejo dokazljivost, zunanje argumente, ki držijo tudi brez njih osebno, ki so sterilni prav enako kot pri zgoraj opisanem mikrobiologu, ki v strogo zaprtem inkubatorju goji kužne klice.

Pride do presunljivega obrata. Namreč naenkrat dobimo filozofe, ki ne doumevajo, da so misli njihove osebne, in ontološko fenomenološki pristop popolnoma mešajo z epistemološkim. Dobimo obdelovalce umetnosti, ki niso nikoli niti nič ustvarili, niti poustvarili, celo nikoli poglobljeno dojeli stvaritve, ki so jih pravi umetniki iz svoje notranjosti izvlekli po talentu in trudu. Kaj šele, da bi umetnost doživeli. Dobimo teologe, ki ne verjamejo v boga, ki ga obravnavajo v svoji znanosti. Celo v krščanstvu, kjer so teologije najbolj razvite, se pojavlja vse več raziskovalcev, katerim je Bog nek objekt obravnave, ki pravzaprav ne korelira s človekom in svetom, ampak obstaja objektivno nekje kot predmet raziskav. Berite njihove članke. Ti ljudje ne verujejo niti v Boga, niti človeka, niti v svet. Zdi se, kot da so postali res povsem objektivni, a je obratno: takoj naprej se namreč zdi, da so postali sami objekt.

Najhuje je pri etikih. A ti, kot da so od nekdaj objektivni. Sterilnost je čutiti že od Aristotela, preko Spinoze do Moora in današnje polietike. Če hoče biti etik objektiven - in celo ni treba, da je objektiven po naravoslovno emiričnem principu - mora ostati akademsko sterilen. Če ni tako, ga kolegialno izločijo in ima možnost ustanoviti svojo vejo, svojo etiko, svojo resnico, svojo nepriznano akademskost. To je načeloma dovoljeno, in tolerirano. Tako se kaže pri humani etiki, ki obravnava človeka

Še huje je pri etikih, ki se ukvarjajo z odnosom do drugih živih bitij. Govorim o tistih, ki se ukvarjajo z odnosom do narave, ki je (na videz) zunaj človeka, in ne o t.i. okoljskih etikih, kot jim pri nas rečemo, pa jih v bistvu pridevek "okoljski" bolj uvršča na področje humane etike, saj obravnavajo človeka v njegovem okolju, in ne narave v njeni njenosti. Etiki, ki obravnavajo naravo namreč morajo biti povsem objektivni, saj je narava objekt, ki ga obravnavajo. Hkrati ne morejo biti objektivni, saj v njih samih (=subjektih) tečejo povsem isti procesi, kot v preostali naravi. Oni procesi pa, ki se razlikujejo (npr. misel, samorefleksija...) pa so vrstno specifični za človeka enako, kot imajo druge vrste bitij določene specifičnosti, ki jih prav enako moramo v okviru te etike upoštevati - sicer nismo etični.

Torej težava je res huda. Hkratna objektivnost in subjektivnost je namreč edina rešitev. Morda je pa prav tu pot, po kateri bomo t.i. objektivno znanost prepričali, da objektivnost ni možna, ker je človek neločjivi del vsega dogajanja, celo tistega, ki ga še sploh ne poznamo.