15. jul. 2015

Barve in okusi

Trgovci v supermarketih so se že navadili, da je potrebno nad določenimi prodajnimi izdelki namestiti posebne luči in tako zvišati prodajo. Že davno prej so branjevke vedele, kako iz neuglednega jabolka z loščenjem naravnega voska ustvariti privlačno svetleč sadež. In da ne govorim o paradižniku, ki ga je za lep sijaj treba dobro osliniti.

Nekateri boste rekli, da nas je narava obdalira z množico sadov, z zeljenavo in sadjem, s tisočerimi okusi. Drugi boste trdili, da nas narava v bistvu ni obdarila, ampak nas sploh ne bi bilo, če teh reči v naravi ne bi bilo že pred nami. To drugo je verjetno bolj res, vsaj, če je narava brez človeka živela milione let.

A s človekovim razvojem so se vsekakor zgodile nekatere spremembe. Sadje je postalo bolj raznoliko, tudi slikovito, zelenjav je vse več in znova in znova nastajajo nove sorte in oblike. Prav po človekovi zaslugi, oziroma po zaslugi znanja, ki ga človek ima. Nekatere jedilne rastline so tako bogatejše, druge bolj okrasne, tretje z visokim donosom ali hitro rastjo; pa nekatere gensko spremenjene, druge genetsko predrugačene, tretje genetsko križane ... skratka kar nekaj zmešnjave, a se izide, če zanemarimo izkoriščanje teh nejanosti v politične namene.

Ampak.

Čeprav je bistvo hrane to, da se nasitimo, je prav enako bistvo hrane, da se kakovostno nasitimo. Tu pa nastopi povsem biološka lastnost človeka (ali drugih živih bitij), to so čutila, predvsem vonj in okus, čisto malo še vid.

A ker hrano vse redkejši pridelujejo, vse pogostejši pa zgolj kupujejo, se moramo vrniti na prvi odstavek: trgovci vedo za vid, prav malo vedo tudi za vonj, za okus pa - vsaj tako se kaže v slovenskih prodajalnah zadnja leta - zaupajo naši tupoglavi ponarejeni ponižnosti, ko se za isto vsoto denarja sprijazniš ne le s polovično kakovostjo, ampak z nekakovostjo. S sadjem brez okusa. Barva namreč ne zadostuje.


Je podobno tudi na drugih področjih vsakranjega zunanjega in notranjega življenja?
Nekateri živijo barvito življenje, a prav nič okusno? Drugi pa obratno? Vzporednost je redka. Jo še kdo zmore?

14. jul. 2015

Nič delati

Si moreš misliti, da ljudje uporabljajo počitnice zato, da nič ne delajo. Počivajo, pravijo. Da so si zalužili, da so se nagarali, da je nujna pravica.

Si moreš misliti, da ljudje v aktivni dobi razmišljajo, kako bo lepo, ko bodo upokojeni, kako bo mir, kako bodo se bodo lahko lotili tega ali onega sproščujočega opravka? Da za to delamo, da potem lahko v miru čakamo v pokoju.

Si moreš misliti, da ljudje v deželah, kjer je blaginja drugačna kot na zahodu, skušajo na vsak način pribežati v taki imenovane bogate dežele, kjer ni treba nič delati, a se vseeno cedita mleko in med, predvsem pa je tu polno trgovin? Da je to pravica, globalna enakopravnost.

Pa je mogoče nič delati? Je to v človekovi naravi? In še težje vprašanje: Je mogoče čakati na to, da nič ne delaš? Verjetno je, a večinoma povzroča nesrečo.

Mar ni tako, da se ljudje hitreje sprejo, če nimajo česa početi? Ali ni prav kriza poznih let večine ljudi najhujša v času ob prenehanju redne službe? Ali ni prav otroška živčnost najbolj izrazita v času pred, med in nekaj dni po počitnicah?

Se bo treba zamisliti, če ni nujno potrebno tudi počitnice in prosti čas skrbno načrtovati.