Bone voluntatis

Ljudje si v času informatike vse bolj čudno razlagamo nekatere popolnoma vsakdanje stvari. Zdi se, kot da si hočemo življenje zaplesti in kot da ne maramo preprostosti. Tekma z drugimi se zdi nujna, a hkrati brez upa zmage, saj se stalno zavedamo, da so drugi boljši. Pravzaprav se ne zavedamo, ampak zaradi pomanjkanja prave komunikacije vzpostavljamo zavedanje z lastnimi podobami o uspešnih drugih, namesto da bi vzpostavljali stike z običajnimi drugimi. In te podobe o drugih so v naših očeh uspešne. Stvar gre celo tako daleč, da mnogi, predvsem javne osebe, ta komunikacijski negativizem s pridom izkoriščajo: o sebi ustvarijo famo odličnosti, uspešnosti, sreče. Učenje v informacijski dobi je postalo surovo tekmovanje. Kdo bo boljši. Kdo bo uspešnejši. Gotovo je, da so nekateri bolj talentirani kot drugi. Vendar smo to dejstvo zlorabili. Manjka namreč dodatek, da je vsak človek talentiran za kakšno področje in v prav zadostni meri lahko prispeva k svojemu in skupnemu razvoju. Le odkriti ga mora. Žal mnogi trmasto razvijajo talente, ki niso njihovi, talente, ki jih občudujejo na lastnih podobah o drugih. Tako uničujejo sebe in bližnjo okolico. Prej ali slej propadejo, ostanejo pa tudi žrtve in zgledi. Negativni zgledi. Pot za razvoj osebnih talentov je bone voluntatis. Preprost prevajalec bi ta izraz poslovenil dobra volja, a zgodovina kaže na globlji smisel. Najprej: nikakor ne gre za dobrovoljčke. Potem ne gre za trdnost ali celo trdost volje. Niti ne gre za pasivno voljnost. Bistvo bone voluntatis je prostovoljna dejavna svoboda. Odpreti oči in ušesa in prisluhniti svetu, osvoboditi se podob o znanju in neznanju, podob o uspešnem ali strašnem, podob o dobrem in zlu, podob o vsem. Bone voluntatis pomeni odpreti notranjost za svet, ki je v svojem bistvu vsakdanje preprost. Podobe se bodo razblinile. Ostalo bo znanje in neznanje, uspešnost in strašnost, ostalo bo dobro in zlo, ostal bo svet, takšen kakršen je. Vsakdanji.