Nedavno tega je, ko sta se istemu človeku na isti dan zgodili dve silno podobni situaciji.
Znanec, relativno nepomembna oseba, je predlagal neko silno drobno spremembo v načinu poslovanja državnemu uradniku (ali uradnici), ki je zanesljivo de jure in de facto izključno pristojen in odgovoren zanjo. Sprememba bi pomembno pospešila mnoge druge procedure.
Odgovor je bil hiter, kot izstreljen: "Veš, država je kot velik
dinozaver, in takih zadev sploh nima smisla predlagati, ker je ni mogoče izvesti. Saj bi vsi mi radi, pa ne gre."
Isti znanec, je na cerkveno uradništvo vprašal po neki zadevi zasebne narave, ki pa bi prav tako lahko imela vidne pozitivne posledice pri vzpostavljanju njihovega reda. Ta uradnik, v bistvu zelo visok predstavnik, se je odzval: "Oprosti, veš, cerkveni mlini meljejo počasi. Saj si vsi želimo, da bi bilo drugače."
Iz tikanja ste ugotovili, da je znanec obe osebi osebno poznal.
Oba odgovora sta bila v bistvu osebna izgovora. Uradnika namreč nista ujeta v velikost svojih ustanov, ampak v lastne predstave o velikosti svojih ustanov, če ne celo lastne predstave o svoji lastni veličini.
Sicer drži, da je država podobna okornemu velikemu dinozavru, ki pogosto ne ve, kje ima kakšen organ, in ali ga sploh ima. Drži tudi, da je cerkvena organizacija megalomanska in da so njeni mehanizmi mnogim nam popolnoma nepoznani in tudi nelogični. Ampak dejstvo je, da mastodontstvo ne more in ne sme biti izgovor za nekaj, za kar si izključno pristojen.
Vprašam se, če nista oba uradnika pred znancem morda zlorabila svojih položajev? Še več. Prvi je zlorabil državo, katere košček mu je zaupan, drugi pa na enak način svojo zasebno mednarodno ustanovo? Se pogosto dogaja, da zlorabljamo tiste, ki nam dajejo kruh?
Pri zlorabi narave je podobno. Rečeš, da se je ne da varovati: a to je le izgovor, da ti lahko še naprej
delaš proti njej. Razumeš in dojemaš pač le toliko, kolikor tebi ugaja.
Tudi narava nam daje vsakdanji kruh. In še več.