2. sep. 2013

Po EU sredstva brez idej ?

Še nekaj mesecev ostaja do nove EU finančne perspektive, kakor se pomenljivo imenuje 7-letno proračunsko obdobje naše naddržave. Formalnosti so tik pred koncem, v začetku naslednjega leta lahko pričakujemo odpiranje razpisov. Vsebine razpisov so že skoraj znane, vsekakor pa je v preteklih mesecih bilo mogoče povsem legalno umerjati politiko in prioritete, ki jih bodo prinašali razpisi in pozivi.Zakaj na teh srečanjih ni bilo najti slovenskega sogovornika, se sprašujem danes, in se bom celotno sedemletje.

Marsikdo težko verjame, mnogi kar nočejo verjeti, veliko je takšnih, ki se tega dejstva bojijo: v zahodni civilizacije EU ima danes središčno tržno vrednost IDEJA. Kaj to pomeni? Preprosto, da dobra ideja rodi stabilno in uravnoteženo dejavnost, ki se celovito razteza od trajnostne proizvodnje do notranjega zadovoljstva končnega uporabnika. Vmes so dovoljene izmenjave, kroženja, stranski produkti in stranska zadovoljstva, dovoljene so celo napake in manjše stranpoti. Življenjsko. Morda lahko od danes na jutri uspešno prodajate kozarčke za vodo ali zobčke na znamkah. Mogoče vam uspe celo prodajati 978-ti vijak sprednjega lonca izpušnega sistema prototipa najnovejšega japonskega multivozila. A od tega se živi le danes. Jutri, ko se proda, ni več. Tudi surovin, pogosto na kredit, ni več. To ni življenjsko.

Pogled na pretekle projekte, ki so tekli v okviru skupnih EU sredstev kaže, da imamo
v naši državi relativno malo idej. Bojim se reči, da jih nimamo, ker so morda mnoge ostale zatrte pod znamkarji in vijakarji, da ne omenjam pločnikarjev. Kako se kaže, da ni bilo idej? Seveda na več načinov. Na primer v tem, da imamo iz EU sredstev izdelke, ki nam dajo silno malo dodane vrednosti, ali pa da imamo rezultate, ki jih sploh ne potrebujemo ali ne znamo uproabljati. Kaže se seveda tudi v tem, da denarja sploh ne porabimo. Hm. Sploh znamo zapravljati?

Posebno področje, kjer se lepo kaže silno pomanjkanje idej, je način izvajanja projektov. Hitra ocena projektov, ki jih bolje poznam, in teh je vsaj nekaj sto, kaže, da je gotovo 90% IDEJ prišlo s strani zunanjih izvajalcev in ne s strani naročnikov, ki so praviloma javne ustanove. To pomeni, da v javnih ustanovah nimajo idej, kaj je treba storiti. Morda uradniki le od daleč slutijo, kaj bi bilo dobro ali treba, pa ne zmorejo ubesediti, sestaviti, oblikovati, in ne izvesti. Kot rešitev se jim potem kot čudež pojavi zunanje podjetje, ki jim to misel oblikuje, ki državi ali občini pove, kaj potrebuje, kako potrebuje, in povrh seveda še, kdo bo to potrebo najbolje izpolnil. Zdi se lepo, da imajo državljani sami pobudo, mar ne? A glej ga zlomka, krog se zaključi na koncu, ko uradnik ugotovi, da z rezultatom, ki je morda ocenjen odlično, sploh ne ve kaj početi. Izkaže se, da bil idejodajalec, torej podjetje, ki je javni ustanovi oblikovalo rezultat, odličnen idejodajalec le za vsebine, ki jih obvlada, to pa je pridobivanje posla zase. Rezultati, ki jih je hotela uresničiti javna ustanova, pa ostanejo bolj-kot-ne v ozadju. Obstajajo celo primeri, ko je na primer nek uradnik s pomočjo EU sredstev dobil dobro idejo potrjeno, pa so jo ob njegovi premestitvi (...?) opustili in se preusmerili na (samolastne) ideje (samoponujevalnih) zunanjih izvajalcev.
Pa še korak naprej obstaja: prihaja do sodnih procesov v zvezi z EU sredstvi, kjer je popolnoma jasno, da je naročnik, torej javno ustanova prispeval zgolj in samo žig in podpis. Vse ostalo so pripravili in izvedli (če so) zunanji izvajalci.

Še po nečem se vidi visoka vrednost idej: po njihovi silni podvrženosti tatvini.
Tako je govoril Idejalist svoji dragi Sloveniji.

http://idejalist.blogspot.com/2013/04/dobro-jutro-eu-2014-partnerji.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/03/dobro-jutro-evropska-sredstva.html