Obrnjen cilj komunikacije

Verjetno komunikologi poznajo veliko različnih tipov komunikacij. Glede na obliko, vsebino, ciljno skupino, čas, medij in podobno. Kaj pa smer? Torej, komu nekaj povem. Oziroma, ali povem tistemu, ki mu gre?

Pri govorjenju ali pisanju resnice, si moramo priznati, vse redkeje.
Pisma, ki so namenjena izključno neki osebi vse pogosteje objavljamo v javnih medijih. Je to spoštovanje tiste osebe? Je to naša iskrena želja, da bi se tista oseba popravila? Uredila tisto zadevo, ki nam ni všeč, in o kateri pišemo? Mar ni to grožnja? Ali ni to le želja, da bi mene opazili, da sem pameten, da imam prav - in da ima oni narobe? Mar ni to naš strah pred neposrednim soočenjem nekoga z resnico?

Komu koristi zasebni opomin, ki ga izrazimo javno? Na videz najbolj škodi naslovljencu, ampak to je daleč od resnice! Vsi namreč slutimo, da nekaj ni v redu, nekako nas zapeče vest, če preberemo takšno pismo. Nekako čutimo, da ne bi smeli, da nas nekdo posiljuje, da se mažemo s stvarmi, ki niso naše ... Škoduje torej vsakemu bralcu ali bralki. A ker smo bralci pač taki, da danes preberemo, jutri pozabimo, dolgoročno najbolj škoduje piscu.

Kako si mogel?