Vsaka javna predstava na tem svetu, ustvarjalna ali poustvarjalna, ima tri nujne dele: pripravo, izvedbo in refleksijo. Če kakšen od treh delov manjka, zadeva obvisi na stopnji amaterizma, kar vpliva na ustvarjalce in odjemalce - predvsem na dolgi rok.
Priprave dobro poznajo vsi. Največji ustvarjalci se jih morda celo osebno ne zavedajo. Preprosto so in pridejo, in tudi gredo. Talenti so prisotni, se krepijo v teku življenja in so življenje samo. Tisti z manj talenta se trudijo in se zato priprav najbolje zavedajo.
Njihov izdelek je lahko zelo dober, celo vrhunski, morda lahko vpliva tudi na talent sam, ki je človeku sicer nezavedajoče dan. Pomembnosti priprav se dobro zavedajo tudi tisti, ki ob izvedbi spoznajo, da se niso zadosti pripravili.
Žal pa se vseh teh stvari ne zavedjao tisti, ki nimajo niti talenta, niti zavzetosti, niti nič ne ustvarijo (pa žal mislijo, da ja ...)
O izvedbi je bolje molčati. Jo je bolje izvesti, kot o njej govoriti. Jo bolje razume tisti, ki to bere, sam v sebi, kot bi jo doumel iz teh besed.
Organizatorji predstav pa pogosto zanemarijo zadnji del, refleksijo. S tako opustitvijo povzročijo praznino, ki se rada sama napolni z vsebinami, ki nimajo povezave z umetnostjo predstave same. Sama praznina pa dobesedno kliče k zaponitvi. V najbolj enostavnih primerih se zapolni s pijačo, veseljačenjem, v zapletenejših z osebnimi notranjimi težavami in travmami, ki sevajo v okolico, v najhujših prihaja do padcev na umetniškem ustvarjalnem ali poustvarjalnem področju.
Umetniki, tisti ki to so, niso čudaki sami po sebi, ampak zaradi praznine, ki zazeva v njihovi notranjosti ob dajanju.