Humana etika, kakršno poznamo danes, se presenetljivo ukvarja s
sedanjim trenutkom, skoraj nič pa s prihodnostjo. Pomemben je človek ta
trenutek. Ljudje, ki šele prihajajo in zanje sploh ne vemo, pa so
obrobna tema in jih lahko žrtvujemo za dobrobit sedanjega človeka. Gre
za nekakšno paradigmo časovne sebičnosti in samozagledanosti, ki sedanjo
civilizacijo lahko zelo veliko stane. Lahko celo, da gre za samomor.
Humana etika zahodnega sveta na primer
teži k večji pravici noseče
ženske napram otroku, ki ga nosi. Pri oploditvah z medicinsko pomočjo
gledamo na blagor staršev in pozabljamo na dvoreznost anonimnosti
darovalcev, ki lahko v prihodnosti povzroči genetske težave. Pri
varovanju prvobitne narave kot središče znova in znova jemljemo človeka
in njegove pravice, pri čemer ne upamo odpreti oči za popolno in
neprestano fiziološko odvisnost človeka od rodne narave.
Ker
obstajajo etiki, ki nasprotujejo opisanim trem primerom trendov,
poskuša družba težnje uveljaviti s pomočjo zakonodaje, torej s pomočjo
nečesa, čemur rečemo tudi demokracija, v kateri prevlada večina. Prihaja
tako daleč, da so danes mnoga popolnoma etična načela zapisana v
izvršilni zakonodaji in se izvajalci nanje sklicujejo. Saj je isto,
pravijo: prav, pravica, pravičnost, pravo ...Celo nekatere temeljne
besede s področja etike so tako močno uvejavljene v predpisih in praksi,
da so v celoti izgubile izvorni pomen.
Morda pa pravo ni področje, s katerim bi urejali, kaj je prav in kaj ni prav.
Morda pa humana etika ni pravo orodje za razsojanje prav-neprav pri naravnih in evolucijskih pojavih.
http://idejalist.blogspot.com/2013/06/prav-pravica-in-pravicnost.html
http://idejalist.blogspot.com/2012/12/normal-0-21-false-false-false-sl-x-none.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/01/ukradena-naravna-vrednota.html