Vrednota je pojem, ki je v korenini povezana z etiko. Etika je v bistvu filozofija morale, torej razmišljanje o vzorcih človekovih namenov ali dejanj, o prav in ne-prav, ki naj vodijo v pravičnost, o módrostih, ki naj vodijo v modróst. Donedavna je v Zahodni družbi družbeno vrednoto predstavljal samo
človek. Še prav ne tako hudo nazaj celo samo moški del človeštva.
Razširjene etike svoj domet obravnave širijo na nove objekte, predvsem na naravo oziroma življenje kot tako. Ne odpovedujejo se človeku kot subjektu in objektu hkrati, skušajo pa biti kažipot v smer vrednot, na podlagi katerih bi vpraski lahko uresničili in vzdževali vzdržnen odnosa človeka do narave.
Slovenska zakonodaja (4.člen zakona o ohranjanju narave) je pojem vrednota v celoti tehnicirala. "Naravna vrednota" ni več pojem etike, ampak pojem prava. Še več, predpis po nepotrebnem ukrade besedno zvezo in jo proglasi za sinonim starejši besedni zvezi z domnevno neutrezno konotacijo "naravna dediščina".Ustvarjalci zakona so bili verjetno zelo ponosni na svež izum nedolžne besede, ki naj bi ponazarjal vsebino. Žal niso zmogli širine in njihova izbira že in še bo povzročala hude komunikacijske težave v praksi.
Zdaj naravnih vrednot ne moremo več vrednotiti, ker vrednota je vrednota prav zaradi tega, ker smo jo že ob spoznanju ovrednotili za vredno. Etiki narave se je v bistvu zaprla pot, saj nima besed, s katerimi bi spregovorila. Etiki narave je bila zaprta tudi pot svobode, torej prave notranje svobode, saj je seznam objektov, ki jih predpis navaja kot "vrednote" že skorajda nespremenljivo določen. V popolnosti pa je nespremenljivo določeno, da so naravne vrednote kahko samo objekti.
Zmede na meji med etiko in pravom je verjetno v nezrelih zakonodajah še veliko, od najenostavnejših, npr. kulturnega obnašanja in poslovnih odnosov, do zapletenih, kot so človekova notranja drža, odnos do soljudi in odnos do drugačnih.