Vsako delo, telesno ali umsko, zahteva določen napor in določeno energijo. Idej o delu, ali vsaj o tem, kaj bi bilo treba storiti, ima večina ljudi dovolj. A človek je kot kretničar. Zavestno
se mora odločiti, v katero idejo bo vlagal energijo.
A zadeva ni čisto enostavna. Kretnica na poti namreč ni ena, ampak si ena za drugo sledijo. Kretničar se zato mora že prej odločiti, ali bo nadzoroval progo kot celoto in kretnice vnaprej pripravljal, ali pa se bo vsedel na vlak in vsakič, ko bo pred seboj zagledal kretnico na hitro ustavil vlak, stekel naprej in jo premaknil v željeno smer.
Zahodna družba je razvila splošno obnašanje v družbi, pop-kulturo. Da bi skrili njeno bistvo, smo jo poimenovali realnost, ker se vse reči zgodijo v realnem času, odločitve torej v sedanji sedanjosti. Nekdo je uspešen, če se znajde v sedanjih okoliščinah. Nekdo je slaven, če priliči trenutnemu okusu. Nekdo je delaven, če si pridobi trenutno veljavne najvišje nazive. Nekdo je ustvarjalen, kadar se nagne v pravkar občudovan slog.
Ima pop-kultura res kaj z realnostjo ali s sedanjim trenutkom? Kolikokrat se izkaže, da so uspešneži zgolj povpetneži, ki so druge potlačili v blato? Kolikokrat je slava kratko trajajoči slučaj, ki utone v obup? Kolikokrat se za družbeno uveljavljenimi nazivi skrivajo puhlice? Kolikokrat ustvarjalčeva nagnjenost ni nič drugega kot mukotrpno plagiatorstvo skritih in resničnih talentov, ki se na koncu nagne v uničujoči padec?
So poti in cilji, za katere se človek odloča načrtno, in so poti in cilji, katerih doseganje in pot je naključna. Za premikanje kretnic je vsakič potrebna natanko enaka energija.
Razlika je v cilju.
V pop primeru je dosežen cilj zgolj slučaj.