»Jaz imam prav« se bisteno razlikuje od »to je prav«. Razlika je vzporednica razliki med imeti in biti.[1] Imeti prav pomeni nekaj imeti od zunaj. Biti prav pomeni, biti od znotraj in hkrati biti pravičnost. Pravičnost ne govori o tem, da imam jaz prav, čeprav morda imam prav. Pravičnost je v družbi sestavljenka iz vseh »prav« skupaj. Nekakšno povprečje. V družbenem smislu
je to idealna demokracija in idealna politika – ali bolje rečeno, trenutno boljše ne poznamo. Lahko bi rekli, da skupaj z družbenim razvojem iz množice subjektivizmov, torej osebnih »prav«, zraste skupni »prav«, ki je pravičnost.[2] Vmesna stopnja je lahko pravica – vendar le v institucionaliziranih sistemih. Ali ta proces teče potom evolucije, družbenega ali duhovnega razvoja, ali je posledica načrta nečesa ali nekoga nad človeštvom, na primer duha ali Duha, za sam cilj niti ni tako pomembno. Pomembno pa je, da se na tej poti samodejno izključuje zasebni ali kratkoročni skupinski interes. [3]
[1]
Ribič sedi na pomolu in lovi ribe. Mimo pride poslovnež in ga vpraša: “Zakaj
loviš ribe na tako primitiven način? Zakaj si ne nabaviš dveh palic in mreže,
ki bi jo nastavil v morje?” Ribič ga začudeno pogleda in vpraša: “Zakaj bi
lovil z dvema palicama ali z mrežo?” “Da bi ulovil več”, mu odgovori
svetovalec. “In zakaj bi ulovil več”, vpraša ribič. “Če bi ulovil več, bi imel
več denarja!” “In kaj bi z več denarja”, se še vedno muči ribič. “Z več denarja
bi si kupil čoln.” “In kaj bi s čolnom”, sprašuje ribič. “Sčasoma bi imel
ladjo.” “In kaj bi z ladjo”, vpraša ribič. “Ladjo bi dal v najem in živel od
najemnine!” “In kaj bi delal potem”, vpraša ribič. “Nič, sedel ob morju,“odvrne
poslovnež. Ribiču se razvedri obraz in reče: “Ja, saj to že sedaj delam!”
[2]
Ontološka metoda je pogosto uporabljen logični postopek oziroma pristop k
razlagi stanja, ki ga sicer ni mogoče objektivno spoznati ker je
človek-posameznik omejen na svojo subjektivnost (razum oz. lastno notranjost).
Rezultat je pravzaprav relativna pravičnost, ki se s časom, novimi spoznanji in
nadaljevanjem logičnega postopka v okviru ontološke metode seveda spreminja.
Metoda seveda povprečenja velja ob upoštevanju časovne dimenzije. Nikakor je ne
moremo uporabiti pri vsakodnevnih dogodkih.
[3]
Kant v Kritiki praktičnega uma (1788/1993) osebni interes označuje celo kot
samoljubje in iskanje osebne koristi, ki vodi k zlu.